Nedelo - Grega Kališnik: Po svoje - Franjo Potočnik
Razvpita maksima, ki marsikoga sili na bljuvanje, je, da mora vsak Slovenec (in Slovenka) vsaj enkrat stati na vrhu Triglava. Vsaj en Slovenec pa bi lahko že zdavnaj na vrhu naših vrhov zavriskal tisočič. Franjo Potočnik z 888 vzponi bi brez očaka zlahka preživel, a kaj bi Triglav brez 73-letnega Mojstrančana?
Franjo Potočnik iz Mojstrane, rojen korak stran, na Dovjem, je lani razmišljal o cifrah, predvsem o eni od desetih – o osmički. Da bi na letošnjega osmega osmega (8. avgusta) zbral 88 ljudi, ki bi tega dne slavili rojstni dan. Skupaj bi jo mahnili na Triglav, pohod bi bil dobrodelen, zbrane denarčke bi namenili zdravstvu, še najraje jeseniški bolnišnici, kamor urgentno pripeljejo največ ponesrečencev iz okoliških gora.
Potem je uvidel, da bo v časih, ki niso naklonjeni dobrim delom, prej slabim, težko izpeljal projekt in od ljudi karkoli pričakoval, ko velikokrat še zase nimajo.
Pa je enačbo prilagodil. Datum je ostal 8. avgust, potreboval pa je osem žensk, osem moških iz osmih občin, ki bi se skupaj skozi življenje tolkli 888 let. Cilj je bil vrh Slovenije, na katerega bi Franjo stopil osemstooseminosemdesetič.
8+8+8+...+888=2864
Ko jo je v četrtek, 6. avgusta, rezal na očaka, mu je, nedvomno okuženemu z osmičkami, kanilo, da ima tudi njegov priimek toliko črk. In glede na to, da je prejšnjo soboto akcijo uresničil, dodajmo še, da je 16 junakov del poti spremljala – osemletna deklica. Šli so iz doline Krma, najmlajši leto po abrahamu, šef Potočnik je bil najstarejši. Na špičko vseh špičk so prišli eden laže, drugi dosti teže, a srčnemu gorniku se ne gleda v noge.
Kolikokrat je bil Franjo, upokojen od leta 1993, na 2864 metrih, smo zapisali (no, od srečanja z njim pred šestimi dnevi se je število verjetno povečalo), čeprav nam je šlo stežka v glavo in še teže od kazalcev. Takole, na hitro bi skico 73-letnega kavlja dopolnili še z usodnim podatkom, da si je leta 2000, za 65. rojstni dan, omislil kaj nenavadno darilo.
Vse najnapornejše!
Darilo, ob katerem pomisliš: ta človek se mora imeti zelo zelo rad ali pa se zelo zelo sovražiti. Predvsem je želel 65-letnik nekaj narediti zase. Po dolgem tuhtanju se je odločil, da bo ob prelomu stoletij oziroma tisočletij 200-krat osvojil Triglav. Obdarovanje se je začelo 1. januarja uro po polnoči. »Načrtovano število vzponov je bilo hitro, prehitro za menoj, zato sem si letvico premaknil na 366 Triglavčkov. Je bilo tisto leto pač prestopno.« In ni več hodil le zase, med hojo je dobrodelno agitiral, sredstva pa so prek planinskega društva našla pot v jeseniško bolnišnico. Dar, 366 osvojitev, si je predal v 278 dneh.
Razveselil se je tudi za dopolnjenih 68 let. Trikrat Triglav v enem dnevu – vse skupaj v 20 urah in 20 minutah, vsakič iz Krme.
Že zdavnaj bi imel za seboj nezemeljsko tisočico, a počakal bo na boljše čase in dobri kondiciji prilepil še dobro srce. Recesija ni čas za vragolije, pa naj bodo še tako lepo mišljene. Treba je razumeti ljudi, ki jih ne razumejo.
Običajniku že preračunavanje osmic dela težave, skoraj nepredstavljivo pa je, kako Franjo Potočnik vse skupaj fizično zmore. In psihično.
Fizični odgovor je, da je bil od nekdaj športnik in da se njegovo telo po naporih izjemno hitro obnovi. Pojdite na Šmarno goro jutri, pa pojutrišnjem, pa popojutrišnjem – zagotovo vas bo prej ko slej zvilo, čeprav pišemo o 300 metrih višinske razlike. Iz Krme do vrha Triglava pa je 1934 metrov navzgor.
Pa red je treba vzdrževati. »Ni dovolj,« pove Franjo 30 let mlajšim, ki bi ga radi dohitevali, »da greš na očaka enkrat na teden. To človeka le izčrpa, je le izguba časa.« Za napredek je treba poleg tega vsaj še dvakrat v sedmih dneh opraviti najmanj dveurno turo. Pa še vseeno ne boste kot Franjo: »Tega, kar počnem, se ne da natrenirati, to je človeku dano.«
Možak ne tekmuje z nikomer, še s seboj ne. Ko hodi, je kot zabubljen, kot v opni, svobodno omrežen le z mislimi, meditacijo. Zato ni od nikoder prenasičenosti, naveličanosti. Ista pot je vsakič drugačna, tudi če je skoraj enaka, jo misel drugače poboža.
Izzivalci
Razvedelo se je, da gre Mojstrančan navkreber kot gams. Večkrat so ga na daljavo izzivali, bolje, poslušal je superjunake, ki so se hvalili s hitrostjo jemanja Triglavovega skalpa. In jim je odgovoril tako, kot zna najbolje. S svojim tempom. Mladci, polni mišic, a, žalibog, ne najpravičneje razporejenih po vsem telesu, pa v lov – za Franjem oziroma njegovimi rekordi.
So bili v zasedi v dolini, na parkirišču, še v temi so skrivaj zasopihali kakšnih sto metrov za njim, ga sredi poti do Kredarice brez besed, še manj, brez pozdrava prehiteli, nato pa – za prvim ovinkom je klecnil prvi, za drugim drugi, za tretjim tretji, z edinim preostalim pa sta brez besed dirkala naprej. Pol ure pod Kredarico se je Franjo odločil, da preizkusi, iz kakšnega testa je njegova izzivalska senca. V trenutku je hodil sam, senca se je vlekla daleč zadaj. Bila je iz vlečenega testa. Franjo pa jo je mirno in hitro mahal proti vrhu. In potrdil ugibanja naključnih gornikov, ki so videli njegove zmožnosti: »To ni človek, to je duh!« Duh, ki ga tisti, ki mu niso kos, nemalokrat niti ne pozdravijo. In naj se še tako trudijo, Triglavovega Franja bo na njegovi poti težko kdo nagoslal.
Vsak čas
Dan nima ure, ob kateri Franjo še ni stal ob Aljaževem stolpu, vreme nima različice, v kateri se ni prebijal ali lahkonožil proti cilju ali z njega. Večkrat se od doma gor odpravi zvečer, pa sredi noči, zadnje čase mora zaradi bolehnosti žene Dore vse večkrat udariti kakšnega brzaka: »Tako da sem ob desetih, enajstih dopoldne že nazaj.«
Žena. Kaj pa ona in Triglav? Potohodec pove: »Bila je enkrat, zamlada, sicer pa njej folklora, meni šport!«
Potočnik je, se čudite, kajne, tudi eden od pobudnikov in član neformalnega društva Prijatelji Triglava. Prepričan je, da Aljaževega stolpa ni treba zaščitno prenesti v dolino, vrh pa okinčati z repliko: »Že župnik Aljaž je vedel, kakšen material je potreben, da bo času zobe lomil.« Stolp je iz cinove pločevine, ne rjavi, samo vrata so železna, a centimeter debela, vrag jih ne more vzeti. Z Inštituta Jožef Stefan so jih seznanili s posebnimi postopki obnove, ki bi jih lahko uporabili ob skrajni grožnji propada materiala. Naloga prijateljev (skupaj so stopili leta 1983) je med drugim pluženje dolin Krme (letos je bilo preveč snega, beline so očistili le kilometer cestice) in Radovne, pa tudi ohranjanje stolpa na najvišji gori: »Leta 2005 smo ga dvakrat prepleskali, popravili napenjalne žice in betonski podstavek.«
Pozimi ima društvo na Kredarici odprto blagajno (Potočnik pa spravljen cepin), kdor želi, lahko vanjo kaj prispeva, člani plačajo članarino, da lahko pokrijejo vsaj osnovne stroške svojega prostovoljnega dela.
Včasih je Franjo v gorah fotografiral, zadnje čase doma precej slika. Zagotovo sedi v zatrepu doline Vrata in mala Severno steno, ste verjetno pomislili. Nak, njegova dela so sila abstraktna, čisto prelivanje barv, kot vzporednica prehajanju misli.
Pa tudi kipari, kaj posebne skulpturice prihajajo spod njegovih rok. Je nekoč našel na planini truplo krave, ki jo je medved samo pobil, ne razmesaril. Je tam ležala, vsak dan bolj napihnjena. Nato pa je nekega dne ostal le skelet. In kravje koščice so postale opora Franjevi kiparski domišljiji. Triglavan še pesmi piše, pa aforizme. Pa valčke ima bistveno raje od polk.
Se zdi, da so Franjo in Triglav, pa Franjo in Jakob (Aljaž), tudi Franjo in Aljažev stolp kot eno. Pa bumf po glavi takih misli: »Če bi imel denar, bi potoval po svetu!«
A je drugače. Je, kot je. Zdravje mu še služi, v prihodnost pak ne vidi. Navzdol pri hoji uporablja palice, navzgor zaradi poškodovanega ročnega živca največkrat ne. Pa kolena ima povita, pri vračanju v dolino postaja bolj pazljiv.
Triglav je njegov dom, drugi ali prvi, ni pomembno: »Nikdar nisem spal več kot štiri nočne ure, zvečer se je mularija na cesti drla, ponoči je bilo v sobi vroče in sem vstal!« Največkrat, kot še zdaj, okrog treh ponoči. V avto, v Krmo, na pot. In če mu kdo vzame moč? Bi zdržal? »Brez težav, počnem lahko sto stvari.« Pa bi brez njega zdržala gora?
In če bo zdravje, doklej navzgor? Pravi, da nima posebnih načrtov, morda se bo leta 2011 spet odpravil na dobrodelno hojo, kot smo že zapisali, pa ga tisočica ne obremenjuje: »Je pa prav, da ima največ Triglavov v žepu domačin, ne bi se spodobilo, da bi šlo prvenstvo komu od drugod. Nekdo s Primorskega jih ima menda približno 770.«
Seveda ni posebno naključje, da Potočnik z ženo in sinom prebiva na Aljaževi uličici. Na njegov naslov že devet let prihaja pošta za Kredarico. In Franjo jo odnese na višino – s hitro, najhitrejšo živo pošto. Je bil pa v mladosti očitno nekoliko nemaren. Priženil se je na številko 4, in ne 8. Pa mu ni zameriti. Saj je priznal, da ne vidi (ni videl) v prihodnost.