Uvodnik Obvestil PZS - Tone Škarja: Zgodovino lahko samo dopolnjujemo, ne moremo je pa izničevati. Dokler Slovenci ne bomo tega dojeli, bomo pač le ljudstvo in ne narod ...
Pred kratkim je japonska alpinistična revija objavila tabelo o številu prvih vzponov po državah na vrhove, višje od 6400 m. Nekoliko presenetljivo je bila za Slovence navedena višina 8296 metrov. Imen gora ni bilo, avtor – Čeh Josef Hála - je objavil le rezime svojega dela, a takoj je bilo jasno, da gre za Koto (Peak) 8296 m v Zahodnem grebenu Everesta. Ob tabeli je pripomba, da so šteti vsi vrhovi, glavni in stranski, če so le izmerjeni in če presegajo bližnjo okolico za najmanj 30 metrov (kar je splošno priznana norma za vrhove). To potrjuje tudi vodnik Mount Everest Poljaka Jana Kielkowskega ob navedbi naše odprave Everest 1979, da sta to mesto 12. maja 1979 dosegla Dušan Podbevšek in Roman Robas. Zanimivo, da smo za tovrstni dosežek šteli Koto 7535 m na jugozahodnem grebenu Kangbačena (Metod Humar, Ljubo Juvan in dva šerpa 1965), na odpravi Everest 1979 smo za prvenstveni vzpon na šesttisočak Kumbutse (15. maja 1979) napisali Frančka Kneza, za vzpon Podbevška in Robasa pa smo v knjigi in sploh poročilih napisali, da sta na Koto prišla pomotoma, ker sta pač zgrešila pravi Zahodni greben, saj zaradi globoke vmesne škrbine nista mogla nadaljevati vzpona proti glavnemu vrhu. V resnici nista nič zgrešila, saj sta nadaljevala od tam, kjer sta obrnila Grošelj in Manfreda, in iskala možnosti za smer proti vrhu. Tako sta naslednji navezi (Štremfelj – Zaplotnik) že lahko povedala za pravo smer in ji tako prihranila iskanje in zamujanje. Prav v tem, da je šlo šele za iskanje, naslednji dan pa je bil že dosežen glavni vrh, gre iskati vzrok, da Podbevška in Robasa nismo tudi uradno vpisali med prvopristopnike. Tudi pri odpravi leta 1965 je bil vzpon na Koto 7535 del iskanja prave smeri na glavni 7902 m visoki vrh. Ker pa ga takrat nismo dosegli (pač pa šele 9 let pozneje), smo vzpon na Koto kot največji dosežek pač vpisali tudi kot uradni vzpon. Za zgodovino je pa prav vseeno, ali je bil kak vrh dosežen načrtno ali ne (tudi Kolumb je Ameriko odkril pomotoma, saj je le želel doseči Indijo z vzhodne smeri), ali pri uspešnem vzponu na glavni vrh ali še pri neuspelem. Šteje preprosto sam dosežek. In ko se enkrat pokažejo nova dejstva, oziroma odkrijejo stara, a namerno ali nenamerno pozabljena, jih je pač treba priznati. S tem dolgo prikazovani vzpon 1965 kot najvišji slovenski prvenstveni vzpon ni nič izgubil. To je bil do 12. maja 1979, od takrat pa je najvišji prvenstveni slovenski vzpon dosežek Dušana Podbevška in Romana Robasa. Ob tem je treba pripisati še tole. Ko kak zaslužni planinec, alpinist, reševalec ali kaj takega doseže malo častitljivo obletnico, ali - recimo - umre , nastopi cela panika z iskanjem njegovih podatkov, slik, spominov itd. Takrat ugotovimo, da kot organizacija ne skrbimo dovolj za to. Smo »nezgodovinski«, življenje spremljamo predvsem »internetno«, to pa je od danes do jutri, podobno nakupom v BTC-jih: nakupimo, zložimo v avto, predelamo in prebavimo, potem pa po novo košaro ali voziček stvari. Potem ni čudno, da nam Avstrijci prinesejo kaj iz svojega arhiva, ali da v japonski reviji preberemo o najvišjem slovenskem vrhu, pa da Aljaževo svetinjo želimo »odšraufati« in jo prinesti v dolino, iz njenih temeljev pa izkopati staro posvetilo in ga nadomestiti z novim in s posvetilom novih »velmož« novim oblastnikom. Zgodovino lahko samo dopolnjujemo, ne moremo je pa izničevati. Dokler Slovenci ne bomo tega dojeli, bomo pač le ljudstvo in ne narod.
Tone Škarja