Davo Karničar: Eden od ljudi, ki me je spremljal dlje časa in na nek način skozi različna obdobja, je bil Franc Oderlap. Najina popotovanja so imela vedno nek stvarni smisel in cilj.
Franc, kot te bom vedno videl!
»Imam presenečenje, ki ti ga ne pokažem, če ne spiješ čaja,« je vztrajal Franc, ko sva precej suhih ust postavljala šotor za prvi višinski tabor. Odvrnil sem mu: »Kaj maš dvolitrsko termovko? Al sam ne piješ? Sej si jo ti prnesu do sem gor, svoje sem že zdavnaj popil!« Franc prijazno in z nasmehom odvrne: »Jest mam dost, de nam poj vn s šotora lezu!«
Popil sem skrbno pripravljeno tekočino kot že tolikokrat prej!
Ob dolgem večernem klepetu v zavetju šotora je z nahrbtnika potegnil omamno dišečo suho klobaso in dodal: »Ta je najboljša, Bica mi jo je dala na pot!« O Bica, kako čuteče te je nosil s seboj na vseh najinih poteh. Kot tebe, Tadeja! Bilo je sredi vzpona ali ob počitku, ko je raje polglasno kot naglas razlagal: »Moja dečla je pa zej tam in tam ali dela to in to.«
Potem je razkril presenečenje in iz nahrbtnika privlekel satelitski telefon. Pred vzponom sva se namreč dogovorila, da ga na aklimatizacijsko turo do »dvojke« ne bova nesla s seboj. Bilo nama je lepo, poklicala sva svoje …
In naslednjega dne …
Potem noč in še ena noč! ...Tokrat molčiva! Z najtežjo slutnjo po preverjanju bitja srca v tvoje velike dlani polagam rožni venec …Večni zakaj? Franc ...
Zakaj prav s tabo na gore, na kristalna pobočja, na sončne vrhove, med drugačne ljudi, v mraz in hromečo samoto?
Ker sva tako čutila. Ujela sva zaupanje, verjetje, popolno zaupanje!
Nikoli se nisva navezala na vrv v domačih gorah! Nikoli nisva skupaj trenirala, nikoli se nisva pogovarjala o rezultatu!
Vedno zgolj o doživetju in kako se obvarovati v viharjih Gora in življenja.
Preudarno, mirno, potrpežljivo in upajoče si prenašal obdobja mojih »napetih vratnih žil«, kot si me rad opisal.
Bil si vzor in upanje moje notranjosti!
Bratska vez se je čvrstila tudi v vsakdanu in moji najmlajši mi sedaj govorijo: »Goteja so angelčki odnesli s seboj.«
Gor, visoko nad osemtisočaki, kjer z Boštjanom, Markom, Lukom, Radom ... pripravljate prostor tudi za nas.
Neme, čudovite jesenske, domače Gore vas nosijo v svojih nedrih. Zato zopet zapustim dolino in vas pridem vprašat za Pot.