Delo, 17.11.05, Znanost - Alenka Puhar: Dr. Angela Piskernik
ZNANOST
Dr. Angela Piskernik
Prva slovenska naravovarstvenica
Dr. Angela Piskernik, botaničarka in pionirka varovanja narave, je sredi novembra dobila počastitev, ki v naših krajih ni prav običajna: strokovni simpozij o življenju in delu. Tako je po soimenjakinji Angeli Vode verjetno šele druga oseba ženskega spola, ki so jo na ta način raziskali in ki bo v kratkem dobila o tem dokazilo v obliki knjige. Skrajni čas, so soglašali vsi, ki so se udeležili simpozija.
Angela Piskernik (1886 – 1967), ki se je rodila v koroški družini (Lubnik je blizu trenutno razglašene Bele), obdarjeni s 13 otroki, je premagala resne ovire, da je zasedla tako visoko mesto v intelektualni hierarhiji. Šolala se je v časih, ko je bilo za dekleta sorazmerno lahko pridobiti osnovno izobrazbo, pri nadaljevanju pa so veljale številne omejitve. Ambiciozna Korošica je kljub temu odšla na univerzo na Dunaj in si tam leta 1914 pridobila doktorat iz botanike. Nato je že sredi vojne prišla v Ljubljano in se leta 1916 zaposlila v Kranjskem deželnem muzeju. Službo je čez deset let zgubila, ko so skušali nekaj privarčevati in ji delovno mesto ukinili, vmes pa je več let vodila prirodopisni oddelek. Po več letih gimnazijskega poučevanja, od Novega mesta do Klasične gimnazije v Ljubljani, je nato znova pristala v istem poslopju, Valvazorju za hrbtom, kjer se s podobnimi nalogami njeni nasledniki ukvarjajo še danes.
Koroška aktivistka
Njene ambicije pa so bile raznovrstne in časi tudi takšni, da so vabili k vsem mogočim opravilom. Angela Piskernik je bila v mladosti aktivistka pri najrazličnejših narodnih, izobraževalnih in vzgojnih projektih. Kot zavedna ženska se je vključila v deklaracijsko gibanje, ko je bila ustanovljena nova država SHS pa v plebiscitno gibanje (pred plebiscitom za Koroško), kjer je bila temperamentna in zgovorna mobilizatorka. Delovala je med katoliškimi ženami, med orlicami, med akademsko izobraženimi ženskami in v klubu koroških Slovencev. Lotila se je zbiranja narodopisnega blaga in o tem veliko pisala. Ker je bila bilingvalna in je med drugim učila tudi nemščino, se je spravila tudi k pisanju slovensko-nemškega slovarja in učbenikov za učenje nemščine.
Ker se je Janez Stergar, ki je najbolj zaslužen za simpozij, močno potrudil za osvetlitev čim številnejših faset njenega bogatega življenja, se je v dvorani Slovenske matice zbralo skoraj 20 referentov, nekaj tudi z one strani Karavank. Tu so: Avguštin Malle, Tina Bahovec, Anka Vidovič Miklavčič, Danijel Grafenauer, Nada Praprotnik, Tone Wraber, Martina Pikolo - Rustia, Janez Stergar, Anton Janko, Katja Stergar, Stane Peterlin, Breda Resman, Drago Samec, Metka Gombač, Nataša Stergar, Mojca Jenko in z odlomkom iz literarnega osnutka še Maja Haderlap. In tudi število prirediteljev je delovalo kot socvetje: Inštitut za narodnostna vprašanja, Slovenski znanstveni inštitut (Celovec), Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik (Celovec, Prirodoslovni muzej, Prirodoslovno društvo in Klub koroških Slovencev (vsi iz Ljubljane) ter Klub koroških Slovencev iz Maribora.
»Mnogostransko dejavna dr. Angela Piskernik se je v zgodovino slovenske kulture trajno zapisala zlasti s svojim ključem za določanje praprotnic in semenk,« je poudaril Tone Wraber. Po dolgih letih dela je takšen Ključ za določanje cvetnic in praprotnic izdala leta 1941, tik pred okupacijo, po vojni pa je morala nova izdaja dolgo čakati na ponatis. Verjetno pa je vsaj toliko pomembno vse, kar je naredila za varovanje narave oziroma za osveščanje Slovencev, da je svet, ki v njem živimo, nespametno in nemoralno uničevati. Stane Peterlin, ki je imel referat o tem poglavju njenega delovanja, rednega, honorarnega, upokojenskega – zmeraj pa nabitega z energijo, z voljo po urejanju, pospravljanju, tudi če zahteva prepiranje in žuganje – je naštel te največje dosežke:
– Kot ravnateljica Prirodoslovnega muzeja je ob podpori Cirila Jegliča obnovila Alpinum Julianum v Trenti, ga pripeljala pod okrilje muzeja in pravno zavarovala.
– Poskrbela je za prva pravno zavarovana naravna območja v Sloveniji – Rakov Škocjan, Martuljek, Blejski otok, Robanov kot, Krakovski pragozd itd.; vse to še pred letom 1951.
– Takoj po vojni so po njeni zaslugi zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih.
– Dala je pobudo za Gorsko stražo, ki je začela delati leta 1954.
– Angela Piskernik bi bila lahko mati Triglavskega narodnega parka, saj se je dolgo trudila, da se to območje razglasi za narodni park in to dosegla leta 1961.
– Ko je leta 1955 Slovenija (v imenu Jugoslavije) postala članica medvladne Mednarodne komisije za varstvo Alp (CIPRA), je bila Piskernikova imenovana za prvo osebo v stalni štiričlanski delegaciji. Tik pred smrtjo so jo razglasili za častno članico.
Na srečo je ohranjen bogat arhiv
Teh nekaj odbranih cvetov lahko samo nakaže, da gre za izjemno osebo, ki verjetno samo zaradi svojega spola (in morda zaradi izrazito katoliške provenience) ni bolj ovenčana s častmi in bolj znana. Zanimivo, da se z njo Slovenci uvrščamo med tiste narode, ki kažejo, da so na področju nove morale prav ženske opravile odločilno vlogo. Gre za moralo, ki bogati humanizem z večjim posluhom za živo in neživo naravo, za sobivanje z vsem, kar eksistira skupaj z nami. Težko je razumljivo, da takšna oseba nima ničesar, kar bi hranilo njen spomin in jo vzpostavljalo kot vzor – denimo, da bi se po njej imenovala ulica, šola, ustanova. Nekoč je bila nagrada z njenim imenom, za naravovarstvene dosežke, a je zaradi čudaških nesporazumov poniknila. Življenje dr. Angele Piskernik ni bilo prav lahko. Kot ženska je morala v vseh službah pogoltniti marsikakšno pikro pripombo, njeno delo je bilo zmeraj ocenjevano z nekakšno prizanesljivostjo. Med vojno je morala v nemško koncentracijsko taborišče. Po vojni je večino let preživela kot podnajemnica. Na srečo so njeni sorodniki spoštljivo ravnali z njenimi papirji ter jih pred kratkim podarili Arhivu in SAZU.
»Sreča«, da se je nekaj ljudi iz različnih strok začelo raziskovalno zanimati, je malo pozna, a vendarle srečno tukaj. Zdaj je potreben še ključ, ki nam bo pomagal ugotoviti, kako in zakaj se nekaterim imenitnim rožam ne posreči, da bi jih naše oči opazile – kot da gre za plevel, ki ni vreden posebne pozornosti.
Alenka Puhar