France Malešič: ... - zbrisi vetra na snežni površini
Triindvajsetega maja 2001 sem v Književnih listih Dela prebral izredno zanimivo predstavitev knjige Vkovana v led, avtorice - zdravnice, ki je na Antarktiki zbolela za rakom in je potem po internetu dobivala navodila za kemoterapijo in so jo potem zadnji hip tudi evakuirali. Avtor te hvalevredne predstavitve je Marjan Bradeško, ki med drugim navaja tudi:
In potem je noč, nekaj mesecev, ko posadka zaradi hudega mraza kupole polarne postaje sploh ne zapušča, ko zunaj gospodarijo viharji in ko letališko »stezo« zasuje napihan sneg. Veter ga obrusi in napravi zastruge (avtorica uporablja kar besedo »sastrugi«, zanimivo), ki jih je treba pred odprtjem poletov v celoti izravnati.
Sam sem na to besedo naletel pred letom 1984, ko sem pripravljal tretjo izdajo Hoje in plezanja v gorah. V četrti izdaji knjige Mountaineering, The freedom of the hills, izdajatelja Eda Petersa, izdano v Seattlu 1982, sem na strani 498 našel sliko oblik površine snega z imenom sastrugi, na 499. strani pa opis: Najbolj značilne oblike, podobne valovom, z ostrejšim robom proti prevladujoči smeri vetra, ki so znane kot sastrugi iz ruščine (ednina: sastruga), ali skavler iz norveščine.
O tem sem vprašal tudi Tineta Orla, a mi takrat ni utegnil odgovoriti, sam pa sem ga pozabil spomniti na to, saj bi gotovo vedel za kakšno uporabno sled. Kasneje sem to omenil še Pavletu Šeguli, a tudi zanj ne vem, kaj mi je takrat odgovoril.
To je bilo še pred Šegulovim odličnim večjezičnim slovarjem Sneg in plazovi. V njem ima to besedo pod št. 1656 na str. 236 – ostre, ozke, grebenaste izbokline, ki jih izstruži veter iz vrhnjih plasti snežne odeje (de - sastrugi, Gangeln, Windgangeln, it - sastrugi, fr - zastrugi, sastrugi, sastrougi, an - sastrugi, zastrugi, es - sastrugi, zastrugi.
Zdelo se mi je prav, da bi ugotovili kako in kaj. Odkar pomnim, je ta izraz veljal pri nas kot avtohton – tako domač, da ga v raznih planinskih terminologijah niti niso omenjali. Zato sem sklepal, da bi bilo malo verjetna izposoja iz ruščine. Zdelo se mi je, da bi bila to zanimiva naloga za avtorje bodočega razlagalnega planinskega slovarja, še bolj pa za poklicne jezikoslovce.
Pogledal sem v Etimološki slovar Marka Snoja; ta v njem piše, da je beseda struga (ki je verjetno osnova besedne družine) starocerkvenoslovanska in je indoevropskega izvora.
Poglejmo še v Ljudsko geografijo Rudolfa Badjure, DZS, Ljubljana 1953:
str. 227 – Po zbrisih (vetra) kakor sploh po ravnih snežnih planjavah nalete smučarji često na prav lične vijugaste, v plitvih snežnih plasteh naložene oblike, nekako kakor na reliefih oziroma reliefnih zemljevidih. Ob mrzlih sapah, hudem pišu, ki pometa, poriva in žene sipki sneg po ravni, je prav zanimivo opazovati, kako se tvorijo omenjeni liki vetru naravnost nasproti. Slično igro narave in podobe srečamo večkrat tudi kraj rek in morja (tudi na dnu), ko pljuskajo valovi po ravnem bregu ter nanašajo ali odnašajo mulj, pesek, pržino. Slovenski izraz za to nam žal še ni znan. V ruščini se imenujejo gori omenjene snežne oblike zastrugi, vsaj tako jih omenja znani polarni raziskovalec Fridtjof Nansen v svoji knjigi In Nacht und Eis /V noči in ledu, izšla pred prvo svetovno vojno/. V nemškem snežniškem slovstvu je znan za take prikazni izraz Gangeln.
str. 228 – foto 52. Janko Skerlep: Zastrugi.
Ena od objav v PV: Vlasto Kopač, Zavetišče pod Skuto, GiL (PV) 1946, 33: - blesk zastrugov in robov
Kaže, da se na natančnega in zanesljivega Badjuro lahko zanesemo. Beseda je videti povsem domača, zato je bila po popularni Nansenovi knjigi kmalu tudi pri nas. Zanimivo pa bi bilo ugotoviti, kdo in kdaj je ta izraz pri nas uporabil prvi.
France Malešič