Gorniška potepanja: Da ne dolgovezim … Na kakšnem ledu se lahko grška muza zgodovine hitro obrne okoli svoje osi in če imaš še posebno »srečo« gre vse skupaj v …
Prijeten sprehod po štajersko-koroški meji
Smrekovec je najmlajši vulkan v Sloveniji. V mladem zemeljskem veku je bruhal lavo. Strahu pred čim podobnim seveda že dolgo ni več, je pa andezitna 
kamnina vidna predvsem na vrhu Komna in Krnesa, medtem ko je drugod večinoma prekrita z zemljo. To je svojevrstna posebnost našega alpskega sveta, ki po višini, flori in reliefnih potezah bolj spominja na Pohorje kot na svetlo apneniško podobo našega visokogorja. Čez Smrekovško pogorje poteka štajersko-koroška meja, ki je bila v avstro-ogrskih časih veliko bolj pomembna, na teh strminah pa se je v globokem snegu in s hudimi boji februarja leta 1944 končal tudi pohod znane XIV. divizije.
Dandanes je ta svet prepreden s številnimi gozdnimi cestami, ki tudi planincem omogočajo (pre)visoka izhodišča za vzpon na sredogorske vrhove. Marsikje 
prometnice pripeljejo čisto pod glavno sleme ali celo nanj, zato priporočam vsem, da avtomobil parkirajo v dolini in se po markiranih poteh, ki jih je kljub vsemu dovolj, podajo na pot, ki le ponekod prečka ali za kratko vodi po cesti. Samo nekaj namigov: na Veliki Travnik, ki ga domačini imenujejo Turnovka, se lahko podamo z Ljubnega ob Savinji mimo sv. Primoža ali iz Ljubenskih Rastk mimo Partizanske bolnice Celje; na Komen (Kamen) iz Ljubenskih Rastk čez Telečje peči ali mimo prej omenjene bolnice in dalje čez preval Hlipovec; na Smrekovec pa skozi Mačkin kot ali mimo domačije Atelšek do Doma na Smrekovcu in dalje na vrh. Če je volja, lepo vreme in dovolj časa, lahko s pomočjo zemljevida Kamniško-Savinjskih Alp nekatere poti tudi povežemo in sestavimo prav prijetno krožno turo – morda kar čez celotno pogorje. Ker je zimski čas in so dnevi zelo kratki, vas tokrat vabim »samo« na Smrekovec (1577 m) in Komen (1684 m), Veliki Travnik oziroma Turnovko pa bomo osvojili kdaj drugič.
Do Doma na Smrekovcu se lahko, kot že rečeno, povzpnemo skozi Mačkin kot ali mimo Atelška. Morda je najbolje po eni poti gor in drugi dol. Tretja možnost 
je seveda cesta, ki pa je pozimi … No ja, bili so časi, ko … Da ne dolgovezim … Na kakšnem ledu se lahko grška muza zgodovine hitro obrne okoli svoje osi in če imaš še posebno »srečo«, gre vse skupaj v … Tja pač, kamor ne bi smelo iti. Če »posebne« sreče ni, lahko nadaljuješ turo z lastnimi močmi in ob vrnitvi presenečen ugotoviš, da je bila jutranja drsalnica najbolj razburljivi del pohoda. Ne prvič in verjetno tudi ne zadnjič …
Čisto možno, da prejšnjega odstavka niste popolnoma razumeli, vendar pravijo, da vseh mladostnih neumnosti le ni dobro na ves glas obelodaniti.
Ko boste tako ali drugače prispeli do Doma na Smrekovcu, vas bodo pozdravile zelo zanimive živalske podobe. Planina, na kateri stoji dom, ima zelo 
nenavadno ime – Roma. Ne, ne, nič nima z ljudstvom, ki živi tudi pri nas, menda se tako imenuje kar po slovitem Rimu. Nekdaj so na tej planini krčili gozdove in kuhali oglje italijanski oglarji. Svoje domovanje so poimenovali kar po svojem glavnem mestu. Oglarji so odšli, ime pa je ostalo. In to kar v italijanskem izvirniku. Razlago imena te planine najdete pri Rudolfu Badjuri.
Do piramide in razgledne plošče na vrhu Smrekovca je komaj dobre pol ure, 
nato pa vas čaka prijetno prečenje po širokem slemenu s kratkimi vzponi in spusti, ki nam v vseh letnih časih podari kaj lepega. Tudi pozimi, le v globokem snegu si je dobro omisliti smuči ali krplje in na vrhu Krnesa in Komna 
malo popaziti zaradi severnega prepada. Izmenjujejo se smrekov gozd in velike jase, kjer so bile nekdaj planine. Krnes lahko obidete na južni strani po trasi Slovenske planinske poti ali pa ga prečite po označeni poti. Nadaljevanje do Komna in kapelice sv. Cirila in Metoda pod njim postreže z vedno lepšimi in »bližjimi« pogledi na osrednje Grintovce.
Kako naprej? Midva sva odšla pravzaprav nazaj, ker so naju obsežni razgledi na domače hribe zvabili pod rodni krov, kamor sva v preteklih letih kar preredko našla pot. Toliko je lepega po svetu, a doma … Saj veste, kako gre naprej. Če sva želela biti ob spodobni uri doma, se je bilo treba podvizati. Vrh Krnesa sva prečila tja grede, zato nama je ob vrnitvi SPP pod vrhom prišla še kako prav. Enako sva storila tudi na Smrekovcu in se popoldne že mastila z dobrotami najinih mam. Ja, le kaj bi brez njiju …