Delo, Književni listi - Stanko Klinar: Poezija gorniškega veselja
Mojca Luštrek: Gora je moja muza. Samozaložba, Komenda 2008, 95 str., 15,50 evra.
Ni na pretek zbirk – morda pa jih sploh ni nič – ki bi v strogih sonetih in nič manj strogih sonetnih variacijah (npr. na strani 57, kjer zgolj dve rimi plešeta duet skozi vseh štirinajst sonetnih vrstic) in v celo sonetnem vencu z akrostihom GORA JE MOJA MUZA, pa tudi na straneh, kjer namesto sonetov najdemo vzorčno odmerjene in dosledno upoštevane ritmične in kitiške kalupe – od sprednje platnice do zadnje slavile eno samo muzo, tej muzi pa je ime Gora. Univerzalno občno ime, ki v naši knjižici pokriva lastna imena od Pohorja in Storžiča do Krna, Eigerja in Mustagh Towra, od veselja nad lepoto in uspehom do žalosti ob tragediji.
Gora, cilj vročih pogledov, zdravnica vsakršnega malodušja, vaba k pogumu in širokosrčna plačnica truda, boginja, ki se da moliti v vdanem, pričakujočem, hvaležnem goročastju, starodavni, a v vsakem gorečem srcu na novo rojevani mnogoobrazni religiji, ki si jo poetesa po svoji podobi (so)ustvarja in se z njo domala mistično istoveti ... Goré, od nékdaj božje domovanje,/ Od nékdaj gnezdo za predrzne sanje,/ Razvnemajo skrivnostno domišljijo,/ A ne le žêlje, tudi strah budijo.
Ta Gora je muza ob boku Julije, Beatrice, Cintije in Laure, je zvesta ljubavnica in ljubljenka svoje svečenice Mojce, je njena brezspolna Muza, a zato nič manj nalita s slo in poželenjem, hkrati čista in nedolžna kot bel oblaček na modrem nebu, nadčasovna, zunajčasovna, večnostna, pobožanstvena, kot se za Olimpijko/Olimpijca spodobi – katerega naravnega spola je konec koncev G/gora, ji ga občudovalec/občudovalka, pesnik/pesnica sam(a) določi, da izpolni zapoved o sočnosti raznospolne privlačnosti?
Prirojena in privzgojena disciplina skoraj ne dovoli poetesi izživljanja v besedni eksotiki in novoskovankah, in enako terja dosledno zvestobo izbrani obliki in jasnemu, premočrtnemu besedovanju. Pesmi so zato po staroslavni spodobnosti vzorno počesane in polikane, z ličnimi naborki in pentljo v laseh. Ta forma gre z roko v roki z visoko vsebino in jo podpira; in brez dvoma se tudi vsebina rojeva in oplaja iz visoke forme. Kot take so te pesmi prerokinje monumentalnosti, navezanosti na stoletno pesniško izročilo, jamstvo zanesljivosti, zavetnosti, uravnoteženosti, ljubeznivosti, posoda gorniškega veselja in tragike, ki pa kljub svoji vzor(č)nosti le povrhu in na zunaj prekrivajo vulkanski vzgon v prsih, ki se hoče roditi kot pesem. Ali ni tak tudi nostalgični Prešernov Povodni mož (o, da bi še kdo hotel tako pesniti!), pesem večnostno bleščeče popolne oblike in usodnostne vsebinske zapečatenosti? To je poezija, nam vsem razumljiva, nam vsem podeljena.
Stanko Klinar