Delo, Znanost - Boštjan Odar: Nova dognanja o Potočki zijalki
Naravoslovne raziskave starejše kamenodobnih (paleolitskih) jamskih najdišč in najdišč na prostem so osnova za razumevanje vseh naravnih procesov, ki so vplivali na takratno vsakdanje življenje ljudi. Mnogo težje pa je odgovoriti na vprašanja, ki gredo preko naravoslovne logike in so posledica dolgega razvoja človeških predstav o živi in neživi naravi in o položaju človeka v njej. Ponovno preučevanje kulturnih ostalin iz Potočke zijalke, ki jih je pred dobrimi 80 leti izkopal Srečko Brodar, ponuja nove poglede.
Vsako novo arheološko odkritje dopolni naše predstave o življenju ljudi v davni preteklosti. Takšno je bilo na primer odkritje lesene sulične osti 15. septembra 2008. Sulično ost, staro okoli 40 tisoč let, so odkrili potapljači iz Centra za preventivno arheologijo v reki Ljubljanici pri Sinji Gorici na Ljubljanskem barju. Sinja Gorica je šele četrto paleolitsko najdišče na svetu z ostankom lesene lovske opreme. Trenutno najstarejše najdišče je Schoeningen (Nemčija), staro 400 tisoč let, sledi Clacton on Sea (Anglija), ocenjeno na starost 300–400 tisoč let in Lehringen (Nemčija), staro 130 tisoč let. Les se v arheoloških kontekstih ohrani le izjemoma. Glavni pogoj za ohranitev lesa so nespremenljivi pogoji v okolju, v katerem se les nahaja: stalna suša ali vlaga ter temperatura.
Obdelava kosti
V toku tehnološkega razvoja so ljudje razvijali vedno bolj izpopolnjeno lovsko in bojevniško opremo. Če je Homo erectus (pokončni človek) pri današnjem Schoeningenu pred 400 tisoč leti lovil divje konje, ki so se prihajali napajat k takratnemu jezeru, s sulicami iz lesa smreke in leske, je Homo neanderthalensis (neandertalec) v nekdanjem močvirju pri današnjem Lehringenu pred 130 tisočletji pokončal mamuta s sulicami iz nekajkrat boljšega lesa tise. Iz tise je bila izdelana tudi sulična ost iz Ljubljanice pri Sinji Gorici.
Izumiteljska žilica paleolitskih lovcev pa se z izbiro najprimernejše vrste lesa, tise, še zdaleč ni končala. Ko so dodobra obvladovali obdelavo lesa s kamenimi orodji za različne potrebe, so se lotili še obdelave kosti. Pri tem so tehniko rezbarjenja lesa preprosto prenesli na nekajkrat tršo kost. Zaradi trdote kosti so takratni rokodelci morali imeti obilo potrpljenja. Tako kot še danes so ljudje v pradavni preteklosti večino novosti najprej preizkusili v oborožitvi. To je veljalo tudi za koščene konice.
Koščene konice imajo posebno mesto v zgodovini razvoja človeške misli in tehnologije. Po splošnem prepričanju so bile del sestavljenega lovskega orožja, sulic, kopij in puščic. Kot vsak človeški izum imajo tudi koščene konice razvojno shemo, ki pa jo je zaradi redkih najdb, slabe ohranjenosti in stanja raziskav težko ali nemogoče prepoznati.
Do zdaj najstarejši znani dokaz o izdelavi koščenih konic v Evropi ponuja paleolitsko jamsko najdišče Divje babe I, ki leži na šebreljski planoti nad dolino Idrijce. V to jamo so občasno zašli neandertalci, ki so poleg znamenite koščene piščali v jami pustil nekaj odlomkov koščenih konic. Najstarejši ostanek koščene konice je bil odkrit v plasti 20, ki je nastala pred 115 tisočletji, najmlajši deli koščenih konic pa so se nahajali v plasti 2, ki je stara 40 tisoč let. Časovni razpon Divjih bab I kaže na to, da so v jamo zahajali le neandertalci.
Potočka zijalka
Jamsko paleolitsko najdišče Potočka zijalka leži na gori Olševi na višini 1630 m tik pod gorskim grebenom, po katerem teče slovensko avstrijska meja. Podolgovata Olševa je usmerjena točno v smeri vzhod–zahod. Jamski vhod se odpira proti jugu.
Zbirka koščenih konic iz Potočke zijalke zaenkrat ostaja brez primerjave na našem planetu tako po številu do zdaj odkritih konic kot po njihovi dobri ohranjenosti. To omogoča kompleksno študijo znotraj zbirke, nekatere ugotovitve pa lahko imajo univerzalni pomen. Odkritih je bilo 125 koščenih konic. V celoti ohranjenih (ali uporabnih) je 90 konic, ostale konice pa kažejo različne vrste poškodb. Največja konica meri v dolžino 19 cm, najmanjša je dolga le 4 cm. Šest konic je bilo datiranih z radiometrično metodo 14C. Te konice so pokazale na relativno starost 30 tisoč let, kar bi v koledarskih letih pomenilo starost med 33 in 36 tisoč leti.
Najmanjša koščena konica spominja na kroglo puškinega naboja. Za to konico je že Srečko Brodar domneval, da je bila uporabljena kot puščična ost. Poleg te je še nekaj majhnih koščenih konic, ki so lahko bile uporabljene le kot puščične osti; dobre primerjave najdemo pri sodobnih prvobitnih ljudstvih po vsem svetu. Velike koščene konice pa so bile uporabljene kot sulične osti, ki so bile pritrjene na drogove iz lesa tise.
Koščene konice iz Potočke zijalke so bile izdelane iz kosti jamskega medveda, kot so pokazale različne raziskave. Ta medvedja vrsta je dobila ime po jamah zato, ker so se njihove kosti v pradavnini nakopičile v jamah po vsej Evropi. Jame so bile medvedji brlogi predvsem v času prezimovanja. V njih so jamski medvedi pogosto poginili zaradi premajhnih zalog maščobe, ki so potrebne za preživetje zime. Jamski medvedi so bili do dvakrat večji od današnjih rjavih medvedov.
Srečko Brodar je v jamskih plasteh naletel na ogromno količino kosti jamskih medvedov. Izkopal je kar 150 dobro ohranjenih lobanj. Ostanki medvedov predstavljajo več kot 99 odstotkov vseh živalskih kosti v jami. Zanimivo je, da v jami niso bili odkriti ostanki živali, ki bi kazale na lovske dejavnosti ljudi. Zato je Srečko Brodar domneval, da so ljudje v Potočko zijalko hodili lovit jamske medvede. Če bi temu bilo res tako, potem bi se morali na mnogih kosteh ohraniti vrezi kamenih rezil, ki nastanejo pri razkosavanju. Takšnih vrezov pa na kosteh jamskega medveda iz Potočke zijalke ne najdemo. Tudi sicer ni logično, da bi ljudje hodili lovit jamskega medveda v alpsko visokogorje, ko pa je v tistem času medved bival v vsem jugovzhodnem alpskem in predalpskem prostoru, torej tudi v nižini.
Poleg koščenih konic in do zdaj najstarejše cevaste koščene šivanke na svetu je bilo v jami odkritih več čeljustnic jamskega medveda z luknjami. Srečko Brodar je že v času njihovega odkritja domneval, da gre za poseben tip piščali. S praktičnimi preizkusi sta domnevo potrdila etnomuzikologinja Mira Omerzel in flavtist Matija Terlep. Po pričevanju Mire Omerzel je čeljustnica zazvenela z izredno polnim in mehkim tonskim spektrom, ki skoraj ne zaostaja za zvočnostjo sodobnih flavt. Čeljustnica je zazvenela v sedmih različnih tonih.
Koščeni predmeti in kamena orodja so se nahajala predvsem v bližini ognjišč. Srečko Brodar poroča, da so se v jamskih plasteh s kulturnimi ostanki ohranili tudi številni koščki rdečega barvila – okre.
Človek in medved
Še do nedavno so prvobitna ljudstva na Aljaski in ostala ljudstva, ki živijo v bližini severnega tečajnika, verjela, da so medvedi njihovi bližnji sorodniki. Prav tako so ta ljudstva verjela, da lahko imajo z medvedi skupne potomce. Medvedi so največje in najmočnejše zveri na severni obli. To je bil razlog, da so ljudje pritrdili na lesene drogove konice, narejene iz medvedjih kosti. Verjeli so namreč, da tako orožje prevzame medvedjo moč.
Etnografski viri poročajo, da se je lov na medveda s tradicionalnim orožjem, torej s sulicami, loki in puščicami, izvajal le ob posebnih priložnostih. Skupinski lov na medveda je potekal le v zimskem času. V obdobju prezimovanja je medved mnogo manj nevaren. Pa še tedaj so ljudje iz varnostnih razlogov izbrali medveda, ki ni tehtal več kot 180 kg. To težo pa so jamski medvedi močno presegli.
V animističnem svetu ima lov pomembno vlogo. Omogoča kroženje moči med ljudmi in živalmi. Mnoga prvobitna ljudstva po vsem svetu pojasnjujejo lov kot dejanje spolne združitve med lovcem in njegovim plenom. Prebadanje plena z lovsko opremo in posledično krvavitev je primerljivo s prvim spolnim odnosom dekleta. Zato lov za prvobitna ljudstva ne pomeni izključitve iz življenjskega tokokroga, temveč pomeni njegovo prenovo. Živali darujejo svoje moči in telo ljudem. Ljudje pa morajo poskrbeti za dostojno ravnanje s posmrtnimi ostanki živali. V nasprotnem primeru bi ljudi dočakalo prekletstvo.
Dejstvo, da so bile konice in piščali iz Potočke zijalke narejene iz kosti jamskega medveda, kaže na animistični odnos ljudi do teh zveri.
Sveta gora
Iz južne, slovenske strani je Olševa videti kot izjemno slikovita in mogočna gora. Zato je upravičeno vprašanje, kaj je gnalo človeka izpred 33–36 tisoč let, da se je vedno znova podal k jami v visokogorju in za seboj zapustil izjemno kulturno dediščino. Združba tako različnih najdb kot je nenavadno število odlično ohranjenih in uporabnih konic iz kosti jamskega medveda, koščena šivanka, piščali iz čeljustnic jamskega medveda in rdeče barvilo – okra v jami z osupljivim pogledom po pokrajini samo po sebi sili k resnemu premisleku o posebnosti najdišča, ki so ga moji predhodniki opredelili kot lovsko postojanko. Še bolj bode v oči popolna odsotnost neposrednih sledi, ki bi kazale na lovske dejavnosti ljudi v jami ali v njeni okolici. Da je človek v jami izgubil koščene konice in druge predmete, je preveč poenostavljena razlaga. Mogoče bi to lahko veljalo za katero od majhnih konic. Prisotnost velikih in uporabnih konic pa na ta način ne moremo pojasniti. Tudi v poltemi ob ognju bakle bi človek poiskal svojo izgubljeno konico, za katero je porabil veliko časa in truda, da jo je izdelal iz kosti.
Če dobro pomislimo, kaj je takrat ljudem pomenila jama in kaj so jim pomenile koščene konice, potem dobimo verjetni odgovor. Jama nudi zavetje pred vsemi oblikami nevarnosti v vseh življenjskih obdobjih. Zavetje in varnost ponavadi povezujemo z ženskim, nežnejšim spolom. Ženske postanejo še posebej zaščitniške takrat, ko postanejo matere. Podobno so zaščitniške samice z naraščajem pri ostalih sesalskih vrstah. Tudi pri medvedih. In Potočka zijalka je bila eden od brlogov, iz katerega so na pomlad iz jame pristopicali medvedji mladiči pod budnim očesom nevarne mame. Jama omogoča zavetje pri rojstvu, čez vse življenje in tudi ob smrti. V jamah so se medvedi skotili, v njih živeli in pogosto poginili.
Koščene konice so bile del lovske in bojevniške oborožitve. Lov in boj, torej nevarnost ponavadi povezujemo z moškim, močnejšim spolom. Orožje lahko pomeni preživetje ali smrt. Najuspešnejšim moškim pa lovska/bojevniška oprema posredno zagotavlja nadaljevanje roda.
Jama in koščene konice torej predstavljajo ženski in moški princip. Oba principa omogočata ponovno rojstvo. Koščene konice so bile v Potočki zijalki namenoma odložene. Mogoče so lovci v jami pustili orožje v celoti, a se leseni deli niso ohranili. V vsakem primeru celota z jamo in predmeti v njej na simbolni ravni predstavlja večni življenjski tokokrog. Gora Olševa, katere greben poteka točno v smeri vzhod–zahod, je s Potočko zijalko vred paleolitskim obiskovalcem predstavljala središče svetovne osi (axis mundi).
Okoli te osi kroži Sonce. Zjutraj se Sonce rodi iz matere Zemlje kot sin. Zvečer Sonce zaide in začne intimni odnos z materjo Zemljo kot moški in oče. To omogoča ponovno rojstvo Sonca naslednje jutro. Nič čudnega ni, da so stvari, od katerih je odvisno vsakodnevno življenje, postale sestavni del kozmološke, mitološke ali verske stvarnosti.
Potočka zijalka je bila za ljudi, ki so jo obiskovali v paleolitiku, središče vsega predstavnega sveta. Predmeti v jami kažejo na poseben animistični odnos ljudi do jamskih medvedov. Na višji ravni pa je bila Olševa s Potočko zijalko sestavni del Zemeljsko-Sončevega (Geo-Solarnega) kozmološkega principa. Geo-Solarni princip je vključen v kozmologije po vsem svetu, skriva pa se tudi pod debelim plaščem krščanstva (v pojmu troedinosti).
Dr. Boštjan Odar, arheolog