Delo, Trip - Janez Mihovec: Pod ostenjem Rjavine v Julijskih Alpah rjavi spomin na vojne dni
Ostanki ameriškega vojaškega letala, ki se je zrušilo marca 1945, so zloženi na precejšen kup zdelane pločevine, večji in težji deli so še vedno razmetani naokoli
Ko so zavezniki osvojili južno Italijo, so tam vzpostavili mrežo letališč, od koder so prek Alp leteče trdnjave in liberatorji hiteli bombardirat nacistično Nemčijo. Dan za dnem so čez Slovenijo proti severu letele smrtonosne jate in se nekaj ur kasneje bolj ali manj »razredčene« vračale v matična gnezda. Čez čas je bila naša dežela kar na gosto posejana z letalskimi razbitinami.
V desetletjih po vojni so razbitine raznesli, spomin nanje je večinoma izginil, ohranile so se le tiste na najbolj odročnih krajih. Prav to se je zgodilo tudi marca 1945. Ameriški liberator B-24 je vzletel v italijanskem oporišču in se usmeril proti Cerknemu, da bi tam oskrbel partizanske enote, a je v slabem vremenu zgrešil cilj in zataval v osrčje Julijskih Alp. Greben vrhov med Debelo pečjo in Toscem je letalo še nekako preletelo. Na drugi strani doline Krme pa mu ni uspelo preleteti več sto metrov višje Rjavine.
Letalo se je razletelo v eksploziji, ki je vzela življenje vseh osmih članov posadke. Vsemu trušču navkljub je nesreča ostala neopažena več mesecev. Eksplozijo sta sicer slišala zakonca Cecilija in Lojze Rekar iz vasice Zgornja Radovna ob vhodu v dolino Krme, a se zanjo nista prida zmenila, saj so bili različni poki tedaj vsakodnevni pojav.
Šele ko je poleti pastir Lojzek iz Radovne gnal na Kravjo planino past jarce, je tam našel razbitine letala in trupla posadke. O svoji najdbi se je razgovoril v vaški gostilni in stekla je ogledniška akcija. Pod južnim ostenjem Rjavine so našli razbitine, osem trupel in vse polno vojaškega materiala. Ostanke letalcev so pokopali v bližini nesrečnega kraja, nekaj let pozneje pa so jih prekopali in izročili svojcem, da so jih prepeljali v ZDA. Razbitine letala so v naslednjih desetletjih večinoma raznesli, saj je bil aluminij v povojnem času dragocen material.
Štirimotorno letalo je bilo težko približno šestnajst ton, zato je kljub vsemu nekaj le moralo ostati. Obisk razbitin še zdaj zahteva celodnevni vzpon v enega najlepših delov Triglavskega narodnega parka. Zapeljati se je treba mimo Kovinarske koče v sam zatrep Krme. Ura pohoda nas pripelje do planine Malo polje in nato do planine Zgornje Krme. Na tej se pot obrne za skoraj 180 stopinj in popelje najprej proti domu Valentina Staniča, nato pa v brezpotje pod Rjavino.
Kravja dolina je namreč širna planota med Pršivcem in južnimi pobočji Rjavine. Markirane poti že davno ni več. Ves čas je drobno stezico treba bolj iskati kot pa ji slediti. V trenutku, ko se pot konča nad prepadi pod Temenom, je treba zaviti ostro na levo proti severu – pod samo ostenje. Tedaj se vam pokaže želeni cilj: ostanki letala so zloženi na precejšen kup zverižene pločevine, precej večjih delov pa leži razmetanih še daleč naokoli.
Tu zlahka razumemo, zakaj so se razbitine tako dolgo ohranile. Od najbližje ceste smo skoraj pol dneva hoda, o markiranih stezah pa ni niti sledu. Na izredno lep vrh Rjavine nad nami vodi komaj vidna stezica, pa še ta nas popelje po ostri in izpostavljeni prečki prek Temena. Ta je prehodna le ob lepem vremenu, po suhi in kopni stezi.
Naš trud je bogato poplačan. Gledamo naokoli in vpijamo krasote tega odročnega in samotnega kraja, tako lepega in – tragičnega.
Janez Mihovec