:polet: Kobariški Stol, najlepši razgledi nad Posočjem
Kobariški Stol, najlepši razgledi nad Posočjem
Pri korajžnih fantih
Trideset kilometrov! Ni gore na Slovenskem, ki bi imela tako dolg greben, za hojo tako izdaten in hkrati zložen; ob tem pa lahko dostopne gore z razglediščem, ki mu v deželi, ki jo odlikuje razkošje sijajnih gorskih razgledov, redko najdete par. Odložite torej vse in pred snegom pohitite na Kobariški Stol kar ta vikend, če vam bo le sonce še milostno.
To je ozka in razpotegnjena gora, na jug in po ovršju golo zelena, razen v teh dneh, ko jo slane že odevajo v mile barve jesenskega odmiranja. Od neviht, ki z morja butajo v njeno južno stran, se v Breginjski kot strmo zlivajo vode, zato je ta stran brez gozda. Gora goščavo obilno nadomesti na severni strani. Od tam imate komaj kje razgled. Na južni strani in na grebenu pa ste »kralj na planini visoki«, kakor bi rekel Gregorčič. Tudi pod njegov Krn vidite, kajpada, in levo desno po Julijcih, na severu Kanin in na jugu, prek Breginjskega kota, obilje beneških dolinic, ki se stekajo k Nadiži. »Oj, božime, te dolince.« In na koncu morje … Kako bi človek rad od tod poletel. No, za korajžne fante z gorskimi padali ali zmaji je Kobariški Stol prečudovito vzletišče.
Kaj pa, če bo vse v oblakih? Če bo – se zgodi oktobra – dež? Ostanite v Učji, ob alpski rečici istega imena, ki ima strmo in ozko korito, prek katerega se pne stara jeklena žičnica. Po njej so od ceste, ki se vije proti Reziji in Terskim dolinam, dobivali s pastirske planine na levem bregu seno in mlečne pridelke, nazaj pa na planino pošiljali hrano in pijačo. In mogoče kakšno pisemce. Ali pa se je kdo od korajžnih fantov po žici prigugal v vas pastirici na planini. Zanimiv tehnični spomenik. Videti je, kakor da se je zemlja nad Učjo malo odparala, šivi žičnice pa nočejo popustiti in niti še držijo korito skupaj. Žal rjavijo.
Od planine pelje lepa steza h Globoškemu potoku. Izletnikom je v posebno veselje, saj jih pripelje naravnost pod trojni slap, ki bi bil brez nje težko dostopen, če ne morda kar skrit in komajda poznan kakor še kateri slap v koritu Učje. Globoški trojček ima obliko spotegnjene, narobe obrnjene črke S. Njegov najvišji del je slapičje, ki se zbere v stržen in pade v tolmun. Visok je kakšnih 10 metrov. Iz prvega tolmuna se zažene prek poči v srednji slap, od tam pa še enkrat vzdolž odsekane stene v spodnji tolmun. Oba spodnja slapova sta visoka po približno 25 metrov. Do Učje odskakljata zlita v strugi, za katero človek ne potrebuje več kot 10 minut spusta po zlizanem skalovju. To je krajina močnih elementov in vtisov, ki se odpirajo v dolgo zaporedje podob: toplota staj in pastirskih ognjišč, zapuščene poti, povsod pa visoki grebeni, ki so mejaši neba, in njihova pobočja, izmučena od stoletnih erozij.
Še ena možnost je za alternativni izlet, če bo Kobariški Stol v oblakih: Breginj, lepa vas hudega spomina.
Živo se spominjam starejše Breginjčanke, kako je mirno pometala prag in temeljito pomivala stopnice pred svojo hišo, čeprav je bilo za pragom vse v prahu in so vsevprek ležali drobci ometa, opek, tramov z ostrešja; nekaj, česar še tako skrbna gospodinja ne bi zmogla počistiti, zakaj hiša je bila na nekaj mestih preklana. Pogumna ženska si ni dala vzeti svojega dela, ki je bilo nemara smisel njenega življenja: vzdrževanje svojega doma. Pa čeprav so od njega ostale cele samo stopnice in prag. Bilo je to 8. maja 1976, dva dni po uničujočem potresu v Breginjskem kotu in po splošnem nacionalnem šoku, da je stavbna dediščina ene najlepših slovenskih vasi smrtno ranjena. Kar je potres začel, je potem človek dokončal.
Travma tega dejanja se še ni prebolela. Ali je bilo smotrno podreti staro vas in v prisoje pod Kobariški Stol pomakniti novi Breginj, namreč naselje tipskih montažnih hiš na geometrično oblikovanem tlorisu? To je sicer še danes upravičeno vprašanje, ki pa z naravo vabila na izlet v Breginjski kot nima prave povezave; po tolikem času so očitki ali obžalovanje vendarle zvonjenje po toči. Buldožerji so bili pač močnejši, tisti, ki so jih poslali nad Breginj z neizprosno ošabnostjo, so bili pač (na)silnejši kot ženica, ki je še pred rinežem pometala svoje stopnice in se je potem morala preseliti v tujo hišo, v kateri so ji hitro uplahnile življenjske moči. Grde in s staro breginjsko arhitekturo neusklajene hiše pa se z leti, kot povsod na Slovenskem, olepšujejo z gredami, brajdami, vrtovi. Pokošene trave in zorane njive kažejo, da so ljudje tu ostali in obstali.
Če jim takrat na hitro ne bi zgradili novih hiš, bi bil nemara Breginj danes prazen. Tudi novi Breginj je prijeten za obisk. Nad za silo zaceljeno vasjo je muzejsko ohranjeno oziroma obnovljeno staro kmečko dvorišče, ki učinkuje po eni strani kot nepospravljena starina, po drugi strani kot opomin. Kaže namreč, kaj smo po nemarnem izgubili: to so energijsko smotrno, v obliki ovalnega prstana razporejene domačije okrog skupnega dvorišča, ki lovi sončno toploto, preproste enonadstropne ali dvonadstropne domačije, opasane z ganki in kamnoseškimi posebnostmi, okenci, ki varujejo pred burjo. Vsak dom je samostojna stvaritev, celota pa kaže tako ubrana razmerja med bivalnimi, gospodarskimi in reprezentativnimi deli domačij, da se ob današnjih gradbenih navadah zdijo idealna. Obiskovalec lahko tudi v tem drobcu starega Breginja občuduje izvirne arhitekte, teh pa v 18. in 19. stoletju sploh ni bilo: takratni ljudski gradbeniški duh je tisti, ki v marsičem presega stvaritve današnjih urbanistov in arhitektov.
Besedilo in foto Željko Kozinc