Večer, Potovanja - Mateja Grošelj: Nekdanjim krajem slamnikarstva in rokovnjaštva, romarske spoštljivosti in grajskega krvoskrunstva je nov pečat vtisnil avtocestni odsek od Trojan do Ljubljane, ki so ga domačini vzeli za svojega. Še bolj so se približali naravni in kulturni dediščini.
Pot po Črnem grabnu v srcu Slovenije, ki ga je od Trojan do Ljubljane presekala nova avtocesta, se v občini Lukovica lahko začne in konča pri domačiji Rus. Poleg tradicionalno uveljavljenega gostilništva se je v dodani vrednosti prilagajanja infrastrukturni povezanosti lotila ohranjanja kulturne dediščine. V njihovih prostorih, ki že skoraj spominjajo na domačo slovensko starinarnico, in okoli hiše se vedno kaj dogaja; od kulturnih prireditev, kot so predstave okoliških gledališčnikov, do prikaza starih kmečkih vozil. Vsak teden ob sobotah pa se, po novem, njihovo dvorišče spremeni v bolšji sejem z razstavami rokodelcev.
Od rokovnjačev do ženske s "kiklo gor" v cerkvi
A če želi popotnik spoznati "rokovnjaške" kraje - letos je ravno dvesto let od prvega rokovnjaškega napada na francosko patruljo, ki se je zgodil na Učakovem pri Trojanah - mora dalje. Najprej se ustavi v cerkvi sv. Vida v Šentvidu pri Lukovici. Od kod v obdobju 1720-1780 na tem območju toliko denarja, da se je lotila "ekspanzije gradnje novih cerkvenih objektov", kot pripoveduje lokalni vodič Egon Ličan, Cerkev ni nikoli pojasnila; zdaj je v lukoviški občini pet župnij. So pa vsi cerkveni hrami v enakem stilu, baročni s freskami, a sv. Vida bogati nenavaden, velik krstni kamen.
Čez avtocesto, slabih sto metrov od njene trase, je na drugem bregu Breg v vasi Imovica, kjer stoji "breška hiša" s spomeniško zaščitenim kmečkim dvorcem. Lukoviški župan Matej Kotnik, odličen podajalec zgodovine teh krajev, pove, da se je tukaj rodil pravnik in romantični pesnik Jovan Vesel - Koseski, pokopan v Trstu, stari oče Juliusa Kugyja (oziroma po očetu Kogeja), planinca in pisca o slovenskih Alpah. Ob cesti proti Vidmu pozdravi Mahkotov toplar, kozolec, na obiskovalca pa že čaka enoladijska bazilika, cerkev sv. Luke v Spodnjih Praprečah. Obnavljajo jo, a pozornih ušes to ne zmoti, ko slišijo o celi vrsti njenih arhitekturnih in vsebinskih posebnosti. Cerkev je delana po terenu, ne stoji na ravnih tleh, ampak v nagibu. Prvotno je bila brez oken, brez dnevne svetlobe. Nima orgel in kora, čeprav ga je nekoč imela, a so jo preoblikovali v začetno stanje. Sklepniki na stropu so zaključeni s kipi, cehovskimi liki. Pritegne pogled na ženski kip s "kiklo gor" na eni strani, nasproti nje moškega z mošnjičkom v roki. Na moških in ženskah svet stoji že od veke vekov. Gradbenik cerkve se je s svojo družino dal upodobiti kar v freski; se je ovekovečil in hkrati reklamiral, pojasnjujejo poznavalci. Zelo je akustična ta cerkev - včasih duhovniki pač niso imeli mikrofonov - še najbolj presenetljivo pa je, da je v njej potekala prva protestantska maša na Slovenskem.
Trojane: tri milijone prodanih krofov letno
Že včasih poplavno območje Črnega grabna bi lahko po grobem posegu gradbincev povzročalo še več težav, zato so si načrtovalci avtoceste izmislili umetno jezero, razbremenilnik. Gradiško jezero si delita moravška in lukoviška občina, obiskovalcem, ki na krožni poti okoli njega najdejo mir za počitek in sprehode, pa je to pravzaprav vseeno. Pri spuščanju nizdol se iz Zgornjih Prapreč vidi naravnost proti čebelarskemu centru v Lukovici, a do tja, tik pred koncem poti, vodi še daljša zanka skozi Blagovico do cerkve sv. Neže na Golčaju in Trojan ter nazaj grede še skozi Krašnjo do Brda z gradom. Do vrha Golčaja, kamor verniki, obiskovalci tamkajšnjega pomnika NOB in užitkarji čudovite panorame na blagoviški konec Črnega grabna navadno romajo peš, avtobusu, prav nič presenetljivo, postane prevroče. Lokalni spremljevalci po tihem izdajo skrivnost, da se maja nedaleč od ceste bohotijo obsežni otoki šmarnic; zato so tudi maše v cerkvi sv. Neže vsako majsko nedeljo. Takrat, in še štirikrat v letu, v najstarejši cerkvi v Črnem grabnu zadoni tudi najstarejši zvon iz leta 1423. Da je prostora dovolj za vse molivce, se na prosto enostavno odprejo zadnja vrata cerkve. Kdor pa si vendarle želi ogledati še znameniti kasetni strop v notranjosti, pač mora vstopiti. 78 kaset je "prilepljenih" na strop, a le 13 jih je originalnih, saj so svojčas vso stropno površino z okrasjem vred ometali in prebelili, preostale so rekonstruirali.
Na ravnici pred cerkvico se označene smeri, vpete v evropsko pešpot, razcepijo na troje; 45 minut hoje do Libarske gore, uro v Doline nad Trojanami ali le streljaj proti ošiljenemu vrhu Golčaja, kjer stoji spomenik oktobra 1941 padlim borcem radomeljske čete. Cerkvi so Nemci prizanesli, požgali pa so mežnarijo, čeprav naj bi bil krvavo hajko proti partizanom, od katerih sta preživela le dva, omogočil prav izdajalski mežnar.
Vse vojske davne in manj davne zgodovine so se premikale čez Trojane ter za seboj puščale sledove. Na vrhu trojanskega klanca je v rimskih časih stala trdnjava; natanko tam, kjer pri Konšku - tudi priimek je zgovoren, saj so nekoč tako navkreber čez prelaz zmogli riniti samo konji - zdaj vsako leto spečejo in prodajo več kot tri milijone krofov. Letni prihodek sedanje družbe GTC Trojane, 7 milijonov evrov, po besedah direktorja Bojana Kasiorja prekaša celo občinski proračun. Zajeten posladek je okusna popotnica ne glede na smer potovanja; pot po Črnem grabnu se tu obrne nazaj proti Blagovici s starim gasilskim domom skoraj pod viaduktom in Krašnji, kjer Pr' Matožit že več kot sto let napredno, zdaj seveda "bio", kmetujejo. Tamkajšnji gospodar v letu 1870 je bil celo tako domiseln, da je za štiri kmetije izdelal in napeljal 400 metrov dolg lesen vodovod. Sto metrov krajša pa je, pojasnijo nekaj minut kasneje pri gradu Brdo pod čebelarskim centrom v Lukovici, nadzemeljska znamenitost: gabrov dvojni drevored. Po en pas na vsaki strani je pešpot, nad cestiščem pa so veje tako prepletene, da so fantje pred drugo svetovno vojno plezali z enega drevesa na drugo. Graščino iz 16. stoletja je tristo let kasneje priženil sodnik Jožef Kersnik, oče pisatelja Janka. Fran Levec je hvalil njegovo lego in lepoto, kot sodnika sta v tem okraju službovala skladatelja Oskar Dev in Anton Lajevic, slikarsko je grad navdihoval Ivana Groharja. V tem času ob gradu cveti drevo s tulipanom podobnimi cvetovi, tulipanovec, paša za oči je še drugo eksotično zelenje. Grad Brdo na tem območju ni osamljen, skupna značilnost večine je njihova zgodovinska posebnost. Ker so se rodbine v njih v strahu za premoženje krvoskrunsko ženile in možile, so kmalu ostale brez naslednikov in s posestvi vred propadale.
Domačini pojasnjujejo, da se Črni graben tako imenuje zaradi barve tal, saj je potok Radomlja strugo vdolbel v temne permske skrilavce. In v isti sapi dodajajo, da je to tudi edino, kar je črnega pri njih; vse drugo je barvito kot njihovo življenje.
Mateja Grošelj
Mateja Grošelj
Cerkev sv. Vida v Šentvidu pri Lukovici
Mateja Grošelj
Cerkev sv. Neže na Golčaju