Ona - Taja Zuccato: Babica v porodni sobi, vrhunski alpinist ter tibetanski menih. Kranj, Gunclje, Dharamsala. Anči Bizjak, Viki Grošelj, Thupten Sherab. Povezuje jih bistveno – dihanje. V bistvu osredotočen vdih in izdih. V porodni sobi, na gori ali v samostanu.

Pa še nekaj, verjetno kar posledično; nihče ni podlegel monotonosti zaporedja let. Nasprotno, zdi se, kot da so življenje določili za svoj najljubši hobi, ki (se) mu iz vsega srca predajajo ves prosti čas, kajti vsi so bili že večkrat čisto od blizu soočeni z nepričakovanim trenutkom minljivosti, ki jim je odtisnil svoj pečat. Vsakdan je dobil nove razsežnosti. Če jih loči 8000 metrov nadmorske višine ali več deset tisoč kilometrov zemeljske razdalje, se znajdejo na istem listu papirja. Ko želva skoči iz globine …
V neskončnem oceanu živi ena sama slepa želva. Na tem oceanu plava lesen obroček. Želva se mora na vsakih sto let dvigniti iz globine, da zajame zrak. In takrat, ko pride po zrak, glavo potisne točno v obroč. Kolikšna je verjetnost, da se to zgodi?
Prav tolikšna je verjetnost, da se rodiš v človeško življenje. Tako pravi zgodba iz tibetanskih spisov, ki bi prav prišla, če bi jo recimo skupaj s sedmo kitico Zdravljice učili v naših šolah. Tako bi že zgodaj zasejali spoštovanje do življenja ali pa celo njegovo občudovanje. Da bi vsakemu otroku zasijale oči, ko bi prijel v roke barvico, ko bi nabiral kostanj, ko bi tekel v šolo … in kasneje, ko bi v šolo peljal svoje otroke. Naj spregovorijo tisti, ki jim to uspeva.

O bogatstvu in svobodi
Viki Grošelj. Občutek, da je še vedno gospodar svojega časa, ga dela svobodnega in to mu pomeni veliko, mi pove, ko ga sprašujem, ali se ima za svobodnega. Velikokrat mu znanci poslovneži izrazijo željo, da bi jih peljal na treking v Himalajo. Ko jim razloži, da potrebujejo dva, tri tedne, če jo hočejo vsaj malo doživeti, navdušenje ponavadi zamre. Največ pet delovnih dni, povezanih z vikendom, bi si lahko privoščili. »V tem smislu se čutim zelo bogatega, saj si lahko vzamem dovolj časa za to, kar me res privlači.« Eden od razlogov, zakaj hodi v Himalajo in se mu želja v vseh teh letih ni prav nič zmanjšala, je mir, ki ga tam začuti in zaživi. Poleg tega, da so tam gore najvišje in zelo lepe, da lahko najdeš nedotaknjene predele narave in da je tam doživel najboljše v svoji plezalni karieri, ga vleče tudi potreba po občasnem odmiku od prenatrpanega vsakdanjika. »Tam vse teče počasneje. Misli se zbistrijo. Ves dan se lahko ukvarjam samo z eno stvarjo in se ji povsem posvetim, kar je zdaj strašen privilegij.«

Pod bambusovo streho
Še obstajajo posamezniki, ki za občutek živosti ne potrebujejo bombardiranja z instant informacijami, dejavnostmi in stvarmi z vseh strani; ki spoštujejo že dejstvo, da živijo. Thupten Sherab prihaja ravno iz prej opevanega dela sveta, je tibetanski menih iz Dharamsale, kjer živijo Tibetanci v izgnanstvu. Pri osmih letih mu je umrla mama, to je bilo obdobje, ko so Kitajci že vdrli v Tibet. Oče je zato svojih devet otrok odpeljal na pot do svetega jezera, rekoč, da gredo na počitnice. Prebegnili so v Nepal, kjer jim je iz bambusa naredil streho, pod katero so bivali. Zaradi revščine je bila to edina možnost za nov dom, nihče se ni pritoževal. Očetu se je kmalu zazdelo, da bi šel Thupten lahko v samostan, kjer bi se naučil pisati in brati. Kazal je dovolj nadarjenosti za učenje. Ko ga je po dveh letih samostanskega življenja vprašal, ali bi šel raje domov ali ostal tam, se je odločil za samostan. Zdaj je Thupten predan in zelo spoštovan učitelj budističnih ved. Živi skromno, a zelo srečno: »Človek bi se moral izviti iz oklepa ozkega mišljenja, učvrstiti svoje miselne sposobnosti, da bi mu dobro služile v vsakem trenutku in situaciji, ki jo prinaša življenje. Z drugimi menihi se urimo na tej poti, zato imamo po svoje manj posvetnega dela in obveznosti od drugih ljudi. Srečen sem, ker mi je dana možnost, da delujem v dobro sebe in vseh nas. Če me vprašate, v čem uživam, je to to.«
Ne meri se z drugimi ljudmi in njihovimi zadolžitvami. Dohodkov nima. Trikrat na dan si postrežejo z lečo in rižem, štirikrat na dan dobijo čaj. Samostan se preživlja s prostovoljnimi prispevki ter s povabili na predavanja po svetu, na izdelovanje mandal. Povabilu v Slovenijo se je odzval že štirikrat in v Ljubljani, Mariboru in Slovenj Gradcu z drugimi menihi izdelal mandalo.

Navdih rojstva
Delo, ki ga opravlja, je privilegij in še vedno radost tudi za Anči Bizjak, vodjo porodne sobe v kranjski porodnišnici. Vsaka ženska, ki stopi vanjo, je drugačna in tako jo tudi obravnava. Osebno jo najbolj navdihnejo porodi, ki potekajo zelo umirjeno, takih je v 25 letih, odkar je v porodni sobi, doživela le nekaj in še zdaj jih hrani v spominu: »Ne bom pozabila gospe, ki je rojevala svojega prvega otroka, nemogoče je opisati to izkušnjo. Popolnoma se je predala. To je prav poseben tip ženske, ki zbere vso notranjo moč v odločilnem trenutku. Kljub vsem bolečinam je bila čisto sprijaznjena, vedela je za vsak korak, vsak vdih. Ko je bilo popadka konec, se je nasmehnila, pa naprej. Po licih so ji polzele kapljice potu od bolečin, a je vse prenašala popolnoma spokojno in mirno. Vsaki besedi, ki sem jo izrekla za pomoč, je prisluhnila. Obe z babico, ki sva bili zraven, sva na koncu jokali. Potem sva otročka pokrili, in ko sva videli tisti stik, ki so ga vzpostavili vsi trije, sva se samo diskretno umaknili. Tak porod je navdih. In takrat se zavem, da sem navzoča ob najlepših trenutkih življenja.«

Pionir neznanih krajev
Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko ljudi ima občutek, da so kjer koli in kadar koli navzoči ob najlepših trenutkih življenja. Več ko bi jih bilo, manj bi bilo sodb o gori, ki ni nora, a norem, ki gre gor. Nasploh bi bilo manj sodb, ker bi čas in voljo zanje prevzela čas in volja zase. Vikija Grošlja vztrajno povezujemo z alpinizmom, pa je enako zavzet pedagog, ki mu je mar za mladino, in avtor številnih vznemirljivih popotniških knjig, prek katerih zlahka zlezemo v njegovo bujno doživljanje. »Seveda,« se nasmehne, »pa uživam tudi v družinskem življenju in v vsem, kar počnemo skupaj. Ko sem si ustvaril družino, sem se začel zavedati drugačne odgovornosti in se hkrati veseliti, da bomo skupaj na novo odkrivali svet. Pred leti smo šli skupaj v Himalajo, da bi ženi in sinu pokazal, kaj me tako silno vleče tja. Tudi zanju je bilo to močno doživetje.« V alpinizmu ga bolj kot želja po športnem dosežku vodi pustolovščina v najžlahtnejšem pomenu besede, torej pionirsko raziskovanje neznanih krajev. »Tako življenje me bogati in mi ponuja možnost osebnega razvoja.«

Ženska
Gre osebni razvoj ženske le z materinsko vlogo, vprašam Thuptena. Zanima me, kako menih današnjega časa loči žensko vlogo od moške. »V splošnem ne vidim velike razlike med življenjem ženske in moškega. Žensko je le narava obdarila z večjim občutkom za ljubečnost, zato ima večjo odgovornost pri vzgoji otrok, jim že po naravi daje topel in varen dom. Seveda pa ima vlogo tudi v drugih družbenih pogledih,« pokaže liberalni odnos.
Anči Bizjak nobene ženske, ki pride k njej, ne jemlje kot rutino. Te besede v porodni sploh ni slišati: »Mi ženske ne sprejmemo rutinsko, ampak z veliko prakse, kar je ogromna razlika.« Sama je rodila dvakrat, enkrat že kot vodja porodne sobe, prvič še ne. »Bila sem dobra porodnica, čeprav je sploh prvi porod trajal dolgo, a sem vedela, da tako mora biti in da bo vse v redu.« Po 25 letih izkušenj ob začetku že lahko malo predvideva, kakšen bo porod, a je še vedno pogosto presenečena nad razpletom. »Ni avtomatizma, kar me po svoje ohranja še bolj živo.« Vsak dan se ukvarja z življenjem, pripoveduje radostno. »Užitek je, ko pridem domov in si mislim, danes sem pa nekaj dobrega naredila. Mamice so bile super, otroci so bili krasni, med nami je bilo čutiti zaupanje. To je zadovoljstvo, in če tega ne bi bilo, ne bi zdržala toliko časa.« Spomni me na Thuptenovo izjavo: »Tisti, ki misli in deluje sočutno in ljubeče, ki ima v sebi misel, kako lepo bi bilo, če bi bila vsa bitja osvobojena trpljenja in njegovih vzrokov, tisti človek je poosebitev lepote življenja. Je izvir dobrote, spoštovanja, miru.«

Krog življenja
V 25 letih dela je bila Anči Bizjak priča marsičemu. Porode, ki niso bili najlepši, poskuša pozabiti. Včasih se je zgodilo tudi najhujše, na žalost. »Hudo je, občutiš praznino. Takrat pač jokamo in tolažimo druga drugo. Obstaja del življenja, na katerega nimaš posebnega vpliva.«
Tibetanci imajo do smrti poseben odnos, jemljejo jo kot pomemben del življenja. Trenutek smrti je zanje odskočna deska v naslednje življenje, ki je tesno povezano s prejšnjim, zato mu posvečajo vso pozornost. Vsak vzrok ima namreč svojo posledico. Med izobraževanjem gredo menihi skozi vse faze procesa smrti, da lahko pozneje s tradicionalnimi obredi pomagajo osvoboditi človeka. Življenje je budistično razloženo večni krog rojevanja in umiranja. Ko vprašam Thuptena, ali je sploh kdaj evforično vesel ali pa enako močno žalosten, pravi, da ne, njegov um je miren in osredotočen, z dolgoletnim urjenjem, kontemplacijo in opazovanjem je toliko spoznal življenje, da mu dobro služi. Ko hodi po Indiji in vidi kupe otrok, se sicer čuti nemočnega, da bi jim pomagal, a se zaveda, da so njegov prispevek k pomoči molitev, dobra misel in drugi temu namenjeni obredi.
 

Bežati neizbežnemu? Ne.
Viki Grošelj pove, da je precej stvaren človek, ki ne verjame v posmrtno življenje. Mu je pa budizem kot način življenja najbliže, saj nosi v sebi univerzalno odgovornost in spoštovanje do sveta. Prevzela ga je misel dalajlame, da se lahko odrečemo vsemu drugemu – religiji, ideologiji, vsej priznani modrosti, vendar se ne moremo izogniti potrebi po ljubezni in sočutju. »Verjamem v ljubezen in sočutje,« povzame Viki Grošelj, »zato ne potrebujem religije. Skušam živeti s temi univerzalnimi vrednotami, brez razmišljanja o plačilu v onstranstvu.« Smrt je zelo hitro postala njegova tesna spremljevalka. »Dokler nisem pri 18 letih izgubil brata, sem živel, kot da je ni, da se dogaja samo tistim drugim. Potem sem izgubil še nekaj gorniških prijateljev. Ob tem sem se začel zavedati, da življenje mineva, da se temu ne da ubežati. Nikoli ni lahko, mislim, da mi je z leti celo vedno teže, a me po svoje minljivost življenja pomirja. Enkrat se pač konča, zato izkoristi čas, ko si tu, in odigraj s kartami, ki jih imaš v rokah, čim boljšo partijo. Če te je nenehno strah, da se bo tebi ali tvojim kaj zgodilo, te bo to ohromilo in boš imel kasneje občutek, da si veliko zamudil, ker si se vsega bal.« Nekajkrat je že bil v kritičnih situacijah: »Takrat se zgodi, da kar malo stopiš iz sebe in se gledaš, kaj počneš tam na gori. Pojavijo se halucinacije. Tako daleč, da bi se res zavedel, zdaj je konec, pa nikoli nisem bil. Ko si na meji, tudi ni časa za takšno razmišljanje.«

Biti ali imeti?
Anči Bizjak se ob svojem delu nehote sprožijo miselni procesi. Včasih razmišlja, kako nepravično je lahko življenje že na začetku. Ko dela anamnezo, se namreč dobro vidi, v kakšno družino se bo rodil otrok. Kako ga bodo sprejeli, kaj mu bodo lahko ponudili. Z leti tudi hitro opazi, kako mamica stisne novorojenčka, ko ji ga položi na prsi, kako se zbliža očka. »Najbolj me prizadene, če porodnica že na začetku pove, da se bo otroku odrekla. To se še vedno kdaj zgodi, morda enkrat na leto. Potem se skušam potolažiti, da bo morda otrok prišel na bolje. Se pa sodelavke ogromno ukvarjamo s porodnico in jo poskušamo na lep način prepričati.« Enkrat so celo doma od svojih otrok pobrale vse, kar so lahko, in prinesle porodnici, bila je še študentka. Takrat jim je uspelo, vedno pa ne. In takrat, ko pade razpoloženje, si prebira iskrico, ki ji da novega zaleta: »V življenju prezremo eno stvar, da pomemben ni denar, da bogastvo ni imeti, ampak ko smo tu, živeti.«
Je biti rojen alpinist privilegij ali križ? »Zame je to glavni dobitek na loteriji. Imel sem srečo, da mi je bilo dano in da sem si upal to danost v sebi razvijati. V tem smislu sem zelo srečen človek. Sem pa enako srečen družinski človek. Eno brez drugega ne bi bilo tako polno,« prizna Viki Grošelj in zaokroži hvalnico življenju. In za konec še misel iz njegove knjige, ki mi je med branjem prišepnila, da bo prava oseba za izbrano temo: »… Po tem svetu bi šel kar tako, brez 'uporabnega' cilja, da bi ga prehodil mogoče samo za goro, ki čaka name, za mladost brez konca, za okus vina na vročih ustnicah, za orle nad prepadi, za sneg, ki tiho naletava, za reko, ki hiti v ravnino, za toplino večernih ognjev, ali pa za en sam nasmeh.«