ProMo blog: Stara najlonka okoli pasu, gojzarji in pumparice. 30 let po obisku ameriških plezalcev. Demonstracija padcev na slabe kline in solo prosta ponovitev Ta težke. Kaj so to galoške?
Leva, Desna, Ta vohka, Ta težka, Ta dolga ... Ja, tako nepomembne so bile svoj čas te uboge smerce, da jim tržiški alpinisti še "pravih" imen niso namenili. Kdo bi se pred skoraj pol stoletja v plezalnem vrtcu ukvarjal z imeni?
"Za strmo, skoraj sto metrov visoko steno v Dovžanovi soteski mi je spomladi 1963 povedal prijatelj, soplezalec iz AO Janez Hladnik. Njemu pa je povedal nekdo drug" razlaga Luka Rožič, tržiški alpinist in avtor večine klasičnih smeri v steni. "Kasneje se je izkazalo, da je stena na najvišjem delu visoka 78 metrov. Vrv smo spustili z vrha in spodaj je visela 4 metre od stene oziroma od navpičnice".
Vrv okrog pasu in gremo! Luka Rožič je v Dovžanovi soteski prve kline zabil pred 46 leti.
"V juliju 1963 sva tako z Janezom prvič stala pod steno. Za tiste čase in nivo naših sposobnosti ter opremo je bila bistveno pretežka. Ogledovala sva si razčlembe in se odločila, da prvo poizkusiva v zajedi današnje Ta vohke. S staro ameriško najlonko in nekaj klini sva zaplezala v spodnji del smeri in se prebila do značilnega kota in še malo višje". V avgustu se je Janez Hladnik smrtno ponesrečil v Grossglocknerju in stena je nekaj časa ostala pozabljena. Leta 1965 so splezali še malo višje v Ta vohki in vstopili v Ta težko. "Zaustavil nas je previs sredi prvega raztežaja. Plezali smo v gojzarjih, pumparicah, navezani okoli pasu samo z vrvjo, brez čelad in podobne opreme. Če ni šlo, si zabil klin, obesil streme in se potegnil više".
Nato je Luka odšel v vojsko (Ej, plezalci, si lahko predstavljate, kako bi to izgledalo danes?!) in minilo je leto in pol do naslednjih poizkusov. Sredi poletja 1967 sta z Dušanom Srečnikom Zobačem preplezala Ta vohko do vrha in sestopila na drugi strani nazaj pod steno. To je bila prva smer v steni. Čez nekaj dni sta do vrha potegnila tudi Ta težko. "Pri dostopu sem stopil na osje gnezdo, popikan pa je bil Zobač, ki je hodil za mano. Varoval me je spodaj in ko je za mano prišel čez previs, je videl samo še na eno oko".
Če je bila forma dobra je šlo več po skali, če ne, pa več po klinih. Nikoli pa s "štrikom" od zgoraj.
Problem stene pa za Tržičane še ni bil rešen. Luka si je kar nekaj časa ogledoval razčlembe, ki se vlečejo od vpadnice poševno navzgor čez vso steno. "Najtežji je bil videti spodnji del, dostop do zajede. V jeseni leti 1967 sem se je resno lotil in v drugem poskusu splezal do vrha. Z mano je bil Janez Jerman Fajfon". Tako je nastala Ta dolga. Matjaž Anderle Ful in Marjan Srečnik (Ta velk Zobač) sta v tistem obdobja preplezala Levo. Do leta 1979 je nastalo še nekaj smeri, variant in prehodov med smermi. Naj omenim Unijo, ki so jo splezali Dušan Markič, Želo Perko, Janči Perko in Vili Vogelnik. Do takrat so v steni plezali le domači plezalci, člani AO Tržič. "Le sem in tja je kdo pripeljal kakšnega znanca od drugod. Že pod steno so bili vsi navdušeni. Plezali smo vedno v navezi od spodaj do vrha stene in na način, ki je bil v navadi v gorah. Če si bil bolj v formi, si več plezal v skali in ne toliko po klinih". Luka je z Marjanom Grosom Torto in bratom Jožom preplezal še Čez lusko, Direktno in Smer krokarjev. "Poleg tega sem v sosednjih stolpih splezal še šest smeri, ki pa so zaradi težjega dostopa bolj zapostavljene, čeprav imajo veliko krasnih detajlov".
Alpinisti so tako zaključili svoje delo, teren je bil pripravljen za proste plezalce. Prve trenutke slave je stena doživela točno pred 30 leti, ko sta jo obiskala ameriška prosta plezalca. V Ameriki se je namreč takrat že plezalo "prosto". No, tudi v Evropi, le da se kar dolgo ni ločilo med povsem prostim in delno prostim plezanjem. Če ni šlo, si se pač prijel za klin in nadaljeval, mesto pa je dobilo oceno A0. Danes je seveda jasno: klini ne pridejo v poštev, raje počitek in še en poizkus ali pa umik. Prav ta obisk na nek način lahko pomeni začetek športnega plezanja v Sloveniji. Iztok Tomazin se takole spominja tistih časov: »To je bilo leta 1979 v okviru drugega dela izmenjave med AAC (American Alpine Club) in PZS. V prvem delu izmenjave leto poprej sva ZDA, kot predstavnika Jugoslavije, obiskala z Borutom Bergantom. Tako sva naslednje leto kot predstavnika gostiteljev za ameriška gosta »skrbela« midva z Matjažem Ivnikom. Borut je bil namreč precej zadržan, zato sem vključil tudi druge soplezalce, zlasti Matjaža«.
1.PP Ta težke, 1979 (Foto I.Tomazin)
Ajax Greene in Earl Wiggins sta tako točno pred 30 leti obiskala za njiju prav gotovo nekoliko eksotično državo, ki je bila alpinistično zelo razvita, v plezalnem smislu pa še povsem na začetku. »Plezali smo v Paklenici, ob avgustovski vročini in obilici kač pa sta od tam kmalu pobegnila. Preplezala sta le Mosoraško, medtem ko sva midva z Ivnikom opravila 1.PP (prvo prosto ponovitev) Velebitaške 6a+. Opravili smo tudi nekaj 1.PP v Julijcih in Kamniških. V Dovžanovi soteski smo preplezali Levo 6b, Ta težko 6b in Unijo 6c+. Wiggins je ob tem opravil tudi prvo solo PP Ta težke«. Ta težka solo prosto? No, to pa je bilo za tiste čase res nekaj! Treba je dodati, da se Unija skoraj ne pleza več, saj gre za drugi raztežaj z daljšo prečnico pod streho, kar je danes povsem nepraktično...
Na vprašanje, če sta z Matjažem lahko sledila Američanoma, Iztok odgovarja: »Kolikor se spominjam, smo si bili kar precej enakovredni, le precej bolj »sproščena« sta bila pri padanju. V Levi sta mirno padala na najslabši klin v celi smeri«. Takrat seveda svedrovcev še ni bilo, upam si celo trditi, da je bila smer nekoliko težja, tudi ocena je bila za + višja. Na ključnem mestu so se namreč oprimki sčasoma kar malo povečali. Omeniti moramo še eno zanimivost. Takrat edini slovenski tednik Tovariš je dogodek predstavil na naslovnici, namesto plezalk pa smo lahko videli galoške:»Z Matjažem sva deloma res plezala v galoškah, ki so bile takrat daleč najcenejša »plezalna« obutev, deloma pa tudi že v Ebjkah. Galoške so neke vrste gumijasti nizki telovadni copati, pritrjeni s trakovi. Prve so k nam prinesli ruski alpinisti, potem pa smo ugotovili, da podobne, le nekoliko slabše prodajajo tudi v naših trgovinah".
Sam sem sotesko prvič obiskal okoli leta 1985 in v tem in naslednjem letu med drugimi preplezal tri lepe po tri raztežaje dolge smeri do vrha stene: Smer krokarjev (7a, 6a, 6c+), Direktna (7c, 6a, 7a) in Bogovi so padli na glavo (7c, 6a, 6c+). Pri prvih dveh gre za 1.PP že obstoječih tehnični smeri, Bogovi pa so bili poglavje zase. Bili so prva smer v gladkih ploščah v desnem delu stene in še sedaj ne morem verjeti, da sem v tej steni osem smeri lepo po vrsti navrtal na roke! Tako veliko je bilo navdušenje, ko sem (ali smo) odkrili možnosti, ki jih ponuja športno pleznje. Te sive plošče so bile v naslednjih par letih pravi hit, danes pa precej samevajo. Za pojasnilo je najbolje kar poskusiti prvo od njih, Mozartove kroglice 7a+. Precej bolj je priljubljen levi, rumeni del stene, kjer je plezarija res odlična, strma, razčlembe prave in lepo razporejene. Ambient je svojstven, pogled od zgoraj na zelene krošnje pa spremlja neprestan šum Tržiške Bistrice globoko na dnu soteske. Še lepši je pogled čisto z vrha stene, kjer se je obvezno treba vleči na trebuh tik ob skrinjici in glavo pomoliti čez rob stene, seveda previdno!. Legendarno je varovališče na macesnu tik na robu stene. Ja, marsikaj zamudi, kdor pleza le prve raztežaje ...
Če bi za konec moral izbrati naj smer v Dovžanki, ne bi bil v zadregi. Ni dvoma, Ta težka je smer z veliko začetnico. Upam si trditi, da gre za najboljšo 6b v Sloveniji!
Fotografije: arhiv Rožič Srečo Rehberger