Umirjena jesenska poplezavanja, nostalgija in lepota.
Novo v Zadnji Trenti
Informacija dneva po mojem okusu je, da so 06.09. Marko Makuc, Jože Makuc in Rado Lapanja (AO Cerkno) preplezali prvenstveno smer Borovnica v zahodni steni Vršaca nad Klonicami (IV+/-V, III, 200 m). Smer je nastala, ko so fantje šli v ta zapuščeni konec Trente z nalogo, da fotografirajo stene Pelcev ter opišejo in uredijo zapiske o prvenstvenih smereh za plezalni vodnik o Trenti, ki je v pripravi. Zlasti Jože je bil v preteklih letih aktiven na omenjenem območju, saj se je nabralo kar 15 prvenstvenih smeri. Kot se za izkušene mačke in poznavalce področja spodobi, so tako mimogrede preplezali še prvenstveno smer, ki se ponaša z vsemi značilnostmi teh koncev: kompaktno skalo, lepimi prehodi in zmernimi težavami. Ime se je ponujalo kar samo, saj so se gor in dol na podih sladkali z borovnicami.
Pregled dogajanja
Nekaj malega dopisovanja z aktualnim načelnikom kranjskega odseka je bilo potrebnega, da sedaj redno dobimo nekaj vzponov iz življenja njihovih članov. Naj bo to spodbuda še za ostale, da kaj posredujete. Na zadnji nešolski dan, 31.08., sta Aljoša Brlogar in Miha Triler (oba AO Kranj) preplezala precej popularno Smer Boba Marleya, ki se je iz včasih lepe ‘šestice’ prelevila v navrtano 6c+ v Nad Šitom glavi. Na prvi šolski dan pa sta, očitno res standardna naveza, David Pavlovič (AO Litija) in Matevž Vučer (AO Kranj) preplezala Meč (VI+/V+, 800 m) v Malem Koritniškem Mangartu. Njuni komentarji jasno izražajo navdušenje nad pristnim doživetjem plezanja v enem najbolj markantnih razov v Julijcih. Naslednji dan sta vajeti v svoje roke vzela Staša Blatnik in Bojan Hribernik (oba AO Kranj) ter 02.09. preplezala Jubilejno smer (V/IV, 500 m) v Dolgem hrbtu. Na dan sestanka, 03.09., je Atila Armentano s Petrom Jeromelom za rep ujel še nekaj spodobnega vremena in kot izpitno turo preplezal Igličevo (V+/IV, 350 m) v Mali Rinki.
Dolomiti
Kratek telefonski klepet me je opozoril na nekaj lepih novic. Na AO TAM, kot lahko opazim zadnje čase, veliko in solidno pleza David Lešnik, ki je tokrat z Matejem Kladnikom (AO Kamnik) plezal v Dolomitih. Najprej sta 25.08. preklopila na dolomitsko plezanje v petih stolpih v smereh Finlandia (VII-, 110 m) in Via Miriam (V, 120 m). Sledila je resnejša Casin-Ratti (VII, A0, 450 m) v Zahodni Cini ter naslednji dan, 27.08., še legendarna Preussova poč (V-, 250 m) v Preus Turnu.
Nepovezano z Davidom so istočasno v strmih dolomitskih stenah preizkušali svojo formo drugi TAMovci: Blaž Navršnik z družino in Maja Lobnik. 24.8. sta Blaž in Maja v stolpih Selle preplezala po merilu marsikoga eno najlepših smeri - Mesnerjevo smer (VI-, 300 m). Kot se za zrel par spodobi, sta si Blaž in Tatjana Majo neprestano posojala. Tako sta naslednji dan Maja in Tatjana v istem stolpu preplezali Severni raz (V, 300 m). Dan kasneje sta Blaž in Maja preplezala slovito Gogno (VII+, 1200 m) v južni steni Marmolade. Četrti zaporedni dan, 27.08., sta Maja in Tatjana v prvem stolpu Selle preplezali Gluch Versneidung (IV+, 190 m). Ker sta , 28.08., Blaž in Tatjana skupaj poplezavala v Piz Ciavazes v smeri Ramfurer (IV+, 300 m) bi še kdo pomislil, da je Maja zabušavala, zato hitro dodajmo, da je ta dan z Lukom Ajnikom (AO Rinka) v Piz Ciavazes preplezala zahtevno Via del mote del Sela (VII+, 320 m + 300 m do vrha). Zanimiv je še vzpon ženske naveze, Tatjana in Špela Perčič sta v prvem stolpu preplezali smer Trenker (V+, 200 m). Mogoče naslednici veliko bolj znane alpinistke? Aja, Maja Lobnik in Luka Ajnik (AO Rinka) sta, 31.08., v Piz Ciavazes preplezala še Zeni Versneidung (VII-, 320 m + 300 m do vrha) in 01.09. še smer Via ideale (VII, 1180 m) v Marmoladi. Potem je pa tudi Maja upam da imela dovolj. Kar osupljiva serija vzponov, mar ne?
Novo in staro
Ker ravno pišem novice, bom izkoristil nekaj vrstic še za kratko opombo, ki se je porodila ob tokratnem 'prisilnem' pregledovanju, kaj se dogaja. Ker sem njen odkriti občudovalec, začnimo z lepoto, pa ne s tisto shizofreno po ameriško. Preko zahodne meje smo slovenski alpinisti radi zahajali. Zlasti Mangart je bil vedno pravzaprav naš. Že pred leti pa so na italijanski strani Kanina nastale smeri zavidanja vrednih težav in kljub svedrom, prijetni skali in nizki višini s kar resnim karakterjem. Kasneje se je na ta mali gorski Eldorado nekako pozabilo (na tej strani meje). Tokrat je Martina Čufar z Italijanom Andreo Polom preplezala smer Lepota ne pozna strahu - Bellezza non conosce paura (7c, 7b obv., 125 m). Smer poteka po apencu izredne kvalitete, krasijo pa jo kompaktne plate z luknjicami in poličkami. Za ponavljalce še ocene po raztežajih: 7a+, 7a, 7a, 7c in 7c. Martina je spoznala, da gleženj z malo sreče že zdrži dolge padce in da se je za najlepše treba potruditi.
Sedaj pa k vzponu, ki ga je Martina opravila v plezališču, ki ga je tako težko najti, da se še lokalni frajerji skrivajo. Poleg ostalega je preplezala tudi poč z imenom 1941 in oceno 7c+. Zakaj to pišem? Med drugim obiskom plezališča je namreč smer ponovno preplezala, a tokrat na tradicionalen način, se pravi s sprotnim nameščanjem metuljev. Debate o tradicionalnem vs. navrtanem, klasičnem vs. modernem, varnem vs. nevarnem so vedno znova aktualne, zlasti v spomladanskem in poletnem obdobju Paklenice in nekaterih naših prijetnih stenic. In vedno pridejo na dan argumenti, pa plezajte tradicionalno v plezališčih in enostavno ne vpenjajte svedrovcev. Sam si to res težko predstavljam, kako naj bom zbran na plezanje in nameščanje varovanja, če se zraven mene svetijo ploščice svedrovcev in kaj bo tak vzpon, saj lahko vedno vpnem, ko sem v škripcih, … Pa vendar je gotovo tudi to, da je plezanje proces, pri katerem obstaja zgolj naslednji meter smeri in velika koncentracija na izpeljavo zastavljenega načrta, pa naj bo v velikih stenah Alp, dolgih smereh ali športno plezalnih smereh. In tudi tisto o vpenjanju, ko smo v škripcih: vsi, ki smo kdaj bili, vemo, da se ne da vedno vpeti – pravzaprav redko. In zato so zgornji pomisleki v odtenku misli tudi varanje sebe. A lepota in ideal takih smeri je vendarle neopremljena samotna poč, in to Martina še predobro ve (da ne bo kdo po nepotrebnem napačnih zaključkov izpeljeval).
Uživači, uživajte in srečno,
Peter Mežnar