MOP: Vabimo vas k oddaji pripomb in predlogov. Vaše pripombe in predloge lahko posredujete do petka, 11. septembra 2009

EVA 2009-2511-0001

PREDLOG ZAKONA O TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU

IME ZAKONA: Zakon o Triglavskem narodnem parku

I. UVOD

Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji. Glede na svojo dolgo zgodovino sodi med najstarejše narodne parke v Evropi. Zavarovan je z Zakonom o Triglavskem narodnem parku iz leta 1981, ki je neusklajen s sedaj veljavnim pravnim redom v Sloveniji in ne ustreza več zastavljenim ciljem, zaradi česar ga je treba posodobiti.

V Sloveniji potekajo aktivnosti za spremembo veljavnega zakona že skoraj petnajst let. Kmalu po spremembi družbeno političnega sistema je bilo ugotovljeno, da je treba zakon novelirati, vendar se je najprej čakalo na sprejem sistemskega zakona, to je Zakona o ohranjanju narave, ki je bil sprejet leta 1999. Po njegovem sprejemu je resorno pristojno Ministrstvo za okolje nemudoma pričelo z aktivnostmi za pripravo novega zakona. Leta 2001 je bila sprejeta manjša novela veljavnega zakona, ki je pod posebej določenimi pogoji omogočala izjemne gradnje v narodnem parku. Istega leta je pričela z delom tudi posebna strokovna skupina, ki je imela za nalogo pripraviti teze novega zakona o narodnem parku. Rešitve, ki jih je ta skupina pripravila, so bile deloma zajete v predlogu Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTPN-1), ki ga je leta 2003 vložila v parlamentarni postopek skupina poslancev Državnega zbora s prvo podpisanim Dušanom Vučkom. O vloženem predlogu zakona sta bili opravljeni dve javni obravnavi, vendar do sprejema zakona v času trajanja mandata takratnega Državnega zbora (2000 - 2004) ni prišlo. Skladno z določbami takrat veljavnega Poslovnika Državnega zbora je v novem mandatu Državnega zbora (2004 - 2008) predlagateljstvo zakona prevzel poslanec Jožef Školč. Ta predlog zakona je Državni zbor obravnaval šele potem, ko je bil v postopek že vložen nov predlog Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-2) leta 2008, in ga je na 39. redni seji, dne 20. maja 2008 zavrnil. Vendar pa tudi predlog Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-2) v sklicu prejšnjega mandata Državnega zbora (2004 - 2008) ni bil sprejet. Zakonodajni postopek se je zaključil na podlagi 154. člena Poslovnika Državnega zbora.

Rešitve v predlogu Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-2) so bile pripravljene na podlagi najširšega možnega konsenza, ki ga je bilo v danem trenutku mogoče zagotoviti. Rešitve je v osnovi oblikovala posebna strokovna komisija za pripravo novega zakona o Triglavskem narodnem parku. V strokovni komisiji so bili združeni predstavniki Koalicije nevladnih organizacij za Triglavski narodni park, predstavniki nekaterih lokalnih skupnosti v narodnem parku, predstavniki zainteresiranih resorjev, in sicer Ministrstva za kulturo in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, predstavniki matičnega ministrstva – Ministrstva za okolje in prostor, Zavoda RS za varstvo narave, javnega zavoda Triglavski narodni park in nekateri vidni predstavniki zainteresirane javnosti. Strokovna komisija je aktivno delovala dve leti. V svoje delovanje je po potrebi vključevala tudi druge zainteresirane deležnike, kot so primeroma Planinska zveza Slovenije in Lovska zveza Slovenije, da so lahko predstavili svoje interese. Poleg tega so se v delo vključevali tudi predstavniki izvajalcev drugih javnih služb in resorjev. Strokovna komisija je aprila 2007 pripravila teze osnutka zakona, ki so bile obravnavane izredno široko, in je nanje prejela vrsto pripomb lokalnih skupnosti, posameznikov, pa tudi zainteresirane in strokovne javnosti. Nekatere prispele pripombe so bile tudi v popolnem nasprotju druga z drugo. Z namenom predstavitve in usklajevanja pripravljenih rešitev je bilo opravljenih več predstavitev v lokalnih okoljih, tudi na občinskih svetih. Strokovna komisija je na podlagi prejetih pripomb in na komisiji sprejetih izhodišč pripravila novo gradivo osnutka zakona in ga predala ministru. Predlog zakona je bil pripravljen na podlagi gradiva, ki ga oblikovala strokovna komisija.

Resorno pristojno Ministrstvo za okolje je v začetku leta 2009 ponovno odprlo razpravo o zakonskem reševanju Triglavskega narodnega parka, ki je temeljila na rešitvah iz predloga Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-2). Opravljeni so bili razgovori z nekaterimi pomembnejšimi deležniki, ki so se že v preteklosti aktivno vključevali v oblikovanje zakonskih rešitev. To so bili zlasti predstavniki Koalicije nevladnih organizacij za Triglavski narodni park, predstavniki parkovnih lokalnih skupnosti in Lovska zveza Slovenije, ki so tudi posredovali svoja stališča do rešitev iz predloga Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-2).

Pri oblikovanju novega predloga Zakona o Triglavskem narodnem parku je bilo upoštevano dejstvo, da je Vlada Republike Slovenije predlog ZTNP-2 sprejela aprila 2008 z obrazložitvijo, da predstavljajo predlagane zakonske rešitve še sprejemljiv kompromis med strokovnimi – naravovarstvenimi izhodišči in potrebami razvoja lokalnega prebivalstva ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja. Zaradi kratke časovne odmaknjenosti se dejansko in pravno stanje nista pomembno spremenila, zaradi česar je bilo ocenjeno, da so takrat predlagane rešitve v pretežni meri še vedno ustrezne. Te rešitve so nadgrajene z nekaj manjšimi spremembami na področju določitve nosilcev razvojnih nalog v narodnem parku, pri sestavi sveta javnega zavoda in njegovega sedeža, zagotavljanju nadzora nad usklajenostjo razvojnih projektov s cilji narodnega parka in še nekaj manjšimi spremembami redakcijske narave.

V dvomesečni javni obravnavi o vsebini predloga zakona, ki jo bo vodil Državni zbor, kot ustanovitelj zavarovanega območja, bodo predlagane rešitve ponovno predmet obravnave javnosti, ko se bodo ponovno lahko soočili vsi interesi, tako javni kot zasebni, državni in lokalni, strokovni in laični.


1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

1.1. Ocena stanja

1.1.1 Dejansko stanje
Območje Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju: narodni park) obsega najvišje, najlepše in najbolje ohranjene predele visokogorja v Sloveniji z značilnimi in ohranjenimi travišči, skalnimi stenami in melišči. Tu se nahajajo občutljiva in ogrožena visokogorska jezera ledeniškega nastanka, večji kompleksi gorskih gozdov, predvsem alpskih, bukovih in smrekovih z visokimi barji, obsežni in raznovrstni dobro ohranjeni ekosistemi, z izjemno bogatim rastlinskim in živalskim svetom z redkimi ter značilnimi prosto živečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Zaradi večstoletne prisotnosti človeka in njegovega vsakodnevnega delovanja je na tem območju visoka stopnja kakovosti krajine in ohranjenosti kulturne dediščine.

Narava
V narodnem parku so vse najpomembnejše pokrajinske značilnosti in naravne vrednote, značilne za južnoapneniške Alpe. Te naravne vrednote so v nekaterih primerih prisotne samo v Sloveniji (visokogorska jezera, slapovi - dolina Loške Koritnice) ali pa so v Sloveniji največje oziroma najbolj značilne (ledenik, naravna okna, brezna in korita) ali najbolj poznane in že dolga desetletja zelo obiskane (slap Savica, Vintgar, Soča …).

Naravotvorne sile, prevladujoča matična kamnina apnenec, zakrasevanje in ledeniško preoblikovanje površja so poglavitni razlog za današnjo obliko površja v narodnem parku. V visokogorskem svetu prevladuje sedimentna kamnina apnenec. Z vodotopnim apnencem je povezano kraško površje, ki je značilno tudi za gore. V novem zemeljskem veku je bilo več ledenih dob, v katerih se je površje ledeniško preoblikovalo. Ledeniško preoblikovane doline, jezera, morene in grbine so le del ledeniškega reliefa, ki daje značilno podobo narodnega parka.

Jedro narodnega parka sestavljajo visokogorski grebeni Julijskih Alp v Sloveniji skupaj z visokimi vrhovi, visokogorskimi planotami in z globoko zarezanimi ledeniškimi dolinami. Razen tega spadata v narodni park še visoki gozdni planoti Pokljuka in Mežaklja. V parku izvirata reki Sava in Soča, hidrološka meja med njima zarisuje razvodnico med Jadranskim in Črnim morjem. Z južne in zahodne strani, s soškega porečja, se v masiv Julijskih Alp zajedajo doline Loške Koritnice, Možnice, Bavšice, Zadnja Trenta, Zadnjica, Trenta, Lepena ter dolini ob Tolminki in Zadlaščici. Bohinjska kotlina, dolina Voje in soteska Ribnice spadajo v porečje Save Bohinjke. Na severni in vzhodni strani se v Savo Dolinko iztekajo pritoki iz znamenitih dolin Planice s Tamarjem, Velike in Male Pišnice, Vrat, Kota, Krme in Radovne. Visoko v gorah leži Dolina Triglavskih jezer, ki je jedro oziroma srce narodnega parka.

Poleg alpskih dolin, gorskih grebenov in vrhov Julijskih Alp so izjemne naravne vrednote v narodnem parku še:
- visokogorska jezera (Triglavska, Jezero na Planini pri Jezeru, Kriška, Krnska),
- Bohinjsko jezero,
- Triglavski ledenik,
- kraški izviri (Lipnik, Mala Savica, Savica, Nadiža, Soča, Tolminka, Kropa),
- slapovi (Savica, Šum, Peričnik, Skočniki, Mokra peč, Nadiža, Martuljški slapovi, Skočniki na Belem potoku, Zapotoški slap, slapovi Mostnice, Ribnice, Predelice in drugi),
- soteske (Ribnice, Pokljuška soteska, Vintgar, Beli potok, Martuljek, Mala Pišnica, Mlinarica, Predelica, Možnica in druge),
- korita (Tolminke, Zadlaščice, Mostnice, Mlinarice, Koritnice in več Soških korit),
- naravna okna (Prednje in Zadnje v Prisanku, v Rjavini, v Rži, v Luknja peči, v Dovškem križu, Hornovo v Jalovcu),
- ledeniške morene v Ukancu in Stari Fužini,
- mogočne stene (Triglavska, Loška in druge),
- visokogorski kraški podi in krnice (Komna, Rombonski podi, Kriški podi, Za Akom, Pod Srcem) ter
- prek 600 registriranih brezen in jam (najbolj poznane so Dantejeva jama, Triglavsko brezno, Brezno pri gamsovi glavici, Čehi II, Brezno pri Medvedovi konti, Gorjanska jama, Pološka jama, Ivačičeva jama in Snežna jama na Mežaklji).

V narodnem parku je bilo doslej odkritih čez 6.000 različnih vrst živih bitij: od najmanjših virusov in bakterij, drobnih vodnih in talnih organizmov, ki skrbijo za presnovo odmrlih življenj in odpadkov, milijonov žuželk in drugih malih členastih oklepnikov, množic rastlin do skoraj orjaških dreves, gob in sesalcev. Vsaka vrsta ima glede na sobitja v okolju, v katerem prebiva, natančno določeno mesto in vlogo.

Širšemu, laičnemu krogu ljudi najbolj poznane živali, ki žive v narodnem parku, so srna, jelen, lisica, planinski zajec, gams, kozorog, veliki petelin, ruševec, orel ter gad in modras, bolj redka sta medved in ris. Sicer je bogastvo živalskega sveta mnogo večje. Mnoge vrste se nahajajo celo samo tukaj: hrošč triglavska pretnerija, metulj trentarski rjavček ter bolj poznane vrste, kot je na primer soška postrv.

V visokogorju narodnega parka so najbolj značilne rastlinske vrste svišč, murke, dlakavi sleč, rumeni milj, zvončice in druge. V narodnem parku uspeva kar 17 endemičnih rastlin. Omeniti je treba vsaj Zoisovo zvončico, mlahavo bilnico, ozkolistno preobjedo, bohinjsko peruniko, soško smiljko in julijski mak. Zanimive so tudi vrste gorskega cvetja, ki so poimenovane po Triglavu: Triglavska roža, Triglavska neboglasnica, Triglavski svišč in Triglavski dimek.

Gozd pokriva dve tretjini površine narodnega parka. Zato sodi med najbolj značilne in prevladujoče pokrajinske tipe. Vzdržuje naravno ravnovesje ter daje prostor, kritje in zaščito vsemu, kar sestavlja gozdni ekosistem. Življenje gozda visoko v gorah je na meji obstanka, krhko in občutljivo. Zrcali se v izvirnih, naravnim danostim prilagojenih oblikah, kot so ozke krošnje in polegle oblike spodnjega dela debla, močna vejnatost ter manjša višina dreves. Na soški strani narodnega parka zgornja gozdna meja praviloma ne presega 1600 m nadmorske višine, najvišje segajoča drevesna vrsta pa je bukev. V notranjosti in na severu narodnega parka pa se v zgornjem pasu uveljavljata smreka in macesen, ki tvorita gozdno mejo na 1800 m nadmorske višine.

V narodnem parku je zaradi izvajanja zahtev Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst - Council Directive 92/43/EEC of 21. May 1992 on the conservation of natural habitats and of wild fauna and flora (v nadaljnjem besedilu: Habitatna direktiva) določenih šest potencialnih posebnih ohranitvenih območij: Julijske Alpe, Pokljuška barja in Radovna ter Bohinjska Bistrica, Zasip in Bohinjska Bela – melišča, ki pa se v narodnem parku nahajajo le v manjšem delu. Določajo jih naslednje kvalifikacijske vrste: alpski kozliček (Rosalia alpina*), Bertolonijeva orlica (Aquilegia bertolonii), eremit, puščavnik (Osmoderma eremita*), kapelj (Cottus gobio), kratkodlakava popkoresa (Moehringia villosa), lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), Lorkovičev rjavček (Erebia calcaria), navadni ris (Lynx lynx*), potočni piškurji (Eudontomyzon spp.), rjavi medved (Ursus arctos*), soška postrv (Salmo marmoratus), vidra (Lutra lutra), Zoisova zvončica (Campanula zoysii), alpska možina (Eryngium alpinum), črtasti medvedek (Callimorpha quadripunctaria), navadni koščak (Austropotamobius torrentium), mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros) in navadni netopir (Myotis myotis) ter naslednji habitatni tipi: trde oligo-mezotrofne vode z bentoškimi združbami z vrstami parožnic (Chara spp.), alpske reke in zelnata vegetacija vzdolž njihovih bregov, alpske reke in lesnata vegetacija z vrbami in nemškim strojevcem (Myricaria germanica) vzdolž njihovih bregov, alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo (Salix eleagnos) vzdolž njihovih bregov, alpske in borealne resave, ruševje z vrstama Pinus mugo in Rhododendron hirsutum (Mugo-Rhododendretum hirsuti), skalna travišča na bazičnih tleh (Alysso-Sedion albi), alpska in borealna travišča na silikatnih tleh, alpinska in subalpinska travišča na karbonatnih tleh, polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (* pomembna rastišča kukavičevk), vrstno bogata travišča s prevladujočim navadnim volkom (Nardus stricta) na silikatnih tleh v montanskem pasu (in submontanskem pasu v celinskem delu Evrope), nižinske in montanske do alpinske hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem, nižinski ekstenzivno gojeni travniki (Alopecurus pratensis, Sanguisorba officinalis), gorski ekstenzivno gojeni travniki, prehodna barja, karbonatna melišča od montanskega do alpinskega pasu (Thlaspietea rotundifolii), srednjeevropska karbonatna melišča v submontanskem in montanskem pasu, karbonatna skalnata pobočja z vegetacijo skalnih razpok, silikatna skalnata pobočja z vegetacijo skalnih razpok, apnenčasti podi, jame, ki niso odprte za javnost, ilirski bukovi gozdovi (Fagus sylvatica (Anemonio-Fagion)) ter (sub-)mediteranski gozdovi črnega bora.

Zaradi izpolnjevanja zahtev Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic - Council Directive 79/409/EEC of 2. April 1979 on the conservation of wild birds (v nadaljnjem besedilu: Ptičja direktiva) je celotno območje narodnega parka posebno območje varstva. Kvalifikacijske vrste so naslednje: belka (Lagopus mutus helveticus), beloglavi jastreb (Gyps fulvus), črna žolna (Dryocopus martius), divji petelin (Tetrao urogallus), gozdni jereb (Bonasa bonasia), koconogi čuk (Aegolius funereus), kotorna (Alectoris graeca saxatilis), mali muhar (Ficedula parva), mali skovik (Glaucidium passerinum), planinski orel (Aquila chrysaetos), repaljščica (Saxicola rubetra), rjavi srakoper (Lanius collurio), ruševec (Tetrao tetrix tetrix), slegur (Monticola saxatilis), sokol selec (Falco peregrinus), triprsti detel (Picoides tridactylus), vodomec (Alcedo atthis). Za ohranitev ugodnega stanja teh vrst ptic je treba zagotoviti obstoječi obseg in obstoječe ekosistemske značilnosti gozdov, travišč in skalnih habitatov, čim več mirnih preletnih zračnih koridorjev, s čim manj objekti v zraku ter mir okoli rastišč in gnezdišč.

Krajina
V zavarovanem območju prevladujejo naravne, tudi izjemne danosti, hkrati pa je človek s svojim bivanjem in delom znatno preoblikoval prostor. Za območje, ki zavzema skrajni vzhodni del alpskega loka, so značilni geološko mlado, pretežno apnenčasto kraško gorstvo z veliko reliefno energijo, ostre podnebne razmere, vodotoki s hudourniškim značajem, obsežni sklenjeni gozdovi z relativno nizko gozdno mejo. To vse je ustvarilo izredno ekosistemsko raznovrstnost.

Krajine narodnega parka tipološko pripadajo alpski regiji. Razlikovanja se pojavljajo med krajinami na območju savskega in na območju soškega porečja. Na gorenjski strani večje prostorske enote sestavljajo Gornjesavska dolina s stranskimi dolinami, sredogorske planote Triglavskega predgorja, visokogorski svet osrednjih Julijskih Alp, na primorski strani pa doline v Zgornjem Posočju in visokogorski svet Zahodnih Julijskih Alp. Za podrobnejšo členitev posameznih krajinskih enot je pomembna njihova morfološka zgradba, predvsem relief, pojavnost vode in površinski pokrov, grajene prvine ter vidna prepoznavnost.

Človek, ki je v alpskem prostoru navzoč več tisoč let, je s svojo prisotnostjo in tradicionalnimi dejavnostmi - fužinarstvom, oglarstvom, gozdarstvom in planinskim pašništvom - pomembno preoblikoval naravno gorsko krajino. Z namensko rabo prostora, poselitvijo, cestnimi povezavami in kmetijstvom se je prilagajal in izkoriščal primerjalne prednosti gorskega sveta. Ravnovesje naravnih in ustvarjenih razmer oblikuje videzno privlačno in širše prepoznavno okolje, ki se zrcali v tradicionalni pripadnosti, simbolni vrednosti, zgodovinski pogojenosti, kulturni identiteti in narodnem buditeljstvu, ne nazadnje pa tudi v pojmovanju državnosti.

Kulturno krajino v narodnem parku sestavljajo izkrčene pašne planine s pastirskimi stavbami, nadelane skromne obdelovalne površine v dolinah in na prisojnih ledeniško rečnih terasah, razpršena poselitvena jedra, značilno ljudsko stavbarstvo, pogojeno z naravnimi danostmi ter lesom in kamnom kot gradivoma, posestna struktura z drobno parcelacijo, poljska delitev, prilagojena reliefni izoblikovanosti prostora, grajene prvine in ureditve v odprtem prostoru ter vegetacijski členi.

Med kulturnimi krajinami izstopajo še posebej vredne, ki se jih zaradi njihove pestrosti, harmoničnosti, vidne izpostavljenosti, stavbnih členov simbolike, zgodovinske pogojenosti in doživljajske vrednosti poimenuje izjemne krajine. Imajo velik pomen in so prepoznavne tudi v širšem merilu. Poleg ostalih so to planine Viševnik, Javornik, Laz, Dedno polje, Zajamniki, Sleme in Za Skalo, naselja Studor s toplarji, Bavšica, Log pod Mangartom in Strmec ter manjša območja ostalin iz 1. svetovne vojne.

Med naravnimi krajinami pa je mogoče izpostaviti gorske skupine v osrednjih Julijcih (Triglavsko pogorje, Martuljkova skupina), Mangart, greben Loške stene, Krnsko pogorje, Jalovec, Travniško dolino, območja visokogorskih jezer (dolina Triglavskih jezer, Kriška jezera, Krnsko jezero), rek (Soča) in zatrepe alpskih dolin.
Kulturna dediščina
Kulturna dediščina je v narodnem parku predvsem etnološka, njeno bogastvo in raznolikost ima izjemno vrednost. Značilne stavbe ljudske arhitekture dokazujejo izjemno ustvarjalnost neznanih mojstrov, ki so s svojim delom oblikovali tipično podobo kulturne krajine narodnega parka. Tako je vidna razlika med alpskimi tipi hiš na Bovškem, v Gornjesavski dolini in v Bohinju, v vaseh nad Tolminom pa so hiše grajene v značilnem primorskem stilu. Podobno pestro je stavbno izročilo na pašnih planinah. Pastirske stavbe in naselja nad Bohinjem se zelo razlikujejo od pastirskih naselij na primorski strani. Planine pod Krnom pa so spet drugačne od ovčjih planin nad dolino Soče in Trente. Etnološka dediščina pašnih planin je le zunanja podoba tisočletne kulturne dediščine, ki je zaznamovala alpsko sredogorje s pašništvom, mlekarsko in sirarsko tradicijo. Mnoge planine so zapuščene ali pa so s pašniškega vidika neaktivne. Le na redkih je še moč videti značilno stavbno dediščino, zato le-ta predstavlja izjemno dragoceno etnološko in arhitekturno vrednost prostora.

Na seznamu Registra nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, je na območju narodnega parka uvrščenih 325 enot dediščine, na seznam enot v postopku vpisa pa 35. Dediščina je razvrščena na profano stavbno, memorialno, naselbinsko, sakralno stavbno in arheološko dediščino ter kulturno in zgodovinsko krajino.

Poleg treh že razglašenih kulturnih spomenikov državnega pomena (spominska cerkev sv. Duha na Javorci, Aljažev stolp in Pocarjeva domačija v Zg. Radovni), jih je še 15 ovrednotenih za kulturni spomenik državnega pomena (Trdnjava Kluže; Fužinarsko Studorske planine; Triglavski narodni park; Leskovca – planšarsko naselje; Pokljuka: Planina Javornik, Planina Klek, Planina Konjščica; Predelska trdnjava; Ribčev Laz – cerkev sv. Janeza Krstnika; Rombon – zgodovinsko območje; domačija Studor 16; Studor v Bohinju – skupina kozolcev pod vasjo; vas Studor v Bohinju; domačija Trenta 1; Vršič – Ruska kapelica).

Prebivalstvo in poselitev
Vasi in zaselki so nanizani med 250 metri nadmorske višine (najniže ležeče domačije Zadlaz-Čadrga) in vse do 1000 metrov (Koprivnik v Bohinju) oziroma celo 1350 metrov nad morjem (najviše ležeči objekti Goreljka).
Meja narodnega parka je zaobjela 2352 prebivalcev v 25 naseljih. Dve naselji Ukanc in Bavšica, sta v osrednjem območju parka, preostalih 23 pa v robnem.

V dolini reke Radovne sta Zgornja Radovna in Radovna. Sredi gozdov Mežaklje je zrasla razložena vasica Perniki. Na južnem pobočju kraške planote je gručasta vas Spodnje Laze in nekaj više so ob planoto prislonjene še Zgornje Laze. Spodnje Gorje in Krnica le deloma segajo v TNP. Skupinica naselij sloni na južnem pobočju kraške planote Pokljuke (Podjelje, Koprivnik v Bohinju in Gorjuše). Nekoliko više leži še Goreljek. V Zgornji Bohinjski dolini sta v narodnem parku vasi Stara Fužina in Studor v Bohinju. Ribčev Laz je nanizan ob jugovzhodnem bregu Bohinjskega jezera v Spodnji Bohinjski dolini. Pod prelazom Predel leži vasica Strmec na Predelu. Niže ob reki Koritnici sestavljata Spodnji in Gorenji Log z več zaselki naselje Log pod Mangartom. Trentarji žive v številnih zaselkih in na samotnih kmetijah s središčem Na Logu. Zaselki, samotne kmetije in počitniške hiše vasi Soča segajo še v dolino Vrsnik.
V vzporedni ledeniški dolini ob potoku Lepenjici je razloženo naselje Lepena. Ob južni meji narodnega parka stojijo na ostankih teras na bregovih Zadlaščice naselja Zadlaz-Čadrg in Zadlaz-Žabče. Na skoraj 1000 m nadmorske višine so še Tolminske Ravne. Nad sotesko Tolminke pa je na ostankih teras vasica Čadrg.
Osrednje dejavnosti prebivalstva narodnega parka so kmetijstvo, gozdarstvo, turizem, lesna predelava, v omejenem obsegu pa tudi druge dejavnosti.

1.1.2 Pravno stanje

Prvi začetki naporov za ustanovitev narodnega parka na območju Julijskih Alp segajo v začetke XX. stoletja in jih zgodovinarji pripisujejo dr. Albinu Belarju. Ta, v takratnih časih svetovno znani seizmolog, je leta 1908 prvi predlagal, da bi zavarovali Dolino Triglavskih jezer. Kljub dobro pripravljenemu in strokovno utemeljenemu predlogu pa do razglasitve ni prišlo. Ideja je kasneje našla svoje mesto tudi v Spomenici Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo, ki je bila pravzaprav neke vrste nacionalni program varstva narave. Temu je 1. julija 1924 sledilo prvo pogodbeno zavarovanje Doline Triglavskih jezer kot Alpskega varstvenega parka v obsegu 1.400 ha. Sklenjena je bila zakupna pogodba med Gozdno direkcijo na eni strani in Muzejskim društvom ter Slovenskim planinskim društvom na drugi strani, s čimer pa je moralo predhodno soglašati takratno Ministrstvo za gozdove in rudnike v Beogradu. Pogodba je bila sklenjena za obdobje 20 let, to je do 1. julija 1944. Po izteku pogodbenega zavarovanja so bila najprej zavarovana manjša območja v Julijskih Alpah, kot sta Martuljek (leta 1949) in Mala Pišnica (leta 1951). Leta 1961 je prišlo do zavarovanja Doline Triglavskih jezer z delom Komarče in slapom Savica, vendar brez Triglava. Zavarovano območje je takrat obsegal samo 2000 hektarov.

Šele sedaj veljavni Zakon o Triglavskem narodnem parku, sprejet leta 1981 (Uradni list SRS, št. 17/81, 18/81 in 2/86, ter Uradni list RS, št. 35/01; v nadaljnjem besedilu: ZTNP), s katerim je bilo območje Julijskih Alp razglašeno za naravno znamenitost, je uresničil več-desetletne zahteve, da se pretežni del Julijskih Alp zavaruje kot narodni park. Ta zakon je bil v sistemu, ki ga je vzpostavil Zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 8/90, in Uradni list RS, št. 26/92; v nadaljnjem besedilu: ZNKD), po svoji pravni naravi akt o razglasitvi naravne znamenitosti. Triglavski narodni park je bil razglašen za naravno znamenitost z namenom, da bi se ohranile izjemne naravne in kulturne vrednote, zavarovalo avtohtono rastlinstvo in živalstvo ter naravni ekosistemi. Hkrati pa je bil namen ZTNP ljudem na tem območju omogočiti razvoj kmetijstva in gozdarstva, ki naj bi bil usklajen z naravnimi danostmi in vrednotami, ter omogočiti prebivalcem in drugim obiskovalcem parka uživanje naravnih in kulturnih vrednot ter rekreacijo v naravi. Eden poglavitnih ciljev takratnega zavarovanja je bil tudi preprečitev realizacije nekaterih načrtov za prostorske posege v tem območju.

Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZON) je vzpostavil sistem ohranjanja narave, ki v celovitem sistemu varstva okolja predstavlja realizacijo ustavne določbe o tem, da država in samoupravne lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne dediščine v Sloveniji (73. člen Ustave RS). V sistemu ohranjanja narave sta dve temeljni področji, in sicer so to naravne vrednote in biotska raznovrstnost. Obe področji sta tudi predmet mednarodnega varstva skladno z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, biotska raznovrstnost pa je tudi predmet intenzivnega varovanja v pravu Evropske unije kot evropska naravna dediščina. ZON je določil način prepoznavanja predmetov varstva, pri čemer so to naravne vrednote, ogrožene prosto živeče rastlinske in živalske vrste, njihov genski material in njihovi habitati ter habitatni tipi. V sistemu ohranjanja narave je ZON uredil vrsto instrumentov – ukrepov varstva narave, ki so namenjeni varstvu in ohranitvi določenih predmetov varstva, med katerimi so najpomembnejša zavarovanja, ko se z aktom o zavarovanju lahko tudi ustanovi zavarovano območje. Ukrep zavarovanja je najpomembnejši ukrep zaradi tega, ker se zaradi ugotovljenih kakovosti nekega območja varovanje teh kvalitet opredeli kot javni interes, ki ima absolutno prednost pred drugimi, tudi legitimnimi interesi javnega ali zasebnega značaja.

Zavarovana območja so ožja (naravni spomenik, naravni rezervat in strogi naravni rezervat) in širša (krajinski, regijski in narodni park). Z ZON je tudi urejen poseben način sprejema akta o zavarovanju, ki je predvsem prilagojen dejstvu, da se z aktom o zavarovanju lahko poseže v lastninske pravice, in poteka dvofazno (57. do 58. a člen). V prvi fazi sprejme ustanovitelj osnutek akta o zavarovanju, ki mora imeti vse predpisane vsebine, zlasti meje zavarovanega območja in varstvene režime. Ustanovitelj seznani javnost z osnutkom akta o zavarovanju širšega zavarovanega območja, ki mora vsebovati javno predstavitev razlogov za zavarovanje, osnutka akta o zavarovanju in kartografske dokumetacije. Javna sezanitev se opravi z javno predstavitvijo in javno obravnavo v lokalnih skupnostih v zavarovanem območju. Javna obravnava mora trajati najmanj 60 dni. V soglasju z vsemi lokalnimi skupnostmi se lahko javna predstavitev opravi za vse lokalne skupnosti na enem mestu. V drugi fazi postopka, ki poteka v fazi sprejema predloga akta o zavarovanju in po zaključeni javni obravnavi, se mora ustanovitelj seznaniti tudi s potekom javne obravnave in podanimi pripombami ter s strokovnimi stališči do teh pripomb.

Narodni park je edina kategorija zavarovanega območja, kjer je akt o ustanovitvi zakon. Tako določa ZON v 69. členu, da je narodni park veliko območje s številnimi naravnimi vrednotami ter z veliko biotsko raznovrstnostjo. V pretežnem delu narodnega parka je prisotna prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, v manjšem delu narodnega parka so lahko tudi območja večjega človekovega vpliva, ki pa je z naravo skladno povezan. Določeno je tudi, da se namen zavarovanja, razvojne usmeritve, varstveni režimi, upravljavec in drugo določijo z zakonom.

V skladu s 163. členom ZON je ZTNP šteti za akt o zavarovanju naravnih vrednot, s katerim se je ustanovilo zavarovano območje, kot sestavni del državnih zavarovanih območij. V narodnem parku je 57 ožjih zavarovanih območij. Večina območij (51) je naravnih spomenikov, dve območji sta naravna rezervata, ostala pa imajo starejše poimenovanje kategorij zavarovanja. Vsi akti o zavarovanju so bili sprejeti na osnovi starih, danes ne več veljavnih zakonov, večinoma pa na osnovi ZNKD. 39 območij je zavarovano z občinskimi odloki, dve območji na podlagi republiških predpisov, 16 območij pa je zavarovanih na podlagi občinskih odlokov in republiških predpisov. Skupaj z ZTNP in predpisi, izdanimi na podlagi ZON, zagotavljajo ohranjanje narave v narodnem parku.

Na podlagi določil ZON in na njegovi podlagi izdanih predpisov je v narodnem parku 387 naravnih vrednot državnega pomena, določenih s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04 s spremembami).

Pravo Evropske unije ne ureja zavarovanih območjih in je to v celoti prepuščeno državam članicam. Varstvo narave je v Evropski uniji izjemno pomembno, udejanja pa se v segmentu ohranjanja biotske raznovrstnosti z ohranjanjem evropsko pomembnih rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in evropsko pomembnih habitatnih tipov ter vseh vrst ptic, kakor tudi zlasti z ureditvijo trgovine z ogroženimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Med najpomembnejše ukrepe se nedvomno uvršča vzpostavitev Evropskega ekološkega omrežja območij Natura 2000, katerega namen je vzpostavitev med seboj povezanih omrežij habitatov evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov. Pravo Evropske unije je v slovenski pravni red v celoti prenešeno z ZON in na njegovi podlagi sprejetih predpisov.

V narodnem parku so zaradi izvajanja Ptičje in Habitatne direktive z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Uradni list RS, št. 49/04 s spremembami) določena tudi posebna območja varstva po Ptičji direktivi in potencialna posebna ohranitvena območja po Habitatni direktivi, ki skupaj tvorijo Evropsko ekološko omrežje območij Natura 2000. Posebno območje varstva Julijske Alpe – Triglav (SI5000019) predstavlja območje ohranjenih habitatov sedemnajstih evropsko pomembnih vrst ptic. V narodnem parku je 6 potencialnih posebnih ohranitvenih območij, pri čemer so to: Radovna (SI3000133) - območje nahajanja evropsko pomembne vrste kapelj, Julijske Alpe (SI3000253) - del gorovja na zahodu Slovenije z evidentiranimi 37 kvalifikacijskimi živalskimi in rastlinskimi vrstami in habitati, Pokljuška barja (SI3000278) - Pokljuška barja kot visoka barja in območje nahajanja evropsko pomembne vrste metulja – črtasti medvedek, Bohinjska Bistrica (SI3000259) - območje, prepleteno s tremi evropsko pomembnimi habitatnimi tipi (melišča, travniki, ilirski bukov gozd) in tremi evropsko pomembnimi živalskimi vrstami, Zasip (SI3000145) - območje nahajanja pomembne vrste netopirja (navadni netopir) in metulja (črtasti medvedek) ter habitatnega tipa lehnjakotvornih izvirov, Bohinjska Bela - melišča (SI3000044) – karbonatna melišča v kombinaciji z ilirskim bukovim gozdom in evropsko pomembnim metuljem – črtasti medvedek.

V narodnem parku so tudi 3 ekološko pomembna območja, določena z Uredbo o ekološko pomembnih območjih (Uradni list RS, št. 48/04).

Določbe ZON, ki se nanašajo na narodni park kot na vrsto širšega zavarovanega območja, so naslednje:
- določena je vsebina akta o zavarovanju (drugi odst. 49. in prvi odst. 53. člena);
- pravila ravnanja, varstveni režimi in razvojne usmeritve v narodnem parku se določijo ob upoštevanju uveljavljenih mednarodnih standardov varstva narave (tretji odst. 49. člena);
- pri določanju vrste zavarovanega območja je treba upoštevati tudi merila mednarodnih organizacij za ohranjanje narave, katerih članica je Slovenija (drugi odst. 53. člena);
- z aktom o zavarovanju se lahko določi tudi vplivno območje, ki je zunaj zavarovanega območja, in varstvene ter razvojne usmeritve za rabo tega območja, ki ne ogrožajo zavarovanega območja (osmi odst. 53. člena);
- z aktom o zavarovanju se lahko omeji dejavnost ali raba na zavarovanem območju; če je zaradi omejitev lastnik nepremičnine na zavarovanem območju oškodovan, je upravičen do odškodnine v skladu z 89. členom ZON (51. člen);
- narodni park ustanovi Državni zbor Republike Slovenije z zakonom (sedmi odst. 55. člena);
- določen je poseben postopek seznanitve javnosti z osnutkom akta o zavarovanju (58. člen);
- narodni park mora biti upravljan (59. člen);
- narodni park mora imeti načrt upravljanja (sedmi odst. 53. člena);
- določena je vsebina in pomen načrta upravljanja (60. in 61. člen);
- določena je obveznost izdaje odločb o statusu zavarovanega območja lastnikom zemljišč v narodnem parku in vpis tega pravnega dejstva v zemljiško knjigo (63. člen);
- v narodnem parku se izvajajo naslednji ukrepi varstva naravnih vrednot, in sicer predkupna pravica države (84. člen), veljajo omejitve pravnega prometa z državno lastnino (85. člen), promet z nepremičninami poteka na podlagi soglasja upravne enote (86. in 87. člen), urejena je možnost razlastitve v interesu ohranjanja narave (88. člen), urejene so odškodnine zaradi omejitev in prepovedi (89. člen in obvezen odkup zaradi omejitev lastninske pravice (90. člen);
- z narodnim parkom upravlja javni zavod ali se za upravljanje podeli koncesija; za ustanovitev in delovanje javnega zavoda se uporabljajo določbe zakona, ki ureja zavode, če ni z ZON določeno drugače (130. člen);
- določene so naloge javne službe ohranjanja narave in javna pooblastila, ki jih izvaja upravljavec narodnega parka (133. člen);
- z aktom o zavarovanju se lahko določi, da izvaja upravljavec poleg nalog iz 133. člena ZON tudi naloge upravljanja območij, ki so na zavarovanem območju in so varovana na podlagi drugih predpisov (tretji odst. 53. člena);
- upravljavci lahko uredijo naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje v skladu z aktom o zavarovanju (134. člen);
- upravljavec upravlja z naravnimi vrednotami, nepremičninami na zavarovanem območju in s stvarmi, ki mu služijo in so lasti države v skladu z aktom o zavarovanju (tretji odst. 136. člena).

Narodni park je območje s posebnim pravnim statusom in veljajo zanj vse sistemske določbe, ki veljajo za vsa druga taka območja. Primeroma je predmet naravovarstvenih smernic, presoj sprejemljivosti vplivov planov in posegov v naravo, izravnalnih in omilitvenih ukrepov in naravovarstvenih soglasij.

Vrste zavarovanih območij po ZON so določene ob upoštevanju definicij in kategorizacije zavarovanih območij Svetovne zveze za ohranitev narave - IUCN. Skladno z ZON pa se pri določanju vrste zavarovanega območja upoštevajo tudi merila mednarodnih organizacij za ohranjanje narave, katerih članica je Slovenija, torej zlasti IUCN.

Narodni park ima status MAB območja. Človek in biosfera (MAB) je Unescov medvladni raziskovalni program, ki vzpostavlja svetovno mrežo biosfernih območji, kjer se ohranja biološka pestrost in spodbuja trajnostni razvoj. Poudarek je na integriranem, kooperativnem in decentraliziranem upravljanju, pri čemer je zlasti pomembno sodelovanje z lokalnimi skupnostmi.

Diploma Sveta Evrope je bila podeljena Triglavskemu narodnemu parku leta 2004. To je poleg priznanja tudi dokument, ki upravljavcu ter posledično tudi matični državi nalaga določene obveznosti. Sestavni del Diplome je utemeljitev podelitve priznanja ter pogoji in priporočila.

1.1.3 Ocena izvajanja veljavnega zakona

Namen ZTNP je bil ohranitev izjemnih naravnih in kulturnih vrednot, narave v vseh njenih prepoznanih kvalitetah, ohranitev in razvoj kulturne krajine, zagotovitev z naravnimi danostmi in vrednotami usklajen nadaljnji razvoj kmetijstva in gozdarstva ter razvoj in materialni ter drugi delovni pogoji za življenje in delo prebivalcev v osrednjem delu Julijskih Alp ter omogočanje uživanja naravnih in kulturnih vrednot ter rekreacija v naravi.

Z ZTNP je bilo določeno, da se bo zakon uresničeval z razvijanjem gospodarskih in družbenih dejavnosti, ki morajo biti usklajene s planskimi akti in varstvenimi ukrepi.

Temeljni konstitutivni elementi narodnega parka so bili:
1. območje narodnega parka in notranja conacija – meje (lastništvo zemljišč);
2. predpisani varstveni režimi in pravila ravnanja, ki vključujejo obveznost upoštevanja v prostorskem načrtovanju in načrtovanju rabe naravnih dobrin ter vključenost v postopke dovoljevanja posegov v prostor ter druge ukrepe varstva;
3. upravljanje narodnega parka: upravljavec in upravljavski načrt;
4. ukrepi za omogočanje razvoja lokalnega prebivalstva – razvojne usmeritve;
5. zagotovitev finančnih virov za varstvo narodnega parka in razvoj lokalnega prebivalstva;
6. inšpekcijski in neposredni nadzor nad spoštovanjem varstvenih režimov in pravil ravnanja v narodnem park in ustrezno sankcioniranje kršitev.

Glede uresničevanja teh elementov je podana naslednja ocena izvajanja zakona.

Ad 1
Območje narodnega parka in notranja conacija
Sedanje območje narodnega parka in njegova zunanja meja, čeprav ne sledi vedno logični umestitvi v geografske in prostorske značilnosti, se je, kljub težnjam, da bi park obsegal še nekatera druga območja, izkazalo kot kompromis in se je v dosedanjem funkcioniranju narodnega parka pokazalo kot nesporno in obvladljivo. K takemu stanju je zlasti pripomogel sprejemljiv varstveni režim v robnem območju, kjer živi skoraj vse prebivalstvo narodnega parka (cca. 2200 prebivalcev). Strožji, k varstvu narodnega bogastva usmerjeni varstveni režim, velja v osrednjem območju narodnega parka, čigar meje obsegajo pretežno visokogorska in sredogorska območja ter dvoje naselij, in sicer Ukanc in Bavšico. Notranja meja za osrednje območje premalo natančno sledi varstvenim zahtevam oziroma je preohlapna. Tako ponekod v visokogorju in območju nad gozdno mejo ne omogoča ustrezne poostritve varstvenih režimov, medtem ko v delih v bližini naselij povzroča nepotrebne in nelogične omejitve.

Razmerje velikosti osrednjega in robnega območja narodnega parka je 66 % - 34 %. Lastništvo zemljišč na območju narodnega parka je v pretežni meri zasebno, deleža zasebne lastnine pa še ni moč natančno določiti, ker so zemljišča še vedno v postopkih denacionalizacije.

Ad 2
Predpisani varstveni režimi in pravila ravnanja
Varstveni režimi v narodnem parku veljajo že več kot 25 let in se ves ta čas nikoli niso spreminjali, kar je vodilo v številne nelogičnosti, ki so posledica predvsem tudi spremenjenih družbenih in ekonomskih razmer.

Določbe ZTNP v celoti ne ustrezajo kriterijem in ciljem upravljanja za IUCN kategorijo II: Narodni park, po drugi strani pa tudi ne opredeljujejo dovolj dobro razvojne vloge narodnega parka.

Glavne neskladnosti in naravovarstveni problemi v osrednjem območju so:
 manjša stalna naselja/zaselki v osrednjem območju,
 neustrezna ureditev poseganja v prostor, zlasti gradnja prometnic ter drugih objektov v osrednjem območju,
 neurejenost prometa in nekontroliran zračni promet,
 problem množičnega obiskovanja, vključno s hrupnimi prireditvami, in neurejen status za "planinske dejavnosti" (npr. gradnja koč in poti),
 raba naravnih virov z ZTNP ni urejena in ustrezno nadzorovana: gospodarska izraba in sečnja gozdov niso regulirani, lov in ribolov sta dovoljena na vsem območju brez omejitev, pojavlja se problem paše izven za to določenih območij in nenadzorovano izkoriščanje mineralnih surovin.

V obstoječem osrednjem območju so nekateri manjši predeli, ki ne sodijo vanj (naselja, obdelovalne površine). Kritike prebivalcev zaradi omenjenih neskladnosti preraščajo v kritiko vsega parka in neposredno vplivajo na oblikovanje negativnega javnega mnenja pri nastajanju novih zavarovanih območij v Sloveniji.

V robnem območju narodnega parka se pojavlja predvsem problem ustrezne razvojne politike za omogočanje ekonomskega razvoja lokalnega prebivalstva. ZTNP sicer predvideva sprejem skupnega programa razvoja narodnega parka, vendar so spremenjene družbeno politične razmere onemogočile njegov sprejem in sprejem ustreznih drugih obvezujočih dokumentov, tako da je bil ta program razvit le za posamezne dejavnosti, npr. kmetijstvo in razvoj podeželja, vendar tudi ta del ni bil vključen v druge dokumente tako, kot to predvideva ZTNP.

Tudi reguliranje posegov v prostor je zaradi zastarelosti ZTNP in nastanka novih dejavnosti, ki so se razvile v času veljavnosti ZTNP, težavno, saj ZTNP ne predvideva primernih režimov, ki bi upravljavcu omogočali ustrezen in zadosten nadzor in ukrepanje pri kršitvah.

Prostorsko načrtovanje in graditev objektov sta soočeni z opredelitvijo prepovedi, omejitev in izjem, ki ne sledijo razvoju v prostoru in novih dejavnosti. V obdobju od sprejetja ZTNP se je trikrat temeljito spremenila sistemska prostorska zakonodaja (v letih 1984, 2002 in 2007), zato je zelo težavno določevanje ustreznih usmeritev in izhodišč za pripravo prostorskih aktov in oblikovanje pogojev za gradnjo objektov različnih vrst. Zaradi sprememb v času in prostoru, nedorečenih pristojnosti upravljavca in drugih nosilcev javnih pooblastil je oteženo spremljanje, ustrezen nadzor in učinkovito ukrepanje pri kršitvah.

Na podlagi analize stanja v prostoru je mogoče izpostaviti naslednje slabosti:
 neenotno urejanje prostora na območju parka (ni skupnega strateškega prostorskega akta za narodni park – prostorsko načrtovanje je v izključni pristojnosti občin; veljavni prostorski izvedbeni akti zaradi ohlapnosti dopuščajo različno razlago),
 neracionalno poselitev (širjenje stavbnih zemljišč zunaj strnjenih naselij),
 neustrezno komunalno opremljenost (predvsem ravnanje z odpadnimi vodami in čiščenje v vzročno posledični povezavi z varstvom vodozbirnih območij),
 gosto mrežo gozdnih prometnic (vključno z njihovo nenamensko uporabo),
 neustrezno umeščanje in zgoščenost koridorjev infrastrukturnih vodov,
 neupoštevanje omejitev ogroženih območij pri umeščanju objektov v prostoru (erozijski pojavi in procesi – poplave, hudourniško delovanje, zemeljski in hribinski plazovi, snežni plazovi),
 neskladno namensko rabo prostora (gradnja počitniških objektov oziroma spremembe namembnosti kmetijskih objektov v počitniško funkcijo),
 veliko število nedovoljenih posegov v prostor (počitniški objekti, odvzemi mineralnih surovin, nadelava novih poti tudi v visokogorju),
 neupoštevanje stavbnih značilnosti pri novogradnjah, rekonstrukcijah ali dograjevanju (oblikovanje, gradivo, izvedba),
 neupoštevanje vodnega režima vodotokov (odvzemanje vode za potrebe mHE),
 izkoriščanje pravne »praznine« ali nedorečenosti predpisov (neažurnost zemljiške knjige, spremembe rabe in kulture v geodetskih evidencah in posledično v zemljiški knjigi, podeljevanje hišnih številk, prijava stalnega bivališča v pomožnih kmetijskih objektih …),
 konkurenčnost in konfliktnost posameznih rab (kmetijstvo – turizem, upravljanje voda – vodna rekreacija, gozdarstvo – turizem, ohranjanje narave – turizem),
 neustrezne prometne razmere (prelaz Vršič, Mangartska cesta, območje Bohinjskega jezera, alpske doline),
 neučinkovitost ukrepanja inšpekcijskih služb.

ZTNP nekaterih ključnih dejavnosti, pomembnih za narodne parke in varstvene režime, ne ureja. Poleg zgoraj omenjenega je pomanjkljiv sistem in instrumentarij za spodbujanje trajnostnega razvoja.

Ad 3
Upravljanje: upravljavec in načrt upravljanja
Za strokovne, tehnične, raziskovalne in nadzorne naloge ter izvajanje nekaterih javnih pooblastil je bila na podlagi ZTNP ustanovljena organizacija za varstvo Triglavskega narodnega parka. Njen organ upravljanja je bil sestavljen iz predstavnikov občin, delavcev organizacije ter druge zainteresirane javnosti, ki je bila določena v statutu. Dohodek je organizacija za varstvo pridobivala iz proračuna, s svobodno menjavo dela, s prodajo svojih storitev in iz drugih virov. Z uveljavitvijo Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in 8/96) se je organizacija Triglavski narodni park s statutarnim sklepom preoblikovala v javni zavod Triglavski narodni park. Z uveljavitvijo ZON je v skladu s 167. členom javni zavod TNP postal upravljavec narodnega parka in nadaljeval delo v skladu z določbami ZON in ZTNP, v delu, ko ta ni v nasprotju z ZON.

ZTNP predvideva sprejem skupnega programa razvoja narodnega parka, ki je bil sicer v prvih letih izvajanja ZTNP sprejet, vendar njegova pravna narava, predpisane vsebine, kakor tudi pomen v takratnem družbenem sistemu ne ustreza z ZON uzakonjenemu načrtu upravljanja. Tega dokumenta ni mogoče enačiti z načrtom upravljanja, ker njegove vsebine niso primerljive z modernim načrtom upravljanja.

Brez spremembe ZTNP za območje narodnega parka ni mogoče sprejeti načrta upravljanja, kakor ga ureja ZON. Ker so že vse od uveljavitve ZON potekale aktivnosti v zvezi s pripravo novega zakona o narodnem parku, za spremembe ZTNP, ki bi omogočile samo izdelavo načrta upravljanja, ni bilo utemeljenih razlogov. Še posebej tudi zaradi tega, ker je načrt upravljanja glede varstvenim režimov samo konkretizacija akta o zavarovanju, to je zakona o narodnem parku. Brez novelacije le-tega tudi načrt upravljanja ne more pripomoči k bolj učinkovitemu varstvu.

Ad 4
Ukrepi za omogočanje razvoja lokalnega prebivalstva – razvojne usmeritve
Kljub načelni usmeritvi v ZTNP glede omogočanja razvoja lokalnega prebivalstva, le-ta konkretnih določb o tem nima, kar je za takrat uveljavljeni družbeni sistem, ki je temeljil na konceptu družbenega planiranja in sporazumevanja med posameznimi v ta proces vključenimi akterji, razumljivo.

V zadnjem času se v narodnem parku uresničujejo številni ukrepi za izboljšanje življenjskih pogojev, biološko kmetovanje in obnovo kulturne dediščine ter dediščinsko vrednih stavb.

Upravljavec narodnega parka sicer opravlja strokovne in usklajevalne naloge s tega področja, vendar delo ni ustrezno podprto skozi razvojne usmeritve ter možnosti ukrepanja in sofinanciranja želenih dejavnosti. Delo se je koncentriralo le na svetovanje, izobraževanje ter strokovno pomoč pri oblikovanju regionalnih in nacionalnih programov, v okviru različnih sektorskih politik.

ZTNP tudi ne vzpostavlja ustreznega odnosa glede umeščanja narodnemu parku primernega razvoja v sektorske razvojne načrte ter povezovanja med sektorji.

Ad 5
Zagotovitev finančnih virov za varstvo narodnega parka in razvoj lokalnega prebivalstva
Ena večjih težav, s katerimi se je soočal upravljavec narodnega parka, je bilo financiranje programa njegovega dela. Kronično pomanjkanje finančnih vzpodbud za podporo in razvoj dejavnosti, ki so tradicionalne v tem prostoru in s tem pomembne za življenje lokalnega prebivalstva, se je pokazalo kot hiba, ki je bila mnogokrat vzrok za širše nerazumevanje namena in pomena narodnega parka.

V času od ustanovitve narodnega parka se je obseg in vrsta nalog, ki so potrebne za izvajanje osnovne dejavnosti, kot jo določa ZTNP, zelo povečal, kar bi zahtevalo dodatno število zaposlenih, predvsem strokovnjakov za kvalitetno izvajanje dela ter nadzora območja. Sredstva proračuna, ki so namenjena za financiranje dela zaposlenih, so se sicer relativno povečevala, vendar ne v zadostni meri in sorazmerno z rastočimi potrebami, saj ZTNP ni dal ustreznih podlag za določene dejavnosti, npr. razvoj podeželja, trajnostni razvoj.

Poseben problem predstavljajo sredstva, namenjena investicijam v objekte, ki jih ima v upravljanju javni zavod TNP, ter razvoju parkovne infrastrukture. Prav tako ni ustrezno poskrbljeno za sofinanciranje lastnih deležev pri sodelovanju in izvajanju mednarodnih projektov, zlasti za sofinanciranje EU projektov iz strukturnih skladov. Gre predvsem za sklade s področja regionalnega razvoja, sklade, povezane s socialno in kulturno politiko, ter sklad LIFE, ki je ožje namenjen evropsko pomembni naravi in varovanju okolja. Programi se v posameznih finančnih obdobjih osredotočajo na različne vsebine in velja poudariti, da so osredotočeni na spodbujanje vsestranskega razvoja inovativnosti in komunikacij v širšem pomenu besede. Usmeritev poslovanja upravljavca narodnega parka v uspešno pridobivanje sredstev iz EU programov se je pokazala kot uspešna in ustrezna za uresničevanje programov upravljavske komunikacije in za razvojne projekte.

V narodnem parku se tudi dogaja, da se vlagajo javna sredstva v projekte, ki niso skladni s cilji narodnega parka.

Ad 6
Inšpekcijski in neposredni nadzor nad spoštovanjem varstvenih režimov in pravil ravnanja v narodnem parku in ustrezno sankcioniranje kršitev
ZTNP posebej ne ureja inšpekcijskega nadzora, določa samo pristojne inšpekcijske službe. Le-te delujejo v narodnem parku na enak način kot na celotnem območju države. Ob upoštevanju nastalih posledic, zlasti so to nezakoniti posegi v prostor in gradnje objektov, je utemeljena ugotovitev o neučinkovitosti delovanja inšpekcijskih služb.

V okviru javnega zavoda TNP je bila organizirana naravovarstvena nadzorna služba, ki se je izkazala kot zelo dobro in primerno orodje za nadzor območja narodnega parka. Naravovarstveni nadzorniki v okviru svoje službe opravljajo tudi funkcije informiranja, vodenja, urejanja in opremljanja narodnega parka. Naravovarstveni nadzorniki so tudi uradne osebe, ki izvajajo nadzor nad izvajanjem določb ZTNP. Kljub temu tudi z dobro organizirano nadzorno službo ni bilo mogoče nadomestiti neizvajanja predpisov na drugih področjih in preprečiti škodljivega poseganja v narodni park.

ZTNP predpisuje veliko prepovedi, ne predpisuje pa ustreznih sankcij za kršitev vseh prepovedi.

1. 2. Razlogi za sprejem zakona

Ker je narodni park de facto že ustanovljen z ZTNP leta 1981, je treba urediti njegovo varstvo in upravljanje tako, da bo narodni park območje, kjer bo aktivno varstvo narave prvenstveno zagotavljalo ohranitev vseh naravovarstvenih kvalitet tega območja, ob istočasnem zagotavljanju varstva kulturne dediščine in ohranjanja kakovostne krajine ob hkratnem omogočanju in pospeševanju trajnostnega razvoja lokalnega prebivalstva in omogočanja obiskovanja in doživljanja kvalitet tega območja. Na podlagi dosedanjih izkušenj in spoznanj je treba ustrezno preoblikovati pravne rešitve, da bodo dosegale zastavljene cilje narodnega parka.

Sedaj veljavni zakon, s katerim je bil ustanovljen narodni park, vsebuje še veliko določb prejšnjega družbeno političnega sistema in ga je zaradi tega treba nadomestiti z novim aktom o ustanovitvi zavarovanega območja – narodnega parka, ki bo skladen s slovenskim pravnim redom v celoti, s sistemom ohranjanja narave, ki ga je uzakonil ZON, pa še posebej.

Vedenja o kakovostih in vrednotah narave so se v času od sprejema ZTNP bistveno povečala. Zaradi vključitve Slovenije v Evropsko unijo je bilo območje narodnega parka skladno z ZON vključeno med območja Natura 2000 in je njegovo varstvo treba prilagoditi vsem tem novim spoznanjem, kakor tudi uveljavljeni pravni ureditvi, in sicer ratificiranim mednarodnim konvencijam in pravu Evropske unije.

Narodni park je tudi območje izjemnih kakovosti krajine, katerim je treba posvetiti posebno pozornost in jo glede na to, da krajina v Sloveniji nima sistemskega varstva, ustrezno urediti.

V narodnem parku je veliko enot kulturne dediščine in kulturnih spomenikov, ki potrebujejo posebno pozornost in je treba zato z zakonom urediti posebno skrb za njihovo ohranitev skladno s sistemom varstva kulturne dediščine v slovenskem pravnem redu.

Ker je ena bistvenih pomanjkljivosti sedanje ureditve pomanjkanje finančnih sredstev za varstvo narodnega parka in razvoj lokalnega prebivalstva, je treba zagotoviti zadosten in stalen sistemski vir za financiranje narodnega parka.

 

2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA

2.1 Cilji

Cilji predlaganega zakona so:
 zagotoviti ustrezne pravne temelje za nadaljnje učinkovito in s priporočili ter upravljavskimi smernicami IUCN usklajeno delovanje edinega narodnega parka v Sloveniji;
 urediti varstvo in upravljanje narodnega parka v skladu s sistemom, ki ga je na področju ohranjanja narave uzakonil ZON, in zagotoviti aktivno varstvo narave in ohranitev vseh naravovarstvenih kvalitet tega območja;
 urediti učinkovito varstvo vseh varstvenih kategorij na področju varstva narave, ki se nahajajo v narodnem parku, in sicer so to naravne vrednote državnega pomena, zavarovane rastlinske in živalske vrste in njihovi habitati ter habitatni tipi, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, območja Natura 2000 in potencialna območja Natura 2000 ter ekološko pomembna območja;
 opredeliti vsebino trajnostnega razvoja v narodnem parku z določitvijo razvojnih usmeritev, ki so skladne s cilji narodnega parka;
 zagotoviti učinkovito varstvo kulturne dediščine v narodnem parku, ki bo usklajeno s sistemom varstva kulturne dediščine;
 izpolniti oziroma postopno doseči vse cilje oziroma standarde območij z mednarodnim statusom na podlagi ratificiranih mednarodnih konvencij, ki se nahajajo v narodnem parku;
 zagotoviti učinkovito in celostno upravljanje narodnega parka;
 zagotoviti podlage za omogočanje obiskovanja in doživljanja kvalitet tega območja;
 vzpostaviti učinkovito varstvo kakovosti krajin v narodnem parku;
 zagotoviti ustrezen in zadosten način zagotavljanja finančnih sredstev za varstvo, upravljanje in trajnostni razvoj v narodnem parku.

2.2 Načela

Predlog zakona upošteva oziroma izhaja iz vseh načel, ki sta jih na področju varstva okolja in ohranjanja narave uveljavila Zakon o varstvu okolja in Zakon o ohranjanju narave. Ta načela so: načelo celovitosti, sodelovanja, preventive, odgovornosti povzročitelja obremenitve, plačila za obremenjevanje, obveznega zavarovanja, obveznega subsidiarnega ukrepanja, spodbujanja, javnosti ter varstva pravic, ohranjanja biotske raznovrstnosti, trajnostne rabe sestavin biotske raznovrstnosti, ohranjanja naravnih procesov, varstva naravnih vrednot in obnovitve.

V okviru načel, katerim sledi predlog zakona, se postopno dosega tudi prvenstvene cilje in namene narodnega parka, ki so skladno z IUCN kategorijo II: Narodni park opredeljeni na naslednji način: »Zavarovana območja iz kategorije II: Narodni park so večja naravna ali skoraj naravna območja, kjer so zavarovani ekološki procesi z vrstami in ekosistemi, značilnimi za območje, in so temelj za zagotavljanje okoljskih in kulturno skladnih pogojev za zadovoljevanje duhovnih, znanstvenih, izobraževalnih potreb ter za rekreacijo.« Smernice IUCN določajo tudi pojem »zavarovanega območja«, ki je opredeljen kot »točno določen geografski prostor, ki je s pomočjo pravnih ali drugih veljavnih ukrepov priznan kot namenski prostor, ki je upravljan tako, da se zagotovi dolgoročno varstvo narave skupaj s pripadajočimi ekosistemskimi uslugami in kulturnimi vrednotami«.

Poleg tega temelji predlog zakona še na načelih: celovitosti narodnega parka, celovitosti in učinkovitosti upravljanja narodnega parka, sodelovanja pri upravljanju narodnega parka, doseganja sinergijskih učinkov pri financiranju narodnega parka in vključevanja javnosti v upravljanje narodnega parka.


2.3 Poglavitne rešitve
2.3.1 Splošno
Predlog zakona je pripravljen ob upoštevanju Zakona o ohranjanju narave kot krovnega zakona za področje ohranjanja narave. Za narodni park veljajo vse sistemske rešitve, ki jih za zavarovana območja določa ZON. Zaradi tega predlog zakona primeroma ne vsebuje določb o: obveznosti izdaje odločbe o statusu nepremičnine v zavarovanem območju in obveznem vpisu v zemljiško knjigo, označevanju zavarovanih območij, obveznosti pridobitve soglasja upravne enote pri prometu z nepremičninami, ki je povezana s predkupno pravico države do nakupa nepremičnin, odškodninsko obveznostjo države zaradi omejitev lastninske pravice in obveznostjo države do odkupa nepremičnine zaradi omejitev lastninske pravice.

V nekaterih primerih je bilo ocenjeno, da je primernejša drugačna rešitev od sistemske, kar je v nadaljevanju posebej navedeno in utemeljeno. To je zlasti ureditev predkupne pravice države do nakupa nepremičnin v narodnem parku, pri čemer je za razliko od sistemske ureditve, kjer je le-ta uveljavljena na kmetijskih, gozdnih in vodnih zemljiščih, v narodnem parku razširjena tudi na stavbna zemljišča. Poleg tega je v sistemski ureditvi naloga uveljavljanja predkupne pravice države naložena pristojnemu ministrstvu, v predlogu zakona pa se ta naloga prenaša na upravljavca narodnega parka. Razlog za drugačno ureditev izhaja iz zatečenega stanja v narodnem parku, ko prihaja do primerov, ko je v katastru posamezna zemljiškoknjižna parcela še vedno vodena kot stavbišče in zato predvidoma primerna za nadomestno gradnjo, v resnici pa tam že dolgo raste samo trava in še ruševin ni več. V takih primerih ni mogoče uveljavljati predkupne pravice in zaradi tega prihaja do velikih težav. Po drugi strani pa je bilo ugotovljeno, da je bolje prenesti predkupno pravico v izvajanje upravljavcu parka, ki je na terenu prisoten in je že zaradi tega bolj učinkovit. Ta rešitev je utemeljena tudi z večjo učinkovitostjo upravljanja narodnega parka in s cilji postopnega doseganja IUCN kategorije II: Narodni park.

Sestavni del varstvenih režimov so omejitve lastninske pravice. Z Ustavo Republike Slovenije je v slovenskem pravnem redu vzpostavljeno načelo izvajanja lastninske pravice na način, da se s tem zagotavljajo tri temeljne funkcije lastninske pravice, in sicer socialna, ekološka in gospodarska. To načelo pomeni, da morajo biti pri izvajanju lastninske pravice te funkcije med seboj uravnotežene. Posledično izhaja iz tega tudi ugotovitev, da določitev načina izvajanja ekološke ali socialne funkcije lastnine, ne glede na to, da le-ta seveda posega v lastninsko pravico, ker je drugače ni mogoče določiti, ne pomeni nujno tudi njene omejitve. Omejitev lastninske pravice v javnem interesu pa tudi ne predstavlja oziroma ne vzpostavlja sama po sebi obveznosti države za izplačilo odškodnine. V predlogu zakona ni določb o primerih in pogojih za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države, ker je to sistemsko urejeno v ZON in ni razlogov, da se v narodnem parku to uredi drugače, kot je urejeno za vsa druga zavarovana območja.

V največ primerih je določen pravni institut v predlogu zakona podrobneje razdelan, pri čemer je to v pretežni meri posledica ocene izvajanja ZTNP in skoraj tridesetletnih izkušenj pri upravljanju narodnega parka, kakor je navedeno v nadaljevanju.

Ker je bil narodni park že ustanovljen z ZTNP leta 1981, je predlagani zakon po svoji vsebini posodobitev akta o ustanovitvi zavarovanega območja – narodnega parka, vendar je zaradi obsežnosti sprememb in pravil nomotehnike pripravljen kot nov zakon o Triglavskem narodnem parku.

Predlagani zakon vsebuje tudi realizacijo varstva območij Natura 2000 in potencialnih območij Natura 2000 v Sloveniji, ki so določena na podlagi predpisov, izdanih na podlagi ZON.

S predlaganim zakonom se poleg varstva narave ureja tudi ohranjanje kakovosti krajine. Varstvo krajine sistemsko v slovenskem pravnem redu še ni urejeno. Varstvo krajin, ki imajo lastnosti kulturne dediščine, poteka v sistemu varstva kulturne dediščine, varstvo krajin, ki imajo lastnosti naravnih vrednot, in tistih, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, pa v sistemu ohranjanja narave. Narodni park je ena od kategorij širšega zavarovanega območja in kot taka tudi območje z veliko krajinsko pestrostjo. V predlogu zakona je varstvo krajine urejeno tako, da se umešča v cilje zakona. V posameznih določbah oblikovanja notranjih varstvenih območij je bilo vključeno tudi ohranjanje kakovosti krajin tako, da je tretje varstveno območje v pretežni meri namenjeno zlasti varstvu krajine, varstveni režimi in pravila ravnanja na celotnem območju narodnega parka so naravnani tako, da se varuje kakovosti krajine. Med naloge upravljavca so dodatno vključene tudi naloge varstva krajine.

V narodnem parku so pomembna območja in enote kulturne dediščine, za katere so v sistemu varstva kulturne dediščine vzpostavljeni ustrezni varstveni režimi in varstvene usmeritve. Predlog zakona ni akt o razglasitvi kulturnega spomenika, pač pa so varstveni režimi, ki varujejo krajino, v veliki meri posredno naravnani tudi na varstvo kulturne dediščine. Veljavni režimi varstva kulturnih spomenikov veljajo tudi v narodnem parku, pri čemer se morajo izvajati tako, da ne ogrozijo ciljev narodnega parka, ki je tudi v mednarodnem pomenu kategorija zavarovanega območja, ki varuje naravo (II. kategorija IUCN). Naloge varstva kulturne dediščine so v predlogu zakona naložene upravljavcu narodnega parka, s čimer bo doseženo bolj učinkovito delovanje upravljavca narodnega parka.

V predlogu zakona je dan zelo velik poudarek omogočanju razvojnih možnosti prebivalstva, pri čemer je predlagatelj uporabil že preverjene rešitve na primeru drugih parkov in opredelil vsebino trajnostnega razvoja v narodnem parku z določitvijo razvojnih usmeritev, ki so skladne s cilji narodnega parka. Načrtovanje in izvajanje razvojnih nalog je naloženo upravljavcu narodnega parka in razvojnim agencijam. Obveznosti, ki jih prinaša predlog zakona, morajo upoštevati vsi, ki sodelujejo v postopkih, ki jih kot pomembne za trajnostni razvoj v narodnem parku določa predlog zakona.

Eden od ciljev narodnega parka je tudi omogočanje duhovne sprostitve in bogatitve, kar je v predlogu zakona uresničeno tako med razvojnimi usmeritvami – spodbujanje ekoturizma, razvoja parkovne infrastrukture in ohranjanja tradicionalnih znanj in veščin, kakor tudi z ustreznim varstvenim režimom ter uzakonjeno splošno rabo v narodnem parku, ki pomeni pravico vseh, da obiskujejo in ogledujejo narodni park pod enakimi pogoji. Ta cilj je vključen tudi med naloge upravljavca, konkretiziran pa bo v načrtu upravljanja.

2.3.2 Območje narodnega parka, notranja conacija in varstveni režimi ter pravila ravnanja

Narodni park je zavarovan kot celota in je v osnovi primerljiv z mednarodno kategorizacijo za narodni park, IUCN kategorija II: Narodni park, pri čemer so tudi končni cilji primerljivi. Temeljno izhodišče za doseganje IUCN kategorije II: Narodni park je v uzakonitvi sedanjega stanja v naravi ter preprečitvi poslabšanja stanja ob tem, da so s predpisanimi ukrepi in mehanizmi, skladno s programom, določenim v načrtu upravljanja, zagotovljene možnosti in vzvodi za postopno celovito doseganje ciljev IUCN kategorije II: Narodni park. Zaradi tega se predvideva postopen način doseganja teh ciljev ob upoštevanju trajnostnega razvoja v narodnem parku.

Predlagana rešitev ohranja sedanje zunanje meje narodnega parka. Narodni park je v celoti namenjen varovanju ekološke celovitosti ekosistemov v narodnem parku in preprečevanju posegov in dejavnosti, ki bi jo lahko ogrozile, ohranjanju ravnovesja med naravnimi procesi in delovanjem človeka zaradi ohranjanja za območje narodnega parka značilne krajine, kot prvine tradicionalne rabe prostora, varovanju in spoznavanju naravnih, krajinskih in duhovnih vrednot ter kulturne dediščine, spodbujanju trajnostnega razvoja in ohranjanju poselitve ter omogočanju obiskovanja za duhovne, znanstvene, izobraževalne, rekreacijske in turistične namene na način, ki je za naravo čim manj moteč in združljiv s cilji narodnega parka. Raba, ki se v narodnem parku še dopušča, mora biti v skladu s cilji narodnega parka.

Narodni park se nadalje deli na tri varstvena območja glede na namene in cilje v skladu z mednarodnimi priporočili za doseganje IUCN kategorije II: Narodni park, ki so skladni z usmeritvami ZON ter pripravljenimi strokovnimi predlogi upravljavca narodnega parka in Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. V posameznih varstvenih območjih se posebej ureja njihova prednostna namembnost. Tako je prvo varstveno območje osrednje območje in je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanju naravnih vrednot, z vsebino in kriteriji, ki ustrezajo IUCN kategoriji II: narodni park in ponekod tudi kategoriji Ib: Naravno območje. Namenjeno je tudi tradicionalni paši in omogočanju obiskovanja. To je območje, kjer so cilji IUCN kategorije II: Narodni park že doseženi. Drugo varstveno območje je ravno tako osrednje območje, namenjeno ohranitvi obstoječega stanja narave, ker gre za območja, ki so po svoji naravni ohranjenosti zelo blizu IUCN kategoriji II: Narodni park, in preprečitvi vnosa novih obremenjujočih dejavnosti ter postopnemu doseganju namenov prvega varstvenega območja ob upoštevanju razvoja dopuščenih dejavnosti, vendar z dopuščeno tradicionalno rabo naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in ribami – predvsem v smislu vzdrževanj naravnih ravnovesij in ohranjanja biotske raznovrstnosti. Raba naravnih virov oziroma njihovo izkoriščanje (gozdarstvo, pašništvo, delno lov in ribolov) je večinoma vezana na potrebe lokalnega prebivalstva in lokalnih (agrarnih) skupnosti, pri čemer ta raba praviloma ni v nasprotju s primarnimi cilji varovanja v narodnem parku. V primeru drugačnega razvoja le-teh je možen prehod v tretje varstveno območje. Tretje varstveno območje je območje varovanja narave in izrazitih ekoloških, estetskih in kulturnih kakovosti krajine ter omogočanju trajnostnega razvoja, prednostnemu urejanju obiskovanja z vsebino in kriteriji, kjer varstveni nameni in tradicionalna raba prostora niso v konfliktu s primarnim ciljem narodnega parka.

Glede na zastavljene cilje, med katere sodi tudi izpolnjevanje priporočil IUCN kategorija II: Narodni park, (zahteva po osrednjem območju v velikosti 75 %, kjer ne sme biti rabe naravnih virov, ki so v nasprotju s cilji zavarovanja), dosega predlagana ureditev v prvem varstvenem območju cca 37.5 %. Če se k temu prišteje še drugo varstveno območje, ki je tudi del osrednjega območja in kjer je raba omejena zgolj na sonaravno kmetijstvo in gozdarstvo ter trajnostno upravljanje z divjadjo, kar v veliki meri pomeni izpolnjevanje priporočil IUCN o »upoštevanju potreb avtohtonega prebivalstva za trajnostno rabo naravnih virov, v kolikor to ne vpliva negativno na cilje upravljanja narodnega parka«, je obseg osrednjega območja cca. 74,5 %. Cilj drugega varstvenega območja je ohraniti/izboljšati obstoječe stanje narave in preprečiti vnos novih obremenjujočih dejavnosti ter postopno dosegati namene prvega varstvenega območja ob upoštevanju razvoja dopuščenih dejavnosti. Upoštevaje danosti razvoja, ki se bo usmerjal z načrtom upravljanja, je v predlog zakona vgrajeno pooblastilo vladi, da lahko na podlagi posebne ocene izvajanja načrta upravljanja, ki izkazuje bistveno spremenjene okoliščine razvoja dopuščenih dejavnosti, spremeni meje varstvenih območij. Pri tem prehod zemljišč iz prvega varstvenega območja ni mogoč, vse druge spremembe pa so dopustne. Določena je tudi omejitev, da se s tem ne sme zmanjšati osrednjega območja narodnega parka.

Predlagana ureditev je ocenjena kot tista, ki je v danem trenutku realna, in pomeni velik korak naprej pri doseganju priporočil IUCN. Delitev osrednjega območja na dve varstveni območji, kot sta opisani zgoraj, bo prispevala k transparentnosti in merljivosti zastavljenega cilja, ki ga bo mogoče doseči postopno.

Glede na sedanjo ureditev se spreminja meja osrednjega območja parka, ki po predlogu obsega prvo in drugo varstveno območje tako, da so iz osrednjega območja izvzeta vsa območja naselij in njihova zaledna območja, kar bo lahko omogočilo primeren razvoj določenih dejavnosti v narodnem parku. Robno območje, ki po predlogu zakona postaja tretje varstveno območje, bo tako obsegalo zlasti vsa poseljena območja, obdelovalna kmetijska zemljišča in gospodarske gozdove. Naselja, kot je Ukanc (v obstoječi ureditvi je to naselje v osrednjem območju) so naselja z izrazito turistično komponento, zato so nekatere potrebe po gradnji in težnja po povečanju turističnih in gostinskih kapacitet upravičene. Ker se meja osrednjega območja umika na območje, kjer ni naselij, to pomeni omilitev prepovedi s stališča možnega razvoja določenih dejavnosti in trajnostnega razvoja v robnem območju.

Način določanja varstvenih režimov je glede na sedanjo ureditev spremenjen v toliko, da se najprej določa splošen varstveni režim, ki velja za celoten narodni park in v celoti le za tretje varstveno območje. Za prvo varstveno območje so določeni varstveni režimi tako, da veljajo poleg režimov za celoten narodni park v prvem varstvenem območju še posebni režimi. Režimi v drugem varstvenem območju pa so določeni na način izjem od režimov, ki veljajo v prvem varstvenem režimu. Izjeme od varstvenih režimov se nadalje določajo še območno, in sicer za Bohinjsko jezero z okolico, cesti čez Vršič in na Mangartsko sedlo ter za območja občinskih cest in cestnega sveta. Izjeme so določene tudi za izvajanje konkretnih nalog izvajalcev v predlogu zakona navedenih javnih služb in seveda za naloge, določene z načrtom upravljanja. Tudi posamezni varstveni režimi vsebujejo nekatere izjeme od sicer prepovedanih ravnanj, pri čemer so primeri raznovrstni. Namen predlaganih ureditev je doseči sprejemljivost predlaganih režimov ob omilitvah, ki omogočajo trajnostni razvoj, zlasti v območjih strnjene in razpršene poselitve. Z varstvenim režimom se podrobneje usmerja dejavnosti in posege v prostoru tako, da se na eni strani upoštevajo razvojne potrebe prebivalcev v parku, na drugi strani pa ohranjajo biotska raznovrstnost, kakovostne značilnosti kulturne krajine, kulturne dediščine, poselitvenega vzorca in lokalne stavbne tipologije ter varujejo vplivno območje pred preobremenitvami v prostoru.

Varstveni režimi, ki jih za celoten narodni park določa predlog zakona, zato vsebinsko niso bistveno spremenjeni, če jih primerjamo z varstvenimi režimi, ki že veljajo v robnem območju. Varstveni režimi zlasti v prvem in delno tudi v drugem varstvenem območju so v predlogu zakona strožji od dosedanje ureditve, saj je prepovedan lov na določenih območjih in posegi v prostor, razen nekaterih izjem za obnovo objektov, okoljsko sanacijo, posegov za varstvo pred škodljivim delovanjem voda in podzemnih infrastrukturnih vodov. Osrednje območje je namenjeno uresničevanju naravovarstvenih ciljev, zlasti varstva in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter habitatov prosto živečih živali in rastlin. Obiskovalce parka naj bi se v tem območju usmerjalo na manj občutljive dele narave tako, da se omogoča okolju prijazna rekreacija, vzgoja in izobraževanje o naravi. To območje obsega predele nad gozdno mejo (visokogorje), varovalne gozdove, zgornje dele vodotokov in krajinsko značilne zatrepe alpskih dolin.

Predlagatelj je uporabil tudi druge možnosti urejanja področij z instrumentom obveznih pravil ravnanja, kamor so uvrščena pravila ravnanja, ki obvezujejo načrtovalce prostora in rabe naravnih dobrin ter določajo izhodišča za načrtovanja v narodnem parku, poleg tega pa se na novo ureja posebna, večja vloga upravljavca pri dovoljevanju posegov v naravo v narodnem parku. V vseh primerih je treba pridobiti vsaj mnenje upravljavca, v nekaterih posebej pomembnih primerih pa predlog zakona uvaja tudi posebno soglasje upravljavca narodnega parka.

Predlog zakona v celoti sledi sistemski ureditvi, ki določa, da je načrt upravljanja narodnega parka podlaga za načrtovanje prostora in rabo naravnih dobrin. V načrtu upravljanja se podrobneje prikažejo in konkretizirajo varstveni režimi in varstvene ter razvojne usmeritve, vendar le na generalnem nivoju.

2.3.3 Upravljanje narodnega parka: upravljavec in upravljavski načrt;

Predlog zakona ohranja uveljavljen način upravljanja narodnega parka, ker se je izkazal kot ustrezen. Gre za institucionalno obliko upravljanja, ko z narodnim parkom upravlja javni zavod. Upravljanje zavarovanega območja je z ZON opredeljeno kot javna služba ohranjanja narave.

Upoštevaje ugotovitve ocene stanja iz katerih je razvidno, na katerih področjih je treba povečati pristojnosti upravljavca, so poleg nalog javne službe ohranjanja narave upravljavcu narodnega parka naložene tudi nekatere druge naloge. To so naloge javne službe varstva kulturne dediščine, upravljanja z nepremičninami v lasti države ter druge naloge upravljavca, vezane na vzgojno – izobraževalno ter raziskovalno dejavnost in mednarodno sodelovanje. V ta sklop sodijo tudi naloge varstva krajine in razvojne naloge. Uskladitev z veljavnim pravnim stanjem predstavlja določitev, da upravljavec narodnega parka tudi upravlja z loviščem posebnega pomena v narodnem parku. Upravljavcu so dana tudi javna pooblastila za izvajanje nadzora in izvajanje predkupne pravice. Urejeno je pooblastilo za izdajo mnenj in soglasij, upravljavec pa je tudi stranka v upravnih postopkih. Najvišji organ upravljanja je svet zavoda, ki ga sestavljajo predstavniki ustanovitelja, parkovnih lokalnih skupnosti, lastnikov kmetijskih zemljišč in gozdov, delavcev zavoda in zainteresirane javnosti. Svet zavoda je zaradi svoje številčnosti težko operativen. Poseben vpliv ustanovitelja na bistvene odločitve upravljanja narodnega parka se zagotavlja z obveznim soglasjem članov sveta zavoda - predstavnikov ustanovitelja.

V predlog zakona je vgrajena tudi rešitev, ki zagotavlja sodelovanje lokalnih prebivalcev pri upravljanju parka, in sicer je to obvezna ustanovitev posebnega posvetovalnega telesa člana sveta zavoda, ki je naložena parkovnim lokalnim skupnostim oziroma ožjim delom občine, če so le-ti ustanovljeni.

Novost predstavlja tudi predlagana rešitev vključevanja najširše zainteresirane javnosti v upravljanje narodnega parka, ki se izvaja preko posebnega foruma Triglavskega narodnega parka.

Upravljavec narodnega parka – javni zavod Triglavski narodni park je tudi upravljavec biosfernega območja Julijske Alpe. Vloga upravljavca biosfernega območja zajema predvsem zbiranje podatkov, pripravo strokovnih podlag in izvajanje razvojnih nalog v smislu koordinatorja razvojnih dejavnosti.

V predlogu zakona ohranja načrt upravljanja svojo sistemsko vsebino in pomen, je pa podrobneje razdelan za potrebe upravljanja narodnega parka. Podrobneje je urejen tudi postopek njegove priprave in sprejema ter sodelovanje lokalnih skupnosti in najširše zainteresirane javnosti pri njegovem sprejemu. Načrt upravljanja je temeljni programski dokument upravljavca parka in osnova za pripravo dveletnih programov dela. Sprejme ga Vlada Republike Slovenije. Načrt upravljanja je obvezna podlaga za načrtovanje prostora, urejanje, upravljanje ter rabo naravnih dobrin na območju narodnega parka, ohranjanje krajinske in arhitekturne identitete ter izvajanje gospodarskih in drugih javnih služb na območju narodnega parka. Načrt upravljanja je tudi dokument, s katerim se opredelijo konkretni ukrepi za postopno doseganje ciljev kategorije IUCN - II v narodnem parku.

2.3.4 Ukrepi za omogočanje razvoja lokalnega prebivalstva – razvojne usmeritve

V predlogu zakona je dan zelo velik poudarek trajnostnemu razvoju in s tem povezanemu omogočanju razvojnih možnosti prebivalstva. Vsebina trajnostnega razvoja v narodnem parku je primeroma opredeljena z določitvijo razvojnih usmeritev, ki so skladne s cilji narodnega parka. Razvojne usmeritve se nanašajo na celotno območje parka in so posebej konkretizirane. Nekatere med njimi veljajo tudi za celotno območja parkovnih občin. Namenjene so podpori razvojnim projektom, investicijam in dejavnostim pod pogojem skladnosti s cilji narodnega parka. Razvojne usmeritve se morajo zaradi svojega pomena in zagotavljanja njihovega realnega uresničevanja umeščati kot sestavina strateškega, programskega in drugega razvojnega načrtovanja parkovnih občin in države.

Posebna rešitev je namenjena obveznosti usklajevanja razvojnih dokumentov občin ali države s cilji narodnega parka. Namera te določbe je usklajenost teh razvojnih dokumentov s cilji in načrtom upravljanja narodnega parka.

2.3.5 Zagotovitev finančnih virov za upravljanje narodnega parka in razvoj lokalnega prebivalstva

V skladu z ambicijo predlagatelja zakona, da je prvenstveni cilj upravljanja narodnega parka ohranitev naravovarstvenih kvalitet, drugi cilji pa so tudi varstvo krajine, ohranjanje kulturne dediščine, spodbujanje trajnostnega razvoja in razvoj lokalnega prebivalstva vsebuje predlog zakona navedbo virov financiranja nalog, ki so s tem zakonom poverjene upravljavcu narodnega parka, namenjene pa so spodbujanju trajnostnega razvoja v narodnem parku ter zagotavljanju razvojnih možnosti lokalnega prebivalstva. Med temi viri je med najpomembnejšimi tudi državni proračun.

Zavedajoč se dejstva, da namen ustanovitve in upravljanja parka kot zavarovanega območja ni le varovanje narave in kulturne dediščine, temveč mora omogočiti vsem obiskovalcem v parku doživljanje narave, ljudem, ki v njem živijo, pa zagotavljati trajnostne gospodarske učinke, predlog zakona v določbah, ki se nanašajo na razvojne spodbude, določa prednostno obravnavo ukrepov za doseganje ciljev na področju parka ter višji delež dodelitve sredstev finančnih spodbud, praviloma v višini 80 odstotkov predračunskih vrednosti.

3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

Za doseganje namena narodnega parka kot zavarovanega območja, tj. ohranjanja naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti ter krajine na eni strani ter za zagotavljanje gospodarskega, kulturnega in socialnega razvoja prebivalcev parka in lokalnih skupnosti, povezanih s trajnostnim razvojem narodnega parka kot ključnega cilja vzpostavitve in upravljanja narodnega parka, je treba zagotoviti široko paleto instrumentov financiranja.

Kljub načelnim usmeritvam k trajnostnemu gospodarskemu razvoju ter načelom ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti ter kulturne dediščine, ki jih je Vlada Republike Slovenije sprejela v strateških dokumentih, kot je npr. Strategija gospodarskega razvoja Republike Slovenije in Nacionalni program varstva okolja, sredstva proračuna Republike Slovenije v narodnem parku zagotavljajo zgolj izvajanje javne službe ohranjanja narave in še to le v omejenem obsegu.

Poleg izvajanja potrebnih ukrepov varstva v skladu z upravljavskim načrtom narodnega parka ter načrtovanja, ureditve in vzdrževanja parkovne infrastrukture, sodi med najpomembnejše ukrepe za zagotavljanje dolgoročnih ciljev narodnega parka tudi odkup zemljišč v osrednjem območju parka. Lastništvo zemljišč v osrednjem območju narodnega parka namreč javnemu zavodu kot upravljavcu parka omogoča racionalnejše upravljanje na območju, ki je ključnega pomena za zagotovitev dolgoročnih ciljev parka. Predlagatelj zakona ocenjuje, da je odkup zemljišč lahko ukrep, s katerim se lahko država izogne večjemu plačevanju odškodnin drugim lastnikom, če raba na omenjenih zemljiščih ni dovoljena oziroma je omejena. Kot izhaja iz določb predlagatelja zakona, pa je smiselno, da z zemljišči v osrednjem območju upravlja javni zavod kot upravljavec, ker je skladno z določbami predloga tega zakona zadolžen tako za zagotavljanje ciljev narodnega parka, hkrati pa ureja narodni park za obisk, popularizacijo, prezentacijo in izobraževanje o pomenu narodnega parka in varstvu naravnih in krajinskih vrednot z narodnogospodarskega vidika. Tudi izkušnje drugih evropskih držav kažejo, da je zagotavljanje ciljev zavarovanih območij/ narodnih parkov najučinkovitejše takrat, ko je upravljavec hkrati lastnik zemljišč na območju narodnega parka. Nenazadnje velja omeniti tudi, da mora v skladu z Ustavo Republike Slovenije vsak lastnik zagotavljati tudi ekološko funkcijo lastnine. Predlagatelj ocenjuje, da bi za doseganje ciljev narodnega parka Republika Slovenija morala v naslednjih 10 letih odkupiti okoli 15.000 ha zemljišč, kar pomeni okoli 1.500 ha letno. Upoštevajoč ceno v višini 0,2 evra za m2, predlagatelj zakona ocenjuje, da bi bilo za ta namen potrebno zagotoviti 3 milijone evrov letno.

Predlagatelj ne more podati ocene višine sredstev, potrebnih za izplačila odškodnin lastnikom zaradi omejitev lastninske pravice, ker je le-ta predvsem odvisna od tega, v kakšni meri in v katerih primerih se bodo fizične in pravne osebe odločale za vložitev zahtevkov.

Omogočiti je treba financiranje izvedbe dodatnih ukrepov varstva v skladu z upravljavskim načrtom ter kot lastna sredstva za pridobitev sredstev iz evropskih programov pomoči v višini 1 milijon evrov letno, dodatno ureditev in vzdrževanje parkovne infrastrukture v višini 1 milijon evrov letno ter odkupe zemljišč v višini 3 milijonov evrov letno, skupno torej 5 milijonov evrov.

Predlagatelj zakona nadalje poudarja, da je tako za zagotavljanje ciljev narodnega parka, kakor tudi za zagotavljanje skladnega regionalnega razvoja in trajnostnega razvoja lokalnih skupnosti v narodnem parku ključnega pomena zagotavljanje finančnih sredstev za razvojne usmeritve, kot jih predlagatelj zakona opredeljuje v 10. in 11. členu predloga zakona .

Ker so s predlogom zakona upravljavcu narodnega parka dane nove naloge, povezane z varstvom kulturne dediščine, ohranjanjem pestrosti krajin, z načrtovanjem, pripravo in izvajanjem razvojnih usmeritev, predlagatelj zakona ocenjuje, da bo javni zavod za izvajanje teh nalog potreboval v prvem letu po uveljavitvi zakona 10 novih delovnih mest, za kar je ob oceni povprečnih stroškov za zagotovitev delovnega mesta v višini 45.000 evrov letno, ocenjeno na 450.000 evrov. Na proračunski postavki 2444 Triglavski narodni park je tako v letu 2010 in naprej potrebno zagotoviti dodatnih 450.000 evrov za dodatne zaposlitve v okviru rednega programa financiranja javne službe. V okviru omenjenih zaposlitev je pomembna novost, ki jo vključuje predlagatelj zakona, tudi predvidena zaposlitev strokovnjakov za sodelovanje z lokalnimi skupnostmi na področju parka in neposredno tudi z lokalnim prebivalstvom za pomoč pri pripravi predlogov projektov, ki lahko pridobijo finančna sredstva evropskih programov nepovratnih sredstev za celotno paleto namenov, tako gospodarskih dejavnosti ter drugih dejavnosti ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine ter krajine na celotnem območju narodnega parka.

Ker je s predlogom zakona določeno, da je sedež upravljavca v parkovni lokalni skupnosti z največ prebivalcev v narodnem parku, bo to povzročilo selitev s sedanje lokacije na Bledu. Selitev sedeža zahteva dodatna finančna sredstva v zvezi z vzpostavitvijo novih poslovnih prostorov in dodatnim stroški, povezanimi s prevozom zaposlenih na delovno mesto. Višino teh sredstev v naprej ni mogoče natančno oceniti, predlagatelj okvirno ocenjuje višino potrebnih finančnih sredstev na 3 do 4 milijone evrov.

Z namenom razširitve palete tržnih instrumentov v upravljanju narodnega parka ter jasnejše opredelitve lastninskih razmerij predlagatelj poleg že uveljavljenih pravic za lov in ribolov na območju parka, okoljskih dajatev, vodnih povračil in koncesij za rabo vode, uvaja posebno koncesijo za rabo dela narodnega parka. Del narodnega parka se lahko ob izpolnjevanju določb tega zakona posebej uredi za ogledovanje in obiskovanje v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave. Proti plačilu koncesije se na javnem razpisu podeli pravico kandidatu, ki predloži naravovarstveno sprejemljivejši predlog rabe dela narodnega parka.

Predlog zakona predvideva, da lahko ministrstvo, pristojno za državne in gozdne ceste, ter lokalna skupnost za občinske ceste določijo obveznost plačila cestnin in parkirnin ter njuno višino, ob upoštevanju obremenjenosti narodnega parka s prometom in obiskom, kar je v skladu z določbami evropske zakonodaje, ki predvideva zaračunavanje ustrezno višjih cestnin v primeru gorskih cest in prelazov, kar bi na področju Triglavskega parka veljalo za cesto čez prelaz in parkirnino na sedlu Vršič. Na ta način pridobljena sredstva se morajo porabiti namensko v parkovnih lokalnih skupnostih, kjer so bila sredstva zbrana, in naj se prednostno namenijo za vzdrževanje cest in parkirišč ter za izgradnjo parkovne infrastrukture

Zavedajoč se dejstva, da namen ustanovitve in upravljanja narodnega parka kot zavarovanega območja ni le varovanje narave in kulturne dediščine, temveč mora omogočiti vsem obiskovalcem v parku doživljanje narave, ljudem, ki v njem živijo pa zagotavljati trajnostne gospodarske učinke, predlog zakona v določbah, ki se nanašajo na razvojne spodbude, določa prednostno obravnavo ukrepov za doseganje ciljev na področju parka ter višji delež dodelitve sredstev finančnih spodbud, praviloma v višini 80 odstotkov predračunske vrednosti ukrepov.

Le ob zagotovitvi vseh omenjenih finančnih instrumentov v zadostnem obsegu je seveda možno doseči cilje narodnega parka, ki jih predlog zakona določa, na ta način pa zagotoviti multiplikativnosti učinka, ki jih narodni park kot zavarovano območje ima za gospodarski razvoj tako Republike Slovenije kot celote, kakor tudi, kar je še bolj pomembno, za lokalne skupnosti, ki se nahajajo v narodnem parku. Obsežno naravno zaščiteno območje Triglavskega narodnega parka pomeni komparativno prednost, omogoča razvoj trajnostnega turizma - ekoturizma kot prioritetne gospodarske panoge teh območij; prepoznavnost zavarovanega območja, ki se trži s svojo »blagovno znamko«. Le-ta se trži nenazadnje skozi doživljanje ohranjene narave in skozi izdelke in pridelke, ki so izdelani na naravi prijazen način in ki nosijo blagovno znamko TNP. Omenjeno ne omogoča le novih delovnih mest, večje prilive proračuna države zaradi povečanega priliva splošnih davkov, temveč omogoča tudi ohranitev trajnostne poseljenosti narodnega parka kot zavarovanega območja.

V skladu s predlogom zakona bodo na podlagi načrta upravljanja določena finančna sredstva za izvedbo določenih ukrepov morale zagotoviti tudi parkovne lokalne skupnosti in regionalne razvojne agencije, pri čemer predlagatelj ne more vnaprej podati ocene višine potrebnih sredstev.

3.1 Zagotovitev finančnih sredstev

Sredstva za izvajanje redne dejavnosti javnega zavoda Triglavski narodni park so letno zagotovljena v okviru pravic porabe Ministrstva za okolje in prostor na proračunski postavki 2444 Triglavski narodni park. Za financiranje izvajanja dodatnih nalog, ki jih predlog zakona nalaga omenjenemu javnemu zavodu kot upravljavcu narodnega parka, kakor tudi financiranja drugih za dosego ciljev narodnega parka nujno potrebnih finančnih sredstev, se v letu 2010 in 2011 zagotovijo v skladu s predlogom zakona s prerazporeditvijo sredstev znotraj pravic porabe Ministrstva za okolje in prostor.

Glede na to, da je treba izvedbo ukrepov natančneje opredeliti v načrtu upravljanja narodnega parka, ki ga Vlada sprejme skladno s predlogom zakona, se dodatna proračunska sredstva zagotovijo s prerazporeditvijo sredstev po uveljavitvi tega zakona.

 

4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOST UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

4.1 Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

Primerjalni prikaz pravnih ureditev v drugih državah je osredotočen na primerljive pravne institute, iz katerih je mogoče sklepati na vsebine, ki so predmet predlaganega zakona. To so način ustanovitve, upravljanje in financiranje narodnih parkov oziroma drugih zavarovanih območij narave.

Z vidika mednarodne primerljivosti sodi Triglavski narodni park med srednje velike evropske narodne parke. S svojim delovanjem sledi izhodiščem, ki jih kot enotno osnovo za parke uveljavlja Svetovna zveza za ohranjanje narave (IUCN). Politika upravljavca parka Triglavskega narodnega parka je postopoma težila k bolj doslednemu izvajanju načel nekomercialne rabe oziroma opuščanju kakršnihkoli posegov v osrednjem območju parka, kar je izhodiščna zahteva za IUCN kategorijo II: Narodni park, ki je temeljni kriterij za narodni park in je preverjen v Združenih narodih ter pri UNESCU.

Avstrija
Pravna podlaga za ustanavljanje narodnih parkov in za upravljanje z njimi je zakonodaja posamezne dežele, v kateri se park nahaja, saj Avstrija na zvezni ravni nima zakona, ki bi (enotno in sistemsko) urejal to materijo. Na zvezni ravni deluje Komite za narodne parke ("Nationalparkbeirat"), ki zagotavlja načelen programski okvir za vse obstoječe in načrtovane narodne parke. Avstrija ima šest mednarodno priznanih narodnih parkov (IUCN kategorija II: Narodni park) s skupno površino 2.350 km², kar znaša cca. 3 % celotne površine države.

Dejstvo, da je ustanavljanje in urejanje narodnih parkov v pristojnosti posameznih dežel, se odraža tudi na ravni lastninske strukture območij narodnih parkov: v smislu razmejitve državna lastnina - zasebna lastnina omenjena struktura namreč močno niha, od skoraj popolnoma državne (npr. v narodnem parku Österreichische Kalkalpen, kjer je 98 % ozemlja parka v državni lasti; država je ob ustanovitvi narodnega parka odkupila zemljišča od Državnih gozdov (Bundesforste), ki so postali partnerska organizacija pri upravljanju narodnega parka), do izključno zasebne lastnine (npr. v narodnem parku Neusiedlersee National Park). Vsak park ima svoje upravljavsko telo oziroma sklad za promocijo in upravljanje, ki je z deželno zakonodajo določen kot subjekt javnega prava in ki deluje na ravni posamezne dežele. Gre za predstavniško telo, ki je v primeru Hohe Tauern National Park sestavljeno iz petih predstavnikov lastnikov ozemlja parka, štirih predstavnikov skupnosti, enega predstavnika Avstrijskega alpskega kluba, dveh predstavnikov deželne oblasti iz vrst strokovnjakov za ohranjanje narave in prostorsko načrtovanje ter enega člana deželne oblasti, ki je odgovoren za področje ohranjanja narave. Ustanovitev parka je v pristojnosti deželnega parlamenta ali vlade z zakonom ali uredbo.

S konkretnejšimi nalogami upravljanja se ukvarja Nationalparkverwaltung (npr. Kärnten), ki pripravlja načrt upravljanja in skrbi za njegovo izvajanje, z njimi povezanim gospodarjenjem z narodnim parkom se ukvarjajo različne deželne agencije za ohranjanje narave, ki regulirajo rabo gozdnih in kmetijskih zemljišč, turistično dejavnost ter drugo. Te agencije so lahko obenem tudi lastnik določenega dela ozemlja narodnega parka (npr. v Hohe Tauern National Park je tovrstna agencija lastnik 10 % ozemlja parka). V novejših narodnih parkih (Kalkalpen, Donau-Auen, Thayatal) se omenjene konkretnejše naloge upravljanja zagotavljajo znotraj statusnega okvira družb z omejeno odgovornostjo. Priprava in uresničevanja načrta upravljanja je v pristojnosti uprave parka. Upravljanje je urejeno po zakonih - naloge opravljajo uprave narodnih parkov, ki imajo v posameznih deželah različen status.

Vir financiranja za vse parke je državni proračun (sredstva, ki so v državnem proračunu zagotovljena ministrstvu, pristojnemu za okolje, predstavljajo cca. 50 % prihodkov vseh parkov), za posamezen park, ki se nahaja znotraj določene dežele, pa deželni proračun te dežele (ta sredstva predstavljajo cca. 50 % prihodkov parka). V Hohe Tauern National Park prihaja vir dohodkov tudi od lastnikov zemljišč, kulturnih organizacij, pobranih vstopnin, sredstev, pridobljenih s sponzorstvom Prijateljev narodnega parka Hohe Tauern, z oglaševanjem in s prodajo dobrin narodnega parka.

Nizozemska
Za razliko od Avstrije Nizozemska na nacionalni ravni sicer ima zakon o ohranjanju narave (iz l. 1967), vendar slednji z izjemo določb o naravnih spomenikih ne ureja zavarovanih območij. Spričo svojega položaja v hierarhiji pravnih aktov predstavlja omenjeni zakon sicer zavezujoč, a sila ohlapen (pomanjkljiv) formalni okvir za okoljsko planiranje, v katerega spada seveda tudi vprašanje urejanja narodnih parkov. Ustanavljanje narodnih parkov poteka pod okriljem ministrstva, pristojnega za okolje, (tu deluje t. i. Provizorična komisija za narodne parke), pri čemer je za uradno ustanovitev narodnega parka potrebna odobritev razvojnega in upravljavskega načrta parka s strani vseh, v postopek ustanavljanja vključenih družbenikov družbe, ki bo s parkom upravljala. Nizozemska ima 20 narodnih parkov (vsi so IUCN kategorija II: Narodni park) skupne površine 1.193 km² – pretežno so to manjši narodni parki do 60 km² površine, največji meri 400 km².

Ozemlja nizozemskih narodnih parkov so bodisi v celoti državna lastnina, bodisi pretežno v lasti posameznih dežel, mestnih občin ali različnih in mnogoštevilnih zasebnih organizacij za ohranjanje narave (med slednjimi npr. deželnih upravnih odborov za podeželje, skladov narodnega parka in deželnih skladov za ohranjanje podeželja).

Vsak narodni park ima svoj upravni odbor s pravnim statusom družbe. Sestavljajo ga njegov predsednik (predstavnik dežele) in družbeniki (predstavniki deželne oblasti, predstavniki uprave organizacij za ohranjanje narave in lastniki zemljišč). Naloga upravnega odbora je priprava načrta upravljanja ter reguliranje rabe zemljišč in turistične dejavnosti v narodnem parku. Močan vpliv na pripravo načrta upravljanja oziroma na vladne kroge in javnost ima Sklad za naravo in okolje, v katerem je združena večina omenjenih zasebnih organizacij za ohranjanje narave.

Narodni parki se financirajo iz državnega proračuna (minister, pristojen za okolje odobri eno- in večletni finančni načrt za vsak park posebej) ter iz sredstev zasebnih organizacij za ohranjanje narave.

Velika Britanija
Primer Velike Britanije je prikazan kot primer, ko se v nacionalni zakonodaji sicer uporablja poimenovanje »narodni park«, po mednarodni klasifikaciji pa so vsi angleški parki vpisani v Seznam zavarovanih območij pri Združenih narodih kot IUCN kategorija V: zavarovana krajina. V teh »narodnih parkih« je naravnim procesom prepuščen le manjši del območij – vse ostalo pa je od človeka oblikovana kulturna krajina, naselja znotraj parkov itd.

Velika Britanija ima zakon, ki ureja vsebino narodnih parkov na nacionalni ravni (The Environment Act (v nadaljevanju: EA) iz l. 1995). Člen 62 EA nalaga upravljavskim telesom parka obveznost, da "si prizadevajo za ekonomsko in socialno dobrobit lokalnih skupnosti znotraj narodnega parka, ne da bi pri tem ustvarjale znatne stroške, in v ta namen sodelujejo z lokalnimi oblastmi in javnimi organizacijami, katerih funkcije vključujejo spodbujanje ekonomskega ali socialnega razvoja območja narodnega parka."

EA ne določa, kdo je lastnik ozemlja narodnih parkov. Dejansko je večina zemljišč, na katerih se parki nahajajo, v zasebni lasti, toda velik del teh zemljišč imajo v zakupu Komisija za gozdarstvo, Ministrstvo za obrambo, vodnogospodarske družbe in Nacionalna fiduciarna družba.

Od l. 1997 dalje upravljajo z angleškimi narodnimi parki samostojna upravljavska telesa (se pravi: za vsak park eno takšno telo, t. i. National Park Authority (v nadaljevanju: NPA)), ki so vključena v strukturo oziroma delujejo v okviru pristojnosti posameznih lokalnih oblasti. Polovica plus en član NPA so s strani organa lokalne oblasti imenovani predstavniki okrožij in okrajev. Preostale člane, od katerih je polovica minus en član predstavnikov župnij, imenuje minister po posvetovanju z omenjenim organom lokalne oblasti. Ko je NPA enkrat konstituirana, se mora v skladu z vladno okrožnico glede vseh vprašanj, ki so povezana s socialno-ekonomskimi učinki upravljavske politike NPA, posvetovati z državno Komisijo za gozdove in ministrstvom, pristojnim za okolje.

Narodni parki se financirajo preko NPA. Glavni finančni vir NPA so subvencije, ki jih podeljuje ministrstvo in predstavljajo cca. 75 % vseh prihodkov. Ostali viri so zlasti davki, pobrani s strani lokalnih oblasti, ki participirajo v NPA, pa tudi sredstva, dobljena od Komisije EU, od iger na srečo in od preskrbe z dobrinami in storitvami ter investicijski krediti, ki jih podeljuje omenjeno ministrstvo.

Finska
Finska ima sistemski zakon o ohranjanju narave iz l. 1996 (v nadaljevanju: ZON-SF), ki pozna več vrst območij zaščitene narave: poleg narodnih parkov še naravne parke in druga območja zaščitene narave. ZON-SF določa, da se narodni in naravni parki ustanovijo in njihov namen določi z zakonom. Ustanovitev drugih območij zaščitene narave, določitev njihovega namena in za ta območja urejajočih pravil za zagotavljanje miru, pa se določi s predpisom vlade ali - če gre za ozemlje, katerega površina ne presega 100 ha - z aktom Gozdne uprave .

Finska ima 35 narodnih parkov v skupni površini 8.846 km². Narodni park se lahko ustanovi samo na območju, ki je v lasti države. Večino zavarovanih območij, ki so v lasti države, upravlja »Natural Heritage Services« (NHS), ki je organizacijska enota znotraj Gozdne uprave. Edino izjemo glede subjekta upravljanja predstavlja park Koli, ki je pod upravo državnega Gozdnoraziskovalnega inštituta.
Gozdna uprava je pod upravno pristojnostjo Ministrstva (kmetijstvo in gozdarstvo) za državno in gozdno gospodarstvo delujoča gospodarska organizacija, ki je v vprašanjih, povezanih z zaščito narave, pod programskim vodstvom Ministrstva za okolje (1. par. Zakona o Gozdni upravi (v nadaljevanju: ZGO)). NHS vsako leto objavi letno poročilo in predstavi najpomembnejše rezultate pri upravljanju zavarovanih območij, njihovem varstvu in rekreacijski rabi teh območij.

Glavna vira financiranja GO sta državni proračun (GO lahko najame tudi državni kredit z najmanj enoletnim odplačilnim rokom; 7. in 8. par. ZGO) in prihodki od gozdnogospodarske dejavnosti (cca. 44 milijonov evrov letno).

4.2. Pravo Evropske unije

Pravo Evropske unije ne ureja zavarovanih območjih in je to v celoti prepuščeno državam članicam. Varstvo narave je v Evropski uniji izjemno pomembno, udejanja pa se v segmentu ohranjanja biotske raznovrstnosti z ohranjanjem evropsko pomembnih rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in evropsko pomembnih habitatnih tipov ter vseh vrst ptic, kakor tudi zlasti z ureditvijo trgovine z ogroženimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Med najpomembnejše ukrepe se nedvomno uvršča vzpostavitev Evropskega ekološkega omrežja Natura 2000, katerega namen je vzpostavitev med seboj povezanih omrežij habitatov evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov.

Pravo Evropske unije je v slovenski pravni red prenešeno z ZON in predlagani zakon ni predmet tega prenosa. Predstavlja pa predlagani zakon vsebinsko in sistemsko uskladitev in realizacijo varstva območij Natura 2000 in potencialnih območij Natura 2000 v Sloveniji, ki so določena na podlagi predpisov, izdanih na podlagi ZON.

Pomembnejši predpisi so:
1. Direktiva Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic - Council Directive 79/409/EEC of 2. April 1979 on the conservation of wild birds,
2. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst - Council Directive 92/43/EEC of 21. May 1992 on the conservation of natural habitats and of wild fauna and flora,
3. Direktiva Sceta 83/192/EGS z dne 28. marca 1983 o uvozu kož nekaterih tjulnjih mladičev in izdelkov iz njih - Council Directive 83/129/EEC of 28. March 1983 concerning the importation into Member States of skins of certain seal pups and products derivated therefrom,
4. Direktiva Sveta 1999/22/EGS z dne 29. marca 1999 o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih - Council Directive 1999/22/EC of 29. March 1999 relating to the keeping of wild animals in zoos,
5. Uredba Sveta št. 338/97 z dne 9. decembra 1996 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi s spremembami – Council Regulation No 338/97 of 9. December 1996 on the protection of species of wild fauna and flora by regulating trade therein,
6. Uredba Sveta št. 338/97/ES z dne 9. decembra 1996 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi - Council Regulation (EC) No 338/97 of 9. December 1996 on the protection of species of wild fauna and flora by regulating trade therein, s spremembami: Uredba Sveta št. 2307/97/ES z dne 18. novembra 1997, Uredba Sveta št. 2214/98/ES z dne 15. oktobra 1998, Uredba Sveta št. 1476/1999/ES z dne 6. julija 1999, Uredba Sveta št. 2724/2000/ES z dne 30. novembra 2000, Uredba Sveta št. 1579/2001 z dne 1. avgusta 2001, Uredba Sveta št. 1332/2005 z dne 9. avgusta 2005,
7. Uredba Komisije št. 865/2006/ES z dne 4. maja 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje uredbe Sveta št. 338/97/ES o varstvu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi - Commissionl Regulation (EC) No 865/2006 of 4 May 2006 laying down detailed rules concerning the implamentation of Council Regulation (EC) No 338/97 on the protection of species of wild fauna and flora by regulating trade therein (uredba je nadomestila uredbo št. 1808/2001/EC),
8. Uredba Sveta št. 3254/91 z dne 4. novembra 1991 o prepovedi uporabe posebnih vrst pasti - Council Regulation (EEC) No 3254/91, prohibiting the use of leghold traps,
9. Uredba Sveta št. 348/81 z dne 20. januarja 1981 o skupnih pravilih za uvoz kitov proizvodov iz kitov in delfinov - Council Regulation EEC No 348/81 of 20. January 1981 on common rules for imports of whales or other cetacean products.

4.3 Ratificirane mednarodne pogodbe
Ustava Republike Slovenije določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor in obvezujejo Slovenijo. S tem je vzpostavljena takšna notranja hierarhija pravnih aktov v slovenskem pravnem redu, da so splošno veljavna načela mednarodnega prava in ratificirane mednarodne konvencije hierarhično nad zakoni in drugimi predpisi in morajo biti le ti z njimi v skladu.

Ustava RS tudi določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Slovenija je ratificirala že vse pomembnejše mednarodne pogodbe, ki se nanašajo na varstvo narave. Tako so postale del slovenskega pravnega reda. Prevladujoča značilnost mednarodnih pogodb je, da običajno niso neposredno uporabljive, temveč jih je treba vključiti v pravni red države, ki je mednarodno pogodbo ratificirala. Z ZON so bile v slovenski pravni red vključene vsebine ratificiranih mednarodnih pogodb, pri čemer gre pri nekaterih za ureditev materije v zakonu samem, oziroma so temu namenjeni izvedbeni podzakonski akti.

Najpomembnejše ratificirane mednarodne pogodbe, ki urejajo varstvo narave in določajo temeljna naravovarstvena načela so:
1. Konvencija o močvirjih, ki imajo mednarodni pomen, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic - Ramsarska konvencija; The Convention on Wetlands of International Importance, especially as waterfowl habitat - Ramsar Convention (Ramsar, 1971) - notifikacija 1992 (Uradni list RS, št. 15/92)
2. Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine - Konvencija o svetovni dediščini; The Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage - the World Heritage Convention (Paris, 1972) - notifikacija 1992 (Uradni list RS, št.15/92)
3. Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami - Washingtonska konvencija ali CITES; The Convention on International Trade in Endangered Species of Wild Fauna and Flora (Washington, 1973) – ratificirana 1999 (Uradni list RS-MP, št. 31/99 - Uradni list RS, št. 110/99)
4. Konvencija o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali - Bonnska konvencija (CMS); The Convention on the Conservation of Migratory Species of Wild Animals (Bonn, 1979) – ratificirana 1998 (Uradni list RS-MP, št. 18/98 – Uradni list RS, št. 72/98); v okviru konvencije so bili sprejeti naslednji sporazumi:
a. Sporazum o ohranjanju afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic (Uradni list RS – MP, št. 16/03 - Uradni list RS št. 66/03),
b. Sporazum o ohranjanju netopirjev v Evropi (Uradni list RS – MP, št. 22/03 – Uradni list RS, št. 102/03),
c. Sporazum o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem (Uradni list RS – MP, št. 16/06 – Uradni list RS, št. 82/06)
d. Sporazum o mednarodnem programu za ohranjanje delfinov (Uradni list RS – MP, št. 20/06 – Uradni list RS, št. 114/06)
5. Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD); The Convention on Biological Diversity (Rio de Janeiro, 1992) - ratificirana 1996 (Uradni list RS-MP, št. 7/96 – Uradni list RS, št. 30/96)
6. Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov - Bernska konvencija; The Convention on the Conservation of European Wildlife and Natural Habitats (Bern, 1979) – ratificirana 1999 (Uradni list RS-MP, št. 17/99 – Uradni list RS, št. 55/99)
7. Konvencija o varstvu Alp - Alpska konvencija (Salzburg, 1991) - ratificirana 1995 (Uradni list RS-MP, št. 5/95 – Uradni list RS, št. 19/95) in Protokolov o izvajanju Alpske konvencije (Uradni list RS – MP, št. 28/03 – Uradni list RS, št. 123/03)
8. Konvencija o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaženjem (Barcelona, 1976) notifikacija 1993 (Uradni list RS-MP, št. 13/93 – Uradni list RS, št. 44/93) in Protokol o posebej zavarovanih območjih in biološki raznovrstnosti Sredozemskega morja (Ženeva, 1982) (Uradni list RS-MP, št. 26/02 – Uradni list RS, št. 102/02)
9. Evropska konvencija o krajini; European Landscape Convention –ratificirana 2003 (Uradni list RS-MP, št. 19/03 – Uradni list RS, št. 74/03)
10. Konvencija o ureditvi kitolova in protokol k mednarodni konvenciji o ureditvi kitolova (Uradni list RS-MP, št. 15/06 – Uradni list RS, št. 73/06).

Večina konvencij se nanaša na varstvo prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov. Med te se uvrščajo poleg Konvencije o biotski raznovrstnosti še Ramsarska, Bernska, Bonska in Washingtonska ter Barcelonska konvencija oziroma njen protokol o posebej zavarovanih območjih in biotski raznovrstnosti v Sredozemlju. Posredno ima enak učinek tudi Alpska konvencija, ki pa je zelo načelna in splošna. Bolj konkretni so njeni izvedbeni akti, protokoli za posamezna področja. Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine ureja tradicionalno varstvo narave kot varstvo izbranih vrednih delov narave – naravne dediščine.

4.4 Svetovna zveza za ohranitev narave - IUCN

IUCN (World Conservation Union) je Svetovna zveza za ohranitev narave. Deluje v okviru Združenih narodov. Uvršča se med vladno - nevladne organizacije na svetovni ravni, saj združuje države članice, vladne agencije in nevladne organizacije. Slovenija je članica IUCN od leta 1993 (Uprava RS za varstvo narave – današnja Agencija RS za okolje je včlanjena kot vladna agencija). Posebnost te organizacije je, da v svoji sestavi združuje države, državne agencije ter niz nevladnih organizacij, meddržavnih, državnih in krajevnih, v edinstveno družabništvo. Poslanstvo IUCN je vplivati, spodbujati in pomagati družbam po vsem svetu ohraniti celovitost in raznovrstnost narave ter zagotoviti, da je kakršnakoli raba (tudi rekreacijska) naravnih virov pravična in trajnostna. Za delo IUCN je zelo pomembnih šest komisij, ki so sestavljene iz več kot 8000 strokovnjakov, ki prispevajo k razvijanju in izvajanju IUCN programa. Najpomembnejša je Svetovna komisija za zavarovana območja (WCPA - World Commission on Protected Areas). Med najbolj pomembne naloge WCPA spada delo na upravljavskih kategorijah zavarovanih območij ter njihovih ciljev in namenov.

IUCN je leta 2008 sprejela nove Smernice za uporabo kategorij IUCN za zavarovana območja, s katerimi je na novo opredelila pojem »zavarovanega območja«, ki je opredeljen kot »točno določen geografski prostor, ki je s pomočjo pravnih ali drugih veljavnih ukrepov priznan kot namenski prostor, ki je upravljan tako, da se zagotovi dolgoročno varstvo narave skupaj s pripadajočimi ekosistemskimi uslugami in kulturnimi vrednotami«.

IUCN opredeljuje šest kategorij zavarovanih območij, ki so naslednje:
- Kategorija Ia: Strogi naravni rezervat,
- Kategorija Ib: Naravno območje,
- Kategorija II: Narodni park;
- Kategorija III: Naravni spomenik ali pojav,
- Kategorija IV: Zavarovani habitati rastlinskih ali živalskih vrst,
- Kategorija V: Zavarovana krajina (kopenska/morska),
- Kategorija VI: Zavarovana območja naravnih virov.

Kategorija II: Narodni park
Zavarovana območja Kategorije II: Narodni park, običajno poimenovana narodni parki, zaslužijo v Evropi posebno pozornost. Taka zavarovana območja so najbolj pomembna za varstvo narave. Primarni upravljavski cilj te kategorije je zagotoviti pogoje za naravni razvoj ekosistemov brez človekovega vpliva. V idealnem primeru so območja te kategorije obkrožena z območji drugih upravljavskih kategorij.

Zavarovana območja so lahko sestavljena kot mozaik različnih con z različnimi kategorijami IUCN. V primeru narodnih parkov praviloma velja, da morajo biti osrednji deli narodnih parkov skladni s kategorijo IUCN - II. Robna območja ustrezajo V. kategoriji - zavarovani krajini, manjša zaključena območja v osrednjem ali robnem območju narodnega parka pa lahko ustrezajo tudi I. kategoriji IUCN - naravnim rezervatom. V narodnih parkih naj bi tako prevladovala II. kategorija s poudarjenimi naravovarstvenimi interesi, v izjemno pomembnem robnem območju V. kategorije pa ima ob varovanju narave in kulturne krajine prednost tudi trajnostni razvoj lokalnega prebivalstva.

V nadaljevanju je predstavljena opredelitev Kategorije II: Narodni park, primarni in drugi cilji, razločevalni razlogi, vloga v krajini, navodila za izbiro, organizacijska odgovornost ter dodatna navodila za uveljavitev te kategorije v Evropi. Navedbe so povzete po gradivu v knjižici Guidelines for Applying Protected Area Management Categories (uredil Nigel Dudley, 2008) in Interpretation and Application of the Protected Area Management Categories in Europe (2000).

Zavarovana območja iz kategorije II: Narodni park so večja naravna ali skoraj naravna območja, kjer so zavarovani ekološki procesi z vrstami in ekosistemi, značilnimi za območje, in so temelj za zagotavljanje okoljskih in kulturno skladnih pogojev za zadovoljevanje duhovnih, znanstvenih, izobraževalnih potreb ter za rekreacijo.
Pred izborom kategorije mora območje ustrezati zahtevam opredelitve zavarovanega območja.
Primarni cilj:
Varovanje naravne biotske raznovrstnosti skupaj z ekološko strukturo in okoljskimi procesi območja ter spodbujanje izobraževanja in rekreacije.
Primarni cilj bi moral veljati vsaj za tri četrtine zavarovanega območja (pravilo 75%).
Drugi cilji:
 upravljati območje tako, da se v čim bolj naravnem stanju, kot je to mogoče, zagotovi trajnost reprezentativnih primerov fiziografskih regij , življenjskih združb, genskih virov in neoporečnih naravnih procesov;
 ohranjati za preživetje sposobne in ekološko funkcionalne populacije in združbe avtohtonih vrst v gostotah, ki so potrebne za ohranitev celovitosti ekosistema in so sposobne za dolgoročno prilagajanje;
 še posebej prispevati k ohranjanju raznovrstnih vrst, regionalnih ekoloških procesov in migracijskih poti;
 upravljati obiske v območju za sprostitvene, izobraževalne, kulturne namene in za rekreacijo v obsegu, ki ne povzroča večjo biološko ali ekološko degradacijo naravnih virov;
 upoštevati potrebe avtohtonih prebivalcev in lokalnih skupnosti, vključno s trajnostno rabo virov, v kolikor to nima negativnega vpliva na primarni cilj;
 s pomočjo turizma prispevati k razvoju lokalnega gospodarstva.

Razločevalne lastnosti:
 območja v kategoriji II so običajno velika in ohranjajo delujoči »ekosistem«, vendar je zato lahko potrebno dodatno ustrezno upravljanje okoliških območij;
 območje vsebuje reprezentativne primere glavnih naravnih regij, biološke in okoljske lastnosti ali naravne lepote, kjer imajo avtohtone rastlinske in živalske vrste, habitati in področja z geološko pestrostjo izjemen duhovni, znanstveni, izobraževalni, rekreativni ali turistični pomen;
 območje mora biti dovolj veliko in ekološko kvalitetno, da se ohranjajo ekološko delovanje in procesi, ki bodo avtohtonim vrstam in združbam omogočili dolgoročen obstoj z minimalnimi posegi;
 sestava, struktura in delovanje biotske raznovrstnosti bi morali biti v pretežni meri v »naravnem« stanju, ali pa imeti možnost, da se v to stanje povrnejo (ob tem, da obstaja majhna možnost, da so invazije neavtohtonih vrst uspešne).

Vloga v krajini (kopni/morski)
Kategorija II ponuja veliko priložnosti za varovanje narave, kjer lahko stalno potekajo naravni ekološki procesi in tako omogočajo kontinuriano evolucijo. Pogosto so to ključna selitvene postaje za oblikovanje in razvijanje velikih bioloških koridorjev ali drugih povezovalnih varovalnih pobud za tiste vrste (raznovrstne in/ali migratorne), ki jih ni mogoče v celoti vzdrževati znotraj posameznega zavarovanega območja. Ključna vloga območja je v naslednjem:
 zavarovati večje ekološke procese, ki jih na manjših zavarovanih območjih ali v kulturni krajini ne bi bilo;
 zavarovati kompatibilne ekosistemske storitve;
 zavarovati določene vrste in združbe, ki potrebujejo relativno veliko območje z neokrnjenim habitatom;
 zagotoviti »zbir« takšnih vrst za poselitev območij, ki obkrožajo zavarovano območje, in kjer je upravljanje trajnostno;
 so integrirana v uporabo okoliškega ozemlja ali voda, s čimer prispevajo k širšim naravovarstvenim načrtom;
 obveščati in navdušiti obiskovalce o potrebi za in o potencialih programih za varovanje narave;
 podpirati kompatibilen gospodarski razvoj, pretežno turističnih dejavnosti, namenjenih preživljanju prostega časa, ki prispevajo k razvoju lokalnega in nacionalnega gospodarstva in še posebej lokalnih skupnosti.

Območja iz kategorije II bi morala biti strožje varovana tam, kjer so ekološke funkcije in sestava avtohtonih vrst relativno neokrnjena. Pokrajina, ki obkroža takšna območja, lahko ima različne stopnje rabe (potrošno ali nepotrošno), vendar bi morala idealno služiti kot blažilec za zavarovana območja.

4.5. Drugo

Program Človek in biosfera (Man and the Biosphere programme; kratica MAB)
MAB je UNESCO-v medvladni raziskovalni program, ki potrjuje biosferna območja kot koncept in sredstvo za uresničitev trajnostnega ravnovesja med pogosto nasprotujočimi si cilji ohranjanja biološke pestrosti, spodbujanja razvoja človeških virov z vzdrževanjem kulturnih vrednot. Biosferni rezervati so lokacije, kjer se ti cilji preizkušajo, prikazujejo in izvajajo.
Program Človek in biosfera vodi Mednarodni koordinacijski svet (MAB International Co-ordinating Council), sestavljen iz predstavnikov držav članic, ki jih izvoli Generalna konferenca Unesca. Program izvajajo nacionalni odbori MAB v okviru Nacionalnih komisij za UNESCO.
Biosferna območja so zavarovana v okviru programa UNESCO Man and Biosphere (MAB) - Človek in biosfera. Koncept biosfernih območij je bil vzpostavljen leta 1974, leta 1995 je bil koncept biosfernih območij izboljšan in dopolnjen v okviru t. i. Sevilljske strategije. Danes preko 500 biosfernih območij v več kot 100 državah predstavlja model upravljanja za ohranjanje biotske pestrosti, izboljšanje življenjskih možnosti ter vzdrževanje socialnih, ekonomskih in kulturnih pogojenih okoliščin za okolju prijazen razvoj.
Biosferna območja so površinsko večji deli kopenskih ali obalnih ekosistemov, ki so mednarodno priznani znotraj UNESCO MAB programa za spodbujanje in prikazovanje uravnoteženega odnosa med ljudmi in naravo. Biosferna območja združujejo tri funkcije:
- ohranjanje ekosistemov, krajine, biološke pestrosti,
- spodbujanje ekonomskega razvoja, ki je ekonomsko in kulturno trajnostno naravnan,
- logistična podpora za raziskave, monitoring, izobraževanje, ki se nanašajo na lokalno, regionalno, nacionalno in globalno ohranjanje narave ter trajnostni razvoj.

Program MAB predstavlja in nudi možnosti za ohranjanje in trajnostni razvoj. Pomen biosfernih območji je predvsem v tem, da lahko ponudijo odgovor na eno najbolj ključnih vprašanj današnjega časa: kako uskladiti ohranjanje biotske in krajinske pestrosti ter naravnih virov s trajnostnim razvojem. Mreža biosfernih območij širom po svetu je priložnost za izmenjavo izkušenj upravljanja na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni.

V Sloveniji sta dve razglašeni biosferni območji. 2003 je UNESCO razglasil Biosferno območje Julijske Alpe, ki obsega obstoječi Triglavski narodni park z njegovim osrednjim in robnim območjem, prehodno ali vplivno območje pa obsega širši del Julijskih Alp vse do državnih meja z Avstrijo in Italijo. Prehodno ali vplivno območje se določi ob upoštevanju administrativnih meja upravnih enot v narodnem parku in izven njega. Leta 2004 je bil v svetovno mrežo biosfernih območij sprejet tudi Regijski park Škocjanske jame z vplivnim območjem. Imenuje se Biosferno območje Kras.

Diploma Sveta Evrope

Svet Evrope je medvladna in meddržavna organizacija, ustanovljena leta 1949. Že leta 1961 so se pri Svetu Evrope začele prve »naravovarstvene« aktivnosti. Svet Evrope je bil med drugim pobudnik Bernske konvencije in posledično tudi Konvencije o biotski raznovrstnosti.

Evropska diploma za zavarovana območja je bila uvedena leta 1965. Pri podelitvi Diplome se upošteva izjemnost območja, evropska pomembnost z vidika ohranjanja naravne in krajinske pestrosti ter tudi pomen zavarovanega območja za znanstvene, kulturne, estetske in rekreacijske namene. Evropska diploma je tesno povezana z ustreznim načinom ter izvajanjem varovanja, ki integralno vključuje elemente ohranjanja narave in trajnostnega razvoja z nekaterimi primernimi človekovimi dejavnostmi.

Diploma se podeljuje za obdobje petih let in jo je možno obnoviti. Upravljavec zavarovanega območja mora Svetu Evrope vsako leto posredovati letno poročilo, pristojni organi Sveta Evrope pa v obdobju petih let praviloma vsaj enkrat izvedejo revizijo. Prestižna nagrada Diploma Sveta Evrope za zavarovana območja je velika čast, hkrati pa tudi obveza za ustrezne ukrepe in varovanje.

Od leta 1965 dalje (40 let) je bilo podeljenih 60 Diplom Sveta Evrope za zavarovana območja (v povprečju ena in pol vsako leto) in sicer za vse vrste zavarovanih območij od rezervatov, naravnih spomenikov do naravnih, regijskih in narodnih parkov.

Diploma Sveta Evrope je bila podeljena Triglavskemu narodnemu parku leta 2004.

Evropska Diploma je poleg priznanja tudi dokument, ki upravljavcu ter posledično tudi matični državi nalaga določene obveznosti. Sestavni del Diplome je utemeljitev podelitve priznanja ter pogoji in priporočila. Upravljavec zavarovanega območja je dolžan v letnih poročilih in v primeru revizije poročati Svetu Evrope o napredku oziroma izpolnjevanju pogojev ter priporočil.

Priporočila, dana Triglavskemu narodnemu parku:
1. Coniranje: povečati obstoječe območje II. kategorije IUCN (čisto osrednje območje), vzpostaviti podcone osrednjega območja, ki bi lahko postopno postale čisto osrednje območje ter spremeniti dele današnjega osrednjega območja v robno tam, kjer kriteriji ne ustrezajo.
2. Prostorsko načrtovanje: sprejeti zakonska določila oziroma predpise, ki bodo učinkovito reševali problem novogradnje ter rekonstrukcij objektov.
3. Čiščenje odpadnih vod: razvijati in uresničiti rešitve za čiščenje odpadnih vod predvsem pri objektih (kočah), ki so zelo obremenjeni z obiskovalci.
4. Plenilci, zveri: priprava in uresničitev programov, ki bodo omogočali sočasno eksistenco pašništva ter prisotnost velikih zveri kot so medved, volk in ris s ciljem povečati populacijo velikih zveri.
5. Integracija različnih dejavnosti: zagotoviti možnosti za integracijo različnih dejavnosti, ki se dogajajo v parku – na primer primerno vključevanje in razvoj biološkega kmetovanja in sonaravnega gozdarstva v odvisnosti od primarnih ciljev varstva narave.
6. Gozdarstvo: povečati delež varovalnih gozdov brez gospodarjenja, v gozdovih kjer se gospodari pa izvajati ukrepe ponovnega vzpostavljanja naravne sestave gozda.
7. Promet: razviti in vpeljati podroben načrt upravljanja za promet, vzpostavitev mirnih con in območij brez zračnega prometa.
8. Športne in rekreacijske dejavnosti: spremljati stanje (monitoring) in zagotoviti, da dejavnosti niso v nasprotju s primarnimi cilji varstva narave.
9. Ohranjanje stavbne in poselitvene identitete: zagotoviti spoštovanje in ohranjanje tradicionalnega lokalnega stila pri poseganju v prostor oziroma gradnjah.
10. Raziskovanje: izboljšati koordinacijo in pregled nad raziskovalno dejavnostjo na območju parka.
11. Lastništvo: spremljati stanje pri tranziciji lastništva v smislu čimprejšnjih rešitev odprtih vprašanj ter zagotoviti, da bodo upoštevani parkovni interesi.

5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

Predlog zakona odpira možnosti za dodatne zaposlitve, tako v javnem zavodu kot upravljavcu parka, kakor tudi med prebivalci lokalnih skupnosti na območju narodnega parka s kreiranjem in tudi financiranjem razvojnih spodbud za trajnostni gospodarski razvoj in skladnejši regionalni razvoj na območju narodnega parka, na ta način pa se dosega multiplikativnost doseganja ne le ciljev narodnega parka temveč makroekonomskih učinkov, ki jih narodni park vnaša v slovenski gospodarski prostor.

Predlog zakona daje prednost in instrumente za spodbujanje ekoturizma, ekološkega kmetovanja, trajnostno naravnanih gospodarskih dejavnosti, kakor tudi ohranjanja narave, upravljanja narodnega parka in ohranjanja celostne kulturne dediščine. Kot tak pomeni bistven element trženja slovenskega turizma in s tem vpliva na povečevanje narodnogospodarskega dohodka iz tega naslova.

II. BESEDILO ČLENOV

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen
(cilji zakona)

(1) S ciljem, da se ohrani izjemnost naravnih, kulturnih, krajinskih in duhovnih vrednot, da se ohrani narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, velika biotska raznovrstnost skupaj z veliko kakovostjo in s pestrostjo krajin, da se ohranjajo kulturna dediščina in kulturni spomeniki ter naravni viri v osrednjem delu Julijskih Alp, pa tudi zgodovinski in simbolni pomen tega območja, se s tem zakonom urejata varstvo in upravljanje narodnega parka z imenom »Triglavski narodni park« (v nadaljnjem besedilu: narodni park), ki je bil ustanovljen z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81,18/81-popr., 42/86, in RS, št. 5/90, 10/91,13/93, 35/01 in 110/02-ZGO-1).

(2) Cilj zakona je z naravnimi in ustvarjenimi danostmi in z vrednotami usklajen razvoj (trajnostni razvoj) na območju narodnega parka, ohranjanje poseljenosti in omogočanje ustrezne kakovosti življenja prebivalcem ali prebivalkam (v nadaljnjem besedilu: prebivalec) narodnega parka z razvojem družbenih, kulturnih in gospodarskih dejavnosti ter zmanjševanje obstoječega in preprečevanje dodatnega obremenjevanja okolja.

(3) Cilj zakona je tudi omogočanje raziskovanja, ozaveščanja, obiskovanja in doživljanja narodnega parka.

(4) Cilji zakona se uresničujejo z varstvom, upravljanjem in financiranjem narodnega parka, z usmerjanjem razvoja družbenih, kulturnih in gospodarskih dejavnosti, s prednostnim zagotavljanjem državnih in lokalnih javnih služb, z izvajanjem razvojnih usmeritev ter z drugimi predpisi na državni in lokalni ravni, pri čemer se dejavnosti, programi, projekti in ukrepi za njihovo uresničevanje obravnavajo prednostno in se financirajo z namenskimi sredstvi.

(5) Cilji zakona se uresničujejo tudi s podporo razvojnim usmeritvam na območjih samoupravnih lokalnih skupnosti v narodnem parku (v nadaljnjem besedilu: parkovne lokalne skupnosti).

2. člen
(vsebina zakona)

(1) Ta zakon določa območje narodnega parka, varstvena območja in območja ožjih zavarovanih območij v narodnem parku, pravila ravnanja in varstvene režime, način upravljanja narodnega parka, sodelovanja javnosti in prebivalcev narodnega parka pri upravljanju narodnega parka, financiranje, nadzor in druga ravnanja, povezana s cilji tega zakona.

(2) S tem zakonom se določijo tudi trajnostne razvojne usmeritve v narodnem parku in na območjih parkovnih lokalnih skupnosti ter način njihovega uresničevanja, financiranja in organiziranosti izvajanja.

3. člen
(ime in znak narodnega parka)

(1) Ime narodnega parka je Triglavski narodni park.

(2) Narodni park ima svoj znak, ki je določen v prilogi 1, ki je sestavni del tega zakona. Znak ima obliko ščita, ki ga s spodnje zunanje strani obdaja pas z napisom TRIGLAVSKI NARODNI PARK. Pas sega do sredine ščita na vsaki strani. V notranjosti ščita je v zgornji tretjini stilizirana podoba Triglava, pod njo podoba gamsove glave, obrnjena z desne proti levi, na spodnjem robu pa je cvet triglavske rože.

(3) Ime narodnega parka, njegovi prevodi ter izpeljanke in znak narodnega parka so zaščiteni in se lahko uporabljajo skladno z določili tega zakona.

4. člen
(izrazi)

(1) V tem zakonu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
Divjina je območje, kjer potekajo naravni procesi brez kakršnih koli neposrednih vplivov človekovega delovanja.
Ekocelica je ožji del naravnega okolja, ki omogoča prostoživečim živalskim in rastlinskim vrstam (v nadaljnjem besedilu: živalske in rastlinske vrste) nujne pogoje za njihov obstoj (primeri: kritje, možnost za gnezdenje in poleganje mladičev, posebni ekološki pogoji).
Krajina je bolj ali manj zaokroženo območje, ki ima zaradi značilnosti žive in nežive narave ter človekovega delovanja določeno razporeditev krajinskih struktur in je v prostorskih prvinah izraženo razmerje med človekom in naravo na določenem območju in v določenem času. Osnovni gradniki krajine so prostorske prvine, ki so naravnega ali kulturnega izvora.
Kulturna dediščina je kulturna dediščina po predpisih, ki urejajo varstvo kulturne dediščine.
Naravno okolje so vsa območja zunaj naselij in območij razpršene poselitve, infrastrukturnih objektov državnega ali lokalnega pomena in rudarskih operacij med izvajanjem rudarskih del, ki so določena po predpisih, ki urejajo načrtovanja prostora in zunaj nekategoriziranih cest ter drugih prometnih površin, ki so namenjene za vožnjo, ustavljanje in parkiranje po predpisih, ki urejajo ceste, in varnost cestnega prometa.
Motorna vozila so motorna vozila in kolesa s pomožnim motorjem in druga prevozna sredstva, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z močjo lastnega motorja in niso namenjena izključno vožnji po cesti.
Kopalne vode so kopalne vode po predpisih, ki urejajo vode.
Naselje je območje naselja po predpisih, ki urejajo načrtovanje prostora.
Strnjeno naselje je območje naselja s strnjeno grajenimi stavbami različnih namembnosti s pripadajočimi površinami.
Razpršena poselitev je tip poselitve po predpisih, ki urejajo načrtovanje prostora.
Obstoječi objekt je objekt po predpisih, ki urejajo graditev objektov, ki je še v rabi oziroma ustreza pogojem za rabo po predpisih, ki urejajo graditev objektov.
Obstoječe smučišče je območje, ki je s prostorskim aktom opredeljeno kot območje, namenjeno smučanju, in ki vključuje neurejen smučarski prostor in smučišča po predpisih, ki urejajo varnost na smučiščih.
Najboljša razpoložljiva tehnika je najboljša razpoložljiva tehnika po predpisih, ki urejajo varstvo okolja.
Parkovna infrastruktura so znaki, poti, objekti, parkovne koče, parkirišča, počivališča in drugi objekti, ki so namenjeni varstvu, upravljanju, nadzoru, interpretaciji in obiskovanju narodnega parka in ki so v upravljanju upravljavca narodnega parka.
Planinska koča je planinski dom ali planinska koča, namenjena gostinski oziroma nastanitveni dejavnosti, in bivak, zavetišče ali drug objekt, ki nudi zavetje v visokogorju.
Prebivalec ali prebivalka (v nadaljnjem besedilu: prebivalec) narodnega parka je fizična oseba s stalnim prebivališčem v narodnem parku.
Počitniški objekt je počitniška hiša ali počitniško stanovanje, ki se za prebivanje uporablja sezonsko ali občasno in ni predmet trženja v turistične namene.
Razvojni dokument je nacionalni program, strategija ali drug program oziroma načrt na področju gospodarskih ali družbenih dejavnosti ter na področju skladnega regionalnega razvoja in na njihovi podlagi pripravljeni podrobnejši akt, iz katerega so razvidni posamezni razvojni projekti.
Tradicionalna prireditev je prireditev, ki se že več kot deset let odvija na območju narodnega parka.
Tradicionalna raba naravnih virov je raba, ki jo je človek več stoletij izvajal na trajnosten način.
Trajnostne razvojne usmeritve (v nadaljnjem besedilu: razvojne usmeritve) so razvojne usmeritve, ki v narodnem parku prispevajo k trajnostnemu razvoju, temeljijo na primerjalnih prednostnih narodnega parka in omogočajo gospodarski, družbeni in kulturni razvoj prebivalcev narodnega parka. Nanašajo se na ukrepe glede projektov, investicij in izvajanja dejavnosti v narodnem parku, ki so skladni s cilji narodnega parka.

(2) Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, katerih pomen ni določen v prejšnjem odstavku, imajo enak pomen, kot ga določajo predpisi, ki urejajo ohranjanje narave in varstvo kulturne dediščine.

II. OBMOČJE NARODNEGA PARKA, VARSTVENIH OBMOČIJ IN OŽJIH ZAVAROVANIH OBMOČIJ

5. člen
(območje narodnega parka)

(1) Narodni park je območje z izrazitimi značilnostmi visokogorskega sveta, geološkimi, geomorfološkimi, s hidrološkimi in z drugimi naravnimi vrednotami, obsežnimi in raznovrstnimi ekosistemi, izjemno bogatim rastlinskim in živalskim svetom z redkimi ter značilnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, z visoko stopnjo kakovosti krajine in ohranjenosti kulturne dediščine. Zgodovinske in kulturne vrednote ga povezujejo z večstoletno prisotnostjo človeka in njegovim vsakodnevnim delovanjem. Z ekološkega, zgodovinskega, s kulturnega, z vzgojnega, razvojnega, duhovnega, s simbolnega in z estetskega vidika ima vse to izjemno velik narodni in mednarodni pomen ter velik pomen za parkovne lokalne skupnosti.

(2) Narodni park je namenjen:
- varovanju ekološke celovitosti ekosistemov v narodnem parku in preprečevanju posegov in dejavnosti, ki bi jo lahko ogrozile;
- ohranjanju ravnovesja med naravnimi procesi in delovanjem človeka zaradi ohranjanja za območje narodnega parka značilne krajine kot prvine tradicionalne rabe prostora;
- varovanju in spoznavanju naravnih, krajinskih, kulturnih in duhovnih vrednot ter celostnemu ohranjanju kulturne dediščine;
- spodbujanju trajnostnega razvoja in ohranjanju poselitve;
- omogočanju obiskovanja za duhovne, znanstvene, izobraževalne, rekreacijske in turistične namene v obsegu in načinu, ki je za naravo čim manj moteč, in združljiv s cilji narodnega parka.

6. člen
(varstvena območja)

(1) Narodni park je razdeljen na tri varstvena območja: prvo, drugo in tretje varstveno območje.

(2) Prvo varstveno območje je osrednje območje in je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanja naravnih vrednot, prvobitnih naravnih območij divjine, rastlinskih in živalskih vrst, njihovih osebkov in habitatov, naravnega razvoja ekosistemov in naravnih procesov brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov. Namenjeno je tudi tradicionalni paši na urejenih pašnih planinah v visokogorju in ohranjanju s tem povezane kulturne dediščine.

(3) Drugo varstveno območje je osrednje območje z dopuščeno tradicionalno rabo naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in ribami. Namenjeno je ohranitvi obstoječega stanja narave in kulturne dediščine vsaj v trenutni kakovosti ter preprečitvi vnosa novih obremenjujočih dejavnosti ter postopnemu doseganju namenov prvega varstvenega območja ob upoštevanju razvoja dopuščenih dejavnosti.

(4) Tretje varstveno območje je namenjeno ohranjanju in varovanju biotske raznovrstnosti, naravnih vrednot in kulturne dediščine ter izrazitih ekoloških, estetskih in kulturnih kakovosti krajine, ohranjanju poselitve ter spodbujanju trajnostnega razvoja, usklajenega s cilji narodnega parka.

(5) Upravljanje narodnega parka se mora izvajati skladno s cilji in z namenom narodnega parka ter nameni varstvenih območij.

7. člen
(spreminjanje meje drugega varstvenega območja)

(1) Uresničevanje ciljev in namenov tega zakona, zlasti namenov osrednjega območja v drugem varstvenem območju, ki so programsko in finančno določeni v načrtu upravljanja narodnega parka (v nadaljnjem besedilu: načrt upravljanja), se preverja vsakih pet let, na podlagi podrobne ocene uresničevanja načrta upravljanja.

(2) Oceno iz prejšnjega odstavka pripravi upravljavec narodnega parka in je sestavni del celotnega poročila o izvajanju načrta upravljanja iz tretjega odstavka 51. člena tega zakona.

(3) Na podlagi ugotovitev ocene iz prvega odstavka tega člena, ki izkazujejo bistveno spremenjene okoliščine razvoja dopuščenih dejavnosti v drugem varstvenem območju ali spremenjene razmere v tretjem varstvenem območju, upravljavec narodnega parka skupaj z organizacijo, pristojno za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: strokovna organizacija), poda strokovni predlog spremembe meje drugega varstvenega območja tako, da se s tem uredi prehod zemljišč iz drugega varstvenega območja v prvo ali tretje varstveno območje, ali iz tretjega varstvenega območja v drugo varstveno območje.

(3) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) določi meje iz prejšnjega odstavka po opravljeni seznanitvi javnosti s predlagano spremembo meje drugega varstvenega območja in če s tem soglašajo parkovne lokalne skupnosti, na katerih območje se spremembe meja nanašajo.

(4) Sprememba meje iz prejšnjega odstavka ne sme povzročiti zmanjšanja osrednjega območja narodnega parka.

(5) Seznanitev javnosti se opravi na način, kot ga za sprejem akta o zavarovanju ožjega zavarovanega območja predpisuje zakon, ki ureja ohranjanje narave.

8. člen
(ožja zavarovana območja)

(1) V narodnem parku so ožja zavarovana območja, ki so določena v prilogi 2, ki je sestavni del tega zakona.

(2) Ožja zavarovana območja v narodnem parku se lahko zavarujejo skladno s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave.

(3) Kadar se ožja zavarovana območja iz prejšnjega odstavka nanašajo na območja kulturnih spomenikov, registriranih arheoloških najdišč ali varstvena območja, po predpisih, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, se meje ožjega zavarovanega območja in varstveni režimi določijo na podlagi usklajenega predloga ministra ali ministrice (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojnega za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: minister) in ministra, pristojnega za varstvo kulturne dediščine.

9. člen
(meje narodnega parka, varstvenih območij in ožjih zavarovanih območij)

(1) Meje narodnega parka ter prvega in drugega varstvenega območja so opisno določene v prilogi 3, ki je sestavni del tega zakona.

(2) Meje iz prejšnjega odstavka, meje ožjih zavarovanih območij in meje območja Bohinskega jezera z okolico so določene na Državni topografski karti v merilu 1 : 50.000, ki je kot priloga 4 sestavni del tega zakona.

(3) Meje iz prvega in drugega odstavka tega člena se prikažejo na digitalnem zemljiškokatastrskem prikazu na parcelo natančno. Pri določitvi meja se v posamezno območje vključi celotna parcela, preko katere poteka zemljepisna meja, če leži večina parcele znotraj območja, razen v primeru parcele, ki je večja od 5 ha, kjer se pri določitvi meje upoštevajo topografske značilnosti in varstvene zahteve.

(4) Državna topografska karta iz drugega odstavka tega člena in zemljiškokatastrski prikaz iz prejšnjega odstavka se v izvirniku hranita pri Državnem zboru Republike Slovenije in ministrstvu, pristojnem za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo). Dvojniki se hranijo tudi pri parkovnih lokalnih skupnostih in pri upravljavcu narodnega parka.

(5) Meje narodnega parka iz prvega in drugega odstavka tega člena so informativno prikazane na publikacijski karti v merilu 1 : 200.000, ki je kot priloga 5 sestavni del tega zakona.

III. RAZVOJNE USMERITVE

10. člen
(razvojne usmeritve)

(1) Z razvojnimi usmeritvami se v narodnem parku zagotavlja doseganje ciljev varstva okolja in spodbuja trajnostni razvoj, prilagojen ciljem narodnega parka, ki se uresničujejo zlasti:
1. z ekološkim kmetovanjem, razvojem dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, s pridelovanjem avtohtonih vrst kulturnih rastlin in z gojenjem avtohtonih pasem domačih živali, izboljšanjem predelave kmetijskih pridelkov in gozdarskih proizvodov;
2. z zagotovitvijo ustrezne komunalne opreme in druge gospodarske javne infrastrukture v narodnem parku in v parkovnih lokalnih skupnostih;
3. s spodbujanjem aktivnosti, ki dodatno prispevajo h krepitvi ekoloških in socialnih funkcij gozda v narodnem parku;
4. s spodbujanjem dejavnosti domače in umetne obrti ter načina gradenj, povezanega z izročilom v narodnem parku;
5. s spodbujanjem do narodnega parka prijaznega turizma, tj. ekoturizma;
6. s spodbujanjem proizvodov z zemljepisno označbo ali zemljepisnim izvorom ali z razvojem blagovne znamke narodnega parka;
7. s podporo nadstandardnemu razvoju družbenih dejavnosti v narodnem parku in v parkovnih lokalnih skupnostih, predvsem šolstva, zdravstva in socialnega varstva;
8. s podporo nadstandardnemu izvajanju državnih in lokalnih javnih služb v narodnem parku in v parkovnih lokalnih skupnostih;
9. z ohranjanjem in odpiranjem delovnih mest ter s spodbujanjem javno-zasebnega partnerstva;
10. s spodbujanjem uporabe najboljših razpoložljivih tehnik;
11. s spodbujanjem aktivnosti, ki prispevajo k ohranjanju narave;
12. s spodbujanjem aktivnosti, ki prispevajo k celostnemu ohranjanju kulturne dediščine;
13. s spodbujanjem aktivnosti, ki prispevajo k vzdrževanju in ohranjanju za narodni park značilne krajine;
14. z razvojem parkovne infrastrukture in podporo projektom za predstavljanje in interpretacijo narodnega parka, ozaveščanju in izobraževanju javnosti in prebivalcev narodnega parka;
15. s spodbujanjem obrtnih, kulturnih in gospodarskih dejavnosti ter socialnih storitev, ki prispevajo k ohranjanju poseljenosti in preskrbi prebivalcev narodnega parka.

(2) Razvojne usmeritve iz 2., 7., 8. in 14. točke prejšnjega odstavka se uporabljajo tudi za tiste dele parkovnih lokalnih skupnosti, ki so zunaj narodnega parka.

(3) Razvojne usmeritve iz prvega odstavka tega člena se obvezno upoštevajo v razvojnih dokumentih lokalnih skupnosti in države, kjer se predvidijo tudi potrebna sredstva.

(4) Razvojne usmeritve iz prvega odstavka tega člena se lahko podrobneje opredelijo in umestijo v narodni park z načrtom upravljanja.

(5) Razvojne usmeritve iz prvega odstavka tega člena, ki se neposredno nanašajo na upravljanje narodnega parka, so določene v načrtu upravljanja. Za načrtovanje in izvajanje teh razvojnih usmeritev je odgovoren upravljavec narodnega parka.

(6) Upravljavec narodnega parka in subjekti spodbujanja razvoja na regionalni ravni po predpisih, ki urejajo skladen regionalni razvoj, pri pripravi regionalnih razvojnih programov in območnih razvojnih programov skrbijo za vključevanje razvojnih usmeritev v te programe, za njihovo usklajenost s tem zakonom in načrtom upravljanja ter za njihovo izvajanje.

11. člen
(načini dodeljevanja spodbud in sofinanciranja)

(1) Spodbude in sofinanciranje projektov, investicij ter izvajanja dejavnosti s področij iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena se parkovnim lokalnim skupnostim ter prebivalcem narodnega parka in pravnim osebam s sedežem v narodnem parku, v primeru iz tretjega odstavka tega člena pa na območju parkovnih lokalnih skupnosti, dodeljujejo prednostno in praviloma za 25 odstotkov več kot na drugih območjih.

(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka pa so spodbude in sofinanciranje projektov, investicij ter izvajanja dejavnosti s področij iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena pravnim osebam po višini in intenzivnosti omejene s pravili o državnih pomočeh.

(3) Z osebami iz prvega odstavka tega člena so v primeru iz 1., 3., 9., 10. in 11. točke prvega odstavka prejšnjega člena izenačene tudi fizične osebe, ki imajo stalno prebivališče zunaj narodnega parka, v narodnem parku pa uporabljajo gozdna zemljišča ali stalno obdelujejo kmetijska zemljišča, in sicer na podlagi veljavnega pravnega naslova.

(4) Za projekte in investicije, ki jih parkovne lokalne skupnosti izvajajo v narodnem parku, in dejavnosti, ki jih te lokalne skupnosti zagotavljajo v narodnem parku, in ki se neposredno nanašajo na izvajanje razvojnih usmeritev iz 2., 7., 8., 9. in 15. točke prvega odstavka prejšnjega člena, ki se financirajo po predpisih, ki urejajo financiranje občin, se parkovni lokalni skupnosti iz državnega proračuna zagotovijo dodatna sredstva za sofinanciranje, ne glede na določbe predpisov, ki urejajo financiranje občin, v višini 80 % predračunske vrednosti projekta ali investicije oziroma sredstev, potrebnih za izvajanje dejavnosti, če drug predpis ne določa višjega odstotka financiranja.

(5) Ob naravnih ali drugih nesrečah se zaradi posebnih zahtev pri izvajanju sanacije za odpravo posledic nesreče v narodnem parku namenjajo do 30 odstotkov višja sredstva kot zunaj narodnega parka.

(6) Vlada predpiše podrobnejša merila in kriterije za prednostno dodeljevanje sredstev in vrsto ter višino sredstev ob upoštevanju predpisov, ki urejajo državne pomoči.

12. člen
(usklajenost razvojnih dokumentov)

(1) Razvojni dokumenti države in parkovnih lokalnih skupnosti, ki se nanašajo na narodni park, morajo biti usklajeni s cilji narodnega parka, z razvojnimi usmeritvami iz prvega odstavka 10. člena tega zakona in načrtom upravljanja.

(2) Če je razvojni dokument predmet celovite presoje vplivov planov na okolje, se v tem postopku oceni njegova usklajenost s cilji narodnega parka.

IV. PRAVILA RAVNANJA IN VARSTVENI REŽIMI

4.1 Varstveni režimi

13. člen
(splošni varstveni režim v narodnem parku)

(1) Na območju narodnega parka se ne izvajajo posegi, opravljajo dejavnosti ali ravnanja v obsegu in na način, ki bi lahko ogrozil cilje in namene narodnega parka, zlasti pa ni dovoljeno:
1. izvajati posegov in dejavnosti, ki bi lahko poslabšali ekološke razmere na območju narodnega parka in posledično negativno vplivali na ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov ter habitatnih tipov, ki so pomembni za ohranjanje biotske raznovrstnosti;
2. izvajati posegov in dejavnosti na naravnih vrednotah na način, da se uničijo, poškodujejo ali bistveno spremenijo lastnosti, zaradi katerih je del narave opredeljen za naravno vrednoto, oziroma v obsegu ali na način, ki znatno spremeni druge lastnosti naravne vrednote;
3. izvajati posegov in dejavnosti, ki bi lahko spremenili za narodni park značilne krajinske gradnike ter značilne krajinske in poselitvene vzorce;
4. odvzemati iz narave živali prostoživečih vrst, ki niso opredeljene kot divjad ali ribe po predpisih, ki urejajo divjad in ribištvo, razen za znanstveno raziskovalne namene;
5. naseljevati in gojiti rastlin in živali tujerodnih prosto živečih vrst;
6. odvzemati iz narave rastlin prostoživečih vrst, vključno z glivami v komercialne namene, razen drevja;
7. loviti divjadi s pogonom;
8. postavljati obor, ribogojnic in urejati komercialnih ribnikov;
9. sproščati gensko spremenjenih organizmov v okolje in jih uporabljati;
10. odvzemati iz narave mineralov ali fosilov, razen za znanstveno raziskovalne in izobraževalne namene s soglasjem upravljavca narodnega parka;
11. izravnavati grbinastih travnikov;
12. uporabljati fitofarmacevtskih sredstev zunaj obdelovalnih kmetijskih zemljišč;
13. z dodajanjem kemikalij ali mikroorganizmov umetno zasneževati ali utrjevati smučišč in tekaških prog;
14. postavljati in uporabljati virov svetlobe za usmerjeno osvetljevanje naravnega okolja;
15. ograjevati zemljišč v naravnem okolju, razen kadar je ograditev namenjena preprečitvi škode ali zadrževanju pašne živine, če to bistveno ne bo otežilo migracije živali prostoživečih vrst;
16. postavljati znakov in drugih objektov ali naprav za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje v naravnem okolju, razen znakov za označevanje planinskih in drugih poti s soglasjem upravljavca narodnega parka, ter postavljati znakov večjih od 5m2;
17. graditi in postavljati objektov ali naprav na gorske vrhove, grebene, sedla, skalne osamelce, v naravna okna in na druga izpostavljena mesta;
18. graditi pomožnih kmetijskih objektov, pastirskih koč in hlevov v naravnem okolju, razen za opravljanje kmetijskih dejavnosti v narodnem parku;
19. uporabljati pomožnih kmetijskih objektov, hlevov in pastirskih koč v naravnem okolju v katere koli namene, razen za potrebe kmetijskih dejavnosti na kmetijah;
20. graditi novih ali povečevati počitniških objektov in spreminjati namembnosti obstoječih objektov v počitniške objekte;
21. graditi novih planinskih in lovskih koč;
22. širiti obstoječih planinskih in lovskih koč, razen v primeru preprečevanja ali zmanjševanja njihovega obstoječega obremenjevanja okolja;
23. graditi novih hotelskih in apartmajskih naselij;
24. graditi novih objektov za kratkotrajno nastanitev zunaj naselij, v naseljih pa le do 80 ležišč;
25. graditi novih gostinskih stavb zunaj naselij in območij razpršene poselitve;
26. graditi novih stanovanjskih objektov zunaj naselij, razen gradnje stanovanjskih objektov in objektov s stanovanjsko-turistično rabo (do 60 turističnih ležišč), ki pomenijo funkcionalno zaokrožitev obstoječe razpršene poselitve in ohranjajo avtohtoni poselitveni vzorec in značilno krajino;
27. graditi novih objektov, ki so posebnega pomena za obrambo, razen v območjih za potrebe obrambe;
28. graditi odlagališč odpadkov in odlagati odpadkov v naravno okolje;
29. graditi objektov za hranjenje nevarnih snovi, razen pomožnih objektov za lastne potrebe;
30. graditi površinskih vodnih zbiralnikov;
31. širiti obstoječih smučišč ali graditi novih, razen v neposredni bližini območij naselij, kjer je dovoljeno graditi nova smučišča s površino do največ 10 ha;
32. graditi objektov na obstoječih smučiščih, razen smučarskih prog, žičniških naprav in stavb žičniških naprav in izvajanja sanacijskih del;
33. graditi novih objektov in naprav za proizvodnjo energije zunaj naselij, razen iz obnovljivih virov za samooskrbne potrebe, kjer ni možnosti priključitve na javno energetsko omrežje;
34. graditi oziroma urejati novih vzletno-pristajalnih mest za zrakoplove;
35. postavljati nadzemeljskih elektroenergetskih, telekomunikacijskih in komunalnih vodov (novih ali ob sanaciji obstoječih omrežij), razen na območjih, kjer bi vkop lahko negativno vplival na ugodno stanje živalskih ali rastlinskih vrst, njihovih habitatov, habitatnih tipov oziroma naravnih vrednot;
36. izvajati ukrepov ali gradenj, ki bi spreminjali vodni režim, obliko struge ali kakor koli vplivali na naravne razmere vodnih in priobalnih zemljišč, razen za potrebe oskrbe s pitno vodo ali zaradi varstva pred škodljivim delovanjem voda;
37. odvzemati mivke, peska in proda iz strug vodotokov ter vodnih in priobalnih zemljišč, razen za potrebe v narodnem parku s soglasjem upravljavca narodnega parka;
38. odpirati novih območij za izkoriščanje mineralnih surovin;
39. odvzemati grušča z melišč;
40. uporabljati čolnov z motorji z notranjim izgorevanjem, razen za reševanje;
41. uporabljati motornih sani in drugih vozil na motorni pogon za vožnjo po snegu in ledu, razen za oskrbo planinskih koč in smučišč ter za urejanje smučarskih tekaških prog s soglasjem upravljavca narodnega parka in za reševanje;
42. leteti z zrakoplovi, razen v mednarodnem zračnem prometu in nad 3500 m, razen za potrebe oskrbovanja objektov pod pogoji, določenimi v načrtu upravljanja, in zaradi zagotavljanja obrambe države, zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, izvajanja policijskih nalog, znanstvenoraziskovalne dejavnosti in meteorološke službe ter za potrebe geodetskega, filmskega, video in dokumentarnega snemanja narodnega parka s soglasjem upravljavca narodnega parka;
43. vzletati in pristajati z jadralnimi padali, zmaji ali z baloni, razen na za to določenih mestih, kjer ta dejavnost ne ogroža ciljev narodnega parka, s soglasjem upravljavca narodnega parka;
44. parkirati motornih vozil, počitniških prikolic ali motornih vozil, ki se uporabljajo za prebivanje, zunaj za to določenih mest;
45. voziti, ustavljati, parkirati ali organizirati voženj z motornimi vozili in s kolesi v naravnem okolju, razen za službene vožnje javne gozdarske, naravovarstvene, zdravstvene, reševalne in veterinarske službe, pri inšpekcijskem nadzoru, delu preiskovalnih sodnikov in državnih tožilcev, obrambe, zaščite in reševanja, policije, gorskih in jamskih reševalcev ter gasilcev, za vožnje pri opravljanju lovskočuvajske in ribiškočuvajske službe, gospodarjenja z gozdovi in divjadjo, opravljanja kmetijskih, geodetskih, geoloških del in urejanja voda;
46. voziti z motornimi vozili na državnih, občinskih, gozdnih in kmetijskih cestah ter javnih poteh za namene organiziranih športnih, testnih, kros in drugih voženj ter v reklamne, tekmovalne in podobne namene;
47. kuriti ognja zunaj za to urejenih mest, razen za namene kmetijske dejavnosti in varstva gozdov;
48. šotoriti ali taboriti zunaj za to določenih mest, razen na mestih, kjer ta dejavnost ne ogroža ciljev narodnega parka in s soglasjem upravljavca narodnega parka;
49. puščati psov s povodca zunaj naselij, razen pri izvajanju lova in paše ter pri izvajanju nalog policije, vojske in gorske reševalne službe;
50. izvajati turističnih, športnih ali rekreacijskih dejavnosti, razen ribolova po predpisih, ki urejajo sladkovodno ribištvo, na vodotokih in stoječih vodah, razen na za to določenih mestih, kjer ta dejavnost ne ogroža ciljev narodnega parka, s soglasjem upravljavca narodnega parka;
51. jezditi konj zunaj za to določenih poti;
52. snemati filmov, videospotov in drugih videoproduktov za javno predvajanje, katerih vsebina je v nasprotju z nameni in s cilji narodnega parka;
53. izvajati vojaških vaj in usposabljanj zunaj območij za potrebe obrambe, razen usposabljanja v gorništvu ter za zaščito in reševanje oziroma v primeru poslabšanja varnostnih razmer ter vojne nevarnosti;
54. uporabljati pirotehničnih sredstev v naravnem okolju, razen za potrebe obrambe, zaščite in reševanja, ter eksplozivnih sredstev, razen v dovoljene namene.

(2) V načrtu upravljanja se varstveni režimi iz prejšnjega odstavka podrobneje prostorsko in časovno umestijo in opredelijo.

14. člen
(ugotavljanje škodljivosti ravnanj, posegov in dejavnosti)

(1) Poleg ravnanj, posegov in dejavnosti iz prvega odstavka prejšnjega člena, prvega odstavka 15. člena in 17. člena tega zakona ogrožajo narodni park še tista ravnanja, posegi in dejavnosti, za katere se v postopku priprave prostorskih aktov, načrtov rabe naravnih dobrin, načrtov urejanja voda ali v postopku izdaje konkretnih upravnih odločb ugotovi, da bi lahko ogrozili cilje narodnega parka v taki meri, da bi se bistveno spremenile ali ogrozile tiste lastnosti, ki so pomembne za ohranitev naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti, krajinske pestrosti in kulturne dediščine v narodnem parku.

(2) Škodljivost ravnanj, posegov ali dejavnosti iz prejšnjega odstavka se ugotovi v postopku celovite presoje vplivov na okolje, presoje vplivov na okolje in v drugih predpisanih postopkih, ki se izvedejo po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, upravljanja voda, ohranjanje narave in varstvo kulturne dediščine.

(3) Na podlagi ugotovljene škodljivosti ravnanj, posegov ali dejavnosti se tako ravnanje, poseg ali dejavnost dovoli ob hkratni določitvi obveznih pogojev za omilitev škodljivih vplivov na narodni park ali pa se prepove.

 

15. člen
(varstveni režim v prvem varstvenem območju)

(1) V prvem varstvenem območju je poleg prepovedi iz 13. člena tega zakona prepovedano tudi:
1. spreminjati obliko in sestavo površja, razen v primerih, določenih s tem zakonom;
2. odvzemati iz narave rastline prostoživečih vrst vključno z glivami, razen za znanstveno raziskovalne in izobraževalne namene s soglasjem upravljavca narodnega parka;
3. doseljevati in ponovno naseljevati v naravo živali prostoživečih vrst, razen zaradi izvajanja ukrepov varstva živali prosto živečih vrst po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, in državnega monitoringa voda po predpisih, ki urejajo vode;
4. loviti divjad in ribe;
5. izkoriščati gozd, razen izvajanja ukrepov, ki so namenjeni ohranjanju in krepitvi ekoloških funkcij gozdov in zagotavljanju nujnih varstvenih ukrepov v gozdovih skladno z načrti za gospodarjenje z gozodovi;
6. pasti živali zunaj za to določenih območij planin ali brez pašnih redov;
7. odvzemati mivko, pesek in prod iz strug vodotokov ter vodnih in priobalnih zemljišč, razen zaradi varstva pred škodljivim delovanjem voda;
8. izvajati melioracijska dela, razen poseka dreves in grmičevja za redno vzdrževanje in urejanje pašnikov in poti na za to določenih območjih planin v načrtu upravljanja ter za urejanje obstoječe mreže kolovozov in poljskih poti za dostop na te planine pod pogoji, določenimi v načrtu upravljanja;
9. graditi nove, rekonstruirati obstoječe in postavljati začasne objekte, razen:
- mlekarn in hlevov vendar samo na za to v načrtu upravljanja določenih območjih planin in če je njihova raba povezana s pašo;
- objektov za preprečevanje ali zmanjševanje obstoječega obremenjevanja okolja;
- objektov za evidentiranje in sledenje meteoroloških, hidroloških, agroloških in ekoloških razmer ter geoloških, seizmoloških in drugih geofizikalnih pojavov, če ti ne zahtevajo cestne povezave in nimajo ležišč;
10. graditi nove in širiti obstoječe ceste, kolovoze, poljske in druge poti;
11. graditi novo gozdno infrastrukturo, razen infrastrukture za izvajanje ukrepov za ohranitev in krepitev ekološke funkcije gozdov ter nujnih varstvenih ukrepov v gozdovih, ki se določijo v načrtih za gospodarjenje z gozdovi;
12. graditi nadomestne objekte, razen če so namenjeni kmetijski dejavnosti, povezani s pašo na planinah, določenih v načrtu upravljanja;
13. spreminjati namembnost obstoječih objektov ali njihovih delov;
14. nadelavati nove planinske, turistične in druge poti ter steze, jih širiti ter označevati, razen označevati zgodovinske in tematske poti v soglasju z upravljavcem narodnega parka;
15. izvajati gostinsko dejavnost in nuditi prenočišča na planini, razen v okviru dopolnilne dejavnosti na planini;
16. prirejati javne shode in prireditve ter organizirati športna tekmovanja, razen tradicionalnih s soglasjem upravljavca narodnega parka;
17. kopanje, potapljanje, čolnarjenje in druge rekreacijske dejavnosti na jezerih in vodotokih;
18. voziti motorna vozila na gozdnih in kmetijskih cestah, razen za izjeme, določene v 45. točki prvega odstavka 13. člena tega zakona;
19. voziti se s kolesom, razen na za to določenih območjih.

(2) Dopolnilna dejavnost na planini iz 15. točke prejšnjega odstavka je z dejansko planinsko pašo povezana dejavnost, ki se opravlja v kmetijskem gospodarstvu - planini v času paše in omogoča nosilcem ali nosilkam (v nadaljnjem besedilu: nosilec) planinske paše boljšo rabo proizvodnih zmogljivosti ter delovne sile na planini. Kot dopolnilni dejavnosti na planini se lahko opravljata samo predelava mleka in turizem na planini v največ enem, posebej za to urejenem objektu za vsako od obeh dejavnosti.

(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena so v prvem varstvenem območju dopustne gradnje, rekonstrukcije in nadomestne gradnje objektov na poplavnih, erozijskih, plazljivih in plazovitih območjih, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oziroma zmanjšajo njihove posledice, ter objektov za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih nesrečah.

(4) Ne glede na določbo 4. točke prvega odstavka tega člena je:
- zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni ali ob porušenem naravnem ravnovesju zaradi prekomernega povečanja populacije ene vrste divjadi nad nosilno kapaciteto ekosistema, tako da so izkazani neugodni vplivi na druge živalske ali rastlinske vrste, v prvem varstvenem območju dovoljeno odvzemati divjad iz narave na posebej za to določenih območjih, ki so na meji med prvim in drugim varstvenim območjem;
- dovoljen odvzem divjadi in rib iz narave za znanstveno raziskovalne namene in izvajanje ukrepov varstva živali prosto živečih vrst po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, s soglasjem upravljavca narodnega parka.

(5) Obseg območij ter vsebina in čas trajanja upravljavskega ukrepa za divjad iz prve alineje prejšnjega odstavka se določijo v letnih lovsko upravljavskih načrtih Triglavskega lovsko upravljavskega območja, ki jih pripravi Zavod za gozdove Slovenije na predlog upravljavca narodnega parka po predpisih, ki urejajo divjad in lovstvo.

(6) Ne glede na določbo 9. točke prvega odstavka tega člena je dovoljena rekonstrukcija planinskih in lovskih koč v okviru obstoječih gabaritov in zatečene namembnosti, s tem da se ne povečajo prenočitvene ali gostinske kapacitete.

(7) V načrtu upravljanja se varstveni režimi iz prvega odstavka tega člena podrobneje prostorsko in časovno umestijo in opredelijo.

(8) Vlada predpiše dodatne pogoje, ki poleg predpisov, ki urejajo dopolnilno dejavnost na kmetiji, določijo podrobnejše značilnosti, obseg in način opravljanja dopolnilne dejavnosti na planini kot vrsto dopolnilne dejavnosti na kmetiji.

(9) V postopku izdaje dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji po predpisih, ki urejajo kmetijstvo, sodeluje upravljavec narodnega parka z mnenjem.

16. člen
(varstveni režim v drugem varstvenem območju)

(1) V drugem varstvenem območju veljajo prepovedi iz prvega odstavka prejšnjega člena, pri čemer je dovoljeno:
1. pasti živali po predpisih, ki urejajo kmetijstvo;
2. vzdrževati obstoječe dostope do kmetijskih zemljišč in postavljati senike, zaradi opravljanja kmetijske dejavnosti;
3. sonaravno gospodariti z gozdom skladno z gozdnogospodarskim načrtom;
4. trajnostno gospodariti z divjadjo skladno z lovskoupravljavskim načrtom;
5. voziti se z motornimi voziti in kolesi po cestah, določenih z načrtom upravljanja.

(2) Poleg izjem iz prejšnjega odstavka je v drugem varstvenem območju na območju Bohinjskega jezera z okolico dovoljeno tudi:
1. trajnostno gospodariti z ribami skladno z ustreznimi ribiškogojitvenimi načrti;
2. graditi nadomestne pomole na južni obali Bohinjskega jezera na lokacijah obstoječih zakonito zgrajenih pomolov;
3. graditi čolnarno na lokaciji Pod skalco po predpisih, ki urejajo zagotavljanje varne plovbe po celinskih vodah, s katerimi je upravljanje s pristanišči določeno kot lokalna gospodarska javna služba;
4. uporabljati čolne na motorni pogon z notranjim izgorevanjem zaradi potreb reševanja in uporabljati čolne na električni pogon;
5. kopanje, potapljanje, drsanje, čolnarjenje in jadranje;
6. začasna sezonska postavitev nujne opreme, ki je po predpisih, ki urejajo varstvo pred utopitvami, potrebna za ureditev območij kopalnih voda v Fužinarskem zalivu na Veglju;
7. urediti območje na Veglju, ki zajema obstoječi gostinski objekt in igrišče ter parkirišče v njegovi neposredni bližini, pri čemer se uredijo tudi sanitarije, garderobe in igrala za potrebe kopalcev v Fužinarskem zalivu;
8. prirejati športne, rekreativne in tradicionalne prireditve po predhodnem soglasju upravljavca narodnega parka.

(3) V območju iz prejšnjega odstavka je prepovedana širitev obstoječega kampa.

(4) Rekonstrukcije zakonito zgrajenih objektov se v območjih iz prvega in drugega odstavka tega člena lahko izvajajo le v okviru obstoječih gabaritov in zatečene namembnosti.

17. člen
(varstveni režimi v ožjih zavarovanih območjih)

(1) Poleg prepovedi iz 13., 15. in 16. člena tega zakona je v spodaj navedenih ožjih zavarovanih območjih prepovedano tudi:

1. naravna rezervata: Log pod Mangrtom - Ruševa glava in Kukla-Razor: izvajati posege, dejavnosti in ravnanja razen gibati se po obstoječih poteh;

2. naravni spomeniki: Krn - Rdeči rob, Mangrt - vrh, sedlo in južna pobočja ter Jama pod Rdečo skalo (Mangrška jama), Morež - južna pobočja, Kriški podi - kraška uravnava in jezera, Dupeljsko jezero, Krnsko jezero, Jezero v Lužnici, Dolina Triglavskih jezer:
- spreminjati obliko in sestavo površja;
- izvajati zemeljska dela (npr. odkopavati travno rušo);
- izvajati gradnje objektov vseh vrst, razen na stavbnih zemljiščih planinskih koč;

3. naravni spomeniki: Mala korita Koritnice, Soteska Koritnice in Klužka korita, Loška stena, Soča - korita Vrsnice, Trenta - Kloma, Trenta - Tonov kamen, Trenta - skali in podor pri Plajerju:
- spreminjati obliko in sestavo površja;
- izvajati zemeljska dela (npr. odkopavati travno rušo);
- izvajati gradnje objektov vseh vrst in del glede splošne rabe naravnih dobrin na bregu ali v neposredni bližini bregov;
- izvajati športne rekreativne dejavnosti, ki bi lahko ogrozile naravne vrednote;

4. naravni spomeniki: Tolminka - soteska in korita, Možnica - soteska, korita, slapovi in naravna mostova, Trenta - Mlinarica, Trenta - Zapotok, Zadlaščica:
- izvajati gradnje objektov vseh vrst in del glede splošne rabe naravnih dobrin na bregu ali v neposredni bližini bregov, razen izvajanja investicijskih vzdrževalnih in rekonstrukcijskih del zaradi zagotavljanja ustreznih prometnotehničnih in prometnovarnostnih zahtev na obstoječih cestah;
- izvajati športne rekreativne dejavnosti, ki bi lahko ogrozile naravne vrednote;

5. naravni spomenik Pokljuška soteska:
- spreminjati obliko in sestavo površja;
- izvajati gradnje objektov vseh vrst;
- izvajati zemeljska dela (npr. odkopavanje travne ruše);
- ob vhodu v Pokljuško luknjo spreminjati vegetacijske združbe;

6. naravni rezervati: Mala Pišnica, Sleme nad Tamarjem in Slemenova špica:
- pasti živino, razen na območju naravne vrednote Sleme nad Tamarjam in Slemenova špica,
- izvajati gradnjo objektov vseh vrst, razen rekonstrukcije in nadomestne gradnje vodnogospodarskih objektov ter lovske koče;

7. naravni spomeniki: Fosili v Kozji dnini, Špica v Sedelcih, Grapa pod Travnikom in slap Črne vode, Hornovo okno, Malo Prisojnikovo okno, Peričnik – zgornji in spodnji slap ter naravni most, Okno v južni steni Škrlatice, Okni v Rjavini, Veliko Prisojnikovo okno, Izvir in slap Nadiže, Lipa v Zgornji Radovni, Šum v Blejskem Vintgarju:
- izvajati gradnje objektov vseh vrst;

8. naravni spomenik Triglav:
- izvajati gradnje objektov vseh vrst;
- na območju naravne vrednote Triglavski ledenik je prepovedano tudi:
a) postavljati prenosne žičnice;
b) smučati od 1. julija do 1. decembra;
c) izkoriščati led za pridobivanje vode;

9. naravna spomenika Lipa v Zgornji Radovni (Gogalova lipa) in Soča - lipa pred cerkvijo sv. Jožefa:
- sekati, lomiti ali kako drugače nasilno uničevati ali poškodovati drevo, njegovo deblo, korenine in veje;
- obešati ali postavljati predmete na drevo;

10. naravni spomenik Gorska skupina Martuljek: v delu, ki je v drugem varstvenem območju:
- graditi nove objekte in naprave za proizvodnjo energije ter energetske in komunikacijske vode;
- graditi nove in širiti obstoječe ceste, gozdne ceste, vlake, kolovoze, poljske in druge poti.

(2) V načrtu upravljanja se varstveni režimi iz prejšnjega odstavka podrobneje prostorsko in časovno umestijo in opredelijo.

18. člen
(izjeme za območja cest)

(1) Ne glede na prepovedi iz 13., 15. in 16. člena tega zakona je v območju regionalne ceste Kranjska Gora - Ruska cesta – Vršič – Trenta in ceste Strmec na Predelu – Mangartsko sedlo, ki imata status turistične gorske in panoramske ceste, znotraj njunega varovalnega pasu v prvem in drugem varstvenem območju dovoljeno:
1. izvajati investicijska vzdrževalna in rekonstrukcijska dela zaradi zagotavljanja ustreznih prometno tehničnih in prometno varnostnih zahtev;
2. urejati površine za mirujoči promet na obstoječih lokacijah, ki so določene z načrtom upravljanja;
3. postavljati začasne sezonske objekte, ki so prostorsko in funkcionalno vezani na površine iz prejšnje točke;
4. organizirati tradicionalne športne prireditve, če ne povzročajo prekomerne obremenitve s hrupom in če nimajo neugodnih vplivov na cilje narodnega parka.

(2) Ne glede na prepovedi iz 13., 15. in 16. člena tega zakona je v območjih državnih in občinskih cest znotraj njihovega cestnega sveta v drugem varstvenem območju dovoljeno izvajati dejavnosti iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka.

(3) Ne glede na prepovedi iz 13., 15. in 16. člena tega zakona, se lahko zgradi tunel pod Vršičem zaradi omogočanja celoletne prevoznosti Vršiča.

19. člen
(območje vpliva sproščanja gensko spremenjenih organizmov zunaj narodnega parka)

(1) Na predlog ministrstva določi vlada območja zunaj narodnega parka, kjer bi sproščanje in uporaba gensko spremenjenih organizmov lahko vplivalo na biotsko raznovrstnost v narodnem parku.

(2) V območjih iz prejšnjega odstavka je prepovedano sproščati in uporabljati gensko spremenjene organizme, zaradi katerih so bila območja določena.

20. člen
(izjeme za upravljavca narodnega parka in opravljanje naravovarstvenih nalog)

(1) Ne glede na prepovedi iz 13., 15., 16. in 17. člena tega zakona se v narodnem parku lahko izvajajo dela za izvedbo posameznih naravovarstvenih nalog in ukrepov, določenih z načrtom upravljanja in skladno s programom dela upravljavca narodnega parka.

(2) Ne glede na prepovedi iz 13., 15. in 16. člena tega zakona lahko upravljavec narodnega parka v skladu z načrtom upravljanja vzdržuje in oskrbuje objekte parkovne infrastrukture.

21. člen
(druge izjeme)

(1) Ne glede na prepovedi iz 13., 15. in 16. člena tega zakona se v narodnem parku ob naravnih in drugih nesrečah lahko izvajajo naloge zaščite, reševanja in pomoči z zrakoplovi, vozili in drugimi sredstvi, ki jih uporablja Civilna zaščita, Policija, gorski in jamski reševalci, gasilci in druge reševalne službe, vključno z zmogljivostno Slovenske vojske, da se rešijo človeška življenja, premoženje oziroma zavaruje okolje.

(2) Ne glede na prepovedi iz 13., 15. in 16. člena tega zakona se v narodnem parku lahko izvajajo nujni obrambni ukrepi v primeru razglasitve izrednega in vojnega stanja.

(3) Ne glede na prepovedi iz 13., 15. in 16. člena tega zakona se lahko v narodnem parku v skladu z varstvenimi cilji tega zakona, načrtom upravljanja in na podlagi z njim usklajenih letnih programov ali načrtov izvajanja javne službe urejanja voda in izvajanja ukrepov varstva kulturne dediščine:
- opravljajo naloge obveznih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda v skladu s predpisi, ki urejajo vode;
- izvajajo posegi na enotah kulturne dediščine v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine.

(4) Naloge iz prve alinee in posegi iz druge alinee prejšnjega odstavka se lahko izvajajo na podlagi pisne izjave upravljavca narodnega parka, da so naloge ali posegi usklajeni z načrtom upravljanja in letnim programom dela upravljavca parka.

 

4.2 Pravila ravnanja

22. člen
(načrtovanje in urejanje prostora v narodnem parku)

(1) Prostorski akti države in samoupravnih lokalnih skupnosti morajo biti usklajeni s tem zakonom in načrtom upravljanja.

(2) Za izvedbo razvojnih projektov, ki zahtevajo načrtovanje prostorskih ureditev regionalnega pomena, se za območje parkovnih lokalnih skupnosti lahko pripravi regionalni prostorski načrt, ki se sprejme po predpisih, ki urejajo načrtovanje prostora, na podlagi načrta upravljanja.

(3) Pri načrtovanju prostora v narodnem parku je poleg predpisov, ki urejajo načrtovanje prostora, treba upoštevati tudi naslednja izhodišča:
- nova naselja se ne načrtujejo;
- nova infrastruktura se načrtuje znotraj obstoječih infrastrukturnih koridorjev;
- širitev naselij je dopustna ob izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka tega člena;
- razpršeno gradnjo se sanira tako, da se ne povečuje obsega stavbnih zemljišč in se ponovno vzpostavljata za narodni park značilni poselitveni vzorec in značilna krajina;
- novi posegi v prostor na območjih razpršene poselitve se lahko načrtujejo samo, če ohranjajo avtohtone poselitvene vzorce, značilno krajino in ne razvrednotijo kulturne dediščine;
- območja, namenjena za šport in rekreacijo, se v naravnem okolju načrtujejo v neposredni bližini naselij, obstoječih tovrstnih območjih in infrastrukturnih koridorjev;
- prenova objektov ima prednost pred novogradnjo;
- novih objektov se ne načrtuje v naravnem okolju;
- rekonstrukcije zakonito zgrajenih objektov se:
- v prvem in drugem varstvenem območju izvajajo v okviru obstoječih gabaritov in zatečene namembnosti;
- odstopanja od obstoječih gabaritov so mogoča le, kadar gre za preprečevanje ali zmanjševanje obstoječega obremenjevanja okolja.

(4) Širitev območij naselij je dopustna, če:
- ne ogroža naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti;
- omogoča ohranjanje takega stanja v prostoru, ki zagotavlja ugodno stanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst;
- ne krni ekosistemske vrednosti in funkcije habitatnih tipov;
- ne ogroža kulturne dediščine;
- ne ogroža identitete in prepoznavnosti narodnega parka;
- ne povečuje obremenitev okolja;
- ne ogroža za narodni park značilnega poselitvenega vzorca in je skladna z režimi iz 13. do 17. člena tega zakona ter splošnimi pogoji, ki jih za širitev naselij določa zakon, ki ureja načrtovanje prostora.

(5) Prostorske ureditve državnega pomena v narodnem parku, ki jih po predpisih, ki urejajo načrtovanje prostora, načrtuje država v narodnem parku, so prostorske ureditve:
- ki pomembno vplivajo na cilje narodnega parka,
- ki imajo velike ali pomembne vplive na okolje ali
- katerih vplivi segajo zunaj narodnega parka.

(6) Minister poda pobudo za pripravo državnega prostorskega načrta po prepisih, ki urejajo načrtovanje prostora.

23. člen
(ravnanja, posegi in dejavnosti)

(1) Vsako ravnanje, poseg ali dejavnost v narodnem parku je treba izvajati v obsegu, na način in z uporabo tehničnih pripomočkov, ki najmanj ogrožajo cilje narodnega parka, naravno ravnovesje, ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst, naravne, krajinske in kulturne vrednote v narodnem parku, kulturno dediščino in sam narodni park.

(2) Če se ravnanja, posegi ali dejavnosti nanašajo na aktivnosti, ki so na podlagi določb 13., 15., 16., 18. in 21. člena tega zakona izjemoma dovoljene, mora izvajalec ali izvajalka (v nadaljnjem besedilu: izvajalec) ravnanja, posega ali aktivnosti izkazati uporabo aktivnosti, ki je za narodni park ugodnejša oziroma dokazati, da je bila uporabljena edina mogoča rešitev.

(3) Pri gradnji novih ali nadomestnih objektov in rekonstrukciji ali obnovi obstoječih je treba uporabljati materiale, značilne za narodni park, ter graditi skladno z značilnostmi kulturne dediščine v narodnem parku ter na način, ki bo upošteval stavbne značilnosti območja, še posebej na planinah in v starih vaških jedrih.

(4) Pri trajni odstranitvi ruševin, zapuščenih objektov, objektov javne infrastrukture, ki se ne uporabljajo več, in drugih objektov, ki jih je treba odstraniti na podlagi odločitve upravnih organov, in pri odpravi škode, izvedbi sanacije ali vzpostavitvi v prvotno stanje, ki se nanaša na naravne vrednote ali sestavine biotske raznovrstnosti, je treba novo stanje približati v kar največji mogoči meri stanju v naravi skladno s predhodno pridobljenim strokovnim mnenjem strokovne organizacije, ki je pripravljeno s sodelovanjem upravljavca narodnega parka. Če se odprava škode, izvedba sanacije ali vzpostavitev v prejšnje stanje nanaša na kulturno dediščino, je treba novo stanje približati v kar največji možni meri prejšnjemu stanju oziroma, če to ni mogoče sanirati stanje skladno z mnenjem organizacije, pristojne za varstvo kulturne dediščine, ki je pripravljeno s sodelovanjem upravljavca narodnega parka.

(5) Če se poseg iz prejšnjega odstavka izvaja na podlagi dovoljenja po predpisih, ki urejajo graditev objektov, so sestavni del gradbenega dovoljenja pogoji za izvedbo posega, ki jih določita ministrstvo v naravovarstvenih pogojih in z njimi povezanim naravovarstvenim soglasjem, oziroma organizacija, pristojna za varstvo kulturne dediščine, v kulturnovarstvenih pogojih in z njimi povezanim kulturnovarstvenim soglasjem. Če za poseg iz prejšnjega odstavka dovoljenje ni potrebno, se mogoča obveznost odstranitve objekta in pogoji za izvedbo posega določijo z ukrepom inšpektorja ali inšpektorice (v nadaljnjem besedilu: inšpektor), pristojnega za ohranjanje narave, oziroma inšpektorja, pristojnega za varstvo kulturne dediščine.

(6) Minister v soglasju z ministrom, pristojnim za varstvo kulturne dediščine, predpiše tipologijo krajine in z varstvom krajinske pestrosti povezana pravila ravnanja v narodnem parku.

24. člen
(upravljanje in raba naravnih dobrin)

(1) Plani, programi, načrti in drugi akti upravljanja, rabe oziroma gospodarjenja z naravnimi dobrinami za območje narodnega parka morajo biti usklajeni s tem zakonom in z načrtom upravljanja.

(2) Pripravljavec aktov iz prejšnjega odstavka mora v postopku njihove izdelave zagotoviti sodelovanje upravljavca narodnega parka.

(3) Izdelava podrobnejših načrtov upravljanja voda na podlagi predpisov o urejanju voda ter operativnih programov po predpisih o varstvu okolja se za območje narodnega parka zagotovi prednostno.

(4) Gozdne prometnice in gozdarska investicijska vzdrževalna dela se v narodnem parku načrtujejo, izvajajo in vzdržujejo skladno s cilji narodnega parka.

25. člen
(upravljanje z divjadjo)

(1) Pri načrtovanju upravljanja z divjadjo v narodnem parku se upoštevajo nameni in cilji narodnega parka, pri čemer se v kar največji mogoči meri ohranja naravno populacijsko dinamiko. Pri določanju višine odvzema divjadi iz narave je treba upoštevati gostoto populacije na posameznih varstvenih območjih.

(2) Upravljavec narodnega parka lahko predlaga sprejetje ukrepov za ohranitev populacij določene vrste divjadi po predpisih, ki urejajo divjad in lovstvo.

(3) Z ukrepi iz prejšnjega odstavka se določijo omejitve in usmeritve pri upravljanju vrst divjadi, rabi zemljišč in prostem gibanju ljudi v teh območjih ter čas trajanja ukrepa, ki ne sme biti daljši od 5 let.

26. člen
(vzpostavitev ekocelic)

(1) V načrtih upravljanja z divjadjo in gozdnogospodarskih načrtih po predpisih, ki urejajo divjad in gozdove, se zaradi ohranitve vrst divjadi in rastlinskih ter živalskih vrst predvidijo kraji in ukrepi za vzdrževanje in vzpostavljanje ekocelic.

(2) Upravljavec narodnega parka mora skladno z načrti upravljanja z divjadjo in gozdnogospodarskimi načrti ter na podlagi načrta upravljanja vzpostaviti ekocelice na lastnih zemljiščih oziroma na zemljiščih, s katerimi upravlja, v soglasju z lastnikom ali lastnico (v nadaljnjem besedilu: lastnik) oziroma uporabnikom ali uporabnico (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) zemljišča pa tudi na drugih zemljiščih.

27. člen
(urejanje prometa v parku)

(1) Ne glede na predpise o javnih cestah in predpise o varnosti cestnega prometa lahko državni organ in parkovne lokalne skupnosti, ki skrbijo za upravljanje državnih ali občinskih cest in prometa na njih, na predlog upravljavca narodnega parka oziroma z njegovim soglasjem zaradi ogroženosti ali prevelike obremenjenosti narodnega parka, omejijo uporabo državnih, občinskih in gozdnih cest za motorna vozila v območju narodnega parka, in sicer državni organ uporabo državnih, parkovne lokalne skupnosti pa uporabo občinskih cest.

(2) Ne glede na omejitve, določene na podlagi prejšnjega odstavka, se izjeme od omejitev lahko skladno z načrtom upravljanja določijo za:
- lastnike, upravljavce ali upravljavke (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) ali najemnike ali najemnice (v nadaljnjem besedilu: najemnik) objektov in zemljišč v narodnem parku za dostop do njihovih objektov in zemljišč;
- prebivalce v narodnem parku, stalno in začasno prebivajoče, in njihove goste, za dostop do njihovih prebivališč;
- turiste ali turistke (v nadaljnjem besedilu: turist), ki so nastanjeni v narodnem parku, za dostop do objektov, v katerih so nastanjeni,
- izvajanje upravnih nalog, pri inšpekcijskem nadzoru, delu preiskovalnih sodnikov ali sodnic in državnih tožilcev ali tožilk, izvajanju nalog upravljavca narodnega parka, strokovne organizacije, organizacije, pristojne za varstvo kulturne dediščine, policije, gasilcev, vojske, gorske in jamarske reševalne službe, zaščite in reševanja, lovskočuvajske in ribiškočuvajske službe, zdravstvene in veterinarske službe, kmetijsko-gozdarske službe, izvajanje geodetskih del, izvajanje geoloških del, obvezne državne gospodarske službe urejanja voda, pomoč pri reševanju ob naravnih in drugih nesrečah ter gospodarskih prevozov (prevoz potnikov v cestnem prometu, dostava blaga, opravljanje storitev in podobno).

(3) Če je v primerih iz prvega odstavka tega člena zaradi velike obremenjenosti cest s prometom treba promet usmerjati in urejati ali nadstandardno vzdrževati prometno infrastrukturo, vključno s parkirišči, lahko ministrstvo, pristojno za državne ceste, in ministrstvo, pristojno za gozdne ceste, ter parkovna lokalna skupnost za občinske ceste določijo obveznost plačila cestnin in parkirnin in njuno višino ter obenem določijo tudi način in deleže porabe pridobljenih sredstev.

(4) Cestnine in parkirnine, pridobljene na podlagi prejšnjega odstavka, so lastni prihodek upravljavcev cest in parkirišč skladno s predpisi. Pridobljena sredstva morajo porabiti namensko, v parkovnih lokalnih skupnostih, kjer so bila sredstva zbrana, pri čemer se prednostno namenijo za vzdrževanje cest in parkirišč ter za izgradnjo parkovne infrastrukture skladno z načrtom upravljanja.

28. člen
(znanstvene raziskave)

(1) Znanstvene raziskave v narodnem parku se izvajajo skladno s tem zakonom in načrtom upravljanja ter na podlagi soglasja upravljavca narodnega parka.

(2) V soglasju iz prejšnjega odstavka se odloči o raziskavi, njenem obsegu in načinu, času in poteku njenega trajanja, mogočem strokovnem nadzoru, drugih pogojih poteka znanstvene raziskave zaradi doseganja ciljev in namena narodnega parka in o vsebini poročila o opravljeni znanstveni raziskavi.

(3) Upravljavec narodnega parka lahko sodeluje pri znanstveni raziskavi.

(4) Izvajalec znanstvene raziskave mora po koncu del seznaniti upravljavca narodnega parka s poročilom o opravljeni raziskavi.

(5) Upravljavec narodnega parka seznani strokovno organizacijo o opravljenih raziskavah v narodnem parku v preteklem koledarskem letu in ji na podlagi zahteve dostavi tudi pridobljene podatke.

29. člen
(smernice in mnenja o upoštevanju)

(1) Naravovarstvene smernice in smernice za varstvo in ohranitev kulturne dediščine, ki se nanašajo na območje narodnega parka in parkovnih lokalnih skupnosti in ki so pripravljene po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave in varstvo kulturne dediščine, morajo temeljiti na določbah tega zakona in načrtu upravljanja.

(2) Pri pripravi smernic iz prejšnjega odstavka in mnenja o njihovem upoštevanju sodeluje tudi upravljavec narodnega parka.

30. člen
(dovoljenja in soglasja)

(1) Za izvajanje posegov v naravo v narodnem parku se v primerih, določenih s tem zakonom in zakonom, ki ureja ohranjanje narave, in na njegovi podlagi izdanih predpisov, pridobivajo dovoljenja za poseg v naravo, ki jih izdaja ministrstvo.

(2) Za izvajanje posegov v prostor in gradnjo objektov v narodnem parku se pridobivajo naravovarstveni pogoji in naravovarstvena soglasja po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, in skladno z določbami tega zakona.

(3) Naravovarstveno soglasje je treba pridobiti tudi za gradnjo enostavnih objektov in izvajanja rednih in investicijskih vzdrževalnih del, določenih v predpisih, ki urejajo gradnjo objektov, v narodnem parku.

(4) V postopku izdaje naravovarstvenega soglasja je treba preveriti tudi, če ravnanja, posegi ali dejavnosti lahko ogrozijo namene in cilje narodnega parka skladno s prvim odstavkom 14. člena tega zakona, in upoštevanje obveznih pravil ravnanja iz 23. člena tega zakona.

(5) V narodnem parku se pridobivajo kulturnovarstveni pogoji in kulturnovarstvena soglasja po predpisih, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, in določbami tega zakona.

(6) V postopkih izdajanja pogojev, soglasij in dovoljenj iz prejšnjih odstavkov sodeluje upravljavec narodnega parka z mnenjem.

31. člen
(soglasje upravljavca narodnega parka)

(1) Ravnanja, posegi in dejavnosti, ki se v narodnem parku lahko izvajajo samo na podlagi soglasja upravljavca narodnega parka, so:
1. znanstvene raziskave;
2. odvzemi mineralov in fosilov v izobraževalne ali znanstvene namene;
3. odvzemi živali prostoživečih vrst, ki niso zavarovane po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, in niso divjad ali ribe, iz narave za namene, določene s tem zakonom;
4. odvzemi mivke, peska in proda iz strug vodotokov ter vodnih in priobalnih zemljišč za namene, določene s tem zakonom;
5. letenje z motornimi zrakoplovi za potrebe geodetskega, filmskega ter dokumentarnega snemanja in znanstvene raziskave;
6. prirejanje shodov ter športnih, rekreacijskih, turističnih in drugih tradicionalnih prireditev;
7. šotorjenje in taborjenje zunaj za to določenih mest;
8. turistične, športne in rekreacijske dejavnosti na vodotokih in stoječih vodah, ki niso ribolov po predpisih, ki urejajo sladkovodno ribištvo;
9. vzletanje in pristajanje z jadralnimi padali, zmaji ali baloni;
10. uporaba motornih sani in drugih vozil na motorni pogon za vožnjo po snegu in ledu v primerih, določenih s tem zakonom;
11. postavljanje znakov za označevanje planinskih in drugih poti.

(2) V upravni odločbi iz prejšnjega odstavka se odloči o sprejemljivosti nameravane aktivnosti z določbami tega zakona in določi pogoje za njeno izvedbo.

(3) Če je za ravnanje iz prvega odstavka tega člena treba pridobiti dovoljenje za poseg v naravo, je pred njegovo izdajo treba pridobiti soglasje upravljavca narodnega parka.

32. člen
(dostopnost narodnega parka)

(1) Obiskovanje in ogledovanje narodnega parka je pod enakimi pogoji dovoljeno vsakomur in je brezplačno, razen v primeru podeljene koncesije za rabo dela narodnega parka.

(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka minister omeji dostop do naravnih vrednot ali posameznih delov narodnega parka (v nadaljnjem besedilu: del narodnega parka) na podlagi strokovne ocene o ogroženosti, ki jo pripravita skupaj upravljavec narodnega parka in strokovna organizacija ali upravljavec narodnega parka in organizacija, pristojna za varstvo kulturne dediščine. Šteje se, da je ogroženost podana, če je v oceni verjetno izkazano, da bi ogledovanje in obiskovanje dela narodnega parka lahko povzročila nevarnost za ohranitev naravnih vrednot, rastlinskih ali živalskih vrst in njihovih habitatov, habitatnih tipov ter kulturne dediščine.

33. člen
(ureditev in raba delov narodnega parka )

(1) Del narodnega parka se lahko ob izpolnjevanju določb tega zakona posebej uredi za ogledovanje in obiskovanje po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave. Deli narodnega parka se lahko uredijo za ogledovanje in obiskovanje z ureditvijo dostopnih poti, ki lahko na nedostopnih delih narodnega parka vključujejo tudi posebno infrastrukturno opremo, na primer: galerije, lestve in varovalne ograje.

(2) Raba delov narodnega parka je organizirano ogledovanje in obiskovanje delov narodnega parka, ki se lahko tudi javno oglašuje.

(3) Ureditev in raba delov narodnega parka mora potekati ob spoštovanju predpisanih varstvenih režimov in pravil ravnanja na podlagi tega zakona in predpisov, ki urejajo ohranjanje narave.

(4) Deli narodnega parka, ki se lahko uredijo in tisti, ki se lahko rabijo, se določijo v načrtu upravljanja, kjer se določi tudi, kaj je predmet koncesije.

(5) Vlada podeli koncesijo za rabo dela narodnega parka proti plačilu koncesnine pravni ali fizični osebi, ki je usposobljena za rabo delov narodnega parka in izpolnjuje v aktu o podelitvi koncesije določene pogoje. Odločitev o podelitvi koncesije za rabo delov narodnega parka se sprejme na podlagi skupnega strokovnega mnenja upravljavca narodnega parka in strokovne organizacije. V aktu o podelitvi koncesije se lahko določi, da je treba del narodnega parka, ki je predmet koncesije urediti za ogledovanje in obiskovanje.

(6) Koncesija se podeli po določbah zakona, ki ureja podelitve koncesije na naravnih dobrinah.

(7) O izboru koncesionarja ali koncesionarke (v nadaljnjem besedilu: koncesionar) odloči vlada. Kandidat ali kandidatka (v nadaljnjem besedilu: kandidat) za pridobitev koncesije mora izkazati ustrezen pravni naslov za uporabo zemljišč, ki so predmet rabe, in morebitne pripadajoče infrastrukture. Pri izbiri ima prednost kandidat, ki je ob izpolnjevanju razpisnih pogojev za podelitev koncesije predložil naravovarstveno sprejemljivejši predlog rabe dela narodnega parka. Če ima več kandidatov enako število točk, ima prednost kandidat, ki je prebivalec narodnega parka, ali pravna oseba s sedežem v narodnem parku.

(8) Če so zemljišča, potrebna za izvajanje rabe dela narodnega parka, v lasti države, se šteje, da je z odločbo o podelitvi koncesije dan koncesionarju tudi ustrezen pravni naslov iz petega odstavka tega člena.

34. člen
(uporaba imena narodnega parka, njegovih prevodov in izpeljank ter znaka narodnega parka)

(1) Znak in ime narodnega parka ter njegove izpeljanke in prevode lahko uporablja samo upravljavec narodnega parka. Koncesionar iz prejšnjega člena lahko uporablja samo ime narodnega parka in njegove prevode ter izpeljanke.

(2) Upravljavec narodnega parka lahko uporabi ime narodnega parka ter njegove izpeljanke in prevode tudi v svojem logu. Uporabo loga lahko dovoli tudi drugim osebam za proizvode ali storitve, ki so povezane z narodnim parkom.

35. člen
(financiranje projektov iz javnih sredstev)

V narodnem parku se lahko iz javnih sredstev financira ali sofinancira samo tiste razvojne projekte, ki so skladni s cilji narodnega parka.

 

V. UPRAVLJANJE NARODNEGA PARKA

36. člen
(upravljanje)

(1) Z narodnim parkom upravlja upravljavec narodnega parka z namenom dosegati cilje, določene s tem zakonom. Upravljavec narodnega parka je javni zavod. Javni zavod vključuje v upravljanje narodnega parka parkovne lokalne skupnosti, prebivalce narodnega parka, lastnike zemljišč v narodnem parku in zainteresirano javnost.

(2) Ustanovitelj javnega zavoda je Republika Slovenija.

(3) Ustanoviteljske pravice in obveznosti izvršuje vlada.

(4) Javni zavod je oseba javnega prava, ki z vpisom v sodni register pridobi pravno in poslovno sposobnost.

(5) Sedež javnega zavoda je na območju parkovne skupnosti z največ prebivalci v narodnem parku.

(6) Javni zavod zagotavlja kakovost upravljanja narodnega parka z doseganjem standardov kakovosti.

(7) Javni zavod zagotavlja javnost in transparentnost svojega delovanja.

37. člen
(poslovanje javnega zavoda z imenom in znakom narodnega parka)

(1) Javni zavod uporablja pri svojem poslovanju ime narodnega parka, njegove izpeljanke in prevode ter znak narodnega parka.

(2) Uporaba imena narodnega parka, njegovih izpeljank in prevodov ter znaka narodnega parka za potrebe poslovanja narodnega parka se podrobneje določi s statutom javnega zavoda.

38. člen
(organi javnega zavoda)

(1) Javni zavod ima naslednje organe:
- svet zavoda,
- strokovni svet in
- direktorja.

(2) Podrobnejšo sestavo organov javnega zavoda, način imenovanja članov ali članic (v nadaljnjem besedilu: član) kolegijskih organov in drugo določa akt o ustanovitvi javnega zavoda oziroma statut javnega zavoda.

39. člen
(svet zavoda)

(1) V svetu zavoda, ki je najvišji organ upravljanja, imajo svoje predstavnike ali predstavnice (v nadaljnjem besedilu: predstavnik) ustanovitelj narodnega parka, parkovne lokalne skupnosti, zainteresirana javnost in delavci ali delavke (v nadaljnjem besedilu: delavec) javnega zavoda.

(2) V svetu zavoda so:
- štirje predstavniki ustanovitelja, ki jih imenuje vlada, in sicer po enega na predlog ministrstva, pristojnega za ohranjanje narave, ministrstva, pristojnega za kulturno dediščino, službe vlade, pristojne za regionalni razvoj, in ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano;
- osem predstavnikov parkovnih lokalnih skupnosti, ki jih imenujejo parkovne lokalne skupnosti Bled, Bohinj, Bovec, Gorje, Jesenice, Kobarid, Kranjska Gora in Tolmin in sicer vsaka po enega;
- en predstavnik delavcev, ki ga med seboj izvolijo delavci, zaposleni v javnem zavodu;
- šest predstavnikov zainteresirane javnosti, izmed katerih je en predstavnik Lovske zveze Slovenije, drugi je predstavnik Planinske zveze Slovenije, tretji je predstavnik strokovne javnosti, četrti je predstavnik zainteresiranih nevladnih organizacij, peti in šesti pa sta predstavnika lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč v narodnem parku.

(3) Predstavniki zainteresirane javnosti se določijo tako, da ministrstvo pozove k sodelovanju pri upravljanju narodnega parka zainteresirane nevladne in strokovne organizacije. Organizacija, ki želi sodelovati pri upravljanju narodnega parka, mora izpolnjevati naslednji pogoj:
- nevladna organizacija: ima pridobljen status društva ali nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja, ohranjanje narave ali varstva kulturne dediščine, ali izkazuje aktivno delovanje na območju narodnega parka, ki je usklajeno s cilji narodnega parka;
- strokovna organizacija: njeno delovno področje obsega vedenja in znanja, ki so pomembna za doseganje varstva in razvoja narodnega parka.

(4) Organizacija, ki želi sodelovati pri upravljanju narodnega parka, se prijavi k sodelovanju s pisno prijavo, v kateri navede dokazila o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka in predlaga imena kandidatov za člane sveta zavoda. Ministrstvo objavi imena organizacij, ki izpolnjujejo pogoje iz prejšnjega odstavka, in imena evidentiranih kandidatov za članstvo v svetu zavoda. Dva člana sveta zavoda izberejo organizacije, ki izpolnjujejo pogoje, izmed evidentiranih kandidatov za člane sveta zavoda.

(5) Predstavnika lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč v svetu zavoda določi Kmetijsko gozdarska zbornica, pri čemer mora v postopku izbora zagotoviti tudi sodelovanje lastnikov kmetijskih zemljišč in gozdov v narodnem parku, ki niso njeni člani, in agrarnih skupnosti, ki so lastnice kmetijskih zemljišč in gozdov v narodnem parku, tako da sta oba predstavnika lastnika kmetijskega zemljišča ali gozda v narodnem parku. Eden predstavlja lastnike iz občin Bovec, Kobarid in Tolmin, drugi pa lastnike iz občin Bled, Bohinj, Gorje, Jesenice in Kranjska Gora.

(6) Sklepi sveta zavoda, ki se nanašajo na načrt upravljanja in načrt upravljanja z nepremičninami v lasti države v narodnem parku ter statut, akt o sistemizaciji, akt o notranji organizaciji in plačah, program dela, finančni načrt, letno poročilo so veljavno sprejeti, če z njimi soglašajo predstavniki ustanovitelja.

(7) Ob glasovanju članov sveta zavoda o zadevah iz prejšnjega odstavka, ko se član sveta, ki je predstavnik ustanovitelja, opravičeno ne more udeležiti seje sveta, zadošča njegovo pisno soglasje.

40. člen
(posvetovalno telo člana sveta zavoda)

(1) Če so v parkovnih lokalnih skupnostih v narodnem parku vzpostavljeni ožji deli občine skladno s predpisi, ki urejajo lokalno samoupravo, se morajo le-ti strinjati s predlaganim kandidatom za člana sveta zavoda.

(2) Parkovne lokalne skupnosti same morajo v primeru iz prejšnjega odstavka skupaj z ožjimi deli občin v narodnem parku ustanoviti posebno posvetovalno telo člana sveta zavoda z njihovega območja.

(3) Član sveta zavoda mora sklicati posvetovalno telo praviloma pred vsako sejo sveta zavoda, obvezno pa dvakrat letno, in sicer ob sprejetju programa dela s finančnim načrtom in letnega poročila.

41. člen
(sodelovanje javnosti na forumu)

(1) Sodelovanje javnosti pri upravljanju narodnega parka se zagotavlja in uresničuje tudi prek foruma zainteresirane javnosti Triglavskega narodnega parka (v nadaljnjem besedilu: forum).

(2) Forum je organizirano javno srečanje fizičnih in pravnih oseb ter pogodbenih skupnosti, ki so zainteresirani za narodni park in želijo sodelovati pri njegovem delovanju, s pristojnim ministrstvom in z javnim zavodom. Forum obravnava dokumente, s katerimi se ureja upravljanje narodnega parka in poroča o njem, razpravlja o stanju v narodnem parku in uresničevanju razvojnih usmeritev, izvajanju predpisanih režimov in pravil ravnanja, sprejema stališča, daje pobude in priporočila glede upravljanja narodnega parka. Seznani se tudi z načinom upoštevanja sklepov preteklega foruma.

(3) Svet zavoda skliče forum najmanj vsaki dve leti. Pobudo za sklic foruma lahko da javnemu zavodu vsaka pravna ali fizična oseba, ki v pobudi izkaže svoj interes za doseganje ciljev in namena narodnega parka. Pobudi morata biti priložena obrazložitev razlogov za sklic foruma in predlog dnevnega reda.

(4) Če se pobuda za sklic foruma ne sprejme, je treba odločitev o tem z obrazložitvijo razlogov objaviti na spletni strani javnega zavoda.

(5) Sklic foruma se izvede z javnim naznanilom, ki se objavi v sredstvih javnega obveščanja, v najmanj enem časopisu, ki pokriva celotno državo. Javno naznanilo mora vsebovati kraj in čas sklica ter predlagani dnevni red. Na forumu se praviloma obravnavajo posamezna področja iz upravljanja parka.

(6) Javni zavod zagotavlja tehnično in administrativno podporo za delovanje foruma.

(7) Minister predpiše način delovanja foruma.

42. člen
(naloge javne službe)

(1) Javni zavod kot javno službo ohranjanja narave na področju upravljanja narodnega parka opravlja naslednje naloge na območju narodnega parka:
1. pripravlja predlog načrta upravljanja;
2. sprejema dvoletne programe dela na podlagi načrta upravljanja in opravlja oziroma skrbi za opravljanje v njem določenih naravovarstvenih nalog;
3. sodeluje s parkovnimi lokalnimi skupnostmi pri doseganju ciljev narodnega parka;
4. spremlja in analizira stanje narave, sestavin biotske raznovrstnosti, krajinske pestrosti in naravnih ter krajinskih vrednot;
5. sodeluje s strokovno organizacijo pri pripravi naravovarstvenih smernic, naravovarstvenega mnenja in drugih mnenj, soglasij ter strokovnih gradiv za del, ki se nanaša na območje narodnega parka;
6. sodeluje s strokovno organizacijo pri pripravi naravovarstvenih pogojev in naravovarstvenega soglasja z mnenjem za del, ki se nanaša na območje narodnega parka;
7. izvaja in skrbi za izvajanje ukrepov varstva in naravovarstvenih nalog na območju narodnega parka vključno z ukrepi pogodbenega varstva in skrbništva in ukrepi varstva na delih posebnih varstvenih območij, ki segajo zunaj narodnega parka;
8. usklajuje in spremlja izvajanje znanstveno raziskovalnih nalog glede narodnega parka;
9. sodeluje pri pripravi razvojnih dokumentov lokalnih skupnosti in države;
10. sodeluje pri določitvi projektov, investicij in dejavnosti, za katere se dodeljujejo spodbude oziroma se sofinancirajo na podlagi tega zakona;
11. skrbi za izvajanje razvojnih usmeritev, ki se neposredno nanašajo na upravljanje narodnega parka, in predlaga razvojne projekte s področja upravljanja narodnega parka;
12. svetuje, izvaja in sodeluje pri izvajanju razvojnih projektov v narodnem parku;
13. v sodelovanju s parkovnimi lokalnimi skupnostmi in lastniki nepremičnin skrbi za vzdrževanje, obnavljanje in varovanje naravnih vrednot na območju narodnega parka;
14. sodeluje z lastniki, najemniki zemljišč in investitorji ali investitoricami (v nadaljnjem besedilu: investitor), jim strokovno pomaga in svetuje;
15. načrtuje, gradi in vzdržuje parkovno infrastrukturo;
16. vodi po narodnem parku;
17. razvija zavest javnosti o pomenu narodnega parka, varstvu naravnih in krajinskih vrednot, krajinskih značilnosti, kulturne dediščine, ohranjanju biotske raznovrstnosti in o varstvu okolja v narodnem parku;
18. izvaja mednarodne projekte in sodeluje pri njihovem izvajanju, tudi z namenom pridobivanja sredstev za delovanje parka, predstavitvah in strokovnih raziskavah parka;
19. skrbi za upravljanje obiska narodnega parka in predstavitev narodnega parka, ki vključuje tudi informiranost, interpretacijo in ozaveščanje javnosti o pomenu parka;
20. zagotavlja dostop do informacij o narodnem parku in vodi informacijske centre, postaje in točke narodnega parka;
21. izvaja druge naloge skladno s tem zakonom.

(2) Javni zavod opravlja kot javno službo naslednje naloge varstva kulturne dediščine:
1. sodeluje z organizacijo, pristojno za varstvo kulturne dediščine, pri pripravi gradiv s področja varstva kulturne dediščine, ki se nanašajo na narodni park ter spremlja stanje kulturne dediščine v narodnem parku;
2. sodeluje z organizacijo, pristojno za varstvo kulturne dediščine, pri pripravi kulturnovarstvenih pogojev in soglasij z mnenjem za del, ki se nanaša na območje narodnega parka;
3. izvaja muzejsko dejavnost, dejavnost varstva premične kulturne dediščine, galerijsko dejavnost po predpisih, ki urejajo varstvo kulturne dediščine.

(3) Javni zavod opravlja naloge javne službe upravljanja z loviščem s posebnim namenom Triglav s področja upravljanja z divjadjo po predpisih, ki urejajo divjad in lovstvo.

(4) Javni zavod opravlja kot javno službo tudi naloge, ki se nanašajo na upravljanje z nepremičninami v narodnem parku, ki so v lasti države in ki služijo namenom narodnega parka.

(5) Za nepremičnine, ki služijo namenom narodnega parka, se štejejo vse nepremičnine, ki so prešle v last države na podlagi uveljavljene predkupne pravice države, in nepremičnine v prvem varstvenem območju.

(6) Vlada s sklepom določi nepremične iz prejšnjega odstavka.

(7) Podrobnejše naloge glede obsega upravljanja z nepremičninami v lasti države se določijo v aktu o ustanovitvi javnega zavoda.

43. člen
(naloge strokovne pomoči in svetovanja)

Javni zavod pri izvajanju 12. in 14. točke prvega odstavka prejšnjega člena sodeluje z lastniki, najemniki zemljišč in investitorji, jim strokovno pomaga in svetuje ter jih obvešča z namenom doseganja ciljev parka predvsem na področjih:
- ekološkega kmetovanja, na primer s svetovanjem o primernih načinih kmetovanja, pri pridobivanju ustreznih kmetijskih spodbud, z usmerjanjem v primerne dopolnilne dejavnosti, pri trženju ekoloških kmetijskih pridelkov in s svetovanjem tehnik in aktivnosti, ki prispevajo k ohranjanju krajine;
- gozdarstva, s spodbujanjem rabe in tehnik, ki krepijo ekološke in socialne funkcije gozda;
- ohranjanja kulturne dediščine, na način usmerjanja v primerno rabo, s svetovanjem glede vzdrževanja, obnove, oživljanja in pridobivanjem ustreznih spodbud in drugo;
- razvoja ekoturizma, s predlaganjem ustreznih oblik turizma in njihove izvedbe;
- gradnje, rekonstrukcije in obnove objektov, z usmerjanjem v ohranjanje poselitvenih in arhitekturnih značilnosti narodnega parka;
- energetike, s svetovanjem o uporabi najboljših razpoložljivih tehnik in razpoložljivih finančnih spodbudah.

44. člen
(druge naloge)

Poleg nalog iz prejšnjih dveh členov opravlja javni zavod tudi naslednje naloge:
1. izvaja raziskovalne naloge v zvezi z narodnim parkom;
2. sodeluje z mednarodnimi organizacijami s področja varstva narave;
3. sodeluje z upravljavci zavarovanih območij doma in v tujini;
4. sodeluje z vzgojno-izobraževalnimi in znanstveno-raziskovalnimi ustanovami;
5. izvaja naloge za doseganje ciljev mednarodno priznanih oblik varstva območij narave, ki narodni park vključujejo ali se nanj nanašajo;
6. druge naloge, če z njimi soglaša ustanovitelj.

45. člen
(posebne določbe v zvezi z izvajanjem nalog javne službe)

(1) Če javni zavod sklene pogodbo o skrbništvu iz 7. točke prvega odstavka 42. člena tega zakona, imajo, ne glede na predpise, ki urejajo ohranjanje narave, pri izbiri skrbnika oziroma sklenitvi pogodbe o skrbništvu prednost prebivalci narodnega parka in pravne osebe, ki imajo sedež v narodnem parku in ki so za skrbništvo ustrezno usposobljene.

(2) Javni zavod pri opravljanju naravovarstvenih nalog ne plačuje cestnin in drugih dajatev za uporabo infrastrukturnih objektov.

46 člen
(javna pooblastila)

(1) Javni zavod opravlja na podlagi javnega pooblastila naslednje naloge:
1. izvaja neposredni nadzor v narodnem parku;
2. izvaja lovskočuvajsko službo;
3. izvaja predkupno pravico države do nakupa nepremičnin v narodnem parku;
4. izdaja mnenja, soglasja, dovoljenja in druge upravne odločbe na podlagi tega zakona in drugih predpisov;
5. upravlja z bazami podatkov, ki se nanašajo na narodni park, in uporablja baze podatkov, ki so bile oblikovane z javnimi sredstvi.

(2) Javni zavod je stranka v vseh upravnih postopkih, ki se vodijo na podlagi predpisov o gradnji objektov, varstvu okolja, urejanju voda, ohranjanju narave, varstvu kulturne dediščine, divjadi in lovstvu in o gozdarstvu in se nanašajo na narodni park.

(3) Javni zavod ima pravico in dolžnost zastopati interese narodnega parka v vseh drugih upravnih in sodnih postopkih, katerih predmet je narodni park, in je varuh javnega interesa ne glede na določbe drugih predpisov.

47. člen
(predkupna pravica države do nakupa nepremičnin)

(1) Država ima v narodnem parku poleg predkupne pravice po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave in varstvo kulturne dediščine tudi predkupno pravico do nakupa stavbnih zemljišč, ne glede na določbe drugih predpisov.

(2) Predkupno pravico iz prejšnjega odstavka uveljavlja javni zavod po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave.

(3) Predkupna pravica se prednostno uveljavlja pri nepremičninah, ki so pomembne za doseganje ciljev narodnega parka.

48. člen
(pridobivanje podatkov)

(1) Podatke za potrebe nalog, ki jih javni zavod izvaja kot javno službo ali javna pooblastila, javni zavod pridobiva z lastnimi raziskavami, s spodbujanjem in z usmerjanjem raziskav drugih organov in organizacij, iz urejenih zbirk raziskovalnih ustanov in iz predpisanih zbirk podatkov, ki jih vodijo državni organi, javni zavodi, agencije in drugi pooblaščeni organi, zlasti iz:
1. zbirk podatkov o vodah in o onesnaženosti zemljišč in vod;
2. zbirk podatkov o podnebju in vremenu;
3. zbirk podatkov o kmetijstvu in gozdarstvu;
4. registra prostorskih enot;
5. poslovnega registra Slovenije;
6. zemljiškega katastra (parcelna številka, meja parcele, površina, lastnik, upravljavec, najemnik);
7. zemljiške knjige (lastninska pravica in druga pravna dejstva);
8. zbirk podatkov Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije;
9. prostorskega informacijskega sistema;
10. zbirk osebnih podatkov;
11. drugih zbirk, ki se nanašajo na živo in neživo naravo ali vplive, vključno s statističnimi podatki.

(2) Upravljavci podatkovnih zbirk posredujejo podatke brezplačno. Zaračunajo lahko le neposredne materialne stroške. Če skrbnik podatkov omogoča neposredni elektronski dostop do podatkov ali so podatki digitalni, jih javni zavod lahko pridobi ali do njih dostopa v tej obliki. Pri delu s podatki mora biti zagotovljena varnost prenosa in upoštevani predpisi, ki urejajo varovanje osebnih podatkov.

VI. NAČRT UPRAVLJANJA

49. člen
(načrt upravljanja)

(1) Upravljanje narodnega parka se izvaja na podlagi desetletnega načrta upravljanja.

(2) Načrt upravljanja se obvezno upošteva pri načrtovanju prostora, razvoju in ohranjanju poselitve, opravljanju dejavnosti ter urejanju, upravljanju, rabi in gospodarjenju z naravnimi dobrinami na območju narodnega parka, ohranjanju krajinske in arhitekturne identitete ter izvajanju gospodarskih in drugih javnih služb na območju narodnega parka.

50. člen
(vsebina načrta upravljanja)

(1) V načrtu upravljanja se določijo cilji, pomembni za uresničevanje namena narodnega parka in ukrepi za uresničevanje teh ciljev.

(2) Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka se deli na:
- uvodni del, ki podaja osnovne informacije o dokumentu in narodnem parku;
- izhodišča za načrt upravljanja, v katerem je podana splošna ocena stanja in ocena stanja po posameznih področjih v narodnem parku in v parkovnih lokalnih skupnostih, na podlagi ovrednotenja zunanjih in notranjih tveganj, ki se nanašajo na biotsko raznovrstnost in naravne procese, naravne in duhovne vrednote, kulturno dediščino ter gospodarski, prostorski (poselitev, krajina, infrastruktura), kulturni in socialni razvoj ter ohranjanje poselitve glede na cilje narodnega parka;
- dolgoročno zasnovo upravljanja narodnega parka, s cilji in prioritetami na področjih varstva in razvoja ter varstvene in razvojne usmeritve za doseganje teh ciljev po posameznih dejavnostih in območjih, usmeritve za sektorsko prostorsko in razvojno načrtovanje v narodnem parku in v parkovnih lokalnih skupnostih;
- program izvajanja načrta upravljanja, ki določa načine doseganja ciljev upravljanja narodnega parka, akcijske načrte, ukrepe, naravovarstvene naloge in projekte za njihovo doseganje z navedbo finančnih virov ter potrebno kadrovsko, materialno in strokovno usposobljenostjo in opremljenostjo (človeški viri, oprema, usposobljenost, organizacijska struktura in drugo) in z načini doseganja standardov kakovosti upravljanja narodnega parka;
- prostorski del z umestitvijo in s konkretizacijo varstvenih režimov, pravil ravnanja in razvojnih usmeritev v prostor;
- finančno ovrednotenje načrta upravljanja s predvidenimi viri financiranja in terminskim načrtom;
- prilogo, ki vsebuje inventarizacijo območja.

(3) Načrt upravljanja obsega besedilni in grafični/kartografski del. Načrt upravljanja se izdela v digitalni in analogni obliki, ki morata biti med seboj skladni.

(4) Načrt upravljanja vsebuje poleg vsebin, določenih s tem zakonom in predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, tudi:
- okvirni program odkupa, zakupa, najema ali zamenjave zemljišč, ki so na območju narodnega parka v zasebni lasti, za katerega se v državnem proračunu zagotovijo namenska sredstva;
- izhodišča za usmerjanje obiska v narodnem parku vključno z opredelitvijo območij z omejitvijo obiska, označevanjem, opredelitvijo parkovne infrastrukture in njenim načrtovanjem, opredelitvijo poti, ki so namenjene doseganju ciljev narodnega parka, določitvijo naravnih vrednot in delov narodnega parka, ki se lahko uredijo za ogledovanje in obiskovanje, rabo delov narodnega parka, informacijskimi centri in z metodologijo za izvajanje monitoringa, zlasti z namenom ugotavljanja vplivov obiska;
- izhodišča, usmeritve in ukrepe za okoljsko in naravovarstveno sanacijo razvrednotenih območij;
- izhodišča, strateške in izvedbene cilje, usmeritve in ukrepe za celostno ohranjanje kulturne dediščine, vključno z ukrepi za njeno predstavitev javnosti ter metodologijo monitoringa nad izvajanjem ukrepov;
- ukrepe za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.

(5) Za izvajanje sprejetega načrta upravljanja se pripravijo akcijski načrti. Vsebina akcijskih načrtov se lahko nanaša na prostorske, vsebinske, finančne ali druge vidike doseganja ciljev načrta upravljanja. Akcijski načrt se mora v primerih, ko je to določeno v načrtu upravljanja pripraviti, lahko pa se pripravi tudi v drugih primerih, in sicer glede na izkazane potrebe upravljanja narodnega parka.

(6) Akcijski načrt pripravi javni zavod, potrdi pa ga ministrstvo. Če se akcijski načrt nanaša na varstvo kulturne dediščine, se pred potrditvijo uskladi z ministrstvom, pristojnim za kulturno dediščino.

(7) Prostorski načrti, načrti rabe naravnih dobrin in razvojni dokumenti se morajo uskladiti z veljavnim načrtom upravljanja ob njegovi pripravi ali spremembi oziroma najpozneje 2 leti po njegovem sprejetju.

(8) Če se v roku iz prejšnjega odstavka ne zgodi uskladitev, se določbe načrtov in dokumentov iz prejšnjega odstavka, ki so v nasprotju z načrtom upravljanja, ne uporabljajo.

51. člen
(priprava, sprejetje in spremljanje izvajanja načrta upravljanja)

(1) Načrt upravljanja strokovno pripravi javni zavod. Pri njegovi pripravi sodelujejo strokovna organizacija, organizacija, pristojna za varstvo kulturne dediščine, organizacije, pristojne za načrtovanje rabe naravnih dobrin, in parkovne lokalne skupnosti ter osebe, določene v sklepu o začetku priprave.

(2) Načrt upravljanja sprejme na predlog ministrstva vlada z uredbo.

(3) Javni zavod spremlja izvajanje načrta upravljanja in o njegovem izvajanju celovito poroča vladi vsakih pet let. Vsaki dve leti pripravi poročilo o izvajanju načrta upravljanja in ga posreduje v obravnavo forumu. Javni zavod poroča o izvajanju načrta upravljanja vsaki dve leti tudi ministrstvu v okviru poročila o opravljenem delu za program dela za naslednji dve leti.

(4) Če javni zavod ob pripravi poročil ugotovi, da je treba načrt upravljanja prilagoditi spremenjenim razmeram, pripravi spremembe načrta upravljanja, ki se sprejemajo na enak način kot načrt upravljanja.

(5) Pobudo za spremembo načrta upravljanja lahko poda tudi parkovna lokalna skupnost. Pobuda mora biti utemeljena in mora vsebovati predloge rešitev.

52. člen
(postopek sprejemanja načrta upravljanja)

(1) Minister izda sklep o začetku postopka priprave načrta upravljanja, v katerem določi: območje, temeljne cilje, sodelujoče v postopku priprave, terminski načrt priprave posameznih faz postopka, potrebna finančna sredstva in druge nujno potrebne vsebine za pripravo načrta upravljanja.

(2) Državni in lokalni organi ter organizacije z javnimi pooblastili oziroma izvajalci javnih služb, ki so v sklepu iz prejšnjega odstavka določeni kot sodelujoči v postopku priprave načrta upravljanja, morajo pri pripravi načrta upravljanja sodelovati.

(3) Po izdaji sklepa o začetku postopka priprave načrta upravljanja se skliče forum zaradi pridobitve stališč javnosti do upravljanja narodnega parka v naslednjem desetletnem obdobju.

(4) Javni zavod pripravi osnutek načrta upravljanja na podlagi tega zakona, predpisov s področja ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine, strokovnih podlag strokovne organizacije in organizacije, pristojne za varstvo kulturne dediščine, in sicer v delu ki se nanaša na strokovne naloge obeh organizacij, ter ob upoštevanju stališč oblikovanih na forumu, in stališč za pripravo načrta upravljanja, ki jih posredujejo osebe iz prvega odstavka tega člena. Upoštevajo se tudi načrti upravljanja in rabe naravnih dobrin.

(5) Ko osnutek načrta upravljanja potrdi svet zavoda, ga pošlje parkovnim lokalnim skupnostim v mnenje. Če parkovne lokalne skupnosti v 60 dneh od prejetja osnutka načrta upravljanja ne pošljejo svojega mnenja javnemu zavodu, se šteje, da na ta osnutek nimajo pripomb.

(6) Javni zavod po pridobitvi mnenj parkovnih lokalnih skupnosti dopolni osnutek načrta upravljanja in ga da v 60-dnevno javno obravnavo. Javna obravnava se izvede z javno predstavitvijo v parkovnih lokalnih skupnostih in zbiranjem mnenj, stališč in pripomb. Zaradi obravnave osnutka načrta upravljanja se skliče tudi forum.

(7) Po opravljeni javni obravnavi javni zavod pripravi predlog načrta upravljanja ob upoštevanju mnenj, stališč in pripomb iz javne obravnave, stališč parkovnih lokalnih skupnosti in oseb iz drugega odstavka tega člena. Predlogu načrta upravljanja morajo biti priložena tudi strokovna stališča in obrazložitve mnenj in pripomb parkovnih lokalnih skupnosti in pripomb in stališč iz javne obravnave. Strokovna stališča in obrazložitve zagotovi javni zavod.

(8) Svet zavoda sprejme predlog načrta upravljanja in ga posreduje ministrstvu.

(9) Vlada sprejme na predlog ministrstva načrt upravljanja z uredbo.

(10) Javni zavod mora objaviti začetek veljavnosti načrta upravljanja v uradnih glasilih parkovnih lokalnih skupnosti.

(11) Izvirnik načrta upravljanja hranita ministrstvo in javni zavod, dvojniki pa so na vpogled na sedežih parkovnih lokalnih skupnosti.

53. člen
(dvoletni program dela in letni finančni načrt)

(1) Javni zavod na podlagi sprejetega načrta upravljanja sprejme svoj finančno ovrednoteni dveletni program dela.

(2) S programom dela se podrobneje določijo terminski in finančni načrt izvedbe naravovarstvenih in drugih nalog iz programa izvajanja načrta upravljanja, način sodelovanja s prebivalci narodnega parka ter parkovnimi lokalnimi skupnostmi in načini svetovanja pri opravljanju dejavnosti, ki omogočajo trajnostni razvoj v narodnem parku, ter program odkupa, zakupa, najema ali zamenjave zemljišč, ki so v narodnem parku v zasebni lasti.

(3) Javni zavod pošlje program dela in finančni načrt, po sprejetju na svetu zavoda, ministrstvu, ki ga predloži vladi v potrditev.

54. člen
(upravljanje z lastnino države v narodnem parku)

(1) Za območje narodnega parka se na podlagi načrta upravljanja pripravi dolgoročni program upravljanja z državno lastnino, ki vključuje izhodišča gospodarjenja in upravljanja z naravnimi dobrinami, ki so v lasti države in sicer:
- program pridobivanja zemljišč v last države vključno z menjavo zaradi zagotavljanja ciljev narodnega parka,
- program upravljanja in gospodarjenja z nepremičninami v narodnem parku, ki so v lasti države.

(2) Sestavni del programa iz prejšnjega odstavka so tudi terminski načrt potrebnih aktivnosti in potrebna finančna sredstva ter viri zanje.

(3) Nosilec priprave programa iz prvega odstavka je javni zavod, ki pripravi predlog programa in ga predloži ministrstvu. Za pripravo posameznih sestavnih delov programa so zadolžene osebe javnega prava, ki upravljajo oziroma gospodarijo z naravnimi dobrinami v imenu države.

(4) Program iz prvega odstavka tega člena sprejme na predlog ministrstva vlada kot operativni program s področja varstva okolja.

VII. FINANCIRANJE

55. člen
(viri finančnih sredstev)

(1) Javni zavod pridobiva finančna sredstva za upravljanje narodnega parka, ki obsega naloge iz 42., 43., 44. in 46. člena tega zakona:
- iz državnega proračuna;
- z vstopninami, dotacijami in z donacijami;
- s sredstvi, pridobljenimi z upravljanjem nepremičnin;
- s prihodki od prodaje blaga in storitev, ki jih opravlja;
- iz različnih mednarodnih programov pomoči;
- s pridobivanjem sredstev na podlagi sofinanciranja programov in projektov, ki so skladni z namenom ustanovitve parka, iz sredstev lokalnih, državnih in mednarodnih skladov, ustanov oziroma drugih organizacij;
- iz drugih virov.

(2) Finančna sredstva iz proračunov lokalnih skupnosti se lahko zagotovijo skladno z njihovimi programi oziroma s sprejetim načrtom upravljanja.

56. člen
(poraba finančnih sredstev)

(1) Finančna sredstva iz prejšnjega člena se namenijo za upravljanje narodnega parka, ki vključuje tudi naravovarstvene naloge in izvajanje razvojnih usmeritev iz petega odstavka 10. člena tega zakona.

(2) Naravovarstvene naloge iz prejšnjega odstavka se nanašajo tudi na:
- nakup in zakup nepremičnin v narodnem parku;
- ukrepe varstva narave in kulturne dediščine;
- načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje parkovne infrastrukture;
- podporo aktivnostim, ki prispevajo k vzdrževanju in ohranjanju za narodni park tipične krajine.

(3) Razvojne usmeritve iz prvega odstavka tega člena se nanašajo na:
- ekološko sanacijo, javni prevoz in urejanje prometa;
- družbene, kulturne in gospodarske projekte oziroma dejavnosti, ki podpirajo uresničevanje ciljev narodnega parka (na primer: osnovna oskrba prebivalcev);
- druge razvojne usmeritve iz petega odstavka 10. člena tega zakona.

(4) Finančna sredstva se zagotavljajo na podlagi programa dela javnega zavoda in načrta upravljanja.

(5) Minister predpiše podrobnejše pogoje za pridobivanje sredstev iz tretjega odstavka tega člena, merila in postopke razdeljevanja sredstev ter odločanje o razdeljevanju in nadzor nad namensko porabo sredstev.

 

VIII. NADZOR

57. člen
(neposredni nadzor v naravi)

(1) Neposredni nadzor v naravi (v nadaljnjem besedilu: neposredni nadzor) nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov ter predpisov, ki urejajo ohranjanje narave v narodnem parku zagotavlja javni zavod po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave.

(2) Če javni zavod pri izvajanju neposrednega nadzora ugotovi, da so kršene določbe tega zakona, ima pravico in dolžnost, da predlaga pristojnemu inšpektorju ukrepanje skladno s tretjim odstavkom 59. člena tega zakona.

(3) Javni zavod usklajuje izvajanje nalog naravovarstvenega nadzora v narodnem parku, ki so širšega pomena oziroma v katerih izvajanje so vključeni tudi drugi izvajalci neposrednega nadzora v naravi.

(4) Javni zavod zagotavlja kot upravljavec lovišča s posebnim namenom tudi nadzor po predpisih, ki urejajo divjad in lovstvo.

58. člen
(naravovarstveni nadzorniki in prostovoljni nadzorniki)

(1) Naravovarstveni nadzornik ali naravovarstvena nadzornica (v nadaljnjem besedilu: naravovarstveni nadzornik) in prostovoljni nadzornik ali prostovoljna nadzornica (v nadaljnjem besedilu: prostovoljni nadzornik), organizirani v nadzorni službi javnega zavoda, izvajajo neposredni nadzor v narodnem parku. Pogoji in načini delovanja naravovarstvenih in prostovoljnih nadzornikov ter nadzorne službe se določijo v splošnem aktu javnega zavoda.

(2) Prostovoljni nadzorniki, ki niso vključeni v organiziran nadzor po tem členu, ne smejo delovati v narodnem parku, razen organizirano in v soglasju z javnim zavodom.

(3) Naravovarstveni in prostovoljni nadzorniki v narodnem parku imajo službeni znak, izkaznico in uniformo, po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, pri čemer uporabljajo tudi znak narodnega parka. Položaj uradne osebe se izkazuje z izkaznico.

(4) Izjave naravovarstvenih in prostovoljnih nadzornikov in materialni dokazi, ki jih zberejo glede dejanj, na podlagi katerih se ukrepa v inšpekcijskem postopku, se v postopku inšpekcijskega nadzora štejejo za dokaz, pridobljen skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.

(5) Naravovarstveni nadzornik pri opravljanju nalog neposrednega nadzora samostojno vodi postopek in odloča o prekrških v skladu z zakonom o prekrških.

(6) Naravovarstveni nadzorniki so dolžni ob vsakem času preprečevati prekrške po tem zakonu in po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če so zaradi prekrška ogroženi cilji parka ali grozi nevarnost uničenja ali poškodovanja naravne vrednote ali njenega dela.

(7) Naravovarstveni nadzorniki so dolžni opravljati delo v posebnih delovnih pogojih, kadar je to potrebno za izvajanje z zakonom določenih nalog. Posebni delovni pogoji so: delo v neenakomernem delovnem času, delo v izmenah,delo ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih, delo prek polnega delovnega časa, popoldansko in nočno delo, pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma, delo v deljenem delovnem času.

(8) Pripravljenost za delo je poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti naravovarstveni nadzornik v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu. Pripravljenost za delo se ne šteje v število ur delovne obveznosti. Če naravovarstveni nadzornik med pripravljenostjo za delo dela, se to število ur šteje v število ur delovne obveznosti naravovarstvenega nadzornika. Če število opravljenih delovnih ur naravovarstvenega nadzornika presega število ur njegove mesečne oziroma letne delovne obveznosti, se razlika ur šteje kot delo preko polnega delovnega časa.

(9) Če je naravovarstveni nadzornik pod vplivom alkohola, narkotičnih sredstev ali če je v takšnem psihofizičnem stanju, da neposredno ogroža svojo varnost ali varnost drugih, se mu prepreči nastop dela ali prepove nadaljevanje opravljanja dela.

59. člen
(inšpekcijski nadzor)

(1) Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov in konkretnih upravnih odločitev opravljajo inšpektorji, pristojni za ohranjanje narave, varstvo kulturne dediščine, varstvo okolja, ribištvo ter divjad in lovstvo ter gozdarski, gradbeni in tržni inšpektorji.

(2) Uresničevanje določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov in posamičnih aktov in ukrepov, izdanih na njihovi podlagi, ki se nanašajo na delovna področja drugih ministrstev, nadzorujejo tudi inšpektorji, pristojni za nadzor teh delovnih področij skladno z zakonom.

(3) Inšpektor, pristojen za ohranjanje narave, ima poleg pooblastil, ki jih ima po splošnih predpisih, če ugotovi, da so kršene določbe tega zakona, predpisov oziroma aktov, izdanih na njihovi podlagi, še pooblastilo nadzirati rabo delov narodnega parka glede njihove usklajenosti z določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, in pristojnosti:
1. odrediti vzpostavitev naravnih vrednot ali sestavin biotske raznovrstnosti v prejšnje stanje, odpravo škode oziroma sanacijo na stroške povzročitelja, v skladu s predhodno pridobljenim strokovnim mnenjem strokovne organizacije;
2. odrediti prepoved izvajanja posega ali opravljanja dejavnosti, ki se izvaja v nasprotju z določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi;
3. odrediti prepoved izvajanja posega, če se poseg izvaja brez naravovarstvenega soglasja oziroma v nasprotju z njim ter brez soglasja upravljavca narodnega parka ali v nasprotju z njim;
4. odrediti zaseg predmetov, s katerimi je bil povzročen prekršek po tem zakonu;
5. odrediti zaseg predmetov, ki so nastali s storitvijo prekrška po tem zakonu;
6. odrediti zaseg ali odvzem živali, če se z njimi ravna v nasprotju z določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, in njihovo izročitev zatočišču;
7. odrediti zaseg ali odvzem rastlin, če se z njimi ravna v nasprotju z določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, in njihovo uničenje, izročitev ali prodajo;
8. odrediti druge ukrepe v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi.

(4) Pritožba zoper odločbo, ki jo izda pristojni inšpektor v postopku inšpekcijskega nadzora v primerih iz prejšnjega odstavka, ne zadrži njene izvršitve.

(5) Če inšpektor pri izvajanju inšpekcijskega nadzora po tem zakonu naleti na fizični odpor ali če tak odpor lahko utemeljeno pričakuje, lahko zahteva pomoč policije.

(6) Pristojni inšpektor izda ustno odločbo in takoj odredi izvršitev odločbe, kadar je to potrebno zaradi preprečitve dejavnosti, zaradi katere bi lahko nastala neposredna nevarnost za obstoj naravne vrednote, biotsko raznovrstnost ali je neposredno ogroženo naravno ravnovesje.

(7) Pristojni inšpektor mora v osmih dneh od izreka ustne odločbe izdelati odločbo tudi v pisni obliki.

60. člen
(odločanje o prekrških)

(1) Javni zavod je prekrškovni organ, katerega pooblaščene osebe vodijo in odločajo v postopku o prekrških po tem zakonu v delu, ki se nanaša na področje ohranjanja narave, in o prekrških po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave. V vseh drugih primerih odloča o prekrških inšpekcijski organ, v čigar delovno področje sodi obravnavana zadeva.

(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka odloča o prekršku po tem zakonu v delu, ki se nanaša na področje ohranjanja narave, in o prekršku po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, inšpektor, pristojen za ohranjanje narave, če je v obravnavani zadevi poleg globe treba izreči tudi enega od inšpekcijskih ukrepov iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

(3) O prekršku odloča inšpekcijski organ v skladu z določbami tega zakona, zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor in zakona, ki ureja prekrške.

(4) V primerih iz prejšnjih dveh odstavkov je javni zavod predlagatelj postopka o prekršku.

IX. KAZENSKE DOLOČBE

61. člen
(hujši prekrški)

(1) Z globo od 100.000 do 250.000 evrov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če:
1. izvaja posege in dejavnosti, ki bi lahko poslabšali ekološke razmere na območju narodnega parka in posledično negativno vplivali na ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov ter habitatnih tipov, ki so pomembni za ohranjanje biotske raznovrstnosti (1. točka prvega odstavka 13. člena);
2. izvaja posege in dejavnosti na naravnih vrednotah na način, da se uničijo, poškodujejo ali bistveno spremenijo lastnosti, zaradi katerih je del narave opredeljen za naravno vrednoto oziroma v obsegu ali na način, ki znatno spremeni druge lastnosti naravne vrednote (2. točka prvega odstavka 13. člena);
3. izvaja posege in dejavnosti, ki bi lahko spremenili za narodni park značilne krajinske gradnike ali značilne krajinske ali poselitvene vzorce (3. točka prvega odstavka 13. člena);
4. odvzame iz narave živali prostoživečih vrst, ki niso divjad ali ribe, v namene, ki niso znanstveno raziskovalni (4. točka prvega odstavka 13. člena);
5. naseli ali goji rastline ali živali tujerodnih prostoživečih vrst (5. točka prvega odstavka 13. člena);
6. sprosti gensko spremenjene organizme v okolje ali jih uporablja (9. točka prvega odstavka 13. člena);
7. izravna grbinaste travnike (11. točka prvega odstavka 13. člena);
8. gradi ali postavlja objekte ali naprave na gorske vrhove, grebene, sedla, skalne osamelce, v naravna okna ali na druga izpostavljena mesta (17. točka prvega odstavka 13. člena);
9. gradi pomožen kmetijski objekt, pastirsko kočo ali hlev v naravnem okolju in ne gre za hlev za opravljanje kmetijskih dejavnosti v narodnem parku (18. točka prvega odstavka 13. člena);
10. gradi nov ali povečuje počitniški objekt ali spremeni namembnost obstoječega objekta v počitniški objekt (20. točka prvega odstavka 13. člena);
11. gradi novo planinsko ali lovsko kočo (21. točka prvega odstavka 13. člena);
12. gradi novo hotelsko ali apartmajsko naselje (23. točka prvega odstavka 13. člena);
13. gradi nov objekt za kratkotrajno nastanitev izven naselja ali v naselju z več kot 80 ležišči (24. točka prvega odstavka 13. člena);
14. gradi novo gostinsko stavbo zunaj naselja ali območja razpršene poselitve (25. točka prvega odstavka 13. člena);
15. gradi nov stanovanjski objekt zunaj naselja z izjemo gradnje objektov pod predpisanimi pogoji (26. točka prvega odstavka 13. člena);
16. gradi nov objekt, ki je posebnega pomena za obrambo zunaj območja za potrebe obrambe (27. točka prvega odstavka 13. člena);
17. gradi odlagališče odpadkov (28. točka prvega odstavka 13. člena);
18. gradi objekt za hranjenje nevarnih snovi in ne gre za pomožni objekt za lastne potrebe (29. točka prvega odstavka 13. člena);
19. gradi površinski vodni zbiralnik (30. točka prvega odstavka 13. člena);
20. razširi obstoječe smučišče ali zgradi novo, ki ni v neposredni bližini naselja ali je večje od 10 ha (31. točka prvega odstavka 13. člena);
21. gradi nov objekt ali napravo za proizvodnjo energije, ki ni iz neobnovljivih virov ali ne služi za samooskrbne potrebe, izven naselja in obstaja možnost priključitve na javno energetsko omrežje (33. točka prvega odstavka 13. člena);
22. gradi ali uredi novo vzletno-pristajalno mesto za zrakoplove (34. točka prvega odstavka 13. člena);
23. postavi nadzemeljski elektroenergetski, telekomunikacijski ali komunalni vod na območju, kjer vkop ne more negativno vplivati na ugodno stanje živalskih ali rastlinskih vrst, njihovih habitatov, habitatnih tipov oziroma naravnih vrednot (35. točka prvega odstavka 13. člena);
24. izvaja ukrepe ali gradnje, ki spreminjajo vodni režim, obliko struge ali kakorkoli vplivajo na naravne razmere vodnih in priobalnih zemljišč, z izjemo del za potrebe oskrbe s pitno vodo ali varstva pred škodljivim delovanjem voda (36. točka prvega odstavka 13. člena);
25. odpre novo območje za izkoriščanje mineralnih surovin (38. točka prvega odstavka 13. člena);
26. izvaja ravnanja, posege ali dejavnosti, ki bi lahko ogrozili cilje in namene narodnega parka (prvi odstavek 14. člena);
27. spremeni obliko ali sestavo površja v prvem varstvenem območju, razen v primerih določenih s tem zakonom (1. točka prvega odstavka 15. člena);
28. lovi divjad ali ribe v prvem varstvenem območju (4. točka prvega odstavka 15. člena) ;
29. gradi nove, rekonstruira obstoječe ali postavi začasne objekte v prvem varstvenem območju, razen v s tem zakonom dovoljenih primerih (9. točka prvega odstavka 15. člena);
30. gradi nove ali širi obstoječe ceste, kolovoze, poljske ali druge poti v prvem varstvenem območju (10. točka prvega odstavka 15. člena);
31. gradi novo gozdno infrastrukturo z izjemo infrastrukture za izvajanje ukrepov za ohranitev in krepitev ekološke funkcije gozdov ali izvaja nujne varstvene ukrepe v gozdovih, ki niso določeni v gozdnogospodarskem načrtu (11. točka prvega odstavka 15. člena);
32. zgradi nadomestne objekte z izjemo objektov namenjenih kmetijski dejavnosti povezani s pašo na planinah, določenih v načrtu upravljanja (12. točka prvega odstavka 15. člena);
33. nadelava nove planinske, turistične ali druge poti ter steze, jih širi ali označuje, z izjemo označevanja zgodovinskih in tematskih poti s soglasjem upravljavca narodnega parka (14. točka prvega odstavka 15. člena);
34. gradi nadomestne pomole na južni obali Bohinjskega jezera, ki niso na lokacijah obstoječih legalno zgrajenih pomolov (2. točka drugega odstavka 16. člena);
35. gradi čolnarno na lokaciji Pod skalco, v nasprotju s predpisi o zagotavljanju varne plovbe po celinskih vodah, s katerimi je upravljanje s pristanišči določeno kot lokalna gospodarska javna služba (3. točka drugega odstavka 16. člena);
36. rekonstruira objekte, ki niso legalno zgrajeni, ali če rekonstruira legalno zgrajene objekte izven obstoječih gabaritov in zatečene namembnosti (četrti odstavek 16. člena);
37. izvede poseg, opravlja dejavnosti ali ravna v nasprotju s predpisanimi varstvenimi režimi za ožja zavarovana območja (17. člen);
38. pri načrtovanju prostora v narodnem parku ne upošteva predpisanih izhodišč in pogojev za širitev naselij (tretji in četrti odstavek 22. člena);
39. ne prilagodi prostorskega razvoja in prostorskih aktov ciljem narodnega parka in načrtu upravljanja na območjih, ki neposredno mejijo na narodni park, (sedmi odstavek 22. člena);
40. brez naravovarstvenega ali kulturovarstvenega soglasja ali v nasprotju z njima izvaja poseg v prostor ali gradi objekt v narodnem parku (prvi in drugi odstavek 30. člena);
41. ne spoštuje predpisanih omejitev dostopa do delov narodnega parka (drugi odstavek 32. člena);
42. brez dovoljenja ali v nasprotju z njim uredi del narodnega parka za ogledovanje in obiskovanje (prvi odstavek 33. člena);
43. brez koncesije rabi del narodnega parka (četrti odstavek 33. člena);
44. financira razvojne projekte, ki niso v skladu s cilj narodnega parka, iz javnih sredstev (35. člen).

(2) Z globo od 75.000 do 150.000 evrov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali samostojna podjetnica posameznica (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik) ali posameznik ali posameznica (v nadaljnjem besedilu: posameznik), ki samostojno opravlja dejavnost.

(3) Z globo od 4.000 do 10.000 evrov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti.

(4) Z globo od 2.000 evrov do 5.000 evrov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi posameznik.

(5) Če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena, katerega posledica je uničenje naravne vrednote ali njenega bistvenega dela, bistveno poslabšanje ugodnega stanja zavarovanih rastlinskih ali živalskih vrst, bistveno zmanjšanje obsega in kvalitete habitatnih tipov, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, ali obsega in kvalitete kakovostnih krajin in uničenje ali razvrednotenje dela narodnega parka, se kaznuje:
1. pravna oseba z globo od 300.000 do 750.000 evrov;
2. samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost z globo od 225.000 do 450.000 evrov;
3. odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti z globo od 12.000 do 30.000 evrov;
4. posameznik z globo od 6.000 do 15.000 evrov.

62. člen
(prekrški)

(1) Z globo od 50.000 do 200.000 evrov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če:
1. odvzame iz narave rastline prosto živečih vrst, vključno z glivami z izjemo drevja, v komercialne namene (6. točka prvega odstavka 13. člena);
2. postavi oboro ali ribogojnico ali uredi komercialni ribnik (8. točka prvega odstavka 13. člena);
3. ogradi zemljišče v naravnem okolju in ne gre za ograditev namenjeno preprečitvi škode ali zadrževanju pašne živine pod predpisanimi pogoji (15. točka prvega odstavka 13. člena);
4. razširi ali rekonstruira obstoječo planinsko ali lovsko kočo in ne gre za preprečitev ali zmanjšanje njunega obstoječega obremenjevanja okolja (22. točka prvega odstavka 13. člena);
5. gradi objekt na obstoječih smučiščih in ne gre za smučarsko progo, žičniško napravo ali stavbo žičniške naprave ali izvajanje sanacijskih del (32. točka prvega odstavka 13. člena);
6. odvzame mivko, pesek ali prod iz strug vodotokov ter vodnih in priobalnih zemljišč in ne gre za potrebe v narodnem parku (37. točka prvega odstavka 13. člena);
7. odvzame grušč z melišča (39. točka prvega odstavka 13. člena);
8. leti z zrakoplovom v prepovedane namene (42. točka prvega odstavka 13. člena);
9. odvzame iz narave rastline prostoživečih vrst v prvem varstvenem območju v nedovoljene namene ali brez soglasja upravljavca (2. točka prvega odstavka 15. člena);
10. doseli ali ponovno naseli v naravo živali prostoživečih vrst v prvem varstvenem območju brez dovoljenja ali v nasprotju z njim in ne gre za izvajanje ukrepa varstva živali prostoživečih vrst po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave (3. točka prvega odstavka 15. člena);
11. v prvem varstvenem območju izkorišča gozd ali izvaja ukrepe, ki niso v skladu z gozdnogospodarskim načrtom (5. točka prvega odstavka 15. člena);
12. odvzame mivko, pesek ali prod iz strug vodotokov ali vodnih ali priobalnih zemljišč v prvem varstvenem območju in ne gre za odvzem zaradi varstva pred škodljivim delovanjem voda (7. točka prvega odstavka 15. člena);
13. izvede melioracijska dela v prvem varstvenem območju in ne gre za posek dreves ali grmičevja za redno vzdrževanje ali urejanje pašnikov ali poti, na za to določenih območjih planin v načrtu upravljanja, ali za urejanje obstoječe mreže kolovozov ali poljskih poti za dostop na te planine, ali pri izvedbi dovoljenih melioracijskih del ne upošteva pogojev, določenih v načrtu upravljanja (8. točka prvega odstavka 15. člena);
14. spremeni namembnost obstoječega objekta ali njegovega dela v prvem varstvenem območju (13. točka prvega odstavka 15. člena);
15. izvaja gostinsko dejavnost ali nudi prenočišča na planini v prvam varstvenem območju brez dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti na planini (15. točka prvega odstavka 15. člena);
16. vzdržuje obstoječe dostope do kmetijskih zemljišč zaradi prepovedanih namenov (2. točka prvega odstavka 16. člena);
17. gospodari z gozdom v nasprotju z gozdnogospodarskim načrtom (3. točka prvega odstavka 16. člena);
18. gospodari z divjadjo v nasprotju z lovskoupravljavskim načrtom (4. točka prvega odstavka 16. člena);
19. gospodari z ribami v nasprotju z ribiškogojitvenim načrtom (1. točka drugega odstavka 16. člena);
20. postavi opremo za ureditev območij kopalnih voda v Fužinarskem zalivu, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za postavitev (6. točka drugega odstavka 16. člena);
21. uredi območje na Veglju v nasprotju s predpisanimi pogoji (7. točka drugega odstavka 16. člena);
22. v območju Bohinjskega jezera z okolico širi obstoječi kamp (tretji odstavek 16. člena);
23. izven varovalnega pasu regionalne ceste Kranjska Gora - Ruska cesta – Vršič – Trenta in ceste Stmec na Predelu – Mangartsko sedlo:
- izvede investicijska vzdrževalna in rekonstrukcijska dela zaradi zagotavljanja ustreznih prometno tehničnih in prometno varnostnih zahtev (1. točka prvega odstavka 18. člena);
- uredi površine za mirujoči promet na novih lokacijah ali na obstoječih lokacijah, ki niso določene z načrtom upravljanja (2. točka prvega odstavka 18. člena);
- postavi začasen sezonski objekt, ki so prostorsko in funkcionalno vezani na površine iz 2. točke prvega odstavka 18. člena (3. točka prvega odstavka 18. člena);
24. izvaja prepovedane dejavnosti v območjih državnih in občinskih cest znotraj njihovega cestnega sveta v drugem varstvenem območju (drugi odstavek 18. člena);
25. uporablja gensko spremenjene organizme v območjih, kjer je to prepovedano (drugi odstavek 19. člena);
26. izvaja znanstveno raziskavo v narodnem parku v nasprotju s tem zakonom in načrtom upravljanja (prvi odstavek 28. člena);
27. ne uporabi tehničnih pripomočkov, ki najmanj ogrožajo cilje narodnega parka, naravno ravnovesje, ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst, naravne, krajinske in kulturne vrednote v narodnem parku, kulturno dediščino ter sam narodni park (prvi odstavek 23. člena);
28. pri gradnji novih ali nadomestnih objektov ali rekonstrukciji ali obnovi obstoječih ne izkaže uporabe aktivnosti, ki je za narodni park ugodnejša, oziroma ne dokaže, da je bila uporabljena edina možna rešitev, v predpisanih primerih ravnanj, posegov ali aktivnosti (drugi odstavek 23. člena);
29. pri gradnji novih ali nadomestnih objektov ter rekonstrukciji ali obnovi obstoječih ne uporabi materiale, značilne za narodni park, ali ne gradi v skladu z značilnostmi stavbne kulturne dediščine v narodnem parku (tretji odstavek 23. člena);
30. ne vzpostavi prvotnega stanja oziroma novega stanja ne približa v kar največji možni meri stanju v naravi oziroma ne ravna v skladu s predhodno pridobljenim strokovnim mnenjem strokovne organizacije oziroma ne pridobi predhodno strokovnega mnenja strokovne organizacije (četrti odstavek 23. člena);
31. ne uskladi planov, programov, načrtov ali drugih aktov upravljanja, rabe oziroma gospodarjenja z naravnimi dobrinami za območje narodnega parka s tem zakonom in načrtom upravljanja (prvi odstavek 24. člena);
32. ravna ali izvaja poseg v naravo ali dejavnost brez soglasja upravljavca narodnega parka ali v nasprotju z njim (31. člen);
33. uporablja znak ali ime narodnega parka ter njegove izpeljanke ali prevode pa ni upravljavec narodnega parka ali koncesionar (34. člen).

(2) Z globo od 50.000 do 120.000 evrov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.

(3) Z globo od 2.000 do 8.000 evrov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti.

(4) Z globo od 1000 do 4.000 evrov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi posameznik.

63. člen
(prekrški)

(1) Z globo od 30.000 do 150.000 evrov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če:
1. lovi divjad s pogonom (7. točka prvega odstavka 13. člena);
2. odvzame iz narave minerala ali fosile za namene, ki niso znanstveno raziskovalni ali izobraževalni (10 točka prvega odstavka 13. člena) ;
3. uporabi fitofarmacevtska sredstva zunaj obdelovalnih kmetijskih zemljišč (12. točka prvega odstavka 13. člena);
4. z dodajanjem kemikalij ali mikroorganizmov umetno zasnežuje ali utrjuje smučišča in tekaške proge (13. točka prvega odstavka 13. člena);
5. postavi ali uporablja vire svetlobe za usmerjeno osvetljevanje naravnega okolja (14. točka prvega odstavka 13. člena);
6. postavi znak ali drug objekt ali napravo za slikovno ali zvočno obveščanje ali oglaševanje v naravnem okolju, in ne gre za znake za označevanje planinskih ali drugih poti, ali postavi znak večji od 5m2 (16. točka prvega odstavka 13. člena);
7. uporablja pomožne kmetijske objekte, hleve ali pastirske koče v naravnem okolju za namene, ki niso opredeljeni kot opravljanje kmetijske dejavnosti na kmetijah (19. točka prvega odstavka 13. člena);
8. odlaga odpadke v naravno okolje (28. točka prvega odstavka 13. člena);
9. uporablja čoln z motorjem z notranjim izgorevanjem in ne gre za reševanje (40. točka prvega odstavka 13. člena);
10. uporabi motorne sani ali druga vozila na motorni pogon za vožnjo po snegu ali ledu in ne gre za oskrbo planinskih koč ali smučišč ali za urejanje smučarskih tekaških prog ali za reševanje (41. točka prvega odstavka 13. člena);
11. vzleta ali pristaja z jadralnimi padali, zmaji ali baloni na prepovedanih mestih (43. točka prvega odstavka 13. člena);
12. vozi, ustavlja, parkira ali organizira vožnje z motornimi vozili ali s kolesi v naravnem okolju v prepovedanih primerih (45. točka prvega odstavka 13. člena);
13. vozi z motornimi vozili na državnih, občinskih, gozdnih ali kmetijskih cestah ali javnih poteh v prepovedane namene (46. točka prvega odstavka 13. člena);
14. izvaja turistične, športne ali rekreacijske dejavnosti z izjemo ribolova na vodotokih ali stoječih vodah na prepovedanih mestih (50. točka prvega odstavka 13. člena);
15. snema film, videospot ali drug videoprodukt za javno predvajanje, katerega vsebina je v nasprotju z nameni in cilji narodnega parka (52. točka prvega odstavka 13. člena);
16. izvaja vojaške vaje ali usposabljanja zunaj območij za potrebe obrambe in v prepovedanih primerih (53. točka prvega odstavka 13. člena);
17. uporabi pirotehnična sredstva v naravnem okolju ali eksplozivna sredstva v prepovedane namene (54. točka prvega odstavka 13. člena);
18. pase živali izven za to določenih območij planin in brez pašnih redov (6. točka prvega odstavka 15. člena);
19. priredi javni shod ali prireditev ali organizira športna tekmovanja, ki se ne prirejajo ali organizirajo tradicionalno (16. točka prvega odstavka 15. člena);
20. se kopa, potaplja, čolnari ali izvaja druge rekreacijske dejavnosti na jezerih in vodotokih (17. točka prvega odstavka 15. člena);
21. vozi motorno vozilo na gozdnih in kmetijskih cestah in ne gre za izjeme, določene v 45. točki prvega odstavka 13. člena tega zakona (18. točka prvega odstavka 15. člena);
22. pase živali v nasprotju s predpisi, ki urejajo kmetijstvo (1. točka prvega odstavka 16. člena);
23. se vozi z motornimi voziti in kolesi po cestah, ki niso z načrtom upravljanja določene za vožnjo (5. točka prvega odstavka 16. člena).
24. uporabi čoln na motorni pogon z notranjim izgorevanjem in ne gre za reševanje (4. točka drugega odstavka 16. člena);
25. organizirati tradicionalne športne prireditve, ki povzročajo prekomerne obremenitve s hrupom ali imajo neugodnih vplivov na cilje narodnega parka v varovalnem pasu regionalne ceste Kranjska Gora - Ruska cesta – Vršič – Trenta in ceste Stmec na Predelu – Mangartsko sedlo (4. točka prvega odstavka 18. člena);
26. izvaja posege ali opravlja dejavnosti na enotah kulturne dediščine v nasprotju z varstvenimi usmeritvami ohranjanja narave (druga alinea prvega odstavka 21. člena).
27. izvaja naloge državne gospodarske javne službe urejanja voda v nasprotju z varstvenimi usmeritvami ohranjanja narave ali s terminskim planom dvoletnega programa dela upravljavca narodnega parka (drugi odstavek 21. člena);
28. izvaja posege ali opravlja dejavnosti na enotah kulturne dediščine v nasprotju z nameni in cilji narodnega parka ali v nasprotju s terminskim planom dvoletnega programa dela upravljavca narodnega parka v narodnem parku (tretji odstavek 21. člena);
29. ne zagotovi sodelovanje upravljavca narodnega parka pri pripravi aktov iz prvega odstavka 24. člena tega zakona (drugi odstavek 24. člena);
30. ne upošteva predpisanih ukrepov za ohranitev populacij določene vrste divjadi (drugi in tretji odstavek 25. člena).

(2) Z globo od 30.000 do 70.000 evrov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.

(3) Z globo od 1.000 do 4.000 evrov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna osebe samoupravne lokalne skupnosti.

(4) Z globo od 500 do 3.000 evrov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi posameznik.

64. člen
(lažji prekrški)

(1) Z globo od 2.000 do 5.000 evrov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če:
1. parkira motorno vozilo, počitniško prikolico ali motorno vozilo, ki se uporablja za bivanje, izven za to določenih mest (44. točka prvega odstavka 13. člena);
2. kuri ogenj izven za to urejenih mest v prepovedane namene (47. točka prvega odstavka 13. člena);
3. šotori ali tabori izven za to določenih mest (48. točka prvega odstavka 13. člena);
4. izpusti psa s povodca izven naselij in ne gre za lov, pašo ali izvajanje nalog policije, vojske in gorske reševalne službe (49. točka prvega odstavka 13. člena);
5. jezdi konja izven za to določenih poti (51. točka prvega odstavka 13. člena);
6. se vozi s kolesom izven za to določenih območij (19. točka prvega odstavka 15. člena);
7. v območjih državnih in občinskih cest v drugem varstvenem območju izvaja dejavnosti iz 1. in 2. točke prvega odstavka 16. člena izven njihovega cestnega sveta (drugi odstavek 16. člena);
8. ne seznani upravljavca narodnega parka s poročilom o opravljeni raziskavi (četrti odstavek 27. člena).

(2) Z globo od 1.000 do 4.000 evrov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.

(3) Z globo od 500 do 3.000 evrov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

(4) Z globo od 100 do 1.000 evrov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi posameznik.

65. člen
(izrekanje globe)

Osebi, ki je storila prekršek iz 61., 62. in 63. člena tega zakona, se lahko v hitrem postopku izreče globa tudi v znesku, ki je višji od najnižje predpisane globe, če je globa razpisana v razponu. Pri odločanju o višini globe se upošteva teža prekrška in njegove posledice za cilje narodnega parka.

66. člen
(zaseg)

Pristojni inšpektor, naravovarstveni nadzornik ali policist sme v okviru pristojnosti za nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona zaseči predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali so z njim nastali. Z zaseženimi predmeti se ravna skladno z določbami zakona o prekrških o zasegu predmetov.

 

X. PREHODNE IN KONČNI DOLOČBI

67. člen

(1) Javni zavod Triglavski narodni park je upravljavec narodnega parka in izvaja naloge upravljanja po določbah tega zakona.

(2) V treh mesecih po uveljavitvi tega zakona vlada uskladi ustanovitveni akt javnega zavoda z določbami tega zakona in s sklepom določi nepremičnine v lasti države, s katerimi upravlja javni zavod.

(3) Sestavni del sklepa iz prejšnjega odstavka so nepremičnine, s katerimi je javni zavod upravljal ali jih je imel v lasti ob uveljavitvi tega zakona.

(4) Javni zavod uskladi statut in druge splošne akte v treh mesecih po uveljavitvi ustanovitvenega akta iz prejšnjega odstavka.

(5) Sedež javnega zavoda se v skladu s petim odstavkom 36. člena tega zakona določi v parkovni skupnosti z največ prebivalci v narodnem parku najkasneje v petih letih po uveljavitvi tega zakona.

(6) Z uveljavitvijo tega zakona se začnejo izvajati aktivnosti za ustanovitev sveta javnega zavoda. Članom sveta zavoda, ki delujejo na podlagi določil Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81,18/81-popr., 42/86, in Uradni list RS, št. 5/90, 10/91,13/93, 35/01 in 110/02-ZGO-1) preneha mandat s konstituiranjem sveta zavoda na podlagi tega zakona. V času od uveljavitve tega zakona do prenehanja mandata sprejema svet zavoda samo tiste odločitve upravljanja, ki so potrebne za nemoteno delovanje javnega zavoda.

68. člen

(1) V enem letu po uveljavitvi tega zakona ministrstvo, pristojno za geodetske zadeve, skupaj z javnim zavodom določi meje iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona.

(2) Pri določitvi meje med prvim in drugim varstvenim območjem se upošteva meja, ki je določena z Odlokom o loviščih v Republiki Sloveniji in njihovih mejah (Uradni list RS, št. 128/04).

(3) Upravne enote morajo izdati odločbe o statusu nepremičnine v narodnem parku po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, in sicer v enem letu od določitve meja narodnega parka iz prvega odstavka tega člena.

(4) Odločba iz prejšnjega odstavka, kjer meja narodnega parka ne poteka po parcelni meji, mora imeti grafično prilogo, ki jo pripravi ministrstvo iz prvega odstavka tega člena.

69. člen

(1) Parkovne lokalne skupnosti morajo v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona ustanoviti posebno posvetovalno telo člana sveta zavoda skladno s 40. členom tega zakona.

(2) Svet javnega zavoda mora najpozneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona sklicati prvi Forum zainteresirane javnosti Triglavskega narodnega parka.

70. člen

(1) Osebe, ki rabijo del narodnega parka na način iz 33. člena tega zakona, morajo v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona podati vlogo za ureditev razmerij skladno z določbami tega zakona na ministrstvo.

(2) Vloga iz prejšnjega odstavka mora vsebovati dokazila o zakonitosti zgrajenih objektov, upravičenosti do rabe dela narodnega parka, in o ustreznem pravnem naslovu za uporabo zemljišč, ki so predmet rabe.

(3) V primeru pomanjkanja dokazil odloči o zakonitosti zgrajenih objektov ministrstvo, pristojno za graditev objektov, o obstoju pravice do rabe dela narodnega parka pa ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave.

(4) Osebe, ki so imele ob uveljavitvi tega zakona pravico do rabe dela narodnega parka na zakonito zgrajenem objektu, pridobljeno po dosedanjih predpisih, to pravico obdržijo do ureditve pravic po tem zakonu, izvajajo pa jo lahko v obsegu, na način in pod pogoji določenimi v aktu o podelitvi pravice.

(5) Osebe iz prejšnjega odstavka imajo ob izpolnjevanju razpisnih pogojev in naravovarstveno sprejemljivem predlogu rabe dela narodnega parka, ki lahko vključuje tudi ureditev dela narodnega parka, prednostno pravico do pridobitve koncesije za rabo delov narodnega parka.

71. člen

(1) Vlada izda izvršilne predpise po tem zakonu v enem letu po njegovi uveljavitvi.

(2) Minister izda izvršilne predpise po tem zakonu v enem letu po njegovi uveljavitvi, razen predpisa iz sedmega odstavka 41. člena tega zakona, ki ga mora izdati v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

 

72. člen

(1) Vlada sprejme prvi načrt upravljanja narodnega parka v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Prvi načrt upravljanja ima poudarjeno izhodiščno naravnanost in ureja prehodno obdobje, potrebno za uveljavitev režimov in vsebin, določenih s tem zakonom.

(2) V šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona določi minister začasne upravljavske smernice, ki se uporabljajo do sprejema prvega načrta upravljanja.

(3) Predlog začasnih upravljavskih smernic pripravi javni zavod v sodelovanju s strokovno organizacijo, organizacijo, pristojno za varstvo kulturne dediščine, in organizacijami, pristojnimi za upravljanje ali rabo naravnih dobrin.

73. člen

(1) Obstoječa smučišča na dan uveljavitve tega zakona so: Vogel, Zatrnik, pod Viševnikom na Pokljuki, pri hotelu Šport in pri Jelki na Goreljku, na Gorjušah, v Logu pod Mangartom in Na Logu v Trenti.

(2) Obseg obstoječih smučišč in kampa v Bohinju je določen z občinskimi prostorskimi akti, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona.

(3) Ne glede na prepovedi iz 13. člena tega zakona se lahko dovoli legalizacija obstoječih črnih peskokopov in kamnolomov, ki delujejo brez ustreznih dovoljenj, na podlagi soglasja javnega zavoda in pod pogoji, določenimi v naravovarstvenih smernicah, če njihovo delovanje ne ogroža naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti in kakovosti krajine. Sestavni del dovoljenja je sanacijski načrt.

74. člen

(1) Obstoječa rekreacijska središča Vogel, Rudno polje in Zatrnik ter celotno območje Pokljuke so prostorske ureditve državnega pomena, za katere je treba izdelati državni prostorski načrt.

(2) Ureditvena območja državnih prostorskih načrtov iz prejšnjega odstavka zajemajo tudi območja infrastrukturnih objektov, ki so povezana z delovanjem rekreacijskih središč.

(3) V času od uveljavitve tega zakona do sprejema državnih prostorskih načrtov se za območja iz prvega odstavka tega člena ne sme sprejeti občinskih prostorskih aktov.

(4) V enem letu po uveljavitvi tega zakona mora minister, pristojen za prostor, sprejeti sklep o začetku priprave državnega prostorskega načrta za smučišče Vogel, s katerim se določi med drugim tudi okvirno območje urejanja.

(5) Ne glede na prepovedi iz 30., 31. in 32. točke 13. člena tega zakona se lahko z državnim prostorskim načrtom v narodnem parku načrtuje ureditev in širitev smučišča na Voglu v tretjem varstvenem območju, gradnja objektov na smučišču Vogel in gradnja vodnega zadrževalnika za potrebe smučišča Vogel v tretjem varstvenem območju.

75. člen

(1) Za ureditev območja na Veglju iz 7. točke drugega odstavka 16. člena tega zakona je treba izdelati občinski podrobni prostorski načrt, ki vsebuje tudi pogoje sanacije.

(2) Do sprejetja načrta iz prejšnjega odstavka se zadrži izvajanje 4. člena Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (Uradni list RS, št. 119/02) v delu, ki se nanaša na poseg pod zaporedno št. 1, parc. št. 944/4, k.o. Studor, gostinski lokal.

(3) Postopek za legalizacije objekta iz prejšnjega odstavka se izvede ob upoštevanju določb tega zakona in dokumentiranega stanja objekta pred nelegalnimi posegi.

76. člen

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona se že začeti postopki za izdajo naravovarstvenega soglasja, okoljevarstvenega soglasja in gradbenega dovoljenja v prvem in drugem varstvenem območju nadaljujejo in zaključijo po določbah tega zakona, v tretjem varstvenem območju pa po dosedanjih predpisih. Po dosedanjih predpisih se lahko izda gradbeno dovoljenje v tretjem varstvenem območju tudi za posege v središčih iz prvega odstavka 74. člena tega zakona še pred sprejemom državnega prostorskega načrta, če je takšen poseg skladen z občinskim prostorskim aktom, ki velja ob uveljavitvi tega zakona.

(2) Z dnem uveljavitve tega zakona je za izdajo dovoljenj za posege v naravo, ki so določeni s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, v narodnem parku, pristojno ministrstvo. Pristojne upravne enote zaključijo že začete postopke za izdajo dovoljenj za poseg v naravo po dosedanjih predpisih.

(3) Od uveljavitve tega zakona do sprejetja občinskih prostorskih aktov, usklajenih z določbami tega zakona, se v prvem in drugem varstvenem območju ne izdaja gradbenih dovoljenj za gradnje objektov, razen za vzdrževalna dela, če je gradbeno dovoljenje v takem primeru potrebno.

(4) Gradbenega dovoljenja iz prejšnjega odstavka ni mogoče izdati brez pravnomočnega naravovarstvenega soglasja, s katerim se preveri skladnost nameravane gradnje s cilji narodnega parka.

77. člen

V treh mesecih po uveljavitvi tega zakona morajo pravne in fizične osebe, ki uporabljajo ime narodnega parka, njegove prevode ali izpeljanke ali znak narodnega parka, v nasprotju s tem zakonom prenehati z njihovo uporabo.

78. člen

Za naravovarstveno soglasje po tem zakonu se uporabljajo določbe 105. a člena zakona, ki ureja ohranjanje narave.

79. člen

(1) Začeti postopki za izdajo izjemnega dovoljenja po 14. členu Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81,18/81-popr., 42/86 in RS, št. 5/90, 10/91,13/93, 35/01 in 110/02-ZGO-1) se nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona.

(2) Začeti postopki za izrekanje glob po določilih Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81,18/81-popr., 42/86 in RS, št. 5/90, 10/91,13/93, 35/01 in 110/02-ZGO-1) se nadaljujejo in končajo po določbah Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81,18/81-popr., 42/86 in RS, št. 5/90, 10/91,13/93, 35/01 in 110/02-ZGO-1).

80. člen

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati naslednji akti o razglasitvah naravnih znamenitosti, redkosti oziroma prirodnih znamenitosti oziroma njihovi deli:
1. Odločba o zavarovanju a) Alpineta »Julijana« v Trenti; b) Alpineta v steni Kukle; c) arboreta«Trenta«; d) gozdnega rezervata pod Kuklo; e) predela Mlinarica - Razor (Uradni list LRS, št. 21/51);
2. Odločba o zavarovanju gorske skupine Martuljek (Uradni list LRS, št. 4-18/49);
3. Odločba o zavarovanju Male Pišnice pri Kranjski Gori (Uradni list LRS, št. 21-114/51);
4. Odlok o razglasitvi Dolini sedmerih jezer za narodni park (Uradni list LRS, št. 18-163/61);
5. V 8. členu Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin (Uradno glasilo, št. 5/90) 3., 4., 5., 6., 7., 8., 13., 15., 20., 21., 22., 23., 27., 28., 31., 32., 33., 37., 39., 52., 53., 54., 55., 56., 57., 58., 59. in 62. točka;
6. Odlok o razglasitvi Pokljuške soteske za naravni spomenik (Uradni list RS, št. 31/93);
7. Odlok o razglasitvi naravnih spomenikov na območju TNP v občini Jesenice (Uradni vestnik Gorenjske št. 6/89).

81. člen

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81,18/81-popr., 42/86 in RS, št. 5/90, 10/91,13/93, 35/01 in 110/02-ZGO-1).

82. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

 

Številka:
V Ljubljani, dne
EVA: 2007-2511-0035

 

 

OBRAZLOŽITEV

I. SPLOŠNE DOLOČBE (1. do 4. člen)

1. člen
Ker je narodni park de facto že ustanovljen z ZTNP leta 1981, predlagani zakon ni akt ustanovitve zavarovanega območja, temveč je vsebinsko gledano akt, s katerim se ureja posodobitev varstva in upravljanja narodnega parka, pri čemer le to vključuje tudi poseganja v območje narodnega parka in določitev varstvenih režimov. Besedilo naslovnega člena vsebuje temu ustrezno navedbo in nadalje določa cilje zakona. Po vsebini se ti cilji ne razlikujejo od ciljev, ki jih vsebuje sedaj veljavni zakon, so pa podrobneje navedeni in strukturirani ter odražajo nova spoznanja in novo pravno ureditev. Ti cilji so varstveni cilji, ko se nanašajo na ohranitev izjemnosti naravnih, kulturnih, krajinskih in duhovnih vrednot, ohranitev narave z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, velike biotske raznovrstnosti skupaj z veliko kakovostjo in pestrostjo krajin, ohranitev kulturne dediščine in kulturnih spomenikov ter naravnih virov. Posebej je poudarjen zgodovinski in simbolni pomen tega območja v osrednjem delu Julijskih Alp za Slovenijo in slovenski narod. Varstvenim ciljem enakovreden je tudi cilj doseganja z naravnimi in ustvarjenimi danostmi in vrednotami usklajenega razvoja - trajnostnega razvoja na območju narodnega parka, ki vključuje zaustavitev negativnih demografskih trendov, ohranjanje poseljenosti in omogočanje ustrezne kakovosti življenja prebivalcem narodnega parka z razvojem družbenih, kulturnih in gospodarskih dejavnosti ter zmanjševanje obstoječega in preprečevanje dodatnega obremenjevanja okolja. Kot zakonski cilj se določa tudi omogočanje raziskovanja, ozaveščanja, obiskovanja in doživljanja narodnega parka.

Naslovni člen določa tudi, kako se bodo uresničevali z zakonom zastavljeni cilji in sicer se bodo uresničevali z varstvom, upravljanjem in financiranjem narodnega parka, usmerjanjem razvoja družbenih, kulturnih in gospodarskih dejavnosti, s prednostnim zagotavljanjem državnih in lokalnih javnih služb, z izvajanjem razvojnih usmeritev ter z drugimi predpisi na državnem in lokalnem nivoju, pri čemer se dejavnosti, programi, projekti in ukrepi za njihovo uresničevanje obravnavajo prednostno in financirajo z namenskimi sredstvi. Cilji zakona se bodo uresničevali tudi s podporo razvojnim usmeritvam na območjih samoupravnih lokalnih skupnosti v narodnem parku (v nadaljnjem besedilu: parkovne lokalne skupnosti).

2. člen določa vsebino zakona.

3. člen
Zakon ureja ime narodnega parka, ki je »Triglavski narodni park« in določa, da ima narodni park svoj znak ter ga podrobno opisuje in tudi oblikovno določa. Namen zadevne ureditve je v vzpostaviti varstva imena narodnega parka, vključno z njegovimi izpeljankami in prevodi, in znaka narodnega parka, s čimer bi se nepooblaščenim osebam preprečila uporaba. S predlagano ureditvijo se želi sanirati obstoječe stanje, ko se zlasti ime narodnega parka uporablja v zvezi z dejavnostmi, ki so lahko celo v nasprotju s cilji narodnega parka in zaradi tega prihaja po eni strani do razvrednotenja pomena narodnega parka, po drugi strani pa tudi do zavajanja uporabnikov storitev oziroma potrošnikov. Ime narodnega parka, njegove izpeljanke in prevodi ter znak narodnega parka bo lahko uporabljal le upravljavec narodnega parka in koncesionar, skladno z določili predlaganega zakona, kar se ureja v 34. in 37. členu predloga zakona.

4. člen
Za potrebe urejanja zakonske materije se določa poseben pomen nekaterih, v zakonu uporabljenih izrazov, pri čemer imajo drugi izrazi enak pomenu, ki ga določajo predpisi s področja ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine.

II. OBMOČJE NARODNEGA PARKA, VARSTVENIH OBMOČIJ IN OŽJIH ZAVAROVANIH OBMOČIJ (5. do 9. člen)

V tem delu zakona so določene bistvene značilnosti območja, ki ima status narodnega parka, temu sledi določitev, čemu je narodni park namenjen, kar je za razlago namena zakona skupaj s cilji zakona izjemno pomembno. Zadevna vsebina je pomembna tudi za usmerjanje programiranja upravljanja narodnega parka v načrtu upravljanja ter usmerjanju priprave strateških in razvojnih dokumentov na nivoju države in parkovnih lokalnih skupnosti.

5. člen
Naslovni člen podrobno navaja kvalitete območja narodnega parka in opredeljuje namen celotnega narodnega parka. Opredelitev namena narodnega parka je pomembna, ker usmerja in določa okvir njegovega upravljanja. Predstavlja pa skupaj s cilji narodnega parka tudi podlago za razlago posameznih zakonskih določb.

6. člen
Predlagana rešitev ohranja sedanje zunanje meje narodnega parka. Narodni park je zavarovan kot celota in je primerljiv z mednarodno kategorizacijo za narodni park, IUCN kategorija II: Narodni park, pri čemer so tudi cilji primerljivi in sicer gre za postopno doseganje upravljavskih ciljev te IUCN kategorije. Temeljno izhodišče pri doseganju IUCN kategorije II: Narodni park je v uzakonitvi dejanskega stanja v naravi ter preprečitvi poslabšanja stanja, ob tem, da so s predpisanimi ukrepi in mehanizmi, skladno s programom, določenim v načrtu upravljanja, dane možnosti in vzvodi za postopno celovito doseganje ciljev te IUCN kategorije. Zaradi tega se predvideva postopen način doseganja teh ciljev ob upoštevanju trajnostnega razvoja v narodnem parku.

Pri določitvi varstvenih območij so bile upoštevane tudi določbe ZON in sicer 69. člen, ki v drugem odstavku določa, da morata biti v narodnem parku opredeljeni najmanj dve varstveni območji tako, da je v pretežnem, povečini sklenjenem delu opredeljeno varstveno območje s strožjim varstvenim režimom.

Narodni park se deli na tri varstvena območja glede na namene in cilje narodnega parka ob upoštevanju dejanskega stanja v prostoru in ocenjene možnosti za popolno doseganje IUCN kategorije II: Narodni park. Predlagana rešitev je skladna z usmeritvami ZON in pripravljenimi strokovnimi predlogi upravljavca narodnega parka in Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave.

Prvo varstveno območje je osrednje območje in je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanju naravnih vrednot, z vsebino in kriteriji, ki v celoti ustrezajo IUCN kategorije II%3