Večer: Cesta se je ohranila do današnjih dni skoraj v celoti, le prav pod sedlom je nastal manjši vdor
Manj znane planinske poti in vrhovi
Staro Utro nad Trento
Cesta se je ohranila do današnjih dni skoraj v celoti, le prav pod sedlom je nastal manjši vdor
Posočje v celoti in predvsem vršni grebeni, slemena ter vrhovi so dobesedno prepredeni z vojaškimi cestami in potmi ter preluknjani s kavernami, utrdbami, jarki, koder sta se med prvo svetovno vihro zaletavali dve nespametni sili in prelivali kri svojih narodov.
In niso še dobro potihnili topovi s soških bitk, ko so se iz doline Trente, po dandanašnjih nemirnih strminah Berebice, vse gor pod Trentski Pelc (2109 m) podali laški soldati alpinci ter onkraj sedla Starega Utra, pod kopasto goro Na Glavah (1670 m), našli prostor, ki je bil prav nasproti vršiškega prelaza. In potem so na goro zgradili cesto, dolgo celih deset kilometrov in tisoč višinskih metrov, jo po vseh predpisih utrdili, uredili odvodnjavanje ter tja gor privlekli topove, s katerimi bi se spopadli, če bi bilo pač potrebno... Se pravi, da je laški strah zgradil pravcato strateško cesto na goro, ki pa je potem nikoli niso rabili. Toda ta cesta se je ohranila do današnjih dni skoraj v celoti, le prav pod sedlom je nastal manjši vdor, najmanj devet kilometrov pa je še zdaj prevoznih z džipom ali z gorskim kolesom. In zdaj ko se nam jesen kaže v najbolj čarobnih odtenkih, je prav, da se sprehodimo po tej razgledni cesti in si ogledamo cestarsko mojstrovino, ki brez vzdrževanja kljubuje vremenu osem desetletij.
Toda ker so dnevi že kar kratki, prekratki in da ne bi le divjali tja gor čez Vršič in navzdol v pisano Trento, si privoščimo kakšno prenočišče. Predlagam, da pokličete Turistično kmetijo Jelinčič Soča 50 (telefon: 05/388-95-10), kjer boste za dobrih pet tisočakov dobili polpenzion, prijazno besedo in po slastni večerji še muziko, polno nekakšnega hrepenenja in navezanosti na te njihove bregove, ki jo bo iz sto let starih citer zvabil njihov gospodar. In zjutraj, ko bo dolina odeta v jutranji hlad, nemara v belo pozebo in potem ko boste pozajtrkovali z njihovimi ovčjimi siri, se boste zapeljali še tistih nekaj kilometrov proti Logu, pa onkraj Galerij, dvestometrske zaščite pred skalovjem, ki je vrsto let ogrožalo cesto skozi dolino, zagledali na levi strani cestni odcep na goro. Spodaj je ravno prav prostora za vaš avto, kaj dosti več ljudi pa tako ne hodi po tej cesti. Z nahrbtnikom in malico v njem se lahko poženemo po njej, saj je resnično položna. Sprva je pobočje bolj strmo in skalnato, cesta pa res mojstrsko speljana in utrjena. Šumenje Soče polagoma ugaša, pobočje se koplje v barvitosti, ki ji je belina skal za osnovo. Toda lep čas hodimo še v senci, ko pa sonce pokuka izza Špičja, narava okoli nas naravnost zažari v toplih odtenkih. Ko smo manj kot uro na poti, bližnjic tu ni, to vam povem kar na začetku, pridemo do lese, ki zapira cesto, kmalu zatem pa do pridno obdelane strmine in če imamo srečo bomo srečali tudi osamljenega kmetovalca, ki tu stalno prebiva in ki vas bo takoj pobaral, če imate fotoaparat s seboj. Brez njega bi bilo res trapasto hoditi v tisto prelestno višavje. Vrhnji del pobočja Berebice je bolj položen, na tem mestu je z naše ceste kar nekaj izvozov, saj je pobočje poraslo z ogromnimi bukvami. Cesta na tem mestu ubira daljše razdalje med ovinki. Okoli dvajset ovinkov bi našteli. Že pred vršnimi ovinki naletimo na mešan gozd smrek, bukev in macesnov, kmalu potem pa prevladujejo le še slednji v vseh svojih prečudovitih odtenkih. Dolina je zdaj že cel kilometer nižje, prek nje pa nam zastaja dih ob pogledih na Triglav, Razor, Prisojnik, Špičje. Zdaj vodi res bolj slaba cesta preko zadnjega pobočja proti sedlu Staro Utro, tudi nekoliko navzdol in tik pod prepadnimi stenami ter na koncu v dveh treh ovinkih preko travnatega pobočja na sedlo. V bregu pod desno vzpetino. Na Glavah (1670 m) počiva lovska koča, cesta pa se od tod spusti na severno stran in za omenjeno vzpetino se nam kmalu odpre pogled tudi na vršiške strmine in sam prelaz Vršič. Od tod so lahko pogledovali proti nam in usmerjali svoje topove. Zdaj se lahko vrnemo nazaj na sedlo in pod kočo najdemo topel prostor v mehki trati in se zagledamo skozi žareče macesne proti Prisojniku, Razorju, Stenarju, Triglavu... Če bo vreme takšno, kot je na sliki, boste potrebovali najmanj tri ure za gor, dve za dol in poljubno za fotografiranje, malico in ležanje na toplem soncu.
Jože Praprotnik