Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Plazovi na Zelenici niso od včeraj

www.delo.si  20.02.2010

 

ponedeljek, 22. februar 2010, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 2942

Delo, Sobotna priloga - Špela Žabkar: Po sobotni nesreči 34-letnika iz okolice Tržiča

V treh tednih so plazovi pri nas vzeli štiri življenja. Zadnje življenje je »bela smrt« odnesla na Zelenici v občini Tržič. Po mnenju lokalnih gorskih reševalcev je ravno tržiška občina med tistimi predeli Slovenije, ki jih snežni plazovi najbolj ogrožajo. Da je to res, govori žalostna statistika: od leta 1937, ko je na Storžiču umrlo devet mladih smučarjev, do danes je v snežnih plazovih, ki so se sprožili v okolici Tržiča, umrlo 21 ljudi. Kaj lahko kdo naredi, da bi se črno štetje pri tej številki tudi ustavilo?

V soboto, le deset minut pred nesrečo, smo šli štirje s turnimi smučmi na Zelenico po steptani poti. Na začetku in koncu poti sta bila znaka, ki sta opozarjala na nevarnost plazov. Nismo ju upoštevali, kot mnogi drugi tisti dan ne, med njimi tudi številni smučarji, celo dve deklici. Ko smo šli gor, sta se sprožila dva manjša plazova. Eden je pred našimi očmi zajel pohodnika in ga po približno dvajsetih metrih odložil pri smreki. Nič mu ni bilo, sam se je izkopal iz snega. Mi smo šli naprej. Dekleti iz naše skupine sta videli, da sta delavca smučišča nesla dol zaščitno mrežo. To je bilo le nekaj minut pred 12. uro, torej po nesreči. Moja žena je celo opozorila delavce, naj dodatno zavarujejo pobočje, saj se je spomnila punčk, ki sta smučali po nevarnem terenu. Delavca sta bila ob teh opozorilih osorna, je za Sobotno prilogo povedal eden od smučarjev, ki so bili pred natančno enim tednom na Zelenici. Tam se je deset minut pred poldnevom sprožil plaz, usoden za 34-letnega Boštjana Menarta iz Zvirč pri Tržiču.

Po besedah našega sogovornika, ki bo na lastno željo ostal anonimen, je na Zelenici, in to na mestu, ki je bilo v soboto usodno za 34-letnika, v preteklih letih že več ljudi za las ušlo plazu, morda celo smrti. Tudi tržiški gorski reševalci so potrdili, da na tej cesti vsako leto plaz »pobere« nekaj ljudi. »Moti me, ker delavci smučišča ne prav prijazno turne smučarje med vzponom usmerjajo prav na steptano servisno pot, kjer pa je velika nevarnost plazov,« opozarja naš sogovornik in dodaja, da so tereni na Zelenici in v okolici izredno privlačni za turne smučarje, ki so, ko steptana pot še ni bila urejena, hodili ob robu smučišča, kjer je bilo varneje. Včasih, se spominja sogovornik, je bilo sožitje med turnimi in klasičnimi smučarji mogoče, danes tega na Zelenici ni več.

»Bela smrt« na Zelenici kosila v že preteklosti
Plazovi tu, tik ob nekdanjem mejnem prehodu Ljubelj, niso nikakršna novost. »Slaba stran smučišča na Zelenici so snežni plazovi, ki se trgajo z obeh pobočij, posebno veliki zlasti z Begunjščice, pri čemer sta znani tudi dve večji nesreči,« je v preteklost pogledal Pavle Šegula, velik poznavalec plazov, do leta 1989 načelnik podkomisije za plazove in avtor več knjig, med drugimi tudi priročnikov za planince Nevarnost v gorah in Sneg, led, plazovi. »Po močnem sneženju 12. decembra 1962 je plaz v Možeh, v konti pod Domom na Zelenici, zasul 14 graničarjev. Tisti, ki je bil najmanj zasut, je izvlekel iz snega najbližjega, skupno sta jih rešila še deset, kasneje so našli še dva, ki sta v umrla. Enega je našel njegov graničarski pes, drugega pa po petih urah iskanja gorski reševalci,« se spominja Šegula.

Še večja nesreča se je na Zelenici zgodila pred 33 leti. »Hujše je bilo 11. januarja 1977. Ker zaradi slabega vremena in vetra ni delovala žičnica, se je od Doma na Zelenici proti Ljubelju, skregana z vsemi pravili varnosti, na smučeh in peš podala skupina 28 dijakov in treh vzgojiteljev. Že kmalu je predhodnico zasul plaz, v snegu je ostalo šest žrtev, delno zasuti in rešeni so bili trije. V reševalni akciji, ki je trajala štiri dni, smo našli še štiri dijake in dva vzgojitelja. V obeh primerih je bilo vzrok prejšnje sneženje z vetrom; neposredni vzrok nesreče graničarjev so bili gamsi, ki so nad patruljo prečkali pobočje, dijaki pa bi se ne smeli podati na nestabilno, s snegom preobloženo snežno odejo,« dve največji nesreči na Zelenici (do zdaj) opiše Šegula.

Pri obeh nesrečah je v iskalnih akcijah sodeloval tudi Tone Kralj, gorski reševalec od leta 1955. »Ko smo leta 1977 reševali dijake, je bila že tema, zato smo določili opazovalca, ki bi nas z megafonom opozoril na nevarnost plazu. Ko nam je sporočil, da gre plaz, smo hiteli pod skalo, saj smo mislili, da je tam varno. No, drugo jutro je bila zasuta tudi ta skala,« se še danes spominja Kralj.

»Ko smo iskali pogrešanega graničarja, so okoli nas bobneli plazovi, zaradi česar se nismo upali spustiti na Ljubelj. Tako smo prek Zelenice šli v dolino Žirovnice,« pravi Tone Kralj in doda, da so tudi pastirja, ki ga je na Zelenici pozimi zasulo v koči, raje kot na Ljubelj odnesli v Žirovnico. Tako je bilo bolj varno.

Na Zelenico ob visokem snegu z ljubeljske strani ni varnega prehoda, saj po besedah Toneta Kralja ni varen niti dostop s sedežnico: »S strani Begunjščice se lahko sproži proti sedežnici pršni plaz, njegova sila pa je takšna, da lahko z žičnice sname jeklenico. To se je v preteklosti že dogajalo. Ogrožen je predvsem zgornji del sedežnice.«

Kako je bilo včasih?
Na Zelenci so v preteklosti prožili plazove, se spominja tudi Pavle Šegula: »Gorska reševalca dr. Andrej Robič in Marjan Salberger sta v okviru komisije za gorsko reševalno službo že leta 1963 v sodelovanju z Jugoslovansko ljudsko armado in Teritorialno obrambo uvedla odstreljevanje plazov s težkimi orožji. Ker se minometi zaradi slabe municije niso obnesli, smo prešli na netrzajni top, s katerim so v kritičnih razmerah uspešno vzdrževali varnost na smučiščih. Leta 1975 je komisija uvedla še namerno proženje plazov z razstrelivom, ki so ga v dokaj nevarnih in tveganih posegih tudi drugod (Kaninske žičnice, Vogel …) izvajali minerji snežnih plazov iz vrst gorskih reševalcev, nekaterih žičnic, milice, teritorialne obrambe in posamezna cestna podjetja.«

Tudi Tone Kralj je bil včasih miner snežnih plazov. »Večkrat se spomnim dneva pred mednarodnim smučarskim tekmovanjem. Nastopila je odjuga, nevarnost snežnih plazov se je povečala. Z netrzajnim topom smo v ostenje Begunjščice pognali osem min, a plazu od nikoder. Šel sem preizkušat snežno odejo in vsi štirje preizkusi so pokazali, da je nevarnost plazov velika. Vodstvu tekmovanja smo svetovali, naj tekmo odpovejo, kar so tudi storili. Zvečer smo razmišljali, kaj lahko storimo, in ugotovili smo, da je edina rešitev ročno miniranje. Do jutra nam je uspelo dobiti 25 kilogramov razstreliva, s katerim smo se podali na vrh Begunjščice. V eno opast smo vložili razstrelivo in ga prižgali s tremi vžigalnimi vrvicami. Takrat je močno počilo in odtrgalo se je celo pobočje. Kložast plaz je uničil vso progo. Raje ne pomislim, koliko življenj bi ta plaz lahko odnesel …«

Še danes razmišljajo o miniranju plazov
Tako je pokalo včasih, kako je zdaj? Upravljavec smučišča Janez Šmid pravi: »Res je bilo tako v preteklosti. Danes pa so drugi časi in pri nas se, kot tudi drugod po svetu, ne obstreljuje več z municijo. Razmišljamo o drugih načinih, a te je treba uskladiti z ustreznimi inštitucijami, ki bi denimo dovolile miniranje plazov. Ko je nevarnost plazov, smučišče zapremo. Zato imamo včasih zaprto četrtino sezone. V tej sezoni je bil zgornji del sedem dni preventivno zaprt.«

Danes je Zelenica vključena v Naturo 2000 zaradi rastlinskih vrst in habitatnih tipov, ki jih tam najdemo. »Pri morebitnem proženju plazov z miniranjem bi utegnile to namero omejiti zavarovane živalske vrste, denimo belka. Tako bi bilo treba po uredbi o zavarovanih vrstah dobiti od ministrstva za okolje in prostor dovoljenje za vznemirjanje živali v naravnem okolju,« je pojasnil Metod Rogelj, vodja kranjske enote zavoda za varstvo narave.

Ali na Zelenici, kjer plazovi niso od včeraj, morda razmišljajo tudi o drugačni zaščiti, denimo s protiplaznimi ograjami, kakršne lahko vidimo na smučiščih v tujini? »O tem še nismo razmišljali, saj med obratovanjem na smučišču plaz ni zasul nikogar, še več: trdim, da je Zelenica najbolj varno smučišče, saj v desetih letih hujših poškodb med smučarji ni bilo. Seveda, zgodi se pet, šest, sedem zvinov ali zlomov v sezoni, a to je vse.«

Šmid med našim pogovorom večkrat poudari, da se je nesreča zgodila zunaj smučišča (kar so nam potrdili tudi na republiškem prometnem inšpektoratu): »Zakonodaja na tem področju ni urejena. Delavci na Zelenici lahko smučarje ali pohodnike, ki gredo na nevaren del izven smučišča, le opozarjamo, več ne moremo storiti.« Opozorila pa le malokdo upošteva, ugotavljajo smučarski delavci na Zelenici.

In kako naj se turni smučarji, ki jih je vsako leto več, podajo na Zelenico? »Gor gredo lahko žičnico. Po smučišču navzgor gibanje ni mogoče. Tako je povsod, ne samo pri nas,« je povedal Šmid in zatrdil, da so pot, na kateri se je minulo soboto zgodila nesreča, ustrezno zavarovali, se bodo pa v prihodnosti potrudili ta kraj še bolj zaščititi.

V soboto se je nesreča zgodila na steptani servisni poti. »To pot lahko uporabljamo le delavci smučišča za naše stroje. A ljudje vidijo, da je steptana, in jo kljub znakom, ki ob nevarnosti opozarjajo na plaz, vzamejo za svojo.« Na servisni poti opozorilni znaki stojijo od 8. februarja in bodo stali, dokler bo nevarnost plazov, pravi Janez Šmid, ki ljubitelje Zelenice in vseh drugih gora opozarja: »Vremenska napoved za prihodnje dni je neugodna, saj se obetajo padavine, odjuga, višje temperature. Kdor se pohodom ne more upreti, naj izbere primeren cilj, ne visokogorja.« V hribih tudi ta konec tedna velja visoka, četrta stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov, zato takšna opozorila niso odveč.

Opozorila so naletela na gluha ušesa
Pretekli teden se je nesreča zgodila na poti, ki jo je s posegom v naravo uredil človek. Na Zelenici so imeli za ureditev poti predhodno mnenje zavoda za gozdove. Vodja tržiške enote zavoda za gozdove Rolando Nardoni je pojasnil, da je kranjska enota zavoda za gozdove leta 2002 izdala pozitivno mnenje za prehod snežnega teptalca. »Na podlagi tega mnenja je bila leta 2003 izdana odločba o odobritvi poseka drevja na predvideni trasi za teptalec,« je dejal Nardoni in pojasnil, da jih med pripravo tega mnenja nihče ni opozoril na nevarnost plazov.

»Taki posegi, praviloma in posebej če sežejo v gozd, delujejo negativno na stabilnost tamkajšnje snežne odeje. Negativno je tudi, da pešcem olajšajo dostop do Doma na Zelenici in od tam še do drugih točk, ki so pozimi več ali manj vse izpostavljene snežnim plazovom,« razmišlja Pavle Šegula.

Na nedopustnost posega z naravovarstvenega stališča kot tudi na nevarnost plazov pozimi je nekaj posameznikov, med njimi Irena Mrak in zdravnik mag. Iztok Tomazin, javno opozarjalo že pred šestimi leti, ko so na Zelenici padala drevesa. Čeprav so zle slutnje pot že takrat imenovale »cesta smrti«, so vsa opozorila naletela na gluha ušesa.

Kljub vsemu pa ima cesta tudi pozitivne plati. »Kdor je kdaj z ročkami reševalnega čolna krmaril s ponesrečencem čez strm in leden zeleniški plaz, bo zagotovo potrdil vrednost servisne ceste. Vseeno pa drži, da cesta ni ustrezno zavarovana pred snežnimi plazovi. Zlasti ne v predelu pod vzhodnim in jugovzhodnim pobočjem skalnega pomola, imenovanega Plot (Triangel),« opozarja Janez Kavar, ki je med tržiškimi gorskimi reševalci od leta 1983.

Pregrade ali miniranje?
In kaj lahko storimo danes, da bo Zelenica bolj varna za vse, ki se ji ne morejo upreti? »Pod Trianglom bi lahko postavili pregrade, to je verjetno najboljša rešitev. Sicer pa bi bilo možno tudi razstreljevanje plazov tako, da bi na pobočju Triangla naredili posebno krožno žičnico na ročni pogon. Po sneženju bi minerji tja odpeljali razstrelivo,« predlaga dolgoletni gorski reševalec Tone Kralj in pravi, da imajo takšno žičnico tudi v švicarskem Davosu, kjer je velik snežni plaz pred štirimi stoletji uničil polovico vasi, takšno žičnico pa so že uporabljali na Kaninu.

S tema dvema rešitvama se strinja tudi Janez Kavar, ki meni, da bi snežne pregrade lahko namestili 120 metrov široko in 50 metrov vzdolžno po pobočju: »Postavitev bi zahtevala znatna finančna sredstva, pa tudi ponoven grob poseg v videz zeleniške gorske krajine. Zadnje bi se dalo delno omiliti z zasaditvijo dreves izza pregrad. V nekaj desetletjih bi na novo zasajeni gozd od kovinskih pregrad prevzel varovalno vlogo nad cesto.«

Predvsem pa velja, da lahko največ za svojo varnost storijo prav pohodniki in turni smučarji sami. Kot pravi izkušeni gorski reševalec Tone Kralj, bi se morali ljubitelji zimskih gora na tečaju seznaniti z nevarnostmi in ukrepi, spremljati bi morali vremenske razmere, se o (ne)varnosti pred odhodom pozanimati pri domačinih oziroma na lokalni postaji gorske reševalne službe ter imeti primerno opremo (lavinsko žolno, napihljiv nahrbtnik, lopato za preizkušanje stabilnosti snežne odeje).

Komisije za varstvo pred snežnimi plazovi ni več
»Srečni kraji med vrhovi, kjer prijazni so domovi«, kot ta del Gorenjske opisuje občinska himna, so med letoma 1984 in 1994 že imeli Komisijo za varstvo pred snežnimi plazovi v Občini Tržič. Vodil jo je Tone Kralj. »V njej smo bili trije gorski reševalci, ki smo ob obilnih snežnih padavinah preizkušali snežno odejo in, ko je bilo treba, opozarjali na nevarnost. Ko smo ugotovili, da je nevarnost velika, so denimo zaprli cesto na Ljubelj ali v Jelendol. Nevarnost plazov smo spremljali tudi na Zelenici, kjer smo s poročili, pod katerimi so bili naši podpisi, jamčili za varnost,« preteklost opiše Tone Kralj.

Danes te komisije ni več. Zadnji mandat ji je potekel pred 16 leti. »Pobude za ustanovitev takšne komisije nismo prejeli. Plazovi so relativno redki in vsak, ki se poda na brezpotje, se mora zavedati, da tako ali drugače tvega,« je na vprašanje, ali nameravajo v Tržiču obuditi komisijo za varstvo pred snežnimi plazovi, odgovoril župan Borut Sajovic.

Matija Perko je poskušal komisijo za plazove obuditi pred desetimi leti, ko je bil še načelnik tržiških gorskih reševalcev. »Neodgovorno bi bilo varstvo pred snežnimi plazovi naprtiti samo enemu človeku. V Tržiču je nekoč že delovala komisija za plazove, v kateri so bili predstavniki različnih organov, torej je bil to kolektivni organ. V imenu postaje GRS Tržič sem občini leta 2000 predlagal, da se ponovno ustanovi podobna komisija. Sestavljali bi jo župan, predstavnik tukajšnje policije, pripadniki civilne zaščite in gorski reševalci. Pripravili bi tudi naloge, ki bi jih komisija opravljala. Kasneje je bil sprejet pravilnik o proženju snežnih plazov, ki podrobneje obravnava področje proženja snežnih plazov. A takrat za ustanovitev komisije ni bilo posluha. Zavrnili so me, češ da je zaščita pred snežnimi plazovi že zajeta v sklop dejavnosti civilne zaščite,« je pojasnil Perko.

Zdaj ima občina novo vodstvo in po besedah Matije Perka vodilni v Tržiču danes z gorskimi reševalci sodelujejo dobro, pri čemer naš sogovornik še doda, da bi bilo najbrž smiselno znova razmisliti o ustanovitvi komisije za plazove, saj so šli nekdaj člani komisije na teren in poročali o stanju, ker so želeli tako zaščititi ljudi. Danes tega ni več, čeprav je v Tržiču vsako leto zima, ki ponavadi s seboj prinese tudi sneg.

Tako so na Zelenici pozimi še vedno plazovi, dostop do Jelendola je pri predoru v Dolžanovi soteski ob večjih padavinah še danes nevaren. »Ob večjem plazu bi bile ograde, ki so jih postavili na tisto pobočje, popolnoma brez pomena,« na snežne pasti v Tržiču opozarja Tone Kralj, ki je bil načelnik tržiških reševalcev od leta 1978 do leta 1998.

Namesto (poučnega) konca
Zaman bi bilo biti pameten in govoriti o tem, da je treba na smučišču in ob njem vedno upoštevati opozorila, tudi vremenska, se hribov lotiti po pameti in glede na svoje zmožnosti. Vsak od nas vsak dan sede za volan in skoraj ga ni, ki bi upošteval vse prometne predpise, vedno vozil po pameti in se pri tem jasno zavedal, koliko zmore njegov avto. Namesto konca naj raje ponovim zlate besede Pavleta Šegule: »Stalna skrb lahko veliko pripomore, da ne bo nesreč. Zapomniti pa si velja, da je glavni krivec v večini primerov prizadeti sam. To je glavni vzrok nesreč v plazovih po vsem svetu.«

Špela Žabkar

Komentiraj (2):

Andrej Kecman, ponedeljek, 22. februar 2010, ob 18:46

Ali 7. pravilo FIS še velja?
VZPENJANJE - SESTOPANJE


Smučar sme za vzpenjanje ali sestopanje uporabiti le rob smučišča.

Marko Kern, torek, 23. februar 2010, ob 13:47

Nekaj vprašanj. Če se je že vseskozi vedelo, da plazovi tu in tam "poberejo" človeka na tej omenjeni cesti, kako da nobeden tega ni objavil javno kot opozorilo ostalim. Kako to, da če so delavci vedeli za nevarnost, da so vedno striktno usmerjali vzpenjajoče na to cesto.

7. pravilo FISa verjetno še vedno velja. V Italiji je zadnja leta tako, da se je dovoljeno vzpenjati samo izven časa obratovanja smučišča. Na Zelenici pa to zgleda tako, da te grdo gledajo tudi, če se po samem robu smučišča vzpenjaš že kakšno uro pred začetkom obratovanja. Če so posebno "prijazni", te pa celo fizično ogrožajo in ustrahujejo.

eXTReMe Tracker