Delo Mag - Vito Divac: Jože Valenčič; »Sem svojeglav in nočem nečesa delati le zato, da bom ljudem všeč. Kljub temu me imajo radi. Starejši sem, rajši me imajo. Na to sem ponosen.«

Le kaj imajo skupnega krojač, gumarski tehnik, kmet, merilec naprav, kolesarski profesionalec, šofer, priložnostni pesnik in slikar ter pastir in Claude Monet? Jožeta Valenčiča, nekdanjega kolesarskega prvaka, ki se je po upokojitvi v Savi (dvanajst let je vozil direktorje) posvetil slikarstvu in pastirstvu.
Francoski impresionist je klenemu Notranjcu, ki se je ustalil na Gorenjskem, najljubši umetnik, kar se vidi tudi v njegovih slikah. »Barve morajo govoriti, izražati človekovo impresijo in notranjost,« je pesniško vzneseno povedal, zakaj mu je najbolj pri srcu prav Monet. Slikarske filozofije umetnika, znanega kot slikarja svetlobe, za katerega je bila barva radost, obsedenost, a tudi muka, pa se ne drži, čeprav ima kot pastir dovolj časa, da bi lahko svojo kočo (največkrat upodobljeno) slikal vselej v istem času in sledil spremembam barv.
Velikih umetniških ambicij Jože nima, kar je razumljivo, saj je samouk. Na slikarstvo pa se vendarle dobro spozna. Udeležil se je treh tečajev, o perspektivi, slikanju, aktih, in prebral vse dosegljive knjige o slikarstvu in slikarjih. Malanje je zanj sicer konjiček, v katerem želi izraziti svojo notranjost in umetniški nemir, tako kot je nekoč to počel s pisanjem sonetov in verzov. Strinja se s Pablom Piccasom, da slika živi samo s tistim, ki jo gleda. Zato je zelo vesel, če najdejo ljudje v njegovih slikah nemo poezijo, ki jim jo želi z barvami predstaviti. Dobre slike mu vse poberejo oziroma odkupijo. Barve so ga prevzele že v rani mladosti, ko je kot šolar v čitanki videl Groharjev Macesen. Spominja se, da njegovi sošolci na tej sliki niso zaznali prav ničesar zanimivega. V njem je zbudila nekaj, kar ga še danes izjemno veseli. V Mali Pristavi pri Pivki je na začetku šestdesetih kot dvanajstletni mulec narisal risbo za razstavo Unicefa. Odnesli so jo v Ljubljano. Motiva se še živo spomni, videl pa je ni nikoli več. Niti na razglednicah ne, čeprav so mu rekli, da bo natisnjena.
Trdega dela se nikoli ni branil. Kot kolesar je bil vajen garanja. Pravi pa, da je pastirstvo najboljši posel, kar jih je opravljal v življenju. Na planino je prišel zgolj iz radovednosti in želje, da bi se vrnil k mladosti. Prijateljem je namreč obljubil, da bo, ko bo 'velik', spet pastir, in besede ni hotel prelomiti. Pred šestimi leti je prišel za pokušino, zdaj pa si ne zna predstavljati poletja brez Male Poljane. »Na planini se počutim svobodnega in sem sam svoj gospodar. Okrog sebe imam same dobre ljudi, v njihovi družbi pa neizmerno uživam. No, ja, kakšen tečnež se za vzorec že najde, vendar ni omembe vreden,« je visoko pod Storžičem našel duševni in ustvarjalni mir.

Pastirski priboljšek za preživetje
Zgodba o Jožetu, pastirju in slikarju, pa ni tako idilična, kot se zdi. Ima svoje kruto ozadje – boj za preživetje. S 515 evri pokojnine (pred leti je prejemal precej manj kot petstotaka) se težko prebija iz meseca v mesec. Za stroške stanovanja v Kranju in vse, kar sodi zraven, plačuje 350 evrov. Kako naj preživi s 165 evri, se ni dolgo spraševal. Namesto da bi tarnal, kako je veliko delal, pa dobil majhno penzijo, je šel v hribe. Kot pastir pašne skupnosti Storžič v treh mesecih s pašnino za 41 krav zasluži 950 evrov. Nekaj dobi tudi z namolzenim mlekom (šest litrov na dan) in dovoljenimi gostinskimi storitvami. S pastirskim denarjem nekako pokrije letne stroške bivanja v dolini.
Njegova prva skrb na planini so seveda živali. Vstaja ob pol šestih, obide tri pašnike – na Javorniku pod Storžičem, Veliki in Mali Poljani, ko se po štirih urah vrne v kočo, pa se lahko posveti sebi. Največ časa ima v deževnih dneh, ko v hribe ni žive duše. Takrat bere, premleva literaturo o slikarstvu in riše. Ob sončnih dnevih pa ljudje zelo radi prihajajo. Vsi vedo za Jožetovo kislo mleko in žgance. Nekateri hodijo na Malo Poljano zgolj zaradi mlečnega napitka. Tudi brata Rudi in Pavel. Drugi kolesarji poredko zaidejo tja. Razume jih, saj tudi sam, ko je v dolini, v lepem vremenu najraje sede na kolo. Letos je do junija prekolesaril že 2500 kilometrov!

Planinski čaj je skrivnost
Kjerkoli je, ga imajo ljudje radi, ker je vselej odkrit, dobre volje in zgovoren. Kot da ni človek sedanjega časa. Živi v svojem ritmu. Klemen Roblek, katerega peterico krav pase, pravi, da je zelo prijazen možak, vselej pripravljen pomagati. »Jožetovo dobroto živali čutijo, zato mu tudi sledijo. Pri delu se mu pozna, da je s kmetov doma. S prejšnjim pastirjem smo se zelo malo pogovarjali. Z Jožetom se veliko,« hvali pastirja kmet iz Povelj. Planinci, ki smo jih srečali med obiskom njegovega visokogorskega kraljestva, so navdušeni predvsem nad Jožetovim kislim mlekom, a tudi planinskim čajem. Na vprašanje, katere rožice so v njem, odvrne, da je to njegova skrivnost. Če bi jo izdal, bi njegov čaj izgubil čar. »Prevladuje materina dušica, preostale štiri pa so skrivnost. Rmana, ki je za želodec blagodejen in je 'arcnija', ne dajem v svojo mešanico, ker preveč greni. Navsezadnje ne pripravljam čaja za bolnike, ampak za ljudi, ki morajo čutiti cvet planin in mešanico dobrih okusov,« ni želel razkriti sestavin svojega čaja in pri tem dodal, da ima planinski čaj, ki ga dobimo v trgovinah, le eno rastlino s planin – jerebiko (ponavadi je je samo osem odstotkov), pa še to gojijo v dolini.

Kolesarski soneti so še vedno v predalu
Nekoč je Jože, zagrenjen zaradi prehitrega konca tekmovalne kariere, pisal kolesarske sonete. V predalu jih ima več kot dvajset. Nekaj je bilo sicer objavljenih, tudi v skupinski pesniški zbirki in zbornikih, večina pa jih čaka na objavo. Pesmi je svojčas dal prebrati Tonetu Pretnarju, tržiškemu literarnemu zgodovinarju in kritiku, prevajalcu in profesorju starejše slovenske književnosti. Ta mu je zabičal, da ne smejo ostati v predalu. Uglednega profesorja filozofske fakultete je zaprosil, ali bi mu napisal kritiko in spremno besedo. Z veseljem je privolil, a je na začetku devetdesetih žal prekmalu umrl. Pesmi so tako ostale v predalu. Ko je nekoč Jože v veseli in razigrani družbi, v katero sicer zelo rad zaide, recitiral svoje pesmi, mu je neki znanec obljubil, da jih bo on založil. Toda ko jih je prebral, je ugotovil, da so družbeno preveč kritične, zato jih nihče ne bo kupil. Pa so spet romale v predal. Tam še vedno čakajo, da kot pesniška zbirka ugledajo luč sveta. »Kolesarski soneti so vreli iz mene. Drugačni kot kritični pa ne morejo biti, glede na čas, v katerem sem živel in kaj vse sem takrat doživljal,« pravi. Pesmi ne piše več. Pesniški izvir ni usahnil, le preusmeril ga je v nemo, s čopičem upodobljeno poezijo. Tu in tam, priložnostno ob življenjskih jubilejih prijateljev, napiše kakšno 'rimarijo'. Pri tem seveda pazi, da ima ritem …

Trije orli iz Male Pristave
Jože Valenčič je bil v sedemdesetih velik kolesar, član slovite trojice bratov Valenčič. Prvi je bil Florijan Rudi ali Floki, kot so mu rekli v kolesarskih krogih, drugi Jože, tretji pa Pavel. O Jožetovem kolesarskem značaju povedo vse časopisni naslovi: Jožetu Valenčiču kolajna za srce, Neustavljivi Jože, dinamit v nogah, Zlati mušketir Jože levjesrčni, Jože ne pozna utrujenosti, bori se kot ris … Miloš Gligorić, nekoč dopisnik Sportskih novosti iz Beograda, ga je opisal kot žilavega in nepopustljivega kolesarja, v čigar žilah teče letalsko gorivo. »Vedno, v dežju ali soncu, mrazu ali vročini, je na čelu pelotona …«
Brkati orlič iz Male Pristave (bratu Rudiju so dali vzdevek Orel iz Pivke) je bil med najbolj priljubljenimi kolesarji. Vedno se je znal podrediti interesom ekipe in postaviti svoje cilje v drugo vrsto. Kako so bratje, ki so leta 1971 v dresu Roga skupaj z Janezom Zakotnikom osvojili naslov najboljšega moštva v ekipnem kronometru, dojemali šport, je najbolje opisal prav Jože leta 1971 po zlati kolajni na balkanijadi v Sofiji: »Česar Rudi ni zmogel, bom jaz. Kar bom jaz zgrešil, bo osvojil Pavel. Iz Male Pristave so vedno vzleteli kolesarski orli.«

Pri 29 letih kolesarska upokojitev
Zaradi nesebičnosti v športu in življenju na splošno jih je velikokrat dobil po glavi. Kariero je prekinil, kot je poudarjal, nasilno. Na državnem prvenstvu v Kranju leta 1977 je vsa ekipa delala za mladega kapetana Bojana Ropreta, zmagal pa je Mirko Rakuš. »V klubu so vse gradili na Ropretu, zato so nastale razprtije. Trener Franc Hvasti nas je ozmerjal, kot da nismo nič vredni. To me je tako razkurilo, da sem vrgel kolo stran in nanj v tekmovalnem dresu nikoli več nisem sedel,« se spominja usodnega dne. Takrat je bil star 29 let in po vseh kolesarskih prvinah – miselnosti, vzdržljivosti in telesni kondiciji – v najboljšem tekmovalnem obdobju. V klubu so ga že pred prvenstvom odpisali, češ da je prestar.
V Savi, kjer je preživel večji del svoje delovne dobe, se je upokojil po lastni volji. Nenehno so mu nalagali delo, ga pošiljali na tečaje, plača pa je bila čedalje slabša. »Kot športnik nisem imel nobenih priboljškov ali privilegijev. Nisem prepričan, da so vsi vedeli, kakšen kolesar sem sploh bil in kaj sem dosegel. Vendar to navsezadnje niti ni bilo pomembno. Politično sem bil neopredeljen – ne za klerikalce ne za socialiste. Spravljali so me v komunistično partijo in mi obljubljali napredovanje. Rekel sem jim: le kakšen je to partijski sveti duh, ki me bo razsvetlil in me naredil sposobnejšega? Pa so me pustili pri miru.«
Tako kot v življenju mu tudi v kolesarski karieri ni bilo postlano z rožicami, čeprav je bil med najbolj priljubljenimi kolesarji v sedemdesetih. Leta 1973 so zdravniki ugotovili, da ima težave s srcem, in mu odsvetovali tekmovati. Čudil se je, kako ga lahko imajo za bolnega, ko pa se tako dobro počuti. V Rogu so mu ponudili delovno knjižico, ki jo je vzel le z izpisnico iz kolesarskega društva. Vrnil se je na kmetijo v Malo Pristavo. Ko je dobil potrdilo, da z njegovim srcem vendarle ni nič narobe, se je vrnil v kolesarstvo. V Kranju ga je v Savo vzel nekdanji reprezentančni tovariš Franc Hvasti. Ko se je s kranjskim klubom razšel, je bil nekaj let sodnik in spremljevalec največje slovenske dirke Alpe–Adria. Jeklenemu konjičku pa se nikoli ni odpovedal. Zelo pozorno sledi vsemu, kar se dogaja doma in po svetu. V koči visoko v planinah kolesarsko ni odrezan od sveta. Ima radio na dvanajst voltov, načrtuje tudi televizijski sprejemnik. Privlači ga Tour. S spomini na lastno kariero in kolesarsko trpljenje bo gotovo veliko bolj slikovito podoživljal največjo kolesarsko predstavo. V vseh barvah mavrice in sonca, simbolov kolesarske nesmrtnosti.