Janez Pikon: Skrita utrdba na obsežni in zaobljeni gori nad dolino skriva staro lice močno razpadajoč ob množici planincev, ti gredo po stezi zanjo nevedoč. 
Bohinj je med prvo svetovno vojno postal etapno območje - prehodni čas med zaledjem in bojiščem. Ker leži ob bohinjski železnici in ker ni bil v dosegu italijanskega topništva, je Bohinj postal zbirališče za vojake, s katerimi so krpali izgube na soški fronti. Poznavalčeva načrtna iskanja pa odgovorijo na mnoga zastavljena vprašanja. Tomaž Budkovič: Skromno pripomni, da so njegova raziskovanja ostankov na bojiščih 1. svetovne vojne in vloge Bohinja, kot zaledje Soškega bojišča zgolj ljubiteljska, toda njegovi prispevki pri odkrivanju in razrešitvi številnih ugank iz tistih težkih časov so zares zelo velika; ja to je Tomaž Budkovič. Skupaj sva se odpravila na dvodnevno jesensko raziskovanje območja, ki je bilo aktivno, tudi v času med vojnama, ter Rapalski meji, še vedno zelo skritih bunkerjev, kavern in vojaških utrdb na območju med Bogatinom, Veliko Babo, Lanževico, Predolino in nižjim območjem Lepoče (1608 m), Lepoč, Lepoča, Za Lepoče, Za Lepočami (Lepoščina).
BOHINJ, KOT ZALEDJE SOŠKEGA BOJIŠČA - Tomaž Budkovič
Velika Montura, 1958 m (velika uniforma!) skriva na svojem zahodnem temenu, do katerih je nekdaj vodila močno utrjena pot, tri kamnite utrdbe, katere je že močno načel zob časa. Razpadajoče utrdbe pričajo o vojaških dejavnostih na gori, kot tudi številni bunkerji, (utrdbe - opere) nižje na prostranem območju zahodno za Bogatinom. Mimogrede; 28. septembra je svetovni dan: Pravico imamo vedeti, biti informirani.
Oficirski dom na planini Na Kraju, zima na Spodnji Komni, Bogatinsko sedlo (Vratca, 1803 m), železna ograja na predelu Veliki in Mali Lepoč, Skica utrdbe 26, ki je varovala strateško pomemben prehod preko Bogatinskega sedla
Odtod so jih pošiljali na območje Tolmina in Krna. Jeseni 1915 se je tu zbralo več tisoč vojakov prehodnih formacij. Mnoge so šele v Bohinju izurili za vojskovanje in jih nato poslali na bojišče. Bohinj je služil tudi kot počivališče za ranjene in bolne vojake. Bil je oskrbovalna pot za severni del 15. korpusa, to je 50. divizijo, ki je zasedala fronto od Batognice do Mrzlega vrha v Krnskem pogorju.
Ob vhodnih porstorih bunkerjev, Na Veliki Monturi (uniforma), proti Krnskemu jezeru, Na pogorišču lesene barake za oskrbovanje bojišča (Fassungsstelle), Obraz nad dolino Gracije, ob oskrbovalnem mestu (Fassungsstelle), Karavla nad Bogatinskim sedlom
Oskrbovalni sistem je imel več členov. Po bohinjski železnici so pripeljali vojaški material na postajo na Bohinjski Bistrici. Na mestu sedanje lesne tovarne so bila večja skladišča. Od tu so prevažali tovor, na začetku z vozovi in kasneje z ozkotirno železnico do Ukanca. Od tam so ga dostavili do vznožja Bogatinskega sedla, sprva peš in na konjih, kasneje z žičnicami. Tu je bilo oskrbovalno mesto (Fassungsstelle), kamor so prihajali nosači frontnih enot. Kasneje so podaljšali žičnice vse do frontne črte na Peskih in preko doline Tolminke do Mrzlega vrha.
Cerkev sv. Janeza v Bohinju, z lesenim mostom in pomolom za čolne, med leti 1916 do 1917, Ruski vojni ujetniki v Ukancu, vojaška maša na planini Na Kraju v letu 1916, snežni plaz je leta 1917 porušil žičniško postajo, Komna in oskrbovalna postaja avstroogrske voske pod Bogatinskim sedlom (1803 m), povezana z žičnico Ukanc, Bogatinsko sedlo, Peski, v letu 1913
Bohinjska železnica je bila najpomembnejša oskrbovalna pot severnega dela Avstro-Ogrske pete armade. Zgradili so jo deset let pred začetkom vojne. Promet je podnevi potekal do Podmelca, ponoči pa naprej do Sv Lucije. Ob progi so bila številna skladišča vojaškega materiala. Poleg potrebščin so na bojišče vozili sveže čete, z bojišča pa ranjence in vojaške enote, ki so šle na počitek v zaledje.
BOHINJ, KOT ZALEDJE SOŠKEGA BOJIŠČA - Tomaž Budkovič
Ozkotirna vojaška železnica Bohinjska Bistrica - Zlatorog
Pomladi in poleti 1915 so iz Bohinjske Bistrice v Ukanc vozile dolge kolone vpreženih voz. Voziti in nositi so morali tudi domačini, ki so jih vojaške oblasti v ta namen mobilizirale. Vožnja z vozovi je bila zasilna rešitev, čeprav je bilo zaposlenih veliko ljudi in vprežne živine, je bil učinek premajhen. Zato so zgradili vojaško konjsko železnico (Pferdefeldbahn) Bohinjska Bistrica - Zlatorog. S prevozi so začeli pozno jeseni 1915. Vsak štiri osni vagonček sta vlekla dva konja. Vagončki so bili odprti ali zaprti. Z vsakim so lahko pripeljali 2,5 tone tovora - kar šestkrat več kot s terenskim vozilom.
Leta 1917, v četrtem vojnem letu, je vedno bolj primanjkovalo konj in konjske krme. Poveljstvo se je odločilo, da železnico elektrificira. Pri Savici so zgradili električno centralo. Tračnice so ostale iste. Proga je imela štiri napajalne odseke s transformatorji. Napajalna žica je bila na nosilcih, pritrjenih na obcestne drogove.
Ceste in vozne poti proti fronti, predvojne ceste in poti iz Bohinja proti krnskemu pogorju niso bile kos velikemu prometu, ki je stekel ob začetku vojne z Italijo. Ker je bila velika nuja, so poleti 1915 v zelo kratkem času zgradili ustrezne poti. Delali so večinoma ruski vojni ujetniki.
Najvažnejša pot je vodila od Savice preko Komne in Bogatinskega sedla do Peskov. Zahodno od Bogatinskega sedla se je od nje odcepil krak proti planini Duple. Dolge kolone nosačev z malimi bosanskimi konjiči so vsak dan tovorile do oskrbovalnega mesta. Nosači frontnih enot so pritovorjeno blago odnašali v svoje enote. Vzdolž celotne poti so postavili leseno ali žično ograjo.
BOHINJ, KOT ZALEDJE SOŠKEGA BOJIŠČA - Tomaž Budkovič
Na poti od Savice proti Krnu je promet potekal nepretrgano - tudi pozimi in ob slabem vremenu. Ustavili so ga le tedaj, ko je bila zelo velika nevarnost plazov. Kljub temu so ob snežnih neurjih vojaki večkrat zašli s poti in zmrznili, včasih pa umrli pod plazovi. Tovorjenje s konji je bilo premalo učinkovito in je predstavljalo samo začasno rešitev Zato so že jeseni 1915 zgradili dostavno žičnico od končne postaje konjske železnice do oskrbovalnega mesta pod Bogatinskím sedlom. Jeseni 1916 so podaljšali sistem žičnic do neposrednega zaledja bojišča na Krnu in Mrzlem vrhu.
Vmesna oskrbovalna in bivalna taborišča - »lagerji« na poti do bojišča v krnskem pogorju. Ob poti Bohinjska Bistrica - krnsko bojišče je nastalo več naselij barak, imenovanih lagerji. V njih je bivalo moštvo, ki je delalo na oskrbovalni poti. Tu so bili hlevi za vprežno živino, skladišča, bolnica, počivališča frontnih enot, urad vojne pošte, različne delavnice za popravila oborožitve in opreme, kuhinje in pekarne, vremenska opazovalnica, kapela itd.
Vojni ujetniki - glavna delovna sila v zaledju fronte. Ko se je fronta ustavila v krnskem pogorju, je bilo treba hitro zgraditi infrastrukturo v neposrednem zaledju. Domače delovne sile je primanjkovalo. Vrzel so zapolnili z vojnimi ujetniki, večinoma Rusi.
Priprave na 12. soško bitko, ko se je septembra in oktobra 1917 pripravljala 12. soška bitka, se je življenje v neposrednem zaledju fronte precej spremenilo. Avstro-Ogrski in nemški vojski je do zime ostalo borih pet tednov za pripravo obsežne ofenzive.
BOHINJ, KOT ZALEDJE SOŠKEGA BOJIŠČA - Tomaž Budkovič
Železniške proge proti soškemu bojišču so bile obremenjene do skrajnosti. Večino tovora so prepeljali po zgornje-savski progi do Kranjske gore, po bohinjski železnici in železnici Ljubljana - Trst.
Skica utrdbe 27, ki je varovala strateško pomemben prehod preko Bogatinskega sedla, Vojaško pokopališče na Rebru, 1915 - 1917 na Bohinjski Bistrici, Vojaško pokopališče na Rebru, 1915 - 1917 na Bohinjski Bistrici im 285 označenih grobov, Vojaško pokopališče v Ukancu z 253 označenimi grobovi
V Bohinju so bila tri vojaška pokopališča. Pokopališči v Ukancu in na Rebru še vzdržujejo, pokopališče na planini Na Kraju pa so prekopali. Vojaško pokopališče na Rebru na Bohinjski Bistrici ima 285 označenih grobov, kjer so pokopani umrli iz obeh bistriških bolnic. Pokopališče so uporabljali od maja 1915 do konca leta 1917. Pokopanih je tudi deset ruskih vojnih ujetnikov, italijanskega vojnega ujetnika so po prvi svetovni vojni Italijani prekopali. Poleti 1945 so v grob številka 7 pokopali nemškega vojnega ujetnika. Pokopališče je bilo po prvi svetovni vojni ograjeno z leseno ograjo. Na njem je stal večji lesen križ, leta 1995 pa so postavili kamniti spomenik.
Pokopališče v Ukancu leži tik ob cesti Zlatorog - Savica, pod spodnjo postajo žičnice na Vogel. Tu so pokopavali večinoma padle v krnskem pogorju, pa tudi umrle z območja Ukanca. Na pokopališču je 253 grobov. Poleg Avstro-Ogrskih so tu tudi grobovi 17 ruskih, dveh romunskih in enega italijanskega vojnega ujetnika ter enega civilnega nosača. Na pokopališču na Planini Na Kraju so pokopali nekaj deset ljudi. Njihovih imen ne poznamo, menda so bili večinoma Madžari.
BOHINJ, KOT ZALEDJE SOŠKEGA BOJIŠČA - Tomaž Budkovič
Vse o Bohinju med 1. svetovno vojno lahko preberete v knjigi »Bohinj 1914 - 1918 - Med fronto in zaledjem,« avtorja Tomaža Budkoviča
Janez Pikon