Gorniška potepanja: Bolj je šlo proti jutru, težje kamne sem nosil ...
Z »nepomembnih« vzpetin na znano goro
Kamnita prostranstva Kaninskih podov bolj ali manj samevajo. Težko prehoden svet navduši le malo ljubiteljev brezpotij. Tudi markiranim potem, ki z jugovzhoda
vodijo proti najvišjemu vrhu pogorja, je žičnica močno oklestila obisk. To še posebej velja za označeno pot, ki se začne na Žagi borih tristo petdeset metrov nad morjem in pripelje na mejni greben na sedlu Med Baban, z njega pa se lahko odpravimo na bližnjo Veliko Babo ali naprej po grebenu po Ta visoki rosojanski poti. Posebno veliko obiska nista deležni niti poti na Visoki Kanin skozi Zadnji dol in proti Domu Petra Skalarja, pa čeprav imata svoje (povišano) izhodišče precej višje, dobrih tisoč metrov visoko pod zapuščeno planino Gozdec. Nemara je odtod še največ obiskan Veliki Babanski Skedenj, vendar je skupnih le prvih nekaj minut, saj se pot – bolje rečeno neoznačena mulatjera – proti njemu odcepi v levo že pred/pod ostanki nekdanje planine.
Danes bomo zastavili takole: z omenjenega povišanega izhodišča se bomo povzpeli na zapuščeno planino Gozdec, nadaljevali do pogorišča Koče Petra
Skalarja, na razpotju nad njo zavili desno proti novemu domu, a kmalu nato skrenili s poti in prečili Malo in Veliko Gnilo glavo ter nato nad domom splezali na bližnji Konjc. Po markirani poti bomo nadaljevali čez Vrh Osojnic, pred Visokim Kaninom zlezli še na Srednji Vršič, nato pa z najvišjega vrha sestopili v Zadnji dol in pod Kačarjevo glavo dosegli jutranjo pot, po kateri se bomo vrnili na izhodišče. Popolnoma dovolj za dolg (in vroč!) poletni dan, jeseni pa bo verjetno že ponagajala njegova krajša različica. Gneče, razen na »žičniškem« delu poti na najvišji vrh, zagotovo ne bo. Priznam,
tura je malo, bolje rečeno kar precej
nenavadna (gorniško potepuška pač), a dodatki so popolnoma neobvezni. Iskanje brezpotnih prehodov med Gnilima glavama in lažje plezanje na Konjc in Srednji Vršič (do II) sta lahko zanimivi in precej popestrita turo, vendar je treba biti pri tem zelo previden. Nikar se s poti ne podajajmo v megli, ker je takrat po kamniti puščavi že markacije težko »loviti«, vzpona na vrhova, ki zahtevata plezanje brez varoval, pa se lotimo le, če smo za to dovolj izurjeni.
Iz Bovca se zapeljemo proti vasi Plužna, vendar še pred njo krenemo desno na makadamsko cesto, ki nas mimo planine Na Pečeh pripelje do postaje B
kabinske žičnice, kjer zavijemo ostro levo. Kmalu smo pri desnem odcepu za planino Krnico, mi pa se zapeljemo še naprej proti zahodu do manjšega parkirišča, kjer nas pozdravi smerokaz za Visoki Kanin in Vrh Laške planje. Pod stenami Turna v Skednju se vzpenjamo proti zapuščeni planini Gozdec. Zadnji del, po odcepu mulatjere proti zahodu, je zelo strm. Pri ostankih stanu se nam odpre pogled na prepadno ostenje Velikega Skednja (1814 m). Severovzhodno od njega je tudi greben Malega soimenjaka (2112 m). Zakaj je Mali Skedenj višji od Velikega, mi ni znano, je pa treba omeniti, da ju ne smemo zamenjati z Malim in Velikim Babanskim Skednjem.
Nad planino smo kmalu pri studencu, višje pa v nekaj okljukih dosežemo ruševine nekdanje Koče Petra Skalarja, ki ima pestro, a tudi žalostno
zgodovino. Dobrih tisoč osemsto metrov visoko je postojanko ob koncu devetnajstega stoletja postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo iz Gorice. Po prvi svetovni vojni jo je upravljal CAI, po drugi pa jo je prevzelo Planinsko društvo Bovec in jo dodobra obnovilo. Poimenovali so jo po Ferdu Kravanji - Petru Skalarju iz Čezsoče. V začetku leta 1972 je
koča pogorela, dobrih deset let kasneje pa so prizadevni planinski delavci precej višje, ob vznožju Konjca, odprli nov dom z istim imenom. Do njega imamo od ruševin še kar dolgo pot. Zelenje se vse bolj umika kamniti pustinji. Dobrih sto višinskih metrov nad staro kočo dosežemo razpotje nad kotanjo Mali dol ob vznožju Kačarjeve glave. Leva pot pelje skozi Veliki in Zadnji dol na vrh Visokega Kanina
(po njej se bomo vrnili), mi pa nadaljujemo desno. Pot nas vodi čez nekaj vrtač, višje, že nad levim odcepom proti Vrhu Laške planje, pa hodimo čez kamnite plošče, kjer moramo, predvsem ob slabi vidljivosti, skrbno paziti na markacije, da ne zaidemo iz prave smeri. Če kdo želi, lahko spotoma obišče še Malo (2086 m) in Veliko Gnilo glavo (2114 m). Prva je levo, druga pa desno od poti. Najbolje je v roke vzeti zemljevid Tabacco št. 27 v merilu 1 : 25 000, kjer sta vrhova dokaj točno vrisana. Z malo spretnosti ju lahko kar prečimo in se na pot proti domu priključi v zgornji polovici.
Nad »Skalarjem« vabi Konjc (2289 m), ki sodi med najtežje dostopne »štrclje« Kaninskih podov (II). Smer vzpona po in ob severnem greben(č)ku je jasno razvidna. Če
bomo, gledano od doma, ciljali bolj proti levi, bomo splezali skozi slikovito naravno okno, z vrha pa, med vsem drugim veličastjem, uzrli tudi tisto pod Prestreljenikom, ki zagotovo ni samo eno … Od doma proti Kaninu nadaljujemo čez Vrh Osojnic (2371 m), za njim pa dosežemo razpotje pod Hudim vršičem. Desna pot pripelje od zgornje postaje gondolske žičnice, mi pa nadaljujemo levo po pravcati promenadi, ki nas skorajda po plastnici pripelje pod mejni greben v bližini Srednjega Vršiča (2543 m). Če želimo splezati nanj, moramo zapustiti markacije in se usmeriti desno (vzhodno) po grebenu, po slovenski strani sestopiti do vznožja žlebu, ki nas v lažjem plezanju pripelje na vrh. Vrnemo se v škrbino na markirano pot in ji sledimo do Visokega Kanina (2587 m), ki ga na jugozahodni strani podpira njegov Mali soimenjak (2571 m).
Markirana in zavarovana pot, ki se spušča v Zadnji dol, vodi po udobni gredini. Strmina pod Visoko glavo popusti in čaka nas prijeten pohod proti Velikemu dolu, kjer je razpotje kar štirih stezá. Desna pot vodi na Vrh Laške planje, leva proti Domu Petra Skalarja, mi pa jo uberemo naravnost in po kratkem vzponu dosežemo jutranje križišče vzhodno od Kačarjeve glave. Mimo pogorišča stare koče sestopimo na planino Gozdec in naprej do izhodišča.
Čeprav je tura »visoka«, utegne biti v poletni vročini kar vroča, zato jo je bolje prihraniti za zlato jesen, ko pod Velikim Skednjem zažarijo macesni. Midva sva si poleg njih najbolj zapomnila vetrovno prenočevanje pred turo. Bolj je šlo proti jutru, težje kamne sem nosil, da bi zavaroval najin skromni domek. Radio je zjutraj poročal, da je na Kredarici vleklo čez sto kilometrov na uro. Tam gori pod Kaninom nama tisto noč res ni bilo dolgčas …