Delo, 28.10.05 - Tomaž Branc: Dolga leta je veljalo, da je za garje kriva preštevilčna populacija
Iz naših krajev
Garje redčijo gamsje trope
Dolga leta je zlasti med lovci veljalo, da je za garje kriva preštevilčna populacija, zdaj pripisujejo večji pomen neustrezni prehrani
Radovna – Pogled na gamse, ki se pasejo, počivajo, se igrajo ali pa z vrtoglavo hitrostjo drvijo po skalnatih in travnatih strminah, je v veselje vsakemu planincu. Opazovati to lepo žival, kako poginja od garij, pa je prav gotovo pretresljiva izkušnja za vsakogar. Garje so poleg človeka – gams in kozorog sta nekoč v Sloveniji veljala za iztrebljena, pozneje so ju ponovno naselili – prevzele vlogo selektorja populacije. Bolezen, ki jo povzroča kožni zajedavec, je že v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih razredčila njihove trope. Lovci ocenjujejo, da je takrat poginilo skoraj 90 odstotkov živali.
Med delovnimi nalogami Tineta Štularja, naravovarstvenega nadzornika pri zavodu TNP in lovskega nadzornika območja dolin Kota, Krme in Zgornje Radovne, je tudi redno štetje populacije divjadi. »Letos sem v svojem okolišu našel 12 gamsov in enega kozoroga, ki so poginili zaradi garij,« je povedal Štular.
Pojav bolezni mnogi strokovnjaki pripisujejo preštevilčnosti populacije. Dr. Andrej Bidovec z veterinarske fakultete je prepričan, da bolezen izbruhne, ker se okolje upre prevelikemu številu živali. Tudi iz lovskih vrst je pogosto slišati, da so se gamsje garje razširile zato, ker je v osrednjem delu TNP lov na te živali z zakonom o TNP prepovedan, v robnem območju pa omejen na sanitarni odstrel. Tako zahtevajo tudi mednarodna pravila za upravljanje narodnih parkov. Letni načrti lovcev za odstrel živali v TNP so tako v nasprotju z veljavnim zakonom, zato se uprava TNP nanje pritoži, zaplet pa rešuje ministrstvo za kmetijstvo, ki dokončno določi letni odstrel živali. Na Gorenjskem na leto postrelijo okoli 400 gamsov.
Nekateri pa poskušajo najti tudi druge razlage za izbruh bolezni. Petletna raziskava oddelka za zootehniko biotehniške fakultete je dr. Andreja Orešnika in dr. Andreja Lavrenčiča pripeljala do sklepa, da so garje lahko posledica prehrane oziroma neustreznega vnosa mineralov. V sodelovanju z javnim zavodom TNP so proučevali gamse na območju Jalovca in Krme, za primerjavo pa še gamse s Pohorja, kjer so povsem drugačne razmere za prehrano. Na območju Jalovca je bilo garjavih 47 odstotkov gamsov, v Krmi 20 odstotkov, na Pohorju pa niti eden. »Garje se pojavljajo skoraj izključno na apnenčastih tleh in tam, kjer živali s hrano dobijo preveč kalcija in premalo fosforja. Preveč kalcija moti presnovo cinka, ki je za ohranjanje imunskega sistema nujno potreben mineral,« pravi dr. Andrej Orešnik. »Raziskujemo, ali bi bilo mogoče gamse zaščititi pred garjami z uravnoteženo mešanico mineralov.«
Garjavost se pojavlja kar na 80 odstotkih slovenskega alpskega in predalpskega sveta, ki ga naseljuje gams. Izbruhne nenadoma in prizadene velik odstotek živali. Strokovnjaki ugotavljajo, da zbolevajo predvsem oslabele živali in tiste, ki imajo moteno presnovo. Zelo pomembno je, da si lahko živali naberejo dovolj velike zaloge energije za zimo, ko je krme malo, poraba energije zaradi mraza pa velika. V preteklosti so se lovci z boleznijo spopadali na različne načine: postavljali so večkilometrske ograje med zdravimi in okuženimi tropi, streljali obolele živali in živali tudi izmivali, velikega uspeha pa ni bilo.
Tomaž Branc