ProMo blog: ..., pa ne, ko je ona spodaj! Precej poškodb pri plezanju je namreč posledica statičnega varovanja: pretrdih zaustavljanj in udarcev v steno. Profiji zadevo obvladajo, ostali pa si lahko preberete pet lastnosti dinamičnega in "mehkega" varovanja.
Gneča v priljubljenem plezališču na lepo nedeljo... Marsikaj je moč videti, recimo temu različni pristopi k varovanju. Če lahko malo karikiramo, bi dve skrajni obliki izgledali takole:
-stara šola: »ata« stoji tik ob steni, gleda navzgor in pozorno spremlja plezajočega, zanke nima nobene, vrv drži na kratko, ob padcu jo po možnosti še pobere in stopi korak nazaj, da bo padec ja čim krajši (v resnici so taki kratki padci najtrši, najbolj statični in najbolj nevarni).
-sodoben pristop: mladenič sedi na klopci, vrv ima v dolgi zanki, med debato si prižiga cigareto (no, tole je morda res odveč), težave v katerih se je znašel plezajoči ga niti najmanj ne zanimajo, na eventuelno pripombo ima odgovor »Kaj je, saj varujem« ... (in še prav ima, varuje dinamično, ne statično).
Posledica neprimernega varovanja s "prekratko" vrvjo je lahko trd statičen padec, ki precej poveča možnost udarca v steno in s tem možnost poškodbe. Statično varovanje je vsekakor nevarno. Vendar po drugi strani, najbolj statičen je padec na tla! In to se lahko zgodi, če varujemo preveč »dinamično«: daleč od stene in še v stran za povrh. Poleg tega, če stena ni previsna, je meter daljši padec lahko problem sam po sebi, verjetnost pristanka na kakšni polici ali celo na tleh, je večja.
Kakorkoli, upoštevati je treba obe plati, z nekaj nasvetov in z malo vaje se lahko vsakdo skupaj s soplezalcem nauči mehkega varovanja in se otrese strahu pred neugodnim padcem. Sedaj pa si poglejmo pet najpomembnejših faktorjev varovanja za mehke padce:
1.Tehnika varovanja: to je najpomembnejši faktor. Če stojimo nekoliko dlje od stene, smo na dobri poti, da mehko ujamemo padajočega. Tudi premik proti steni lahko nekoliko podaljša in ublaži padec. Če lahek plezalec varuje težkega se to zgodi avtomatično. Obratno je bolj nevarno. Če se težji varojoči pomakne še nekoliko nazaj ali se ob tem še vsede, je padec lažjega plezalca lahko neprijetno trd. Težji varujoči bi se ob padcu moral pomakniti naprej, pokrčiti kolena in se pripraviti na skok.
2. Stanje vrvi: s staranjem se počasi zmanjšuje elastičnost vrvi. Proizvajalci pri 80 kg plezalcu v vodstvu jamčijo 6-10% raztezanje, nihče pa ne omenja, da to velja le za relativno novo vrv. Obrabljena stara vrv ima le še 2% raztezka, kar praktično pomeni statično vrv! Po padcu vrv potrebuje nekaj počitka, da se vrne v prvotno stanje. Če padaš veliko in obenem še veliko visiš, se rezanju vrvi ne moreš izogniti. Konec vrvi hitreje izgublja elastičnost in z rezanjem koncev se izboljša elastičnost celotne vrvi. Bolj ko varujemo dinamično, kasneje se vrv izrabi. Vprašanje pa je kompleksno: ali en dolg padec, ali več krajših, ali študij smeri ... kdaj je vrv izrabljena, je težko reči.
3. Trenje vrvi: če je veliko trenja vrvi, še posebej v dolgi smeri, je težko zagotoviti mehak padec. V dolgih smereh je trenje vrvi razlog za trd padec, še posebej, če sistemi niso v liniji. Z dodatno zanko se trenje vrvi zmanjša in padec omehšča.
4. Vrsta varovala: vrsta varovala igra bolj obrobno vlogo. Večkrat se sicer sliši, da so padci na samozatezna varovala (GriGri, Eddy, ZypoMat) trdi, toda razlika glede na ploščice je bolj stvar tehnike varovanja. Vrsta varovala je pomembna v primeru, ko je vodeči bistveno težji od varujočega. Nevarno je na prvem klinu, saj se lahko srečata v zraku, v tem primeru je GriGri ali Eddy nujen. No, možna rešitev je tudi, da se varujoči vpne v klin ali drevo na tleh, če ga seveda najde.
5. Teža plezalcev: razliko v teži med plezajočim in varujočim je vsekakor treba upoštevati, razloge in dejstva smo omenili v prejšnih točkah. Lažji plezalec bo vsekakor deležen tršega in bolj statičnega padca. Težji varujoči mora stopiti ob padcu naprej, lažji varujoči naj bo pozoren predvsem na prvem klinu.
Iztočnica: 8a.nu