V začetku avgusta spet v Dolomitih. Tokrat v deželi Ladincev, na območju skupine Rosengarten/Catinaccio.
Od kje ime Dolomitom?
Déodat Gratet de Dolomieu, ki je živel med leti 1750 - 1801 je bil znamenit francoski hobi geolog. Potoval je po Evropi in raziskoval kamnine v gorah. O njem je pisal tudi bolj znani Johann Wolfgang von Goethe leta 1786, ko ga je srečal na poti iz Brennerja v Italijo in ga opisal kot mladega minerologa sredi skalnatega raja.
Med enim svojih potovanj po Alpah Tirolske (danes del severovzhodne Italije) je Dolomieu med leti 1788/89 iz Valle dell'Adige pri Trentinu, prinesel domov v Francijo vzorce do tedaj neznanega minerala in odkril nenavadno apnenčasto 
kamnino, ki za razliko od običajnega apnenca ne vsebuje vode in takoj ne reagira na kislino. Gre za takrat nenavaden dvojni karbonat kalcija in magnezija. Svoja opažanja je 1791. leta objavil v reviji Journal de Physique. Vzorec kamnine je poslal v testiranje tudi učenemu znanstveniku Nicolas-Théodore de Saussure in predlagal, da bi se nova kamnina imenovala "Saussure". Leto kasneje je Saussure v isti reviji naznanil, da odkrita kamnina dobi ime po njenem najditelju Dolomieu. Danes se tako kamnina, kot področje kjer se ta nahaja imenujeta Dolomit, Dolomiti. Dolomieu je kasneje napisal nekaj knjig o njegovih raziskovalnih potovanjih v tem delu evrope.
Zanimivo je morda tudi to, da priimek Dolomieu sploh ni priimek, pač pa ime vasice v Franciji med Lyonom in Chambery-em, kjer se je Déodat Gratet de Dolomieu rodil.
Dolomieu so pozidali spomenik z bronastim obeležjem in ga lahko vidimo v Cortini d'Ampezzo.
LADINIA
Beseda Ladinia predstavlja geografsko področje med Trentinom, Alto Adige in Ladinskimi Dolomiti v severnem delu Veneta, kjer še danes živi istoimenska etnična skupina. Je kulturno, jezikovno in samo delno administrativno neodvisna, tako od Italije, kot od nemško govoreče južne Tirolske. Sebe imenujejo Dolomitski Ladinci in so danes naseljeni v treh italjanskih provincah (Trento, Bolzano in Belluno), Področje obsegajo pet dolin. Širše v Italiji obstoj tega naroda ni tako poznan - priljubljen. Ladinci so za zaščito svoje identitete vedno bojevali pomembne bitke proti Italjanski ali Avstrijski administraciji.
To področje je bilo med 1. svetovno vojno eno glavnih bojišč med avstroogersko in italjansko vojsko. Obe vojski se nista ozirali na potrebe prebivalcev Ladinije, ampak sta imeli pred očni samo svoje velike načrte. Po koncu vojne je bilo kljub nasprotovanjem in drugačni zgodovini, področje Ladinije pripojeno h kraljevini Italije. Ladinci so se namreč z ramo ob rami borili skupaj s Tirolci pod zastavo Franca Jožefa proti Italjanom.
Drugo mračno poglavje je bilo za Ladinijo med fašističnim režimom v 2. svetovni vojni. Mossolinijeva objesnost za čisto Italijo je pripeljala do tega, da so jih italjani na vse krute načine poizkušali izbrisali iz obličja zemlje. Takrat je najbolj trpel tudi njihov lasten jezik.
Po vojni, leta 1945 so dobili nekaj upanja za lasten narod, ki pa je ob razdelitvi področja Ladinije na tri različne province, spet izpuhtelo. Vendar niso obupali, že leta 1945 so ustanovili prva Ladinska kulturna združenja, ki so v naslednjih letih služila za politično tvorbo gibanja "Zent Ladina Dolomites", prav tukaj v dolini Fassa. Že leto kasneje so javno razglasili svojo etično skupnost, ter za uradne jezike proglasili ladinščino, italjanščino in nemščino.
Reakcije vlade so bile vse prej kot lepe, proglasili so jih za separatiste in podpornike Avstrije. Ker jim niso dovolili združitve je nastalo gibanje "Union Generèla di Ladins dla Dolomites", ki je promoviralo kulturo v svojih petih dolinah. Dosegli so veliko, a ne dovolj. Pričeli so z demonstracijami in napadi z eksplozivi, dokler jim ni italjanska vlada leta 1972 priznala sekundarne avtonomije in priznala Ladince v Gardeni, Badijia kot priviligirane nad tistimi v: Fassi, Livinallongu in Ampezzu. Šele 1977. leta je bila ustanovljena "Comprenjorie Ladin de Fascia" ki je poenotila status vseh Ladincev. Tudi kasneje je bilo preživetje ladinske kulture in jezika zelo oteženo do polovice 80.ih let, ko je prišla ponovno na plan ideja o pomenu kulture pred politiko.
Konference in druge aktivnosti so se razširile, poučevanje Ladinskega jezika so uspeli razširiti iz osnovnih šol tudi na srednje šole. Danes izgleda bodočnost Ladincev nekoliko lepša, čeprav jim ne bo lahko, še posebej zaradi grobih napak italjanske vlade v preteklosti.
Ladinski jezik
V petih ladinskih dolinah, ki sestavljajo Ladinijo, je močan povezovalni člen njihov lastni jezik, ki pa ga v vsaki dolini govorijo na nekoliko drugačen način. Ladinščina izvira iz latinščine pomešane s prajezikom iz Dolomitov, povezano z vplivi italijanščine in nemščine. Ladinščina ni eden izmed italijanskih dialektov, pač pa je neodvisen, tudi drugačen jezik.
Danes učijo ladinščino v osnovnih in srednjih šolah v dolini Fassa, v dolinah Gardena in Badia pa tudi na visokih šolah. Uradne dokumente lahko izpolnjujejo v ladinščini, nemščini ali italjanščini. Tisti, ki želijo dobiti delo v javnih službah morajo imeti potrdilo o opravljenem preizkusu iz Ladinskega jezika. Imajo tudi svoj časopis "La Usc di Ladins", tudi svoje radijske in TV oddaje.
Ladinski jezik v Dolomitih delijo na pet glavnih dialektov (pet dolin), ki se med seboj lahko zelo razlikujejo tako fonetično, kot tudi morfološko in sintaktično. Znotraj vsake doline pa se prav tako pojavljajo nekatere jezikovne razlike. Osnova Ladinskega jezika izvira iz prajezika, ki je obstajal pred rimskim imperijem.
Cresta de Majare, 2723 m, prečenje
Vstopimo na južni strani gore, smer pa že kar v začetku postreže z zanimivo strmim grebenskim plezanjem kopice navpičnih stolpov. Adrenalinska zavarovana plezalna pot je ocenjena s težavnostjo "C" in tudi v resnici, kljub pogostim resno izpostavljenim odsekom, ne preseže te ocene. Tehnično in fizično zahtevnejša od klasičnih ferat s to oceno, vendar izjemno lepa in razgledna smer. Primerna za vse izkušene feratarje, predvsem tiste ki želijo doživeti nekaj več kot le sprehod ob jeklenici. Na zahtevnejših mestih pride še kako prav znanje tehnike gibanja iz klasičnega ali športnega plezanja. Kdor ima strah pred navpičnimi strenami, tu verjetno ne bo užival.
Kopico kaminov in poči sva z Lukom zlezla na klasičen način, sicer pa ferata nima klinov v izobilju. Večji del smeri je izključno na trenje. Varovanje - jeklenica je urejena BP tudi za take, ki jim je to edini oprimek. Mi smo grebensko prečenje številnih stebrov in plošč obdelali v nekaj manj kot treh urah. Za njeno drugo polovico čez vrh Roda de Vael / Rotwand (2804 m) pa ni bilo več časa. Pred nami je bila še dolga pot po sledeh enega najbolj znanih dolomitskih alpinistov, Tita Piaz. čez sedlo Pas de la Zigolade smo se spustili v sosednjo ledeniško dolino, vse do koče Vajolet, kjer smo prenočili.
Po dolgem času je bila to prava poslastica z odlično skalo ..