Pripoved Mirka Štirna iz Stranj
»Jeseni leta 1943, ko so zaživele gospodarske dejavnosti NOB na tem terenu, so osnovali na področju Kamniške Bistrice tudi čevljarsko delavnico. Zanjo so spomladi 1944 izdelali bunker v bližini Kopišč, na kraju, ki mu pravimo »Ta visoka griča«, v smeri Požarja. Delavnica je bila opremljena s šivalnimi stroji, druga dela smo opravljali ročno. Material za izdelavo obutve je v glavnem dobavljala specialna četa, ki je bila zadolžena, da na Veliki planini sprejema material od zaveznikov. Ti so ga z letal odmetavali na Veliko planino. V delavnici smo največ izdelovali škornje.
Poleti 1944 so zgradili za potrebe omenjene delavnice še dodatni bunker, ki naj bi rabil za skladišče materiala in za umik delavcev med morebitno hajko. Ta dodatni bunker je bil zgrajen nad Martin stezo oziroma v Varvajnu.
Decembra 1944 ob sovražnikovi ofenzivi na osvobojeno Savinjsko dolino so tudi dolino Kamniške Bistrice »prehajkali«, ker so se enote iz Savinjske doline umikale v smeri Velike Planine-Lučke Bele-Volovljeka in drugih prehodov.
Delavnico so v noči 11. na 12. december delno izpraznili, osebje pa naj bi se umaknilo v bunker v Varvajne. Dopoldne 12. decembra so jih Nemci presenetili prav tedaj, ko so praznili delavnico. Sovražna enota, ki je našla bunker in delavnice, je prišla s strmine Požar, to je iz nasprotne smeri, kot pa je bilo pričakovati, in zato tam sploh ni bilo zavarovano. To kaže, da je bil bunker izdan. Zanj je vedelo več ljudi, zato je težko dokazati, kdo bi ga bil izdal.
Sovražnik nas je presenetil saj smo ga opazili šele v neposredni bližini, približno dvajset metrov stran. Na srečo smo bili zunaj in smo bili tako bolj uspešni. Hoteli so nas potisniti na Kopišča, mi pa smo se umaknili čez skoke v hudourniku. Od tam smo se umaknili Pod Turnom na Martin stezo in v naš bunker Varvajne. Snega takrat še ni bilo. V tem bunkerju smo ostali en dan. Hrane nismo imeli zato smo se drugo noč želeli prebiti iz doline Bistrice. Ta premik nam ni uspel, ker smo v Dolskem grabnu pod Mušo naleteli na nemško zasedo. Spet smo se umaknili v bunker. Naslednjo noč smo se, tik za kopiškimi bajtami, med samo nemško vojsko umaknili skozi obroč. Šli smo za Kopišči in za drevesnico, pod Kraljevim hribom in na Tratah čez cesto in strugo proti Županjim njivam, kjer smo dobili stik z našimi ljudmi.
Po končani hajki se je osebje spet vrnilo v dolino Kamniške Bistrice.
Po Novem letu, v noči od 6. na 7. januar 1945, je Karel Štirn, vodja delavnice (moj oče), na poti med drvarska kočo pri Jerinčku in med mostom čez Sedelšček v koloni, nesrečno padel in dobil pretres možganov. Po nekajurnem počitku v planinskem domu pri oskrbnici Franci Uršič in na Kopiščih, pri logarju Slavku Benkoviču, smo ga z veliko težavo spravili v bunker Varvajne. Samo od Kopišč do bunkerja smo hodili deset ur. Imel je notranje krvavitve in kljub počivanju, gretju ter vsej pomoči, ki smo jo v teh razmerah lahko nudili v upanju, da bo ozdravel, je 9. januarja umrl.
Potem smo se spustili v dolino. Šel sem iskat človeka, ki bi svetoval, kaj storiti. Oglasili smo se v partizanski tehniki v dolini Korošice. Iz te skupine sta mi šla pomagat Ivo in Karel Kumer. Zavili smo ga v ovojni papir, zašili v odeje ter ga zakopali v plaz pred zijalko, v kateri je bil bunker. Ko je sneg skopnel smo truplo navezali in ga spustili nekako 100 metrov nižje, kjer je bilo v sosednji zijalki še skoraj pol metra zemlje, toliko, da smo ga lahko zakopali.
Po osvoboditvi, 9. junija, smo ga prekopali in to z vsemi častmi.
Poleti 1945 sem se namenil. da bom med dopustom obiskal bunker. Le med potjo sem naletel na opanke; previdno sem se približal. Našel pa sem vse nedotaknjeno, čeprav so se na tem področju tedaj pojavili skrivači oziroma sovražni ubežniki.
Oba bunkerja so delali drvarji iz Kamniške Bistrice, lokacijo pa je izbral tovariš Tine Uršič iz Precvetnice pri Dedkovem pruhu. Vsi drvarji so bili med vojno zanesljivi sodelavci našega gibanja.«
Planinski vestnik 1981/2 Srečo Podbevšek – Zavetje v Varvajnu*
(*zapisano po avtorju)