Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Gora mrtvih na Himalaji

ponedeljek, 7. november 2005, ob 05:46, Franci Savenc, ogledov: 5406

Več, 04.11.05 – Marjan Raztresen: Doslej je v Himalaji umrlo že 18 Slovencev

OSEMNAJST

GORA MRTVIH NA HIMALAJI

Najvišje pogorje na svetu je pred dnevi znova pokazalo zobe: na mah je vzelo kar osemnajst življenj. Doslej je v Himalaji umrlo prav toliko Slovencev, ki se s himalajizmom ukvarjajo že od leta 1960. Med žrtvami so sloviti vrhunski alpinisti, a tudi ženska in dva (avan)turistična gornika. Naše gore listi so v Aziji uveneli pod plazovi in zaradi padcev z grebenov, a tudi med kopanjem v reki. Vseh še niso našli. Piše MARJAN RAZTRESEN.

Sredi oktobra se je v Himalaji zgodila ena od najhujših nesreč, kar se jih je doslej pripetilo v najvišjem pogorju sveta. Skupino 18 alpinistov, med njimi je bilo sedem Francozov in enajst Nepalcev, je med plezanjem na 6981 metrov visoko ekspedicijsko goro Kang Guru zajel snežni plaz in plezalce pokopal pod seboj. Vsi so umrli; po srečnem naključju so ostali živi le štirje nepalski nosači, ki so hodili za glavno skupino. Tri dni po nesreči, 24. oktobra, so nepalske oblasti uradno potrdile tragično novico in sporočile, da so bili vsi Francozi in večina Nepalcev vrhunski gorski reševalci, vodja odprave Daniel Stolzenberg pa učitelj plezanja in gorništva v prestižni francoski državni šoli za smučanje in alpinizem v Chamonixu. Skupaj z njim je v plazu umrla tudi njegova žena, pa tudi ugledni član Nepalske gorniške organizacije NMA Iman Sing Gurung, ki se je šolal v chamoniški šoli.

Še huje je bilo leta 1987, ko je v Himalaji pod snežnimi plazovi umrlo kar 27 alpinistov in trekerjev.

Če vemo, da se je začela zgodovina slovenskega himalajizma leta 1960, ko se je na Trisule odpravila sedemčlanska slovenska alpinistična odprava, je bila Himalaja s Slovenci doslej zelo milostna; na njenih pobočjih je umrlo prav toliko članov slovenskih odprav, kolikor jih je vzel letošnji oktobrski pogubni himalajski plaz na območju Mananga, kjer poteka v bližini znamenita trekinška pot okoli nebeško lepih Anapurn in kjer je že dolga leta slovenska šola za nepalske gorske vodnike.

Konec poti. Prva slovenska smrtna žrtev Himalaje je bil 25-letni Ljubljančan Drago Bregar, član tržiške odprave na pakistanski, 8068 metrov visoki Gašerbrum I v Karakorumu. S soplezalcem je bil 9. junija 1977 v najvišjem, četrtem višinskem taboru nekako 7500 metrov visoko, ko se je vreme zelo poslabšalo. Soplezalec se je s kolegoma, ki sta že bila na vrhu, vrnil v bazni tabor, Bregar pa je sklenil sam nadaljevati vzpon. Dan pozneje se ni več oglasil po radijski zvezi, vsako reševanje pa je bilo v takih razmerah in na taki višini nemogoče. Skoraj gotovo je zasneženi šotorček njegov ledeni grob.

Zmagovito slovensko odpravo na najvišjo goro sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest, je sredi maja 1979 ovila v žalost smrt vodje višinskih nosačev, 29-letnega Šerpe Ang Phuja. Ko se je skupaj s Stanetom Belakom - Šraufom in Stipetom Božićem vračal z vrha gore, je izkušenemu gorniku, ki je bil pred tem enkrat že na najvišji točki našega planeta, na strmem pobočju zdrsnilo in strmina ga je potegnila več kot tisoč metrov globoko. Pokopali so ga v ledeniško razpoko na gori.

Le štiri leta pozneje je ostal v Himalaji član in prvopristopnik odprave na Everest, 31-letni Nejc Zaplotnik iz Kranja. Ko sta 24. aprila 1983 s Splitčanom Antejem Bućanom plezala po pobočjih 8125 metrov visokega Manasluja v nepalski Himalaji, ju je pokopal snežni plaz. Kolega Viki Grošelj, član iste odprave, je skupaj s kolegi našel Zaplotnika mrtvega pod plazovino, ga odkopal, odnesel na bočno moreno pod goro, ga zagrebel in mu na grob postavil skromen lesen križ, ki še vedno stoji visoko nad ledeniškim jezerom, kjer je pokopan za Klementom Jugom drugi ideolog slovenskega alpinizma. Njegovega soplezalca na ledeniku niso našli.

Na smrt utrujeni. Dve leti pozneje, 22. aprila 1985, sta se 30-letni Tržičan Borut Bergant in njegov soplezalec, Kranjčan Tomo Česen, vračala z vrha 8505 metrov visokega Jalung Kanga, zahodnega vrha v skupini Kangčendzenge, kamor sta plezala brez uporabe dodatnega kisika. Na smrt utrujen je Bergant v zadnji prepadni strmini nad četrtim višinskim taborom v severni steni gore zdrsnil v snežni ozebnik. Tomo Česen je po tem dogodku sam priplezal do tovarišev, ki so naslednje dni padlega prijatelja poskušali najti, kar pa jim ni uspelo.

Dolgih šest let je bila Himalaja potem prizanesljiva do slovenskih plezalcev, dokler nista 35-letna Marija Frantar iz Ljubljane in njen soplezalec, leto dni starejši Jože Rozman iz Loma pod Storžičem, člana slovenske odprave na Kangčendzengo, sklenila 3. maja 1991 opraviti zadnji del vzpona na vrh te 8586 metrov visoke gore, ki je tretja najvišja na svetu. Da bi bila njuna pot čim lažja, sta vzela s seboj eno samo kisikovo bombico ter se v močnem vetru in oblačnem vremenu odpravila proti vrhu. Še 150 metrov pod vrhom sta se – kot je bilo mogoče sklepati po njunem glasu, nadvse izčrpana – po radijski zvezi oglasila tovarišem in povedala, da je Frantarjevo močno prizadela snežna slepota. Dve uri pozneje sta od višine hudo prizadeta sporočila, da se vračata, čeprav sta tik pod vrhom. Ob sedmih zvečer se je Rozman oglasil zadnjič in dejal, da ne vesta, kje sta in kam gresta. Naslednje dni so ju tovariši našli na snežni uravnavi več sto metrov nižje, kamor sta ju odpeljala sneg in led, in ju pokopali v ledeniško razpoko.

Usodno kopanje. Dobro leto pozneje je imel 31-letni Damjan Vidmar iz Škofje Loke kot član slovenske odprave namen stopiti na 7468 metrov visok Džanu. Med dolgim pristopnim maršem pod goro se je 4. septembra 1992 kopal v pomonsunsko močno narasli reki Kabeli Kola, ki ga je odnesla. Odprava se je po tej tragediji vrnila v domovino. Šele dva meseca pozneje so domačini našli truplo nesrečnega alpinista in ga po tamkajšnjih običajih upepelili.

Nekaj manj kot leto pozneje, 15. junija 1993, je 34-letni alpinistični inštruktor Slovenske vojske in gorski reševalec Boštjan Kekec iz Škofje Loke, član slovenske odprave na drugo najvišjo goro sveta, 8611 metrov visoki K2, skupaj s soplezalcem Borisom Sedejem iz Idrije čakal v višinskem taboru na izboljšanje vremena, potem ko so se Viki Grošelj in Zvonko Požgaj iz Ljubljane, Stipe Božić iz Splita in Carlos Carsolio iz Mehike že vračali z vrha. Toda vreme se je še poslabšalo, Kekec je zbolel za višinsko boleznijo, kolegi so mu poskušali pomagati in ga spraviti v dolino, vendar je nesrečni alpinist na pobočjih mogočne gore v višinskem šotorčku na višini 7300 metrov umrl. Ostal je na tej večno zasneženi himalajski gorski strmini.

Trinajstega oktobra naslednje leto je bil 25-letni član mariborske himalajske odprave na 7550 metrov visoko Anapurno III v nepalski Himalaji Beno Dolinšek že v tretjem višinskem taboru, 6600 metrov visoko, ko je soplezalec zaradi slabega počutja sklenil odnehati. Dolinšek se je odločil plezati na vrh sam, naslednji dan je prišel do višine 7000 metrov, ko se je med sneženjem začela spuščati megla. Kaže, da se je za sestop odločil prepozno; zadnjič se je po radiu oglasil z višine 6750 metrov.

Odpihnjen z grebena. Ena od najbolj odmevnih slovenskih tragedij v Himalaji je bila smrt 37-letnega vrhunskega alpinista Slavka Svetičiča iz Cerknega, ki se je odločil po zahodni steni sam priplezati na vrh 7925 metrov visokega Gašerbruma IV v pakistanskem Karakorumu. Ker po pakistanskih zakonih solo vzponi na najvišje gore niso dovoljeni, so odšli z njim še trije gorniki. Šestnajstega junija 1995 je Svetičič odšel v prepadno steno, preplezal izredno krušljiv del osrednjega stebra in drugič bivakiral v višini 7000 metrov, 20. junija, ko je bilo vreme že slabo, pa so ga korejski alpinisti videli sestopati. Odtlej ni bilo o njem nobenega glasu več. Leto dni pozneje sta korejska alpinista med sestopom z vrha gore našla njegovo truplo na polici 7100 metrov visoko v gori. Domnevajo, da je zaradi izčrpanosti in pohladitve umrl med bivakiranjem.

Konec leta 1996 sta sklenila odlična ljubljanska alpinista, 25-letni Žiga Petrič in 33-letni Bojan Počkar, opraviti prvenstveni vzpon prek 1950 metrov visoke stene na deviški 7468 metrov visoki vzhodni vrh Džanuja. Med aklimatizacijskim plezanjem na sosednje gore, imenovane Kabru, so ju najverjetneje zasuli plazovi. Zdravnica odprave dr. Anda Perdan ju je s šerpami dva dni iskala, a so našli le sledove plazov.

Komajda verjetna smrt se je zgodila na grebenu med vrhovoma Nuptseja, soseda Mount Everesta, kamor sta 31. oktobra 1997 drug za drugim priplezala takrat najbolj vsestranski slovenski alpinist, 36-letni Janez Jeglič iz Domžal, in njegov mlajši kolega Tomaž Humar. Ko je Humar četrt ure po tistem, ko mu je Jeglič pomahal s 7742 metrov visokega zahodnega vrha, prišel na ta vrh, so ga Jegličeve sledi peljale še nekaj deset metrov naprej po ostrem grebenu, kjer je na robu sosednjega vrha ležala vključena Jegličeva radijska postaja, o plezalcu pa ni bilo ne duha ne sluha. Gotovo ga je z vrha v globoke prepade dobesedno odpihnil orkanski veter.

Klientov padec. Tri leta po tistem Himalaja ni hotela slovenskih žrtev, leta 2000 pa je spet pokazala zobe. Štiriindvajsetletni član slovenske odprave Andrej Markovič iz Novega mesta je 6. oktobra tistega leta s soplezalcem kot prvi na svetu priplezal po zahodni steni na južni vrh 7350 metrov visokega himalajskega Džongsanga, med sestopom z vrha pa se mu je spulil snežni klin in je padel v globino. Pokopali so ga v ledeniško razpoko pod steno.

Manj kot tri tedne pozneje je 24-letni član ljubljanske alpinistične himalajske odprave Andrej Zaman iz Tržiča poskusil sam priplezati na vrh 6995 metrov visoke gore Dorži Lakpa. Pod robom stene je na višini 6450 metrov zdrsnil v globino. Doslej ga niso našli.

Maja lani je odšla na 8167 metrov visoki Daulagiri slovenska odprava, z njo pa je šel tudi 56-letni izkušen planinec Jože Šepič iz Gradišča pri Materiji, ki naj bi ga slovenski gorski vodnik Andrej Štremfelj kot prvega klienta pripeljal na vrh osemtisočaka. Zaradi Šepičeve višinske bolezni podvig ni uspel, med potjo v dolino pa se je zgodilo najhujše: na navidez varni višini približno 3400 metrov je planinec v megli zašel, zdrsnil, padel in se smrtno poškodoval. Šele več dni pozneje so ga našli, po tamkajšnjih običajih upepelili in njegove posmrtne ostanke pokopali v domovini.

Skoraj natančno leto dni po tej nesreči je 21. maja letos na severni, tibetanski strani Mount Everesta med vračanjem z vrha umrl 45-letni alpinist Marko Lihteneker iz Šoštanja, ki se je skupaj z Vikijem Mlinarjem pridružil ruski komercialni odpravi na najvišjo goro sveta. Slovenca sta drug za drugim priplezala na vrh gore, Mlinar se je že vrnil v višinski tabor, ko se je vreme poslabšalo. Ker Lihtenekerja ni bilo z gore, so ga naslednji dan iskali šerpe ruske odprave, kakšen dan pozneje pa so šerpe kitajske odprave na Everest našli na višini 8800 metrov truplo, ki je bilo videti kot Markovo. Najbrž mu je med sestopom z vrha odpovedal ventil na kisikovi maski, nenadno pomanjkanje kisika pa je povzročilo smrt.

Oznake: informacije, GRS, < Več

Komentiraj (2):

Jani Bele, sreda, 9. november 2005, ob 07:51

V naslovu piše o 18 smrtnih žrtvah, podrobno pa je v članku opisanih le 16 primerov. Da ne pozabimo:
1. 30.oktobra 1995 je na pobočju Pisang Peaka zdrsnil Drago Žlof.
2. 15.oktobra 2003 je na trekingu okoli Anapurn v kraju Darapani zaradi srčne kapi umrl Emil Veler.
In če so že v članku omenjene nesreče v gorah Azije:
1. 29.junija 1971 je pri povratku po vzponu na Istor-o-Nal v prometni nesreči umrl Zvone Kofler.
2. 15.julija 1983 sta v Kavkazu na Ullu Tau zdrsnila Srečko Rihter in Ivo Veberič.
3. Julija 2000 je na Mustag Ati umrl Tomaž Kavar.

Vir:France Malešič: Spomin in opomin gora

Igor Pavlič, sreda, 9. november 2005, ob 21:06

Saj je ta Malešičeva knjiga res zlata vredna in avtor vreden občudovanja, rad bi pa pripomnil, da prometnih nesreč (na cestah, mostovih in tunelih) ne bi kazalo uvrstiti v seznam smrtnih nesreč. Sam ne vem, verjetno pa nihče od nas, koliko ljudi je končalo v avtomobilih na poti v ali iz gora, npr. v Evropi, ni bilo ravno nujno, da je šel v Hindukuš in v nekem turškem tunelu storil konec v požaru. Velja upoštevati pri ponatisu, kar bo pa težko, nekoga, ki ki je zaspal po neki neskončno dolgi vožnji iz Courmayeurja v Ljubljano npr., ni v nobeni kroniki, razen v arhivih italijanskega Ministrstva za notranje zadeve. Skratka, avtomobilskih nesreč, dve ali tri meje pred ciljnim parkiriščem, ni za šteti med nesreče v hribih!
Brez zamere,
Igor Pavlič

eXTReMe Tracker