Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Proti vrhovom - drugič

torek, 27. december 2005, ob 05:54, Franci Savenc, ogledov: 3385

Jani Bele – Priročnik za gibanje v gorah - PZS 2005
Fotografije Marko Prezelj, Risbe Danilo Cedilnik - Den, strokovni pregled: ...

PROTI VRHOVOM

Druga, popravljena izdaja


Avtor: Jani Bele

Fotografije: Marko Prezelj
Risbe: Danilo Cedilnik – Den
Strokovni pregled:
Janez Levec (Gorska reševalna služba Slovenije), Bojan Pollak (Komisija za vzgojo in izobraževanje pri PZS), Tomo Šetina (Komisija za alpinizem pri PZS), Tone Golnar, Bine Mlač, Klemen Volontar
Lektoriranje: Gita Vuga
Oblikovanje: Barbara Dovečar, Studio Lalita
Priprava za tisk: Camera
Tisk: Tiskarna Hren
Izdala in založila: © Planinska zveza Slovenije,
zap. št. zal. 268, Ljubljana 2005
Za založniški odbor: Božidar Lavrič

796.52(055)
ISBN 961-6156-65-2
COBISS.SI-ID: 222467840

Trda vezava, 17,5 cm x 24 cm, 162 strani, veliko (barvnih) fotografij in risb; cena 5500 SIT

Predgovor

Za vzpon na goro je najpomembnejši pogoj gora sama, njena pobočja, stene, grebeni in vrh. Drugi pogoj je človek, ki hoče vzpon udejanjiti. Ali ga pri tem vodijo bolj duhovni ali bolj športni motivi, je v praksi manj pomembno in prav pogosto se tudi sam ne ubada s temi vprašanji. Hoče na goro, ker pač hoče. Zdaj nastopi tretji pogoj: sposobnost. Kaj vse ta preprosta beseda vsebuje, je široko in nikoli docela raziskano polje, a pri planinstvu in alpinizmu je znanje, kako hoditi, kako plezati in kako sestopiti, sama srž tega tretjega pogoja. Imamo »kaj«: goro, imamo »kdo«: planinec, alpinist..., in zdaj še »kako«, če se osredotočimo na bistveno. »Kako« je vsebina učne snovi, imenovana noja in plezanje, gibanje v gorah - vsebina te knjige.

Odkar človek hodi v gore tudi športno (»turistovsko«), želi vedeti, kako to najlaže početi, hkrati pa želi svoje znanje o tem posredovati tudi drugim. Pri tem se besedi »najlaže« pridruži še ena - »najbolj varno«. Ta »učni« proces - pa naj bo formalen ali neformalen - se plete skozi vso zgodovino planinstva in alpinizma, se bogati z novimi spoznanji, novimi izkušnjami, novo opremo. Rako najbolje, to je najbolj uspešno in najbolj varno hoditi, plezati? To bi rad vedel vsak, ki hoče to početi, in to bi mu rad »učitelj« (avtor priročnika, vodja tečaja) tudi povedal ali ga celo naučil. Tu ni razhajanja, cilji prejemnika ali dajalca so skladni.

Naučiti »vsega« se ne da. Nihče namreč ne ve vsega, pa tudi povsem navadne okoliščine se kdaj pa kdaj »spletejo« v nekaj, čemur potem rečemo splet naključij, s čimer pa le priznavamo svojo nevednost in skušamo zmanjšati svojo odgovornost za posledice. Torej - vsega se ne moremo in vsega ne moremo naučiti, lahko pa kar največ.

Če beremo člene nekega zakona, pogosto težko izluščimo njegov namen, njegovo bistvo (zaradi dreves ne vidimo gozda). Če pa začnemo z namenom, če najprej postavimo načela, potem tudi s členi ni težav, saj hitro ugotovimo, ali ti podpirajo načela zakona ali pa so celo v nasprotju z njim.

Tako je treba jemati in brati tehniko gibanja v gorah. Zapeljiva je misel, naj bo učni proces ali učna snov kot varen hodnik, po katerem se varno napreduje, saj je obdan s trdnimi stenami, vsa »nevarna« stranska vrata pa so zaklenjena ali vsaj opremljena z opozorilnimi napisi. Sam menim, naj bo učenje raje kot greben, ki vodi od vrha do vrha, vmes je sicer polno škrbin in stolpov, a smer naprej je jasna. Grebene pa - to vemo - plezamo zelo različno. Eni po vseh stolpih, drugi mimo ali okrog njih, po levi, po desni, včasih precej pod grebensko rezjo, kako škrbinico tudi preskočimo, a nazadnje le plezamo greben in napredujemo od vrha do vrha. Pot je ista, a za vsakogar drugačna, svobodna in po njegovem lastnem okusu. Preveč levo ali preveč desno pa ne gre - povsod je prepad. Učenje mora biti raziskovanje, ne polnjenje glave s podatki. Ne le »kaj« narediti, temveč še bolj »kako« in »zakaj«. To je osnovni problem vsake šole, ne le planinske in plezalne. Vzgoja je več kot učenje.

Nekje sredi knjige se skrivajo pomembna poglavja o reševanju padlega soplezalca, o sidriščih, škripcih itd. Težko si je zapomniti vse te vrvne manevre, a če se le nekoliko poglobimo v mehaniko škripcev in zavor, borno razumeli delovanje, in potem borno vedno znali narediti, kar bodo zahtevale okoliščine in bo dopuščala naša oprema.

Ali zdrsi v snegu! Preizkušajmo, kako delujejo sile pri velikih hitrostih. Ste že gledali (vsaj na filmu) padalce v prostem padu. Rahel izteg roke - in že se telo zasuče. Prav tako gre, ko drvite po strmem snežišču. Sele z nežnim krmarjenjem si telo spravite v položaj, ko lahko zares začnete zavirati. To delovanje se splača vgraditi v same reflekse. Vedno boste znali, brez tega pa ste že vnaprej izgubljeni (kot bi na ovinku na vso moč zavrli).

Pričujoča knjiga, čeprav naravnana k popolnosti, je vendar le abecednik učenja gibanja v gorah. Od nas je zdaj odvisno, ali se borno naučili le abecedo, torej črke, ali se borno iz črk naučili sestavljati besede ali pa bomo celo besede spredli v stavke in iz teh stkali namen. Ali bomo v tehniko gibanja v gorah vklenili naše planinstvo in alpinizem ali pa s pomočjo te tehnike zapeli visoko pesem planinstva in alpinizma, to je odvisno od nas, od vsakega posameznika.

Jani Bele je napisal doslej najobsežnejši in najpopolnejši priročnik o gibanju v gorah na Slovenskem. Pa vendar je vse znanje nanizano okrog iste rdeče niti, ki povezuje že vse dosedanje knjige o gibanju v gorah, ta nit pa je, kako čim bolje in čim bolj varno hoditi v gore, plezati, smučati... Nadvse uporaben in že dolgo nadvse nujen priročnik je pred nami in nam na razpolago. Bogato vsebino pretočimo skozi sebe v dejanja: Srečno!

Tone Škarja


eXTReMe Tracker