Mala in Velika Tičarica ter spust skozi Vodene rupe na Dedno polje, obisk
V ranem jutru odrineva proti planini Ovčariji in zavijeva proti Štapcam. V tem predelu je toliko počenih macesnov, ki so se vdali pod letošnjo snežno odejo, da je videti kar hudo.
Razpotegnjena Mala in stolpasta Velika Tičarica z Ovčarije
Mala Tičarica je tisti znani razglednik, do katerega od koče pri Sedmerih skočimo v pičli uri. Primerna je za vsakogar. Njena sestra Velika Tičarica, ki se je drži z ostrim grebenom, pa je druga pesem. Popolno nasprotje, neukročena trmoglavka, ampak to se dogaja tudi v boljših familijah.
Vezni greben je iz slabega materiala
Nerodnejši dostop je kar po veznem grebenu, a ta je mestoma prava rez, na žalost grajena iz poceni materialov, verjetno kupljenih v kakšni diskontni akciji. O krušljivosti priča tudi okence v njem, ki je vidno s poti, če se s smeri Prehodavcev bližamo koči, le pozoren je potrebno biti. Z vrha je lep pogled na Dvojno jezero, ki ga od tod ne gleda veliko ljudi. Sestop ali najlažji pristop je s severa, od grebena, ki teče proti Kopici. Tehnično ni zahtevno (I), je pa vseeno zoprno zaradi drobirja.
Po nekaj minutah hoje po označeni poti na Kopico, se odpre kolikor toliko pameten prehod proti Vodenim rupam. Gre za lepo dolino med Tičaricama, Belo glavo in Vogli, kjer pa ni poti in hoja ni prijetna.
Pokojni dr. Tone Cevc je ugotavljal, da so na tem področju pasli živino že pred več kot tri tisoč (3000!) leti, kar so potrdile tudi poskusne sonde in med drugim najden bronast zvonček.
Poleti sem se iz firbca udeležil vodenega ogleda izkopavanj na Krvavcu in skušal pridobiti nekaj hitrega znanja o tej vedi. Gre namreč za mlado stvar, saj je bilo še pred dvajsetimi leti mišljeno, da se je človek, če se je le dalo, v davnini raje izogibal goram. Vsekakor pa naj bi pašne planine nastale šele pred stoletji.
Vodene rupe
Seveda tedaj nisem pridobil kakšnega posebnega znanja. Še najbolj me je potolažilo dejstvo, da vsi atrefakti ostanejo zelo blizu površja, le malo pod rušo, kar je posledica tanke plasti zemlje.
Po kratkem premisleku sem - ne da bi doma kaj povedal, po e-bayu naročil detektor kovin. Zadeva ni draga, šolska varianta stane le 11€ s poštnino vred. Če kaj najdem, slučajno, bom kraj lociral na GPS in podatke javil prijaznemu gospodu arheologu, ki mi je na Krvavcu držal dveurno lekcijo. Ker je bilo bolj kislo vreme, sem bil namreč tisto soboto njegov edini slušatelj.
No, če koga sploh še zanima tole arheološko pleteničenje ali čaka, da bom zapisal o najdbi zlatega kipca poganskega boga Troglava, ga moram žal razočarati. Ampak tako pač je in v takem primeru bi bilo moje obljubljeno poštenje na prekleto težki preskušnji - ob vročih dneh kakor so sedaj, me v ogromno skušnjavo spravi že ena pločevinka mrzlega pivca. Oh ti meso, kako si šibko!
Bilo je namreč še slabše, kakor nič. Ko sem V Vodenih rupah izvlekel detektor iz nahrbtnika, sem lahko le razočarano zijal v temen display. Naredil sem banalno napako. Ko sem pred tremi dnevi doma zadevo tlačil v nahrbtnik, se je gumb premaknil in baterija se je kajpak izpraznila. Eh, taka neumnost se mi je zgodila že pred dolgimi leti, ko smo nosili v hribe še ročne svetilke in sem eno tako robustno na tri vložke nato neuporabno nosil po gorah. Moral bi jih imeti ločeno. Kakorkoli že, ni se imelo smisla sekirati na tako vroč dan. Pol ure nad Dednim poljem sva se priključila poti ki gre proti Hribaricam in se vrnila na planino Viševnik.
Rastejo v strmi gori, bele planike tri, zanje vedo le orli, rosa umiva jih ...
Še preden je bilo kosilo kuhano, se je dejansko, kot je že ne vem katerič obljubil - resnično prikazal naš urednik Franci. In da bo mera polna, je dve uri za tem mimo prineslo še Janeza Pikona, ki je nabiral svoj "bohinjski material". Mimogrede, Bregarji so mu prav hvaležni za reklamo, pa na kateri drugi planini verjetno prav tako.
Prav lepo smo se pogovorili ob krožniku jote, skuhane na macesnovih polenih.