Nedelo, intervju - Vito Divac: Ljubodrag Simonović - Duci, eden največjih jugoslovanskih košarkarjev vseh časov in doktor filozofije, je kritičen do modernega športa kot ideologije kapitalizma, zlasti do olimpizma
Ljubodrag Simonović - Duci je eden največjih jugoslovanskih košarkarjev vseh časov. V zgodovino svetovne košarke se je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih vpisal kot prvi visoki branilec (196 cm), ki je do popolnosti obvladal žogo, dribling in kombinatoriko ter bil skoraj neustavljiv v igri »ena na ena«. Njegovemu slogu so sledili poznejši rodovi prepoznavne jugoslovanske šole košarke (Mirza Delibašić, Toni Kukoč & Co). Z značajem človeka visoke morale in neomajnih načel ter izrazitim individualizmom je štrlel iz športnega in siceršnjega okolja. Na münchenskih olimpijskih igrah leta 1972 je zaradi svojih brezkompromisnih stališč zapustil reprezentanco, potem ko sta bila dva portoriška košarkarja na tekmi z Jugoslavijo pozitivna na doping. Za reprezentanco po odhodu z OI ni nikoli več igral. Po razburljivi karieri košarkarja in trenerja se je posvetil znanosti in, kot poudarja v svojih delih, analizi bistva procesov, ki jih je sam doživel, ter razkrivanju »prevare, imenovane šport«.
Grozne svari, ki jih je nezavedno doživel v športu (na SP v Ljubljani je po veliki zmagi nad ZDA in osvojenem naslovu zaradi popolne izčrpanosti uriniral kri), so mu spremenile pogled s časovne razdalje filozofa, ki je ves blišč in bedo športa občutil na lastni koži. Brez službe – dobesedno ob kruhu, vodi in čebuli – je bil 35 let, pred poldrugim letom pa je naposled dobil športno pokojnino. Razočaran je nad nerazumevanjem manj in bolj učenih ljudi, ki nočejo razumeti, da v športu ni vse tako svetlo in humano, kot se kaže v olimpijskem gibanju. Imajo ga za čudaka, Don Kihota, norca ... A v njem kot »večni olimpijski ogenj« žarita velika želja in potreba po boju, da resnica o športu pride na dan. Z njim smo se srečali in dolgo pogovarjali med njegovim nedavnim kratkim obiskom v Ljubljani.
Vaša spletna stran se imenuje Uniči kapitalizem – reši planet. V vseh svojih delih poudarjate, da ste izrazit antikapitalist. Je res vaša največja želja uničiti red, za katerega pravijo, da ni boljšega?
Svet je postal kapitalistični krematorij, kapitalizem pa črna luknja, ki posesa vse, kar pripomore, da se orbita ustvarjanja kapitala hitro vrti. Vprašanje je, ali bo kapitalizem prej uničil svet, kot pa sam propadel. Tako kot vsak vladajoči razred je tudi kapitalizem naredil mehanizme za manipulacijo. Z industrijo zabave in tako imenovane »kokakole kulture« se marginalizira bistvo problemov. Pri mladih industrija zabave, poosebljena v tovarni sanj Hollywoodu, s svojimi junaki ustvarja virtualni svet oziroma iluzijo, da obstaja neki drug svet, proti kateremu moraš usmeriti svojo prihodnost. Ustvarja se občutek, da je vesolje naša neposredna prihodnost, da je Zemlja zgolj odskočna deska pri osvajanju vesolja. Z drugimi besedami: logika kapitalizma je projicirana v vesolje, vodilo pa, da ni le tozemeljsko večen, ampak celo vesoljski red ...
Politika, manipulacija, denar, nasilje, smrt, destrukcija. To so po vašem izrazi, ki simbolizirajo tudi vašo priljubljeno temo raziskav in znanstvenega dela – sodobni šport in olimpizem.
Olimpizem je ena najbolj napadalnih totalitarnih ideologij 20. stoletja, ki želi uničiti človekov svobodnjaški duh. Šport je sodobno sredstvo, ki reproducira ideologijo kapitalizma, športni spektakel pa simbolična oblika popolne umestitve človeka v kapitalistični čas in prostor. Olimpijske igre potemtakem ukinjajo čas zgodovini, da bi dale večnost kapitalizmu. Rezultat ima tržno razsežnost. Rekord ni izraz razvoja človekove moči, ampak uničenja človeka kot biološkega in kulturnega bitja. V športu se torej ne odpira prostor prihodnosti, ampak se reproducirajo vladajoči odnosi na višji kvantitativni ravni. Olimpizem je krona »mondialistične« ideologije. Briše vse normative in ruši ovire, ki zadržujejo nastanek globalnega kapitalističnega totalitarizma. Šport vsiljuje pravila, ki so v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami. Gre za segregacijo po spolu, pravico, da nekoga hudo poškoduješ in ubiješ, monstruozno zlorabo otrok, status športnika kot modernega sužnja, uporabo dopinga, nedemokratični status tako imenovanih mednarodnih športnih organizacij ...
Pravite, da se v športu reproducira življenje, ki temelji na uničenju okolja in človeka kot biološkega in duhovnega bitja ...
V športu ne gre le za dehumanizacijo človeka, temveč tudi za denaturalizacijo in robotizacijo. Je področje, v katerem prihaja do veljave kvantitativno in mehanično premagovanje prostora in časa, kar je ena izmed osnov tehnične civilizacije. Ta je sredstvo kapitala za preoblikovanje naravnih sil v sredstvo za uničevanje človekovega časa in prostora. V športu je človek torej zunaj biološkega in zgodovinskega (kulturnega) časa. Je v območju mehaničnega časa. V športih, v katerih se tekmuje s kronometrom, se poskuša za vsako ceno zadržati princip citius, altius, fortius, hitreje, više, močneje, in s tem vera v »napredni značaj vladajočega reda«.
Ste največji kritik olimpizma in še zlasti očeta modernih iger Pierra de Coubertaina.
Kar ni uspelo Cerkvi, je uspelo olimpizmu: kolonializirati svet. Resnico o Coubertainu sistematično skrivajo, ker je olimpijska zamisel zasnovana na kolonialni strategiji evropskih držav. Coubertain je najbolj poudarjal načelo »vzgoja brez izobraževanja«. Posledica: mehanizem destrukcije je postal profesionalna aktivnost, trenerji goniči sužnjev, pedagogi pa mehaniki teles. Geslo Pomembno je sodelovati nima zveze s Coubertainom. To misel je izrekel pensilvanski nadškof Talbolt kot popotnico udeležencem OI leta 1908 v Londonu.
Olimpizem je v hudi moralni krizi. Prevladujeta potrošniška miselnost in logika kapitala. Priča smo popolni komercializaciji športa.
Namesto nacionalnih olimpijskih zastav na igrah prevladujejo znamenja kapitalističnih podjetij. Namesto posvečenega prostora so igre postale semenj, športniki pa so postali cirkuški gladiatorji, namesto da bi bili utelešenje »svetosti« olimpijskega ideala. Gospoda iz Moka so namesto čuvajev olimpijskega duha postali brezvestni trgovci, ki obračajo milijarde.
Od nekoga, ki se je ukvarjal s športom in od njega živel, bi pričakovali drugačne, »športno zdrave« poglede.
Šport je kot ideologija kapitalizma umeščen v vseh državah sveta, športnik kot človek pa postavljen na raven robotiziranega tekmeca in sovražnika, ki ga je treba premagati. Na športnih terenih ni več vizionarskega duha, temveč apokaliptični duh. Šport varuje strateške interese kapitalizma, hkrati pa kot duhovna hrana depolitizira delavski razred v prostem času. Ker je v tako imenovanem demokratičnem svetu zunaj pravnega sistema, obstajajo brezmejne možnosti za umazane posle. Prodaja igralcev, ki bi morali biti prosta delovna sila na trgu, je način, s katerim lastniki klubov perejo denar. Po grobih ocenah naj bi se v športu vsako leto opralo 1500 milijard dolarjev! Korupcija v športu torej ni anahronizem, ampak temelj, na katerem funkcionira.
Športniki govorijo o športu večinoma kot o dobri izkušnji, ki jim je odprla oči v svet, jih družbeno uveljavila, predvsem pa omogočila, da so v njem izrazili svoje bistvo ter zaslužili za življenje.
99,9 odstotka športnikov ne zna pojasniti narave svoje dejavnosti. Kaj pa naj povedo o bistvu športa ljudje, ki so za svoj uspeh pripravljeni iti čez trupla? Ne poznam vrhunskega športnika, ki bi bil po prepričanju levičar. Velika večina je za kapitalizem. Ta podatek pove, koliko šport zmaliči zavest ljudi. Kakšen humanizem je to, če mora človek, da bi dobil kondicijo in užival v svojem početju, v sebi razviti mazohistični značaj in vsak dan obračunavati s svojim telesom? Športu je vsiljen model muskularizma in kvantitete v slogu, kdo je močnejši, ta zmaguje. Menim, da je v športu in življenju nasploh treba dati poudarek strpnosti, solidarnosti, spoštovanju, duhovnosti, življenjskim izkušnjam in človečnosti. Milijoni mladih po svetu izgubljajo zdravje in možnost, da se izobrazijo, v želji, da bi s športom ušli iz revnih getov in prišli do denarja in slave. Že dolgo velja, da je šport ruska ruleta za svetovno revščino. Narava mora postati del človeškega bitja, odnos do telesa pa je odnos do narave, ker je pač telo del narave.
Ko ste v Nemčiji delali doktorat iz filozofije prava, ste, kot ste poudarili, verjeli, da je sodni proces vrhunec družbenega dogajanja, v katerem lahko spoznaš bistvo nekega ustroja in reda vladajočega razreda. Kasneje ste spoznali, da so za vas šport in stadioni najbolj avtentična pojava kapitalizma.
Stadioni so postali sodobna koncentracijska taborišča, v katerih se uničuje upanje v boljši svet, športni spektakel pa ritual, prek katerega kapitalistični »sveti duh« oplaja ljudi in iz njih ustvarja kapitalistično mutirane zveri. Stadioni so glavno sredstvo pri izpiranju možganov in zavesti, cilj pa je ustvariti idiota, ki nima viška zavesti, s katerim bi lahko kritično gledal na svet. V 19. stoletju so Angleži zgradili stadione, da bi nadzirali prosti čas delavcev in jim tako onemogočili, da bi se politično organizirali. Danes ni nič drugače. Človek je na stadionu v resnici zgolj neustvarjalen navijač.
V knjigi Novi svet je mogoč ste vendarle optimistični. Pravite, da resnice ni v filozofiji, sociologiji in religijah, ampak v pogledu otroka, ki prosi za pomoč.
Pravilnejši naslov bi bil Novi svet je še vedno mogoč. Najbolj človeško v človekovi naravi je, da verjame, da je lahko narediti humanejši svet. Tako kot ljudje verjamejo v boga, jaz verjamem, da je moj svet možen. Nisem religiozen, vendar nihče nima pravice človeku kratiti vere v boga ali pa nekoga (muslimane) razglasiti za nasilneža, če je veren. Nasilje izhaja iz vsakdanjega življenja.
Vito Divac