Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V steni vedno spim na zunanji strani postelje

ProMo blog: 17.08.09: Martina Čufar

Arhiv objav: seznam objav avtorja

"Handcrack", Martinina najljubša širina poči.

 

Izgubljena v granitu.

 

 

Promet v steni.

 

Nekoč so billi klini. Posledice v poči so dobro vidne.

 

 Plezalska druščina v znamenitem Campu 4.

 

Le kdo je ušel iz kadra in porušil formacijo?

 

 V priljubljenih smereh ni nikoli dolgčas.

 

 Verdon, pogled z vrha kanjona.

 

 

 Znameniti kapniki v Verdonu.

 

V globinah kaminov.

 

Vlak za Yosemite.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

torek, 18. avgust 2009, ob 05:31, Srečo Rehberger, ogledov: 5135

ProMo intervju: Martina Čufar. Kdor nas posluša, si lahko misli, da nismo normalni. Ko sem prvič stala pod El Capom so šli mravljinci po meni. Stena ima na sredini srce, za srce nekoga pa se moraš potruditi. V kaminih me je bilo strah, da se bom izgubila v njihovih globinah. Plate v steni sem malo podcenjevala, pa sem se suvereno "stresla" v 6c. Ne predstavljam si dneva brez jutranje joge.

Martina, ti si plezalka. Bi rekel, da je to najboljši opis zate. Plezaš veliko, že dolgo časa, povsod po svetu, v vseh kamninah. Predvsem pa plezaš zelo dobro. Vendar ne bova govorila o "naslednjem" oprimku in "naslednjem" gibu. Življenje je vendarle več kot to. Ali ni?
V določenih trenutkih, v smeri, ki jo hočeš preplezati, se zdi da je res vse kar šteje naslednji grif. Sicer pa je plezanje mnogo več. Je način življenja in hkrati šola zanj. Je nekaj, kar je oblikovalo mojo osebnost in pogled na svet. Plezanje je preizkušnje, so avanture, je širjenje obzorij, je spoznavanje dežel, ljudi, predvsem pa deljenje doživetij z velikim številom plezalnih navdušencev z vsega sveta. Če srečam plezalce, se vedno počutim domače, kljub jezikovnim oviram, se s kretnjami rok najde skupni jezik.

So trenutki, ko šteje le nasljedni grif. Bouldering v Zionu.

Kaj praviš na »naključnega« opazovalca, ki pade v plezalno debato in mu ni nič jasno: toliko besed in kretenj o nekem metru skale v neki steni bog ve kje? Je ozek in omejen on ali kdo drug?
Ja, sem si tudi sama že večkrat postavila to vprašanje. Ampak o tem se je tako dobro pogovarjati! O podrobnostih, poslušati občutke drugih na določenih gibih, spraševati za rešitve problemov. Teh debat se nikoli ne naveličam. Kdor nas posluša in gleda si gotovo misli, da nismo čisto normalni. A mislim, da ima vsak človek v življenju vsaj eno področje, kjer pade v podobno podrobne debate, npr. nekateri o avtomobilih, drugi o delnicah, tretji o jadrnicah…

Torej, si plezalka. Potovanja, čudovite stene, življenje v naravi, spoznavanje ljudi, občutek vrhunske forme in uspeha. Kakšna je cena takšnega življenskega sloga?
Naj te dopolnim - po novem sem tudi padalka. V tem letu, ko se ukvarjam s padalstvom, sem ugotovila, da je plezanje res zastonj, čeprav nikoli ne računam, koliko me stane moj plezalni življenjski slog. Najdražji je prevoz, letalske karte ali cestnine in bencin. Spanje, sploh če poznaš veliko plezalcev po svetu, sploh ni drago. Opremo večinoma dobim od sponzorjev, le preden sem šla prvič v Ameriko je bil malo večji zalogaj kupiti dva seta frendov in nekaj big wall opreme in toplih oblačil.

Nisem mislil te vrste »ceno«. 
Moram razmisliti, je nekaj … Posledica tega, da je plezanje že dvajset let številka 1 v mojem življenju, je verjetno to, da nimam fanta. Resda večinoma plezam s fanti, a razen dveh me je z njimi vedno povezovala le strast do plezanja. Zdaj pa sem v letih, ko imajo moji vrstniki že po enega ali dva otroka in priznam, da jim zavidam. A verjamem, da bo tudi zame prišel čas. 

Pri tistih dveh, kjer ni bila le strast do plezanja ... se je končalo zaradi različnih pogledov na količino in pomen plezanja v življenju?
Predvsem zaradi razdalje, do Francije in Amerike.

Bi znala živeti z nekom, ki ni plezalec?
»Nikoli ne reci nikoli«. Ne bom rekla ne, ker vem, da se življenje lahko zelo hitro obrne. Če že ne bi bil plezalec, bi moral biti vsaj športnik, avanturist. Nekdo, ki bi razumel kako močna je lahko strast do nekega športa, do plezanja. Sicer pa kdaj prav prija biti v družbi nekoga, ki nima pojma o plezanju in so teme pogovorov druge kot gibi in ocene.

Separate Reallity 5.12a, sprejemni izpit v Yosemite Vally. Proti koncu strehe poč postane zelo neugodna.

Je plezalec obsojen na življenje v šotorih, v avtomobilih?
Meni plezalski way of life res ustreza. Ne sicer ekstremni, da bi ves čas spala nekje pod stenami v prahu ali vsa zvita v premajhnem avtu, kdaj pa kdaj pa je tudi to del avanture. Če je lepo vreme in ni preveč mraz, mi je kamp veliko bolj udoben od hotela. Ko postavim šotor, kjerkoli že sem, se takoj počutim kot doma. Pozimi je drugače. Raje plačam malo več in spim na suhem in toplem, sploh ker so noči dolge.

Kakšna so tvoja vračanja domov? Po mesecu ali dveh plezanja v nekem drugem svetu gledaš zviška na "povprečneže" z ustaljenim vsakdanom ali se počutiš nekako otožno, ker ne veš kaj pravzaprav sedaj?
Najprej sem res malo zgubljena, z glavo še v preteklosti, v stenah, ki sem jih preplezala. Ponavadi tudi nimam novih ciljev, zato nekaj dni traja, da padem v domačo rutino, ki mi pa hitro postane dolgočasna in začenjajo se rojevati novi projekti. Kako gledam na druge? Nikakor ne zviška. Občudujem jih, da zmorejo živeti v tako ustaljenem ritmu. Predvsem tiste, ki imajo redno službo in poleg tega še vrhunsko plezajo. Hkrati se zavedam, kako veliko srečo imam, da sem zaposlena v Slovenski Vojski, kar mi omogoča, da lahko živim »po stenah sveta«.

Lahko brez stalnih potovanj, nekakšnega nomadstva, plezalec sploh izkoristi svoje potenciale, lahko napreduje?
Jaz mislim, da. Saj na začetku kariere nisem toliko potovala. Tudi naše tekmovalke trenirajo večinoma v domačih logih, na umetnih stenah in napredek v zadnjih letih je več kot očiten. Problem je, ko enkrat greš v tujino in vidiš, kakšen ogromen potencial za plezanje tam obstaja! In ko jih enkrat začneš odkrivati, se ti jih pokaže še več. In potem enostavno ne moreš zdržati doma. Osebno najbolj napredujem in najbolje plezam, ko sem nekje v popolnoma novem okolju, ko sem navdušena nad stenami, ko mi duša kar gori v pričakovanju naslednjega plezalnega dne. Tega doma, kjer vse poznam na pamet, ne občutim. In tako ne morem izkoristiti vsega potenciala. Vse je v glavi, v motivaciji.

 Pogled s ceste v steno.

 

Si odgovorila, čeprav se vprašanje ni nanašalo na tekmovalno plezanje, kjer gre vendarle za običajen šport in ne za način življenja. Ti se v zadnjem obdobju vedno bolj posvečaš tudi jogi. Kakšen poseben razlog ali povod?
Z jogo se pravzaprav ukvarjam že zelo dolgo, a ne tako resno kot v zadnjih letih. Že leta 92 sem si kupila knjigo o hatha jogi in sama delala različne položaje, asane. A to je bilo bolj kot stretching. V tem res uživam in ga ne delam z namenom da bi bila boljša v plezanju. Bolj resno sem v kontakt z jogo prišla leta 2005 v Franciji, ker sem dva tedna stanovala pri jogiju. Na tekmah za svetovni pokal nam je serviral Yogi čaj in me povabil, da lahko kadarkoli pridem v Grenobel trenirat, ker živi čisto blizu plezalnega centra. On je vsako jutro ob petih začel z jogo, ki je bila popolnoma drugačna od Hatha joge. Zanimalo me je kaj počne in sem se mu pridružila. Bila mi je izziv, ker me je vsak dan vse bolelo. In začutila sem, da bi bilo to zame. Kundalini joga je bolj celostna, vaje so bolj dinamične, več je tudi meditacij, petja mantr, ki mi sprva niso bile všeč, a ko se jim prepustiš, zaznaš pozitiven učinek. Zdaj si ne predstavljam dneva brez jutranje joge! Postala mi je stil življenja. Letos sem naredila intenzivni tečaj za učitelja kundalini joge. Bilo je naporno, še posebej zadnji teden v Franciji, a spoznala sem, da telo zmore veliko več, kot mislimo. Upam, da bom to znala prenesti tudi v plezanje. Da se mi ne bo zdelo, da kakega giba ne zmorem, ker sem premajhna ali prešvoh.

Torej postaja zate joga že enakovredna plezanju?
Življenja ne moremo tako enostavno popredalčkati. Če malo zafilozofiram; pomen besede joga v sanskrtu pomeni združitev. Mislim, da z izkušnjami iz plezanja dopolnjujem tiste iz joge in obratno. Predvsem me je joga naučila prisluhniti sebi, živeti s tokom in slediti intuiciji. Kar je za plezanje in za življenje nasploh zelo pomembno.

Joga v »fizičnem« smislu (gibljivost, dihanje, koncentracija) ti očitno ne bo dovolj, podajaš se v iskanje globljih odgovorov?
Začelo se je na fizičnem nivoju, zdaj pa spoznavam druge nivoje. A tu sem še začetnik. Sem namreč tip človeka, ki se mora stalno gibati, če ne imam občutek, da je dan izgubljen. Če se ne prešvicam, nisem naredila nič. Zdaj sem našla smisel tudi v sedenju, v meditacijah in dihalnih vajah. V bistvu me je življenje kar malo na silo ustavilo. Ko sem se pritoževala, ker smo dobili domače naloge s polurnimi ali daljšimi meditacijami, sem si poškodovala koleno. Ko sem bila spet mobilna in sem hotela vse nadoknaditi, sem si zlomila gleženj. Z gipsom na nogi sem imela čas za razmislek.

Ali je učitelj joge poklic, ki ga želiš opravljati?
Vodja izobraževanje mi je rekel, da bi bila zelo dobra učiteljica joge in bom zagotovo poskusila. Idelano bi bilo, da bi to povezala s kakšnimi plezalnimi potovanji in »yogi spirit« širila med plezalci. Si ne predstavljam, da bi imela nek ustaljen urnik vadbe v kakšni telovadnici.

Zaposlena si v Slovenski vojski, boš poskusila s kakšno demonstracijo joge med vojaki?
Tega si pa ne predstavljam najbolj, delati jogo v uniformi.

Misliš, da plezalne veščine slovenski vojak bolj potrebuje?
Tisti iz gorske šole vsekakor. Športnike v vojski potrebujejo bolj za promocijske namene, čeprav je Silvo Karo že nekajkrat organiziral plezalni športni dan za uslužbence. Plezali so v Črnem Kalu, enkrat celo v veliki osapski steni, a tam jih je bilo strah. Umetna stena je zdaj tudi v vojašnici Franc Rozman Stane v Ljubljani, tako da se vojaki s tem športom seznanijo.

Sicer si končala Fakulteto za šport, v diplomski nalogi si obdelala poškodbe pri športnem plezanju. Nimaš ambicije, da bi to znanje posredovala naprej? Je kaj povpraševanje?
Moja diplomska naloga je kar uporabna, del nje je postal obvezno gradivo za trenerje športnega plezanja, tako da sem znanje dobro posredovala naprej. Dobivam tudi mnogo vprašanj od plezalcev, ki se poškodujejo. »Martina, mene pa boli prst, kaj misliš da je, ali lahko plezam…«. Pomagam po najboljših močeh, a pač nisem zdravnik, zato vsakega, kjer se sliši da gre za resno poškodbo napotim h zdravniku. Sama nisem imela veliko poškodb, me je pa to področje zanimalo in sem ga kar dobro naštudirala. Predvsem razne preventivne vaje.

Kako potemtakem gledaš na trening? Zdi se mi, da si prva med tistimi, ki zagovarjajo le plezanje in nisi navdušena nad ločenim treningom moči.
Točno, mislim,da je plezanje najboljši trening za plezanje. Seveda na čim več različnih stenah, umetnih in naravnih, v previsih, v platkah, v kapnikih, na balvanih, po poličkah in po »musavcih«. Dobrodošli so tudi nadomestki v obliki plezalnih desk, campus boarda. Trening v fitnesu je izguba časa in energije. Mišice pri plezanje nikoli ne delujejo tako omejeno kot na fitnes napravah. Tudi gimnastiki, ki morajo tako kot plezalci obvladati svoje telo, trenirajo za moč le z lastno težo. Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan ne gresta nikoli v fitnes. Torej, vaje za moč in uravnovešenje mišic da, a vse le z lastno težo in s prostimi ročkami ter elastikami, s katerimi aktiviramo več mišic.

Začela si kot tekmovalka, nadaljevala kot športna plezalka, bila si svetovna prvakinja. Danes te privlačijo velike stene in še posebej El Capitan. Proste ponovitve velikih tehničnih smeri so kombinacija športnih izzivov in pustolovščine. Težavnostna lestvica ti ni več motiv. Meni je pri smeri vedno pomembna linija, videz, razgibanost, barve. Tudi ime mi je pomembno, zato sem kar razočarana, če splezam kakšno lepo smer in je brez imena. Ocena je seveda tisti faktor, ki ti približno pove, koliko se boš moral za smer potruditi. A že zdavnaj sem ugotovila, da so ocene le ocene in ne povedo koliko truda in treninga si moral vložiti v smer. V počeh so ocene še bolj relativne. Nekdo z velikimi dlanmi, se bo čez poko v širini pesti sprehodil, punce ali kdo z manjšimi dlanmi, se bo pa boril z kajlanjem obeh rok naenkrat in se namučil kot v kakšni 8a. Vsaj meni se je to dogajalo.

Povej kaj o El Capu.
Joj, o El Capitanu bi lahko napisala celo knjigo, to je res stena vseh sten! Stena ima eno posebno energijo. Ko sem prvič stala pod njo so šli kar mravljinci po meni. Neverjetna masa kompaktnega granita, tisoč metrov vertikale in pod vrhom še pas previsov. Če jo pogledaš od daleč ima na sredini srce. Verjamem, da ni le naključna oblika.

Kaj pa je?
Je kot živo bitje. V El Ninu sem bila v težkih raztežajih tolikokrat na meji padca, v bistvu sem se videla že v zraku, a sem se čudežno obdržala na oprimkih. Kot bi se stena odločila, da me bo obdržala na sebi. Seveda so trenutki, ko sem jo preklinjala, ko se je vrv kje zataknila, ko je bilo mraz, a to sem vzela kot lekcije potrpežljivosti. Če hočeš osvojiti srce nekoga, se moraš za to zelo potruditi.

   

El Capovo srce. Da ga osvojiš, se je potrebno zelo potruditi.

Kakšne so v El Capu poči in kakšne so plate?
Poči so vseh možnih širin, za konice prstov ali še to ne (Great Roof v Nosu), do neskončnih širokih poči off widthov (Monster off width). Kamini so mi najbolj strašni, ker večinoma ne moreš namestiti varovanja in jih praktično soliraš. Nekajkrat me je bilo pošteno strah, saj sem imela občutek, da se bom, če padem, zakajlala nekje v globinah in me ne bodo dobili ven. Plate sem sprava malo podcenjevala, ker sem mislila, da jih v primerjavi s počmi veliko bolje obvladam. A so mi takoj dale vedeti, da se z njimi v El Capi ni za hecat. V Free Blaster-ju sem se v 6c suvereno »stresla«, ker sem šla malo prehitro. A vsega se navadiš in v El Ninu sem že lezla do 8a+ v ploščah in do 7c+ v ozkih počeh.

Smeri so visoke od 600 do 1000 metrov, število raztežajev je med 30 in 60?
To je El Capitan! Sprva se ti sploh ne zdi tako velik, sploh ker so že smreke ob vznožju veliko večje, kot smo jih navajeni v Evropi. A ko začneš plezati, kar ni konca. Ko misliš, da si že nekje visoko, prideš čez previs in je nad tabo še vedno nekaj sto metrov granita. 60 raztežajev mislim, da nima nobena smer, a jih je že nekaj čez 30 čez glavo, sploh če moraš za sabo vlačiti vso opremo.

To pomeni koliko dni plezanja?
Če si Hirayama ali Huber pomeni to dobri 2 uri in pol! Za normalne ljudi pa več dni. Če želiš smer splezati prosto gre seveda počasi, jaz sem v steni preživela enkrat šest in dvakrat po pet dni. Tehnično gre hitreje, seveda odvisno od težavnosti. Povprečno naveze za Nos, ki je najbolj popularen, rabijo tri dni. Tudi jaz sem ga tik pred odhodom šla »potehničarit«, brez prasic sva bila s soplezalcem Joshuom Cookom čez v 18 urah. Omenila bi še »vesoljske« dosežke domačinov. Tommy Caldwell preplezal prosto Nos in potem še Freeriderja v enem dnevu! Skupaj kar 69 raztežajev. Ali nedavni podvig Lea Houldinga in Seana Learyja. V 20 urah sta prosto preplezala Freeriderja v El Capitanu in Regular Route v Half Domu, že samo dostop za normalnega človeka pa traja 3h! Vse skupaj sta povezala z BASE skokom z vrha.

El Nino, 21 raztežaj.

Koliko ljudi je istočasno v steni in koliko v posamezni smeri?
Čez Nos se v glavni sezoni valijo cele procesije. A se jih veliko obrne že na prvi tretjini, ker spoznajo, da niso dobro pripravljeni. Tudi Freerider je popularna smer, ko sem bila tam leta 2007 je bilo v smeri po šest ali sedem navez. Nekateri so študirali od zgoraj, drugi od spodaj, tako da je bila cela smer v fiksnih vrveh. Nič kaj etično. Jaz sem plezala bolj osamljene smeri. Najprej Goldengate, potem pa dvakrat El Nino. Samo enkrat smo imeli malo gužve na policah, ko je naveza štirih plezala North American Wall, ki se križa z El Ninom. A je bilo fajn imeti malo družbe, sploh tisti dan, ko je snežilo in smo cel dan čepeli na porta ledgih.

Sliši se razburlivo in romantično, viseti cel teden v steni, se zbujati v viseči postelji sredi vertikale. Kako pa izgleda to v praksi? Posteljo, hrano, vodo .. , vse se tovori s seboj in prasica ni imena dobila kar tako.
Kot si rekel, romantično in super je, ko ležiš na porta ledgu in gledaš zvezde nad sabo in lučke drugih navez v steni. Ko po celem dnevu naporov nekaj toplega poješ in popiješ. V bistvu je to edini pravi počitek v steni, pa še tam moraš ves čas paziti, da ti kaj iz rok ne pade. Leta 2007 se mi je priprava prasic, nošenje stvari pod steno in potem vlečenje po steni navzgor še zdelo romantično. Po nekaj raztežajih je postalo nujno zlo. To delo ti res vzame največ energije, še posebej, če tehnike ne obvladaš najbolje. Jaz sem imela o srečo, da sem šla prvič v steno z izkušenim lokalnim plezalcem Seanom Learyjem, ki mi je pokazal, kako se stvari streže. A še vedno je težko. Če je le kje kak rob, se zanj gotovo zatakne. Po zadnjem vzponu čez El Nino eno leto niti pomisliti nisem mogla na prasice in na to, da bi šla spet tja. Zdaj sem že malo pozabila in v glavi imam le »romantiko«, tako da me spet vleče nazaj.

Hiteti verjetno nima smisla, to je domena enodnevnih vzponov. Bolje si je vzeti čas in uživati, se prebuditi s sončnimi žarki, si privoščiti obilen zajtrk, ...??
Če bi hotel hiteti, bi bilo potrebno opremo in vodo zmanjšati na minimum, ali pa kot počnejo nekatere naveze, z vrha stene na policah pustiti določene zaloge. Jaz se nisem kaj obirala, pa sem za steno rabila pet oziroma šest dni. Raztežaji v Goldengate in El Ninu so namreč tako težki, da ne dopuščajo hitenja. Kakšnega je treba tudi malo naštudirati. Vmes je bil vedno planiran kak dan počitka, ki pa ga na koncu nikoli ni bilo. Čas v steni teče hitro, čeprav se je akcija vedno začela s svitom in končala v temi. Kar nekaj časa traja, da zjutraj poješ. Jaz sem se vedno prav basala z musliji, ker čez dan ni časa za kaj konkretnega. Potem je treba »spalnico, kuhinjo in stranišče« pospraviti nazaj v prasice, in se opremiti s friendi za prvi jutranji raztežaj, ki je vedno izziv, saj me je vsak dan kaj novega bolelo.

Ti spiš dobro v steni?
Jaz res uživam na porta ledgu in vedno super spim! Vedno na zunanji strani, da gledam v globino.

 

Soba z razgledom. Vedno na zunanji strani postelje

Oprosti, kako pa izgleda opravljanje človeških potreb? V Yosemitih sem bil leta 1986 in če se prav spomnim so takrat »stvari« preprosto letele čez steno. Danes to ne bi bilo več sprejemljivo ...
Tega je bilo tudi mene pred prvim vzponom najbolj strah. Sploh ker sem soplezalca poznala šele dober teden. Na tleh je to neprijetna tema pogovora, v s steni pa postane vsakdanja. Zdaj je vse skupaj bolj urejeno kot v 80-ih letih. V trgovini kupiš vrečke z neke vrste peskom, ki vse skupaj malo razdišavi, zraven so še vlažilni robčki in papir, tako da po opravljeni potrebi vse skupaj zapreš z »zip lockom« in daš v posebno tubo, ki jo potem vlečeš za seboj gor po steni. Lulat greš pa še vedno v zrak oziroma po steni navzdol. Je kar zabavno, ko piha veter.

Ti nisi začela z najlažjimi smermi v steni (West Face 5.11d/7a ali Freerider 2.12b/7b), ampak si takoj poskusila Golden Gate 5.13b/8a in nadaljevala z El Ninom 5.13c/8a+. O tem smo že pisali. Ni ti veliko zmanjkalo, boš še poskusila?
Poskusila sem Goldengate, ki se na polovici stene odcepi od Salatheja. To je bil moja prva smer v Yosemitih in sem pravzaprav le spremljala Seana Leary-ja, ki je iskal partnerja pri svojem prostem vzponu. A potem seveda nisem tehničarila, ker ne znam in ker mi je prosto plezanje v krvi. Na dveh mestih ni šlo, a si tudi nisem vzela veliko časa, ker bi s tem zapravljala Seanov čas. Mani je bilo bistvo dobiti izkušnje in priti na vrh. Druga zgodba je El Nino, ki sem ga poskušala že dvakrat. Tam je bil moj cilj, da bi ga prosto preplezala. A mi je na treh mestih zmanjkalo, kljub študiranju. Zadnjič, ko sem imela nogo v gipsu in sem še enkrat prebrala knjigo Lynn Hill, sem se zamislila. Ona je dva metra stene študirala štiri dni! Jaz sem po pol ure »ugotovila«, da giba ne morem in sem šla naprej. A zdaj razmišljam, da bi mi z drugačno taktiko, mogoče z dostopom z vrha, uspelo najti rešitev. A za to rabim nekoga, ki bi bil prav tako motiviran za smer. Ne maram, da me nekdo le varuje. Super je, če oba v navezi študirata smer.

Soplezalec je poglavje zase, potreben je nekakšen »sparing partner«, dva dobra plezalca se nekako izključujeta. Najtežje raztežaje je po etiki treba voditi?
Ko sem plezala El Gigante in me je soplezalec le varoval, je bila energija prav čudna. Bolje je, če oba plezava. Na primer, ko sem bila v Hotelu Supramonte z Markom Lukičem, je vsak našel kakšno lažjo rešitev problema, tako da sva smer s skupnimi močmi dešifrirala. Najti soplezalca za El Capitan ni tako lahko, saj so potrebne določene izkušnje. A jaz sem imela vedno srečo. V Ameriko sem šla vedno brez soplezalca. Prvič je Sean našel mene, drugič sem jaz našla Josha v Campu IV.

Oglasi v Campu 4 so običajna praksa, Tommy Caldwell je tako našel soprogo ...
Bi bilo fajn, da bi vsak lahko na tak način našel svojega življenjskega sopotnika.
Jaz nikoli nisem pisala oglasov, je pa res, da je deska vedno polna. Nekdo prodaja opremo, drugi išče soplezalca, tretji prevoz do prvega večjega ali cenejšega supermarketa. Oba, tako Seana kot Josha sem srečala že v Utah-u, skupaj smo plezali poči. Res sem imela srečo, da sem se z obema zelo dobro razumela, saj je pozitivna energija v napornih dneh v steni še kako pomembna!

Če se vrnem k etiki, kaj je sedaj pravilno? Študij smeri z vrha je »mimo«. Preplezati raztežaj najprej tehnično in ga nato naštudirati pa je ok?
Kot sem že rekla, vsak svojo tehniko in etiko. Še vedno se smeri študira z vrha. Jaz sem se temu sicer izogibala, a po dveh neuspešnih vzponih v El Ninu, zgleda, da je to pameten način, da kolikor toliko spočita poskusim gibe, ki jih takrat nisem mogla in vidim, ali so izvedljivi ali ne. Seveda največ šteje vzpon od spodaj, po možnosti na pogled, s sprotnim nameščanjem varoval.

Če se že postavljajo visoki kriteriji, je potem dopustno predhodno namestiti friende in jebice? Prosta ponovitev s tem vendarle precej izgubi.
Preplezati raztežaj s prej nameščeno opremo je kot dan in noč v primerjavi s sprotnim nameščanjem. Teža frendov za pasom, taktika postavljanja varoval, opazovanje smeri nad sabo, katere velikosti frendov boš rabil, kako pogosto jih nameščati…to da smeri pravi čar. Zame raztežaj na tak način ni preplezan. In v Ameriki na splošno velja, da moraš varovala sam nameščati.

»Gear only« torej, takšno varovanje pa drži ali pa tudi ne. Je prosto plezanje v El Capu nevarno?
Po moje je bolj varno kot v naših gorah, ki so večinoma zelo krušljive. Granit omogoča zanesljivo varovanje, seveda če to znaš. Kot sem že rekla, nevarni kamini in off width-i. Če nimaš ogromnih friendov varovanja ni.

Bližnja prihodnost v El Capu?                                                                      Mislim, da je prihodnost najprej v vzponih na pogled v že obstoječih smereh. Gotovo bodo pa lokalni plezalci in tisti, ki v »Dolini« živijo, poskušali prosto v vse več smereh.  

Dve izmed velikih smeri (Nos in El Nino), ki sta že prosto ponovljeni. Veliko jih še čaka ...

In tvoji naslednji izzivi?                             El Nino sem že omenila, a ne bom šla na silo. Čez eno ali dve leti. Počakala bom na pravi trenutek, na pravo formo, motivacijo in soplezalca. Je vedno v mojih mislih. Do takrat pa daljše smeri po v Dolomitih, kjer sem plezala šele enkrat. Tudi V Chamonixu sem letos 12 dni čakala na vreme. Še dobro da obstajajo previsna plezališča, kjer se da plezati v vsakem vremenu.

 

Fotografije: arhiv Čufar                                                     Srečo Rehberger

eXTReMe Tracker