Nedelo - Dragica Sušnik: Po Pokljuki
Pokljuka mi je bila takoj všeč zaradi dveh stvari: gostega smrekovega gozda – pogled na razkošno temno zelenje se odpre že pri Mrzlem Studencu, kamor pridete iz blejske smeri – in čistega zraka, ki me je po mestnem smradu kar požgečkal v pljučih. Nato me je prevzel razgled z mojega uradno prvega dvatisočaka, ki sem ga osvojila – Debele peči.
Na 2014 metrov visoki vrh sem se povzpela po označeni poti z Lipance. Utrjeni planinci potrebujejo za vzpon piškavo poldrugo uro, jaz pa, eh, prvič je trajalo kar dobri dve uri in četrt. Zasopla sem na vrhu lovila sapo (zadnjih sto metrov se mi je zdelo vražje napornih) in se čudila tistim, ki imajo Debelo peč, s katere se vidi na Triglavsko pogorje, Pokljuko, Bohinjske gore, dolino Radovne in planino Klek, v lepem vremenu pa tudi h Karavankam, za planinski mačji kašelj.
Pokljuško planoto na severozahodnem robu loči od ledeniške doline Krme gorska veriga in prvi dvatisočak v grebenu Julijskih Alp je prav Debela peč, s katere se nesramno razločno vidi očak Triglav – prvič me je zares zamikalo, da bi zlezla nanj. Mimogrede, s pokljuškega Rudnega polja, kjer stoji vojašnica, vodi na Triglav najmanj naporna pot, čeprav tudi ta zahteva kondicijo in približno šest ur hoje v eno smer. Se pa da iz iste smeri prilesti na planino Konjščica, kjer se pase živina, v domači sirarni na planšariji se lahko okrepčamo z mlečnimi dobrotami, kot so kislo mleko, sirotka in sir.
Pot na Debelo peč je razgibana, tudi zaradi očesu prikupnega rastja in cvetlic ter macesnov, pod steno Okrogleža, z rušjem poraščenega vrha, ki leži med Debelo pečjo in Brdi, pa še do poletja vztraja kakšna osamljena zaplata snega.
Prijazna in lahko dostopna Lipanca
Toda od vsega v okolici Pokljuke me bo vedno najhitreje prepričala Lipanca (1630 metrov), na kateri stoji znamenita Blejska koča, mogoče tudi zaradi izkušenj s prijaznim oskrbnikom Jožetom, ki mi je vedno postregel z odličnim ričetom, domačim žganjem in kruhom, okusno klobaso, kislim mlekom in drugimi planinskimi dobrotami. Te še bolj teknejo, če si jih po lazenju navzgor pošteno prislužiš. Na Lipanco se povzpnem kar s planine Javornik, ker je to najlažja pot, za povrhu lahko v bližini pustim avto. Po statistiki je Lipanca eden najpogostejših ciljev ljubiteljev Pokljuke. To je razumljivo, saj je pot ravno prav dolga in dovolj nezahtevna tudi za telesno manj pripravljene. Poleti je na izhodiščih veliko tujih registrskih oznak na avtomobilih in tudi tokrat je bilo tako, čeprav manj kot prejšnja leta. Veliko je Avstrijcev, še več je Nizozemcev (ti imajo zelo radi slovenske hribe), pa kakšen Francoz se najde. Na Pokljuko, če je niso že prej načrtovali, jih usmerijo na drugih turistično obljudenih točkah. Kot sem izvedela, jo priporočijo tudi zaposleni na vhodu blejske soteske Vintgar, po kateri menda zadnje počitniške tedne leze vse živo, od daljnih obiskovalcev iz Japonske, Kitajske in Singapurja do severnjakov (veliko je Angležev in Nemcev). Ti imajo Vintgar na seznamu najbolj nujnih ogledov, toda kogar zanese pot naprej od Bleda mimo Zgornjih Gorij in Zatrnika, ne bo niti za trenutek obžaloval odločitve.
Krava muka, medved brunda
Iz smeri planine Javornik do Blejske koče traja vzpon približno uro, obstajajo pa tudi časovno krajše poti. Ena je iz smeri Medvedove konte (od pol do tri četrt ure), vsaj dvakrat daljša pa bo hoja, če se odpravimo na Lipanco izpred hotela Šport na Goreljku. Višinske razlike med planino Javornik in Lipanco je približno 330 metrov, kar ni pretirano. Na planini Javornik se, tako kot na drugih večjih travnatih površinah Pokljuke, poleti pasejo krave (in kakšen bik vmes), zaradi česar se vse do konca poti, ki vodi mimo planšarije, oprezno oziram naokrog, kajti pri govedu, naj se zdi na pogled še tako nedolžno, se nikoli ne ve. Pa še električni pastir redko dela.
Druga vrsta živali, ki je sicer še nisem ugledala, me pa, kadar hodim po pokljuških gozdovih, ob misli nanjo stisne pri srcu, je rjavi medved. Po latinsko mu pravijo Ursus arctos arctos, kar pa niti za hip ne omili moje tesnobe glede mogočega srečanja s kosmatincem. Kot je znano, prav čez te planote in gozdove poteka njegova zgodovinska selitvena pot. Ker je bilo medvedu, sploh rjavemu, pri nas storjeno že preveč krivice, naj takoj dodam, da ni veliko možnosti za načrtno srečanje z brundačem. Človeku se praviloma izogiba.
Misel na medveda moram kajpak potlačiti, če se želim nadihati dobrega zraka in se vračati po plodove, ki jih ponujajo dišeči pokljuški gozdovi – po borovnice (ki jih je iz leta v leto manj ali pa mi jih poberejo pred nosom) in gobe (tu je zgodba podobna). Tolažim se, da ni vse v izplenu gozdnih dobrot, šteje že to, da sem se pošteno nahodila in si prečistila pljuča v enem od biserov Triglavskega narodnega parka.
Dragica Sušnik