ProMo intervju, dr. Iztok Tomazin: S kombinacijo skupine profesionalcev in široke amaterske baze bi v GRZS vsi pridobili. V plazu gre za mučno umiranje v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti kaj storiti. Šokiran sem nad statistiko, koliko gornikov uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.

Iztok, si zdravnik in direktor Zdravstvenega doma, ob tem pa še gorski reševalec letalec, zdravnik SHNP (Služba helikopterske nujne pomoči) in predstavnik Slovenije v Medicinski komisiji IKAR. Precej odgovornih in zahtevnih funkcij, je še kaj časa za alpinizem?
Največ časa in energije sem že vse od začetka študija, v zadnjem obdobju pa še toliko bolj, posvetil medicini. Biti zdravnik mi je več kot samo poklic, to dojemam kot poslanstvo in način življenja, čeprav se morda sliši kot oguljena fraza. Na drugem mestu je seveda alpinizem v vseh mogočih oblikah, od samotnih potepanj po brezpotjih do osemtisočakov, od prostega plezanja do zaledenelih slapov, alpinističnega smučanja itd.

Zdravniška oskrba nosačev na ledeniku Baltoro v pakistanskem Karakorumu

Vse našteto so idealne predispozicije za vrhunskega gorskega reševalca letalca, kar dejansko tudi si. Sodeluješ potemtakem le pri helikopterskih intervencijah in kdo od zdravnikov je potem vključen pri klasičnih reševanjih?
Vsi aktivni zdravniki GRZS, tudi zdravniki letalci, sodelujemo tudi na klasičnih akcijah. Prisotnost zdravnika na klasični akciji je enako pomembna kot pri helikopterski, včasih še bolj, saj je pacient pri klasičnem transportu še bolj izpostavljen neugodnim dejavnikom, pa tudi dlje traja. Seveda je idealno, če je zdravnik zelo izkušen v urgentni medicini in hkrati odličen ali celo vrhunski alpinist.

Letošnja sezona v gorah se počasi končuje. Je kakorkoli odstopala od predhodnih? Na koliko reševanjih si sodeloval?
Po številu nesreč, tudi smrtnih, bo to očitno ena od najbolj negativnih sezon doslej. Slovenski gorski reševalci smo že pri okoli 300 reševanjih v letošnjem letu, sam sem letos zaradi številnih, predvsem službenih obveznosti, doslej sodeloval le na 16 reševanjih, pretežno s helikopterjem.

Skupno pa to pomeni?
Na pamet točno ne vem, vsekakor v več kot 400 v domačih in nekaj deset v tujih gorah.

Na kakšnem nivoju je naša gorska reševalna zveza, tudi v primerjavi z drugimi državimi? Če vprašam poenostavljeno, višje kotirajo naši zdravniki ali naši gorski reševalci? Kot eden vodilnih imen v sistemu reševanja in dolgoletni zdravnik bi lahko podal realno oceno.
Naše gorsko reševanje je na visokem nivoju, v mnogih pogledih države z najbolj razvito tovrstno dejavnostjo (Švica, Avstrija, Italija, Francija …) dosegamo, v nekaterih morda celo prekašamo, v nekaterih pa malo zaostajamo. Predvsem smo šibki v nekaterih aspektih organizacije helikopterskega reševanja, saj od klica na pomoč do prihoda ekipe na mesto nesreče v povprečju mine preveč časa, tudi sestava ekipe ni vedno optimalna, včasih je preveč lokalizmov ipd. Če bi uspeli organizirati ozko profesionalno jedro helikopterskega reševanja, ki bo takoj dosegljivo vse dni v letu ali celo združiti letalski del GRS s HNMP v eno službo, in se hkrati otresti motečih vplivov policijske in zlasti vojaške birokracije, bi bili lahko v vseh pogledih med najboljšimi službami gorskega reševanja na svetu. Pa da ne bom napačno razumljen: nisem proti sodelovanju policijskimi in vojaškimi piloti in tehniki, ki so večinoma zelo dobri, nekateri celo odlični, enako velja tudi za gorske policiste, tudi helikopterje imata policija in vojska zelo primerne, marsikje nam jih zavidajo. Zelo omejujoč pa je zbirokratiziran, mnogo prepočasen sistem aktivacije zlasti vojaških helikopterjev, poleg tega Slovenija kot verjetno edina od razvitih držav sploh nima helikopterja, ki bi bil namenjen izključno za potrebe nujne medicinske pomoči in gorskega reševanja. Pa da ne bo govora samo o letalskem reševanju – temelj gorsko reševalne dejavnosti bi tudi vnaprej morala ostati široka amaterska baza društev in postaj zlasti v krajih blizu gora, tako kot doslej. Torej konstruktivno sožitje in sodelovanje med ozkim, vrhunsko usposobljenim profesionalnim jedrom in široko amatersko bazo, ki se dopolnjujeta in dobro sodelujeta podobno kot imamo, seveda v precej večjem obsegu, pri gasilcih. Tako ne bi nihče nič izgubil, kar se nekateri v GRZS bojijo, pač pa bi samo pridobili, predvsem seveda ponesrečenci in bolniki. Izboljšati bi bilo potrebno tudi mesto in vlogo GRZS v državi in družbi, tukaj nas čaka še veliko dela (zakon o gorskem reševanju ki je npr. na Hrvaškem bistveno pospešil razvoj gorskega reševanja itd.).
Kar pa se tiče kotiranja zdravnikov in reševalcev: tukaj ne bi delal nobenih razlik, med enimi in drugimi so nekateri odlični po strokovni, drugi po gorniški plati, nekateri v obojem, nekateri pa tudi niso. Izrazito slabih ni, saj je kar nekaj filtrov. Ena od težav je, da primanjkuje zdravnikov alpinistov ali vsaj dobrih gornikov.

Je tvoja naloga zgolj zdravniška pomoč ali sodeluješ tudi pri ostalih manevrih?
Primarna naloga zdravnika pri gorskem reševanju je oskrba ponesrečenca, reševalca pa tehnični in drugi manevri reševanja ipd. Seveda pa gre za timsko delo in si med sabo pomagamo na vseh področjih. Glede na moje izkušnje, alpinistične in druge sposobnosti pa seveda v praksi po potrebi opravljam vse, tudi najzahtevnejše reševalne manevre. Z reševalcem se ponavadi dogovoriva, kaj bo kdo delal. Če je na primer reševalec manj izkušen ali pa če gre za zelo hude poškodbe, grem prvi na vitlo in do ponesrečenca, tudi v steno, če je treba, sicer je to delo reševalca, zdravnik mu sledi, če je potrebno. Poudariti je treba, da imajo zdravniki enak program tehničnega usposabljanja kot reševalci letalci, seveda pa je nesmiselno, da gre v steno na vitlo prvi zdravnik, ki ni alpinist, ki nima ustreznih izkušenj. Skratka, vsak naj bi delal tisto, kar najbolj obvlada in hkrati pomaga drugim na drugih področjih.

Kako pravzaprav poteka reševanje, od prvega klica do odhoda ekipe? Je sistem dodelan?
Prav tu bi se dalo še kaj poenostaviti in izboljšati, prevečkrat se izgublja dragoceni čas. Tu se vidi razlika med amaterizmom in profesionalizmom. Poškodovanec ali očividec kliče 112, operativec v centru za obveščanje (112) klic na pomoč posreduje lokalnim reševalcem, ki se odločijo o načinu reševanja. Ne moremo pričakovati, da bo vsak od nekaj sto slovenskih amaterskih gorskih reševalcev, ki je v času neke nesreče lahko dežuren v domačem društvu in sprejme tak klic, tudi optimalno ukrepal. V času dežurstva ekipe za helikoptersko reševanje med glavno poletno planinsko sezono bi morali nujni klici preko Centra brez posrednikov takoj priti do dežurne ekipe na Brniku, kjer naj bi zdravnik ocenil resnost stanja in se skupaj z reševalcem in posadko helikopterja odločil o optimalnem ukrepanju. Vzporedno pa je seveda potrebno obveščanje in aktiviranje lokalne ekipe, ki se vključuje v reševanje, če se helikopterski ekipi kaj zalomi ali če ima več intervencij hkrati. Tukaj smo seveda v zdravstvu, v službi nujne medicinske pomoči, bolje organizirani in hitrejši, ker smo pač samostojna, profesionalna služba z jasnimi standardi - ko preko Centra (112) ali direktno od očividcev dobimo obvestilo o potrebi po nujni intervenciji, vsa ekipa (zdravnik, tehnik ali sestra in voznik reševalec) steče do rešilca in z opozorilnimi znaki v najkrajšem možnem času z vso potrebno opremo doseže mesto nesreče. Če je potrebna pomoč sosednjih enot ali HNMP pa imamo tudi jasne protokole hitrega ukrepanja. Skratka profesionalen sistem odzivanja. Seveda to velja za terene, ki so dostopni službi NMP.

Dobro urejena zavarovalna politika je verjetno osnova za celo zadevo. V katerih primerih bi reševani načelno morali sami nositi stroške le-tega?
Zaenkrat se stroški gorskega reševanja krijejo solidarno, iz državnega proračuna, helikopterski prevozi v primeru poškodb in bolezni konkretno iz zdravstvene blagajne (ZZZS). To ima dobre in slabe plati, po eni strani je pomoč za reševance zagotovljena brez njihovih stroškov, po drugi strani se dogajajo tudi malomarnosti ali celo zlorabe, za katere pa ni pošteno, da jih pokriva proračun, torej vsi državljani. Postopek za izterjavo stroškov pri gorskem reševanju v Sloveniji je zaenkrat redkost, večinoma v primerih očitne malomarnosti ali zlorabe.

So bili primeri v praksi, ko je reševani morali povrniti stroške reševanja? Se je končalo z zahtevkom ali je prišlo do plačila?
Skoraj vsako leto je bilo nekaj takih primerov, v zadnjih letih je bilo medijsko najbolj izpostavljeno reševanje v Špiku, ko sta ob poslabšanju vremena plezalca obtičala v steni in ju je rešila dežurna helikopterska ekipa. Izidov zahtevkov ne spremljam, to je stvar organizacije in države, reševalci se ne sprašujemo ali gremo reševat pijanca, ki se je potolkel po lastni krivdi ali pa nekoga, ki je povsem nepričakovano zbolel. Ko je potrebna pomoč, ni selekcije, o vzrokih se sprašujemo po opravljenem delu.

Verjetno je težko govoriti o tem, morda tudi neetično, pa vendarle - najtežji primer reševanja?
Veliko je bilo zelo zahtevnih reševanj, tako tehnično, telesno in duševno. Najtežje je pri težko poškodovanih ali hudo bolnih, umirajočih ali mrtvih, še posebej, če gre za znance, soplezalce in prijatelje ali otroke. To je duševno najbolj obremenjujoče že med samo intervencijo, ima pa seveda posledice tudi kasneje.

Kaj čuti človek, ko prileti več sto metrov po zraku, kakšen je "stik" s steno? Vem, precej teoretično vprašanje, mogoče bi znal vsaj približno odgovoriti. Konec koncev si tudi sam »rad« preizkušal meje možnega ...
Osebne izkušnje več sto metrskega padca, ki se konča na trdih tleh nimam, sicer midva ne bi imela tega intervjuja. Najdalj sem doslej padel 60 metrov globoko med smučanjem v severni steni Begunjščice in se grdo polomil. Dokler se že polomljen nisem nekako obdržal v snežni strmini še visoko v steni, nisem vedel ali se bom ubil ali preživel.. Večkrat sem strmoglavil z zmajem in padalom, nekajkrat celo brez rezervnega padala, a sem se pred usodnim trkom v tla vedno nekako izvlekel, pričakovanje usodnega trka pa je bilo skrajno neprijetno. Seveda pa vsi poznamo poročila o lepih, celo ekstatičnih doživetjih med padanjem v verjetno smrt. Verjamem, da je nekaj na tem, najbrž pa ni pravilo.

Glavni razlogi nesreč tako poleti kot pozimi so zdrsi in padci. Vendar se pozimi največ govori o plazovih.
Plazovi so v naših gorah za enkrat med redkejšimi vzroki nesreč, precej drugače je v Alpah.

Imamo pa prav tu veliko preventive: lavinske žolne, zračne blazine, … Kam gre razvoj, kaj ti priporočaš?
Osebno najbolj priporočam, taka so tudi uradna priporočila IKAR, uporabo plazovne zračne blazine (airbag) kot pripomočka, ki precej zmanjša možnost, da nas sneg v plazu zasuje in hkrati plazovno žolno, ki v primeru, da nas plaz vseeno zasuje, omogoča ustrezno opremljenim sopotnikom ali reševalcem, da nas hitro najdejo. Z uporabo obeh pripomočkov je stopnja preživetja v plazu največja, od posamičnih pripomočkov pa je stopnja preživetja največja pri airbagu, nekoliko nižja pa pri žolni. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi.

Kakšna je smrt pod plazom?
Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje – počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.

Plaz v južni steni Lotseja (1981) tik preden nas je oplazil. Če ne bi bili pripeti na pritrjeno vrv, bi nas razmetalo po ledeniku in pomedlo v razpoke.

Kaj lahko stori smučar, ki ga odnese plaz? Kakšne 2, 3 sekunde morda lahko kaj ukrene…
Dokler še lahko stoji na nogah oziroma lahko smuča, naj poskuša čim hitreje odsmučati iz območja plazu. Ko ga plaz zajame, je potrebno odpeti ali sneti vso opremo (smuči, palice, nahrbtnik, razen če nimamo takega z airbagom). To seveda ni enostavno. Če ima airbag, naj ga takoj sproži. Ko nas nosi plaz, naj bi se s plavalnimi gibi skušali obdržati na površju in hkrati ščitili glavo in vratno hrbtenico, kar je v divjajoči snežni gmoti dostikrat težko ali nemogoče. Zelo pomembno pa je, da si preden se plaz zaustavi in nas dokončno zasuje, naredimo pred obrazom čim večji prostor za dihanje, od tega je lahko odvisno naše preživetje.

Kot zdravnik drugače gledaš na »ekstremne« športe kot bi sicer? Tvegajo zdravniki več ali manj?
Kot dolgoletni vrhunski alpinist in alpinistični smučar gledam na ekstremne športe z določeno naklonjenostjo, vendar imam občutek, da se je večina aktivnosti izrodila v smeri nastopaštva, medijske in seveda sponzorske pozornosti za vsako ceno, tveganja, ki je samo sebi namen, dosežkov zaradi dosežkov. Kot zdravnik in gorski reševalec pa na ekstremne športe seveda gledam tudi iz tega zornega kota, ker dobro vem, kakšne so posledice po dolgoletnem ukvarjanju z vrhunskim ali »ekstremnim« športom in kakšne so posledice po napakah ali nesrečah. Sam v zadnjem tvegam precej manj, kot sem včasih, razlogov za to je veliko, od staranja do množice razmesarjenih trupel, ki sem jih moral pobirati po gorah, seveda pa imam sedaj tudi nekoliko drugačne življenjske prioritete in ambicije. Še najbolj tvegana od vseh mojih sedanjih aktivnosti se mi zdi gorsko reševanje, predvsem zato, ker imamo zaradi velike želje pomagati pogosto zelo visok prag za tveganje, še bolj pa zato, ker reševanje pomeni sodelovanje več ljudi, od katerih lahko vsak stori napako, pa tudi precej tehnike, ki tudi lahko odpove, obojega pa ne morem imeti v celoti pod kontrolo.

V vrhunskem športu je doping nekaj, kar visi v zraku. Najboljši atleti, kolesarji, plavalci …, se marsikomu zdijo komaj še verodostojni. Kako je s tem v alpinizmu, nekje nad 8000 metrov, ko gre za preživetje ali zgolj uspešen vzpon? Kolikor vem, so tudi slovenski alpinisti že imeli s seboj v nahrbtniku substance, za vsak slučaj.
Ponosen sem na to, da nikoli v življenju nisem uporabil dopinga, še posebej ob spoznanju, kako velik odstotek alpinistov, pa ne samo vrhunskih, posega po dopingu v različnih oblikah. Ko sem pred nekaj leti začel brati tovrstna poročila in članke, sem bil šokiran. Čeprav sem kot zdravnik in vrhunski alpinist precej vedel o teh stvareh, mi niti na misel ni prišlo, da bi jih uporabljal, naivno sem tudi mislil, da je to v alpinizmu kot visoko etični dejavnosti večinoma tabu, da se uporablja redko ali izjemoma, na primer kadar gre za preživetje, ne pa za rezultate. Edinkrat, ko sem imel za vsak slučaj, če bi šlo za biti ali ne biti, v nahrbtniku par tabletk, ki so sodile med blaga poživila, je bilo na zimskem Daulagiriju, vendar čeprav je šlo za noro zgodbo, ki nas je postavila na mejo preživetja, jih nisem uporabil. Iz številnih, predvsem etičnih razlogov, ne odobravam uporabe poživil ne v alpinizmu ne kjerkoli drugje, saj gre poenostavljeno rečeno za nepošteno, zdravju škodljivo zlorabo substanc za krepitev ega, ki je itak med največjimi sovražniki človekovega razvoja, predvsem mentalnega in duhovnega.

Na vrhu Gašerbruma 1 (8068 m) tik pred prvenstvenim smučanjem po S steni z Markom Čarom. Brez dopinga, seveda. Marko je sicer na vrh prinesel eno pločevinko Red Bulla, ki je bil njegov sponzor, vendar je tekočina seveda zmrznila in je bila neuporabna. Foto: Marko Čar

Za kakšna poročila je šlo, nad čem si bil šokiran?
Na primer, nad statistiko, kakšen odstotek »navadnih« gornikov, ne vrhunskih alpinistov, uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.

Par tabletk v nahrbtniku … je stvar tako preprosta?
Seveda ne. Poživil je mnogo vrst, z zelo različnimi mehanizmi delovanja in učinki, od takih, ki ti dajo možnost da postrgaš še kakšno rezervo v organizmu, ki je zavestno nisi mogel, do takih z drugačnimi načini delovanja. Nekaj povsem drugega, ne po etični pač pa po praktični plati, je uporabljati poživila v »kontroliranem« okolju npr. atletskega stadiona, na toplem in varnem, kot npr. v gorah, v hudem mrazu, ob dehidraciji in drugih okoliščinah…Odločno odsvetujem, tako iz etičnih kot iz zdravstvenih razlogov.

Kaj potem priporočaš, ko so izčrpane vse druge možnosti? Avtogeni trening, "dialog" s steno, posebno prehrano, vegetarijanstvo mogoče?
Stvari so zelo individualne, od prehrane, hidracije, treninga, do bolj duhovnih in »duhovnih« pristopov. Jaz sem vegetarijanec zaradi etičnih razlogov, ne pa zaradi tega, ker bi mislil,da je vegetarijanska prehrana bistveno boljša za alpinizem od mešane. Seveda pa je bolj zdrava in omogoča tudi ukvarjanje z alpinizmom, tudi z vrhunskim. Intrapsihične in duhovne rezerve v človeku pa so skoraj neomejene, le zelo težko je priti do njih.

Srečo Rehberger
Fotografije: arhiv Tomazin