Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Bombnik pristal na Mali planini

  25.07.2009

 

 

G-L: Nesreča ameriškega bombnika na Mali planini

 

 

Ostanek bombnika


Foto ostanka letala iz arhiva domačina, pisca, alpinista, gorskega reševalca...Vilka Rifla, enega najboljših poznavalcev Velike planine.

 

sobota, 1. avgust 2009, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 5319

Slovenske novice - Ivan Sivec: Ob koncu tedna se na Veliko planino valijo tako velike množice pohodnikov – največ jih pride kar z avtomobili prek Kranjskega Raka – da je videti kot prava dvosmerna procesija.

Ob največjih praznikih, recimo ob velikem šmarnu in tudi ob božiču, ko je na Veliki planini maša, se večkrat zgodi, da je pohodnikov več kot pet tisoč, drugače pa vsaj poldrugi tisoč. Pri tamkajšnjih pastirjih v nekaj urah zmanjka kislega mleka in sira, pomembno prehranjevalno vlogo pa prevzamejo vsi trije planinski domovi: Domžalski, Črnuški in Jarški. Marsikdo se ustavi v Jarškem domu na Mali planini, kjer lahko prebere, da je tik pod njim strmoglavil ameriški bombnik B 17. To se je sicer zgodilo pred petinšestdesetimi leti, za dogodek pa je po besedah lastnika tamkajšnjega doma Marka Štritofa vedno večje zanimanje. In še ena nenavadnost: z bombnikom so tesno povezani tudi velikoplaninski raubšici, da o najboljši polenti, povezani s strmoglavljenim letalom, niti ne govorimo …
Tisto, kar se je dogajalo 29. maja 1944 na Mali planini, sta v knjigi Zbogom, Liberty Bell natančno opisala in opremila s slikami Janez Žerovc in Edi Šelhaus, strmoglavljenje bombnika pa je vznemirilo tudi marsikoga drugega. Med njimi Janka Urbanca - Olgo, ki je bil tedaj na kamniškem okrožju odgovoren za urejanje odnosov med terenom in vojsko. Prav Urbanc je v Jarški dom prinesel podatke o nesreči in nekaj slik.
Zdaj lahko na steni preberemo naslednje kratko sporočilo: »29. maja 1944 je na pobočju Male planine strmoglavila leteča trdnjava B 17. Posadka je štela deset mož. Dva sta umrla in so ju pokopali na planini, dva so ujeli Nemci, šest pa so jih rešili domačini in partizani. Dva so zdravili v partizanski bolnici v Beli, vendar je eden 20. junija 1944 umrl.«
Pod Jarškim domom je blizu kraja, kjer je letalo strmoglavilo, kamniška borčevska zveza postavila na skalo ploščo, na kateri piše: »V spomin na ponesrečene letalce sestreljenega zavezniškega letala B 17, ki je tu strmoglavilo 29. 5. 1944. leta.«
Na spletu lahko pod naslovom Nesreča ameriškega bombnika na Mali planini najdemo več drugih pričevanj, med drugim Urbančevo, in tudi nekaj dragocenih slik, ki jih je naredil prav Janko Urbanc. O nenavadnem dogodku je zapisal: »Vem, da so bili binkoštni prazniki, ali je bila nedelja ali ponedeljek, se ne spominjam. Leteča trdnjava z oslabljenim motorjem je letela iz smeri Limbarske gore proti Veliki oziroma Mali planini. Očitno je bilo, da je z letalom nekaj hudo narobe. Naša slutnja se je uresničila že čez nekaj sekund, ko je treščilo na planino.
Ožje vodstvo okrožja me je zadolžilo, naj takoj ukrepam, predvsem naj poskrbim za reševanje letalcev, da ne bi padli v roke Nemcem, ki so imeli postojanke v Kamniku in Stranjah pa tudi pri Kavlinu je bilo nekaj nemških policistov. Na poti se mi je pridružil Jože Pirš - Luka, ki je bil vodja partizanske bolnišnice Kolovec. Če bi bili ranjeni potrebni pomoči, bi jih spravili v Lukovo bolnico, s tem namenom je šel z mano. Pozneje smo ugotovili, da to ni bilo potrebno, ker je bila bolj pri roki bolnica v Kamniški Beli. Razmeroma hitro smo prišli do razbitin letala. Tu so bili že terenski aktivisti okraja Kamnik. Pogled je bil srhljiv: dva člana posadke sta bila mrtva, eden pa težko ranjen, tega so takoj prenesli v bolnišnico. Oba mrtva smo takoj pokopali v neposredni bližini. Ob tej priliki sem naredil tudi nekaj fotografskih posnetkov …
Kaj pa je bilo s preostalimi? Eden se je nepoškodovan zavlekel neznano kam, očitno se je skril v senik, ki jih je na planini vse polno. Pozneje so ga namreč našli pastirji, ki so tam pasli živino. Tudi njega smo spravili v bolnišnico, kjer so mu ponudili vso oskrbo in nego.
Uganka pa je ostala, kam je pobegnil en letalec. O njem smo obvestili vse pastirje na planini, da bi ga izsledili. Vsekakor smo jim zabičali, da ne sme pasti v roke gestapu ali nemški policiji. Mesec dni po tem dogodku sem se znova zadrževal v tem kraju. Ob tej priložnosti so me aktivisti obvestili, da so pastirji opazili neznanca v tuji uniformi v bližini nekega senika. Odpravili smo se v nakazano smer, po preiskavi pa smo v seniku našli popolnoma onemoglega, izčrpanega človeka. Bil je zelo preplašen, saj ni vedel, s kom ima opraviti. Hitro smo mu dopovedali, da smo Titovi partizani. Neverjetno je, kako je preživel toliko časa brez hrane. Res je, da je imel v posebnem všitku na hlačah nekaj tablet za najnujnejše. Pred senikom je z rokami izkopal jamico in pil deževnico. Takrat so ga pastirji tudi opazili. Bil je tako izčrpan, da ne bi več dolgo zdržal.«
Odnesli so ga v bolnišnico, kjer je okreval, nato pa je odšel na dolgo pot v Belo krajino.
»Za tri člane posadke tega letala pa sem izvedel, da so se s padali spustili nekje v Tuhinjski dolini. Menda so jih zajeli Nemci. Vse podatke, imena, naslove o ranjenih, padlih in rešenih letalcih sem si zapisal v beležnico. Žal sem vse to izgubil med zadnjo nemško ofenzivo tik pred koncem vojne na Poreznu.«
Na srečo pa so ostale fotografije, ki zdaj visijo v posebnem kotičku v Jarškem domu.

Iz letala velikanske kastrole
Po človeški strani so se torej domačini, naj bodo partizani ali pastirji, lepo odzvali, kaj hitro pa so pospravili tudi večino letala. Ostali so le posamezni deli, med katerimi še zdaj eden leži ob spominski plošči. Nekaj podrobnosti o razbitinah sta povedala tudi Mija in Janez Majcenovič s Perovega pri Kamniku.
Mija pripoveduje: »Kot so povedali, je letalo priletelo bolj z desne strani. Očitno se mu je zdela Mala planina oziroma pašnik na njej primeren za pristanek. Verjetno pa pilot ni videl oziroma ni računal na velikansko kraško vrtačo – mi smo ji rekli Arena – ki je pod Jarškim domom. Tako je letalo treščilo v to jamo in se tam prelomilo.«
Mijin mož Janez, vsestranski ljubiteljski zgodovinar in kulturnik, ob tem hudomušno doda: »Takrat je bilo to letalo pravzaprav rudnik aluminija in drugih dragih kovin. Domačini, tako bližnji kot daljni, so raznesli vse, tudi jaz sem kot otrok kmalu po nesreči prišel samo zato na Malo planino. Celotne aluminijaste dele so pobrali predvsem delavci kamniške tovarne Titan. V naši okolici so imeli namreč najmanj tri topilne peči, v katerih so talili aluminij, iz tega materiala pa delali velike okrogle posode, velike kastrole z debelim dnom. Spodaj so bile celo postružene. Vem, da so jih nekam nosili postružit.«
Te posode so marsikje še vedno v uporabi. Gospa Mija pove: »Tudi mi imamo dve taki veliki posodi. To so najboljše kastrole, v katerih lahko kuhamo in pečemo kar koli, predvsem pa marmelado in polento. Naša mama ju je odkupila od fantov s Kopiš.«
Janez pa dodaja: »Najboljša za polento pa je zato, ker se, ko se polenta kuha, na dnu posode naredi debela plast pečene polente. Zato se polenta nikoli ne prismodi. Ker ima posoda debelo dno, se prav tako odlično v njej kuha tudi marmelada.«
Mija in Janez sta dobila celo posebno poročno darilo, ki je bilo narejeno iz ostankov bombnika. Janez pove: »Ko je bilo že vse pobrano, so ostale samo še velike črne cevi. To so bile izpušne cevi letala, šlo je za posebno kakovostno jeklo. Iz tega nama je moj oče naredil odlično poročno darilo: komplet zajemalk. Vem, da jih je delal izjemno dolgo in da so bile zelo kakovostne.«
Potem pa še doda: »Poznam še eno zgodbo, pa ne vem, ali je od tega letala ali od enega drugega, ki je padel dol v Podjelšah. Otroci so tam našli tudi različne bonbončke, potem pa skoraj teden dni niso mogli zaspati. Starši so jih odpeljali k zdravniku, ki jih je pregledal in ugotovil, da so povsem zdravi. Le zaspati niso mogli. Krivi pa so bili kofeinski bonbončki, ki so jih najbrž uživali piloti, da ne bi zaspali na poletih …«
Na prelete zavezniških letal je ostal še en, malce skeleč spominček: »Skoraj vsak dan so zavezniška letala prek Kamnika letela bombandirat v Avstrijo in morda še dlje. Mi na Perovem smo jih gledali brez strahu kar sredi ceste, v Kamniku pa so šolarje podili na varno. Prihajali so izza fronte iz Italije. Videl sem tudi to letalo, ki je naenkrat začelo zaostajati in izgubljati višino. Mi, mulci, smo na Perovem to gledali in ko so prišle nemške učiteljice mimo, sem dobil zaradi pretiranega oziranja proti nebu prav pošteno klofuto.«

Puške za raubšice
Zavezniška letala so metala na velikoplaninsko planoto tudi orožje. Na širšem območju Velike planine je tako po drugi svetovni vojni ostal skrit v večjih in manjših kraških jamah tudi prenekateri zaboj s puškami, na katerih je pisalo USA. Ker so tudi pod Kamniškimi planinami delovali divji lovci oziroma raubšici, so bile puške kot naročene še dolga desetletja uporabne tudi zanje. Iz zanesljivih, vendar iz razumljivih razlogov skritih virov smo izvedeli tudi to:
»Nekoč sem kot raubšic zalezoval gamsa. Ko sem ga uplenil, je tik pred menoj iz tal zrasel lovski čuvaj. Stekel sem nekaj metrov proč, potem pa odvrgel puško proti njemu. Čuvaj je bil tako vesel, da je na gamsa povsem pozabil. Počakal sem samo toliko, da je odšel z mojo puško vred v dolino, potem pa sem odšel po gamsa in – v jamo po novo puško! Teh nam na Planini ni zmanjkalo več desetletij …«
Seveda nihče ne pove, kje so bile skrite, nekateri celo menijo, da zaloga še ni pošla. Janez Majcenovič k temu dodaja: »Kar se tiče raubšicev, vem le to, da je marsikdo s planine to počel, pa naj bo v uniformi, pastir ali kdo od skrivačev iz bližine. Imena se pa tako in tako nikoli ne pove. Nekoč sem nekega zelo mirnega človeka vprašal, koliko ima tam shranjenih pušk, pa je na lepem čisto proti svoji navadi povsem podivjal. Očitno je bil občutljiv za takšno vprašanje …
Ko je bila nekoč na kraju, kjer je bila nekdaj kapela, kar na prostem maša (kapela je bila med vojno požgana), je naenkrat močno zaropotalo. Očitno je nekdo prav tedaj preizkušal skrito orožje. Sploh je bilo znano, da so tisti, ki so bili veliko na planini, poznali veliko skrivnih starih prehodov na solčavsko stran. Skozi takšne prehode so švercali marsikaj, ne samo orožja in divjačine.«

Oblegani Jarški dom
Ob koncu tedna je pred Jarškim domom, seveda pa tudi v njem, veliko pohodnikov, dober ducat pa jih preživi dopustniške dni tudi v njem. Oskrbujeta ga Mojca in Marko Štritof, ki v domu vseskozi živita, tudi pozimi, že kar dvanajst let. V kuhinji jima pomaga mama Marija, ob največjih konicah pa priskočita na pomoč tudi pridni hčerki Anja in Špela.
Marko Štritof pripoveduje: »Letos je bil zaradi dežja slab začetek sezone, zdaj pa je ob sobotah in nedeljah res toliko pohodnikov, da jim komajda postrežemo. Odločili pa smo se, da ne bomo stregli zrezkov in pomfrija, ampak domačo hrano, kot so žganci, štruklji, obara, kislo mleko. Ob koncih tedna je res dela čez glavo, a smo zadovoljni, da znajo pohodniki to ceniti.«
Štritof ima zaradi velikega zanimanja dopustnikov v načrtu postavitev več sob, seveda pa bo vse v prijazni povezavi z naravo, zato namerava urediti tudi rezervoar za vodo, čistilno napravo in še kaj.
»Tudi hribovski turizem mora pač iti naprej. Vesel pa sem, da imam že vnaprej za avgust skoraj vse zasedeno. Očitno se tudi brez tekoče vode vendarle dà zdržati vsaj nekaj dni. Sicer pa so to stalni prijatelji planin in našega doma.«
Na pobudo Janka Urbanca je dal Štritof na steno obesiti tudi fotografije in nekaj komentarjev v zvezi z nesrečo ameriškega bombnika. Pri tem mu je pomagal prijatelj.
»Marsikdo od pohodnikov si fotografije ogleda z velikim zanimanjem in me povprašuje po drugih podrobnostih. Čeprav so danes drugačni časi, se mi zdi, da se zanimanje za našo zgodovino veča iz leta v leto. Lahko rečem, da je le malo takšnih ljudi, ki jim predstavitev na steni ne bi bila všeč. Lani pa sta naju obiskala tudi dva angleška pilota, ki sta hotela videti prizorišče nesreče, eden izmed njiju je bil sin takrat ponesrečenega pilota.«
Kar pa se tiče orožja, ki je ostalo na planini, Štritof samo hudomušno skomigne z rameni: »O tem se je v Jarškem domu že kar veliko govorilo, več pa ne vem.«
Janez Majcenovič pa vendarle potrdi, da je bilo eno od mogočih skrivališč v znamenitih velikoplaninskih Dovjih jamah. Gre pravzaprav za Divje jame, kjer naj bi po legendi živeli divji možje in žene. Majcenovič dodaja: »Dovje jame, Dovji grobovi, Dovji možje, Dovje žene (oziroma Bele žene ali Bele babe) so verjetno še iz velikoplaninske keltske dediščine.«
Eden največjih poznavalcev Velike planine Tone Cevc je v knjigi, kjer je opisal življenje, delo in izročilo pastirjev, med drugim zapisal: »Divji (douji) možje so bili veliki in močni, kosti so imeli dolge kot oje. Po telesu so bil čisto poraščeni, le po nosu niso imeli dlake. Ves čas so živeli na planini, nikoli niso bivali v dolini, ker so se bali ljudi. Rekli so tudi, da so bile z njimi divje žene.«
V Cevčevi knjigi Velika planina je objavljenih tudi veliko prikupnih povedk o divjih možeh, o raubšicih, ki naj bi se napajali s puškami iz Dovjih jam, pa niti besede. A če je to javna skrivnost, potem je moralo biti tudi nekaj na tem.
Prepričali smo se, da v Dovji jami zdaj ni več nobenega zaboja z zavezniškim orožjem. Kako pa je bilo v preteklosti, se menda ne bo nikoli izvedelo. Kljub temu pa nesreča ameriškega bombnika na Mali planini še vedno vzbuja pozornost in tudi domišljijo prenekaterega pohodnika. Fotografije iz Jarškega doma in plošča, ki je nekaj deset metrov pod njim, pa vsekakor prilivajo nekaj olja na ogenj.
Kar se tiče Dovjih jam, pa je vendarle malce sumljivo. Zanje ve le malokdo, vse naokrog pred gozdičem pod jamami pa je v tem času zelo razrito od divjih prašičev. Če se od tam vračaš v prvem mraku, se zagotovo vsaj nekajkrat ozreš, pri tem pa niti sam ne veš, ali se bojiš, da bi te opazoval kakšen Dovji mož oziroma Bela baba ali rije za tvojim hrbtom kakšen velikanski merjasec ali pa se ti preprosto oglasi samo vest, ker si poskušal odkriti eno od večjih velikoplaninskih skrivnosti, ki ni povezana samo z ameriškim bombnikom, temveč je dobila po nesreči letala v minulih petinšestdesetih letih veliko večje razsežnosti.

eXTReMe Tracker