Večer, 30.11.05, Narava, gore in ljudje: Izjemno atraktivna, neoznačena, delno zaraščena, tudi skalnata in bržkone stoletna opuščena kolovozna pot
Manj znane planinske poti in vrhovi
Od Krkavč mimo Puč proti Koštaboni
Izjemno atraktivna, neoznačena, delno zaraščena, tudi skalnata in bržkone stoletna opuščena kolovozna pot
Posebno tisti del poti od Puč naprej ni označen niti na kartah, čeprav je prav ta košček najbolj počiščen in ga bržkone radi obiskujejo jahači konj, ki smo jih v tednu, ko je bil ruj v najlepših barvah, na istrskih poteh srečali kar nekaj.
Pa skupaj prehodimo to zanimivo pot. Če smo na dopustu nekje ob našem morju, nam bo nemara najlepše, če se zapeljemo v dolino Dragonje, pa na levem odcepu proti vasici Krkavče, eni najstarejših istrskih vasi, ki stoji na živi skali, drugače pa nam bo bliže, če se zapeljemo iz Kopra čez Šmarje do Križišča Puče ter naprej proti Krkavčam ter pred cerkvijo sv. Mihaela (torej še dober kilometer pred Krkavčami) levo po cesti, ki se spušča v dolino Dragonje, pa še mimo znamenite oljarne, torklje, do zadnje hiše na levi strani zaselka Rov. Tu nekje pustimo avto. Spodaj za zadnjo hišo na levi ali pred prvo na desni, če se pripeljemo iz Dragonje, vodi prav lepa cesta proti vzhodu. In po njej zakoračimo tudi mi. Oljčni nasadi na obeh straneh nas spremljajo kakšen kilometer, ko pridemo do desnega betoniranega ovinka in klančnine. Tu zavijemo levo na stezo, ki se polagoma spušča med bori in velikimi grmi brnistre, ki jo je videti več pod piranskim klifom. Steza spodaj pride na križišče in čeprav mami steza naprej in navzdol, je prav, da zavijemo levo in strmo navzgor po tistem kolovozu. Zgoraj, strmine je le za nekaj minutk, pridemo do porušenih zidov, med katerimi vodi steza, vendar mi nadaljujemo po kolovozu desno. Tudi ta kolovoz kmalu skrene levo in nekoliko navzgor. Na desni ugledamo kolovoz v dolino, ki ga pustimo za kdaj drugič. Ko gremo navzgor, opazimo na levi obljudeno hišo starejšega datuma, desno pa komajda viden odcep. Če smo pozorni, bomo na drevesu desno in nekaj niže tudi levo opazili rumeno črto. In to je vse, kar se oznak tiče, saj jih več tudi ne bi potrebovali. Tu se začenja res lepa, široka, samotna cesta, sicer čez in čez poraščena s travami in ruji. Pred nami so zdaj trije, štirje veliki okljuki te "ceste", ki se bolj malo spušča ali dviga, ves čas pa preči obraslo strmino, na nekaj mestih skalnato, z manjšimi nekajmetrskimi prepadi in tudi z lepimi pogledi na vasici sprva Koštabone, nato pa le še na Puče. Tihota, nebeški mir, niti pasjega laježa, bregovi pa prepolni ruja v najlepših barvah.
Bolj ko se bližamo Pučam, bolj so urejeni bregovi, na katerih so nekdaj gojili oljke, potem pa se tik pod vasjo široka cesta nenadoma neha in stopimo na res boren in prav zanemarjen kolovoz, ki nas pripelje na asfalt. Če bi hodil v nasprotni smeri, se pravi z asfalta navzdol, bi se prav gotovo obrnili, češ da tista pot med koprivami gotovo nikamor ne vodi. Ko pridemo na asfalt, vodi cesta desno v vas Puče, mi pa to cesto le prečimo in spodaj nadaljujemo po enako široki, vendar lepo počiščeni, sicer s travo obrasli cesti naprej proti Koštaboni. Tudi ta del poti vodi le nekoliko navzgor, delno tudi po prav zglajeno obdelanih skalah, in lahko si predstavljate, kako so nekdaj tod ropotali stari kmečki vozovi. Ves čas hodimo proti vzhodu, dokler zgoraj ne pridemo do asfaltirane ceste, ki desno vodi do Koštabone, do katere je le še dober kilometer. Če pogledate čez cesto, ki prav na tem mestu dela ovinek, vidite, da se stari kolovoz nadaljuje. Bržkone vodi skozi zaselek Plešivica in naprej mimo sopoškega slapu pa čez Labor v vasico Pomnjan, od koder se je prek Manžana nadaljevala v Koprščino. Tudi mi si raziskovanje tega dela poti prihranimo za kdaj drugič in se odločimo, da prehodimo isto pot v nasprotni smeri, se pravi proti soncu, ki se zdaj spušča nekje za Sv. Petrom. Vse te zanimive, samotne, razgledne, prijetno tople na obsijanih in prav mrzle na senčnih delih poti je za slabe tri ure za eno smer. Poudarjam pa, da gre za eno najlepših neoznačenih poti v notranjosti slovenske Istre. Pa na pot.
Jože Praprotnik