Če sem to jaz - prav nič posebnega ...
Po včerajšnjem Debevčku se mi je prileglo nekaj počitka. V bajti sem našel celo rezervno baterijo za detektor kovin in čas je za ponovni "arheološki" poizkus sondiranja na področju Vodenih rup. V zraku je zopet precej vlage in hoja ni ravno prijetna. Odpraviva se na pot čez planino Ovčarijo, ki je ena najbolj raztresenih, oziroma razpotegnjenih planin.
Na najnižjem delu, tam kjer se cepijo poti proti Štapcam in na Prode, je po bližnjih vzpetinah nekoč stalo še par stanov in prav tam se že navsezgodaj spomnim, da bi naredil poskusno sondiranje. Da sploh poskusim, če tista presneta reč za 11 € deluje! Moja draga je nekaj zmajevala z glavo, da mi gredo otročarije po glavi. In da bi tista moja igrača lahko našla zakopano lokomotivo, kaj šele kakšen manjši artefakt?
"Eh, ženske in tehnika" sem si mislil. Pa tudi, če bi res našel samo lokomotivo: manj kot 50 ton ne bi mogla imeti, kilogram odpadnega železa je pa po toliko in toliko ... sem začel na tihem računati, ko je nenadoma zatulila kot kakšna rudniška sirena. O madonca, kako sem se ustrašil. Pa to je neverjetno, kako se lahko dedec ustraši, če njegova ženska ne zavpije NANJ, ampak KAR TAKO! To pa zato, ker če vpije nanj, je tega že nekako navajen, a ne, mislim ...
Na najvišji točki planine Ovčarije
"Kaj hudiča pa je?" sem jecljal, ona pa še tega ne in s prstom je kazala tja v travo, kjer ni bilo nič razen klorofila in mravelj. Vsaj od daleč. No, ko sem dovolj dolgo sledil s pogledom njenemu tresočemu prstu, ki se je tresel kot igla siezmografa pri "peti po Mercaliju", sem le uspel ugledati mladega gada, ki se je počasi kobacal med hribjo reso.
"Pusti ga na miru" je grozila, ko je videla da so se mi zasvetile oči in je vedela da bom šel zraven.
"Pa saj mu čisto nič nočem" sem odgovarjal, kakor vedno in bilo je spet kakor vedno, ko ugledam strupenjačo. Že od otroštva je tako. Ker sem še kot otrok hodil s starši taborit v Trento (še preden je začel veljati zakon o TNP), sem ob pogostih videnjih teh plazilcev izgubil velik del strahu pred njimi in čeprav nisem nikoli nobene potolkel ali ranil, pa si včasih ne morem kaj, da je ne bi vsaj malček preskusil, če ji "dela ventilček". S palico sem ji pomahal pred nosom in čez nekaj trenutkov je zasikala, kakor bi za sekundo ali dve spuščal zračnico na biciklu. Moja draga pa spet v luft in vpila, naj jo pustim na miru in se ritensko umikala, kakor da bi bil tisti gadek bumerang na stisnjen zrak, ki bo poletel za njo.
"Pridi no sem, boš slišala kako sika" sem se čudil, saj je žverca tanjša od tabularja na specialki, sika pa prav tako na glas, kot če se tista gumijasta sreča s kakšno črepinjo. Nič, ona je še kar vpila in rinila nekam proti Štapcam. Pa stokrat sem ji rekel, da so kače gluhe, in da nima smisla če vpije ... Verjame mi pa ne, to je!
Kompromis je bil naslednji; ona se je spravila k malici pet minut naprej po poti, jaz pa sem imel deset minut časa, da opravim sondiranje. Iz žepa nahrbtnika sem izvlekel napravico, jo vključil in skalibriral občutljivost ter se lotil hitrega pregleda tlorisa izravnave, na katere stranicah je še vedno nekaj kamnov, ki kažejo na temelje, kjer je nekoč stal pastirski stan. Čeprav sem naravnal na največjo moč, je bila popolnoma tiho, pogledal sem parkrat na displej, če je baterija polna, pa je bilo vse videti normalno. Tik preden sem obupal, je v vogalu nekdanje bajtice glasno zacvililo.
"Ha, pa ga imam", sem poskočil in s strahom razmišljal, da je mogoče v zemlji tudi samo nekaj čisto običajnega, kot na primer železna klamfa ali dolg žebelj. V roke sem vzel malo lopatico za presajanje flanc na vrtu, ki sem jo za en teden brez vprašanja "lastninil" svoji mami. Kaj bi ji razlagal, čez en teden jo bom spet zapičil na konec neke gredice in ko jo bo tam našla, bo še bolj vesela kakor na tisti dan, ko jo je kupila. Ko bo tole prebrala, pa še bolj ...
Kopal sem dve minuti in izpod ruše, tri centimetre globoko; izkopal popolnoma preraščen, vsaj trideset let star Pingo sok v tistem smešnem tetrapaku iz kovinske folije. Eh, atrefakt pa tak - še iz časov, ko je bilo popolnoma primerno, če so se smeti zatlačile pod kakšno skalo. Jaz pa sem ga danes moral hočeš nočeš iztrgati iz dolgega in mirnega spanca. Mimogrede, kdor je prebral tole ve, da se tega artikla pravzaprav nikoli nisem uspešno znebil ...
Uro pozneje sva prisopihava na sedlo tik pod Tičarico. Na mestu, kjer se pokaže znani prehod, sva se spuščala po strmih travah in redkih gruščnatih jezikih, ki se sesipajo vanjo vzdolž neizrazitih jarkov. Pokrajina je fenomenalna, kakor da bi skrolal nizkocenovni časovni stroj; povsod podrta drevesna debla, med njimi redka deteljica in drugod posejane globoke vrtače, v katerih najdeš vse kar hočeš - od suhih vej, do sprane gamsove kosti in še kakšne malenkosti. Le dokaj sveže luknje svizcev pričajo, da se ob vikendih tudi tod vrtijo reklame za Milka čokolado, ali kaj je že tisto, kar nam občasno pokažejo tam nekje pred TV dnevnikom?
Pravkar poročena - pred mesecem v Brixnu
Na robu sva se ustavila, s pogledom sem prečesal teren in si skušal predstavljati, kje bi postavil pastirski stan, če bi ga postavljal v starih časih. V bistvu si ga tu sploh ne bi, sem ugotavljal, a če so tu nekje že izkopali bronast zvonček, je nekaj že moralo biti. Snel sem nahrbtnik in se zazrl v žep, kjer sem ves čas nosil napravico. A žep je zeval na stežaj odprt, nadvse odprt, samo še naokoli da se ni obrnil, prekucuh. Kaj za .vraga.. ?
Nič ne pomaga, da se čudim kot tele, moja pa le zmajuje z glavo.
"Kje si ga pa usjal?" me vpraša. Ja krasno, menda sedaj pričakuje, da ji bom še točno povedal, kje mi je padel v travo. Po možnosti bo hotela vedeti še, če sem zraven zapičil rdečo zastavico, ali kaj? Ampak prav zares je presneto, napravica je majhna, ima približno dobre pol kile, toda dolga je skoraj pol metra! Pa sem jo usjal!
Hudič je to, ker sva zaradi lažjega komuniciranja hodila precej vzporedno in ona ni opazila, kdaj mi je presneta reč izpadla iz žepa nahrbtnika, ki se je med hojo po neenakomernem terenu počasi odprl. In tudi zato, ker sem ga namerno bolj narahlo zadrgnil - da bi se aparat zopet ne sprožil sam od sebe in mi po tem "štel konzerve" med vsebino nahrbtnika. Kaj bi govoril, hodila sva uro in pol, sonce se je čisto, ampak res čiiIiIIiisto nalašč skoncentriralo naravnost nad presnete Vodene rupe (če še nisem, pa sedaj omenjam, da v vseh Vodenih rupah ni niti kaplje stoječe ali tekoče vode) in bila sva oba žejna, ona pa povrhu sita - mene.
Prišla sva nazaj pod Tičarice. Tam je ležala tudi napravica, čisto na vrhu, v mehki travici. Bog ne daj, da bi se skušala zvrniti na tla vsaj malo nižje po poti, da ne bi rabila uro in pol v hrib! Pobral sem jo.
"No, pa pojdiva še enkrat navzdol", sem pogledal svojo drago. Ta pa je le odmahnila z roko. "Kar sam pojdi. Jaz sem že sita teh tvojih Vodenih rup. Šla bom na Štapce in čez Sedmera ..."
"A tako, prav no" sem se strinjal, "saj razumem". "Ja, kaj pa boš počela tam na Sedmerih?"
Kaj pa vem, mogoče sem res nerodno vprašal, saj je rekla: "Pravijo da jezero cveti zaradi alg. Krive so pa na črno naseljene ribe, ki delajo škodo. Par dinamitnih palic bom vrgla v vodo, za večerjo bodo in še malo ekološkega prispevka bom naredila, kenede". Debelo sem jo gledal. O kakšnih palicah to ona?
"Ma prek e-baya a ne? Vsak ima svoje igračke", je rekla. In je šla.
Kaj sem hotel, šel sem sam naprej in se tolažil, da bom brez njene družbe, zato pa bo ona poskrbela za večerjo. Ribice bodo - sem bil pravzaprav vesel. Če le v resnici ni šla samo nabirat borovnice ...
Spuščal sem se morda deset minut, žeja me je pekla in malo se mi je že bledlo od močne svetlobe. Čedalje bolj se je tudi meni zdelo neumno, da se bom uro pozneje še mučil z nekim sondiranjem. In po tem bom imel še uro in ferkeljc do doma in to navkreber, saprabolt!
Precej brezvoljno sem opletal po strmih travah, ko se mi je zazdelo, da na neki skali vidim nekaj rdečega. Oh ja, zgodaj se začenja, sem pomislil in še enkrat pogledal. Res, na večji skali leži večja rdeča smet, ali nekaj takega. Pa kdo bi tu kaj odvrgel, če gre tod kvečjemu en človek na leto, ali pa še to ne? Približal sem se in opazil, da gre za neko gumijasto zadevo. Pomislim na ostanke balona, ki sem jih že našel v gorah. In, resnično gre za ostanek balona; Na njegov konec je zavezana meter dolga vrvica. Na vrvici je košček papirja v velikosti male dopisnice in na njej s kulijem zapisano, da sta se v italijanskem Brixenu pred mesecem dni poročila Armin in Susi, ki se od tedaj oba pišeta Forer in prosita, da jima naključni najditelj vrne sporočilce o njini sreči na zapisan naslov.
Hej, če pa to ni naključje? Balonček je vzletel iz južne Tirolske in padel po bog ve koliko dneh na popolno brezpotje slovenskih Alp. In jaz sem ga našel, ko sem pravzaprav iskal izgubljeni detektor kovin. In neke artefakte. Oziroma, kdo je v tem primeru koga našel??? Upam, da bo tale parček našla sreča. Ko prideva v dolino, jima ga bom poslal. In zahteval bom, da se nam oglasita!!!
Iz dna Vodenih rup sem jo mahnil naravnost domov. Za večerjo pa so seveda bile - borovnice.