Konec počitnic. Uh ...
Vstal sem že ob šestih, še preden so kamniške Alpe dovolile izvoz prve jutranje svetlobe proti Julijcem. Kot vedno najprej prižgem ogenj v peči, da suhe macesnove trske zapresketajo in se zakadi in diši, kakor ob oglarski kopi.
Hej, tole s kopo in oglarjenjem, mi je pa obudilo nek lanski spomin - anekdoto iz domačih logov! Vam jo povem? Nisem (na glas) slišal, da me ima kdo že spet poln kufer, ker stalno rinem v neke spomine, kot da bi raje živel za včeraj, kakor za jutri! Ampak tako pač je. Kaj pa človeku sploh ostane za vedno in česa se mu ne da nikoli vzeti in česa si ne more enostavno kupiti?
V našem koncu star oglar še vedno kuha oglje in ob poti proti Tošču sem neko popoldne srečal možaka, že precej v letih, ki mi je prišel nasproti. Pozdravila sva se, on me je pa na hitro zaslišal:
"Poslušajte, kaj ste vi videli tistega človeka, ki je tam nekaj kuril?"
"Ja, sem."
"Ja, kaj pa je pravzaprav delal?"
"Kuhal je v kopi", sem bil nalašč kratek in nejasen.
"A tako". Malo je pomislil. "Kaj pa kuha v kopi?"
"Oglje, a ne."
On pa: "A, oglje, seveda. Ja, veste; Tega je pa dandanes vedno manj videti". In je odšel naprej ...
Preden voda za kavo zavre, je potrebne več kot pol ure, čeprav voda na višini planine Viševnik (1610 - 1635 m) zavre že pri 93 °C. Preverjen podatek - če se komu ljubi, pa si lahko spotoma prebere še "znanstveno" razpravo na temo: Težave pri kuhanju špagetov v Julijskih Alpah.
Ali pa tudi ne! Kajti po tej objavljeni zgodbici sem dobil prvega iz niza anonimnih pisem, s katerimi se me je lotila sedaj že dolgoletna "oboževalka". Na srečo me je A. M. iz uredništva potolažil, da so najzvestejše in najpristnejše prav anonimne oboževalke, zato sem se nehal sekirati in začel uživati v njeni pozornosti. Ne boste verjeli, ampak kot mi je pisala, se celo zbira nek krog prijateljic, občasno menda na Lubniku in - tam ob skodelici čajčka debatira o katastrofalni kvaliteti mojih prispevkov v Planinskem vestniku. Hahaha. Tokrat za spremembo prisežem, da je vse to res in če bo tole prebral tudi urednik revije, naj se kar oglasi in potrdi! Tudi nanj se je namreč že spravila, da bi mi prirezal peruti.
Ob zajtrku sva poslušala Četrtkov večer. Že brezžična internetna povezava mi je preskušala živce, ker signal na planini niha kakor plima v Piranskem zalivu mesec dni pred volitvami. Podobno je z radijskim signalom, ki pa se ga da za silo ukrotiti z nekaj metri navadnega drata, če ga oviješ okoli antene in raztegneš stran od sprejemnika. Pa ni, da bi se človek sekiral, saj res ni pomembno, če trideset let stare komade slišiš z eno dnevno zamudo.
Zadnje jutro na planini vedno jaz, "sam od sebe" pripravljam zajtrk. Običajno pač prej raje počakam, da mi draga tako naroči, ampak prav vse dni na planini pa le ne more biti po njeno, čeprav je zaslužna za ključ od bajte, a ne?
Ker sem zadnje pol kile lazovškega sira porabil za neuspešen lov na miš, ki je ponoči delala kraval po bajti, me je draga poslala na planino po nov hlebček. V veži obstaja sicer že dvajset let stara priprava za pobijanje miši. Podobna je pol metra dolgemu ultralight buzdovanu, s katerim lahko speštaš srednje velikega kenguruja, problem je le: kako malo barabo dobiti v klinč (doseg udarca), kot se reče po boksarsko. Vsak večer sem nastavljal kos sira na papirnat pladenj in zjutraj šel gledat, če je presneta miš tam, da jo bom lopnil. Pa je ni bilo, sira pa tudi ne! Ta fora s sirom in miškami ima očitno nekje hudo pomanjkljivost!
Kontrola, haha
Izgovor, da me je poslala po sir, je bil kajpak njena klasična poteza. Ona vedno počisti bajto in to temeljito, da je čistejša kakor dušica nerojenega komarčka. Na hitro sem se obul in pod planino smuknil po poti proti Dednemu polju. Povezava med planinama je kratka, obstaja nekaj bližnjic, najboljša pa vodi mimo Krištofojce. To je velik krater oziroma vrtača, mimo katere gremo po poti od planine pri Jezeru proti Dednemu polju, na levi strani. Tam je bilo nekoč narejeno vodno zajetje ter cevovod do planine. Zajetje leži nižje, zato so se poslužili rešitve s hidravličnim ovnom. Danes ga lahko vidite med delovanjem (nabijanjem) ob brunarici Pri Ingotu v Martuljku. Zadeva je uporabna tam, kjer je dosti vode, saj je izkoristek črpanja na višino izredno slab - vendar pa sistem ne potrebuje nobene dodatne energije.
V bistvu sem že pred dvema ali tremi leti opazil, da je hidravlični oven iz Krištofojce izginil. Morda se je pokvaril, ne vem. Še najbolj uporabno se mi je zdelo védenje, da se nekaj korakov pod zajetjem dá iz iztaknjene cevi še vedno natočiti pitna voda ...
Ker Krištofojca že sama po sebi zadržuje veliko vlage, je precej ugodno rastišče za naravni antibiotik Islandski lišaj, ki je dober za vse težave v zvezi z dihali in pljuči. Če je le čas, skrenem s poti in pogledam za njim.Tokrat nisem imel sreče, zanimivo pa, da sem na dnu vrtače naletel na lobanjo brez lastnika, saj drugih kosti ni bilo v bližini. Zagotovo pa ni bila od hidravličnega ovna, kot strojnik to zagotovo vem.
Vmes je brusnica
Še pred poldnevom sem bil nazaj s hlebčkom sira in odpravila sva se v dolino. Na strmini pred planino pri Jezeru sva srečala tri tujce, ki so se s športnimi copati lomili po vlažnih skalah, a vseeno vidno uživali v svojem početju. Povedo, da prihajajo iz Kalifornije in se ne morejo načuditi, kako lepa je naša mala dežela. Ja, prav zares. Dokler niso prišli sem, tega niso vedeli. In tudi jaz ne, dokler se pred par leti nisem odpravil čez lužo, in se vrnil domov. Od takrat mi še Bohinjcem ni več žal dati tistih 10 € za cestnino do Blata, pa čeprav si je toliko nikakor ne zaslužijo ...
Počitnic na planini Viševnik je konec, a gremo dalje, kot bi rekel naš urednik Franci ...
Dušan Škodič