Večer, Okolje - Marjeta Keršič Svetel: Pa je prišlo tako daleč ... Nekoč kristalno čisto Dvojno jezero v Dolini sedmerih jezer se je spremenilo v zaudarjajočo mlakužo, prekrito z nitastimi algami.
Ekološki propad enega najlepših visokogorskih jezer v Sloveniji je dosegel svoj vrhunec poteka pa že dolgo. Iz leta v leto je huje.
Zadeva je prišla v medije, ker se je nad stanjem enega najbolj obiskanih predelov Triglavskega narodnega parka zgrozil eden naših najbolj znanih alpinistov in svetovnih popotnikov Stane Klemenc. Poleg tega, da je alpinist in gorski vodnik, je tudi fotograf in eden tistih gornikov, ki še spoštujejo stare gorniške vrednote: rad ima neokrnjeno naravo in njeno lepoto. Ker sodi med tiste, ki nimajo dlake na jeziku, je zarohnel dovolj na glas, da so se odzvali mediji in zdaj kar na lepem o katastrofi Dvojnega jezera poročajo in razpravljajo vsi.
V življenju je že tako, da za res velike nesreče redko kdaj lahko s prstom pokažeš na enega samega, edinega krivca. Navadno do najhujših posledic pripelje splet okoliščin in dejanj, od katerih posamezna morda sploh ne bi bila tako usodna. Ali pa tudi... No, k propadu Dvojnega jezera je prispevalo več krivcev. Morda najbolj tisti nesrečniki (neuradno se ve, kdo je to bil!), ki so pred dvema desetletjema priredili ob Koči na Sedmerih jezerih piknik, se pripeljali s helikopterjem in si privoščili postrvi, ki so jih žive pripeljali s seboj v vedrih z vodo. In ker vseh niso pojedli, so jih nazadnje nekaj stresli v jezero. Morda so se celo počutili kot pravi ljubitelji narave in živali. Žal postrvi v ledeniškem jezercu nimajo kaj iskati pohrustale so vse planktonske rakce, ki so se hranili z algami in bili naravni čistilci jezera.
So pa še drugi krivci. Planinsko društvo, ki upravlja s kočo (ta stoji le nekaj metrov od jezera), se požvižga na načelo, naj bi bile planinske koče v zavarovanih območjih narave zgolj zavetišča in točke za ozaveščanje obiskovalcev o krhkosti naravnega okolja. Zelo podjetniško so širili kočo, dozidavali dodatne prenočitvene zmogljivosti, zajezili potok, tako da ima koča neomejen vir vode - gostinske storitve pa so tudi "na višini", tako, da je pomivanje posode primerljivo z večjo gostilno. Tudi perejo čeprav menda samo perilo tistih, ki v koči delajo. Vse odpadne vode pa no, saj veste kam! Uprava Triglavskega narodnega parka se je trudila, da bi se znebila neljubih rib v jezeru toda za to nalogo, ki ni enostavna, je zmanjkalo denarja. Biologi položaj že leta preučujejo a kaj, ko njihove ugotovitve redko pridejo v javnost. Horde obiskovalcev (planincev, gornikov, naravoljubcev in vseh ostalih) uživajo v gostinskih storitvah koče, čofotajo v jezeru, se umivajo in očitno gnijoče alge redko koga sploh zmotijo... Svoje k umiranju jezera prispeva še sprememba podnebja, za katero smo krivi prav vsi.
Najhuje pa je, da vsi vpleteni trdijo, da delajo vse v skladu s predpisi in svojimi pristojnostmi. Ne morem si kaj, da kot zgodovinarka ne bi pomislila na znameniti sodni proces v Nūrnbergu po drugi svetovni vojni, na katerem so na dosmrtno ječo obsodili visokega državnega uradnika Tretjega Rajha zaradi zločinov proti človeštvu. Mož je ves čas trdil, da je delal vse po zakonu in v okviru svojih pristojnosti. Po drugi svetovni vojni je še kdo verjel v neke splošne vrednote, etiko in moralo, pa tudi odgovornost. Časi so se zelo spremenili pa ne le zaradi podnebnih sprememb!
Marjeta Keršič Svetel