Delo, Književni listi - Igor Škamperle: Izjemna monografija Alpe – kot jih vidijo ptice
Pri založbi podjetja Panalp, ki ga vodi Vojko Strahovnik, je izšla razkošna knjiga mojstrskih fotografij Alp, od kneževine Monako v južni Franciji, mimo znanih visokih vrhov vse do zaobljenih slemen na severovzhodu pri Gradcu v Avstriji, kjer se alpski lok dokončno spusti v nižine. Gre za osupljivo delo, ki presega običajne monografije o gorah. Knjiga velikega formata (512 strani) stane 49,90 evra.
Posebnost knjige Alpe – kot jih vidijo ptice ni le v izboru fotografij, ki jih je Matevž Lenarčič posnel med letenjem s super lahkim letalom Pipistrel Sinus 912, temveč v celovitem pristopu do Alp kot ekosistema, ki je za Sredozemljem drugi največji življenjski prostor v Evropi. Ne gre torej le za lepe gore, ampak za celovitost kulturne krajine, ki jo izjemne naravne oblike, načini preživetja in kulturne tvorbe, živalstvo, rastlinstvo, zakladnica snega in rezervoar pitne vode, postavljajo za vsestransko življenjsko tvorbo neprecenljive vrednosti.
Knjiga je skupinski projekt, ki presega slovenski okvir (ob slovenski je izšla tudi angleška verzija). Besedila, namenjena specifičnim področjem, so prispevali domači in tuji avtorji, glavnino dela pa sta izpeljala Matevž Lenarčič in Janez Bizjak. Ob predstavitvi knjige je bila v Ljubljani postavljena razstava fotografskih panojev, ki bo svojo pot nadaljevala po drugih evropskih mestih. Alpe ležijo v središču stare celine na ozemlju šestih držav: Francije, Italije, Švice, Nemčije, Avstrije in Slovenije. Jezikovnih tvorb je seveda veliko več, glede na določeno istovetnost z alpskim svetom in njegovimi naravnimi in kulturnimi kvalitetami pa so Alpe danes postale last identitete vseh Evropejcev in dediščina človeštva.
Gledamo s pticami
V monumentalni izdaji nas očara celoviti prelet alpskega loka v enem zamahu. Uvod so napisali Koichiro Matsuura, generalni direktor Unesco, Sir Christian Bonington, ki sodi med svetovno znana alpinistična imena, ter generalni sekretar Alpske konvencije Marco Onida. Vsebinski esej, ki ga je napisal Janez Bizjak, nas popelje na različna tematska polja alpskega sveta, od prazgodovinske poselitve do oblik kulturne krajine, klimi, živalstvu, vodi, kulturni identiteti alpskih narodov, pomena prelazov in trgovskih poti, do svetih gora, mitov, legend in družbenih aspektov turizma danes. Dodani so razmisleki o brkatem seru (Ferdinand Lainer), plazovih (Hans Haid), kmetovanju na terasah (Hervé Cortot) in vinorodnih deželah na južni strani Alp (Roland Dellagiacoma).
Po uvodnih prispevkih zajadramo v višine in se s pogledom ptic, ki nam ga pričarajo fotografske podobe Matevža Lenarčiča, prepustimo očarljivosti gora, snežnih poljan, zelenih dolin, naselij, jezer in oblik, ki razveseljujejo same po sebi. Zračno potovanje nas vodi od zahoda preko osrednjih Alp proti vzhodu. Pod vsako fotografijo je zapisano ime gore oziroma kraja, nadmorska višina in država, kjer se nahaja. Zabeležene so tudi geografska dolžina in širina ter nadmorska višina, s katere je bila podoba posneta. Podobe znanih vrhov nas lahko presenetijo. Ne pozabimo, gledamo s pticami, zato na takšen zorni kot nismo vajeni. Pisatelj Calvino se je v Palomarju prepustil daljši meditaciji, kako na svet gledajo ptice in njegovi opisi bi se izvrstno prilegli tej poti čez Alpe.
Preleta, ki ga je na višini ptic z malim letalom opravil Matevž Lenarčič, v tem zapisu ni moč ponoviti. Od zahodnih Alp med Provanso in Piemontom sledimo imenom, ki se jih morda spomnimo iz šole: La Meije, Les Ecrines, Monviso. Malo dlje opazimo bele stenice v Verdonu, ki so podobno kot naš Črni kal priljubljeni biser plezanja v žlahtnem apnencu. Tu smo z Matevževo ptico nizko nad morjem, komaj 1000 metrov.
Brez pravega razloga smo pomirjeni in zadovoljni
Zahodne Alpe se v knjigi odprejo s čudovito panoramo, ki nam pokaže jedro alpskih vršacev. V verigi razločimo z leve Aiguille Verte, ob njej strmi Dru, Chamoniške špice in za njimi v senci Grandes Jorasses, pa opoldansko špico (Aiguille du Midi) in proti desni masiv Mont Blanca. Topla svetloba sonca, ki nekje za nami zahaja, nas spodbuja, da je vredno pogledati na vrhove in vsaj včasih zreti na svet od tam zgoraj. Brez pravega razloga smo pomirjeni in zadovoljni. Strani velikega formata knjige nas vodijo naprej, kakor bi nas ujel tisti pradavni vzgib, ki je morda sploh zvabil človeka v gore, da bi pogledali in odkrili, kaj je zadaj. Letimo, pravzaprav neslišno drsimo in se po potrebi tudi ustavljamo pred podobami, včasih nižje, drugič s strani ali pa malo više od vrha, stene ali grebena znamenitih gora, ki so del občega poznavanja gorniške kulture. Ptica nas pelje mimo Gran Paradisa (4.061 m), kjer so leta 1922 ustanovili prvi narodni park v Alpah (zametek Triglavskega parka je bil sprejet dve leti pozneje), da bi zavarovali kozoroga, ki so ga drugje že povsem iztrebili. Naprej proti Švici pred nami vzkipi Monte Rosa, druga najvišja gora Evrope, na katero se je navdušeno povzpel tudi naš tržaški rojak Julius Kugy in napisal knjigo o njenem božanskem nasmehu. Ob njej stoji snežni Lyskamm, na francoski strani veliki Jorasses in Velikanov zob. Po zraku oddrsamo mimo Matterhorna (Cervino, 4478 m), ki v podobi vitkega roga ves samosvoj čara in začara poglede mnogih. Tu sta Eiger in Mönch, pa Grajiške, Bernske in Vališke Alpe. Pod seboj motrimo ledenike, gorske puščave, zelenice, jezera, kako naselje, pa spet kak večji vrh, dokler se ne znajdemo na liniji med mestoma Zürich in Milano, kjer prestopamo v Centralne Alpe.
Vzhodne Alpe, nam domači svet
V tem delu, ki se razteza do Innsbrucka in Bolzana na vzhodu, nas pozdravi skupina Adamello Brenta v Italiji. Tu imajo narodni park, v katerega so priselili nekaj medvedov iz slovenskih gozdov, kar sodi v proces oživljanja visoke divjadi v alpskih gozdovih. Pod nami je mesto Lugano ob istoimenskem jezeru, ptice pa se hitro premikajo in pod seboj že gledamo pravljični grad Neuschwanstein na Bavarskem, ki ga je v 19. stol. dal zgraditi sanjavi Ludvik II. bavarski. Prekoračimo prelaz Furka in letimo nad jezerom Silva plana - St. Moritz, pa čez Lepontijske Alpe, mimo dveh večjih gora v tem osrednjem delu, Ortler in Piz Badile, dokler ne ugledamo pod seboj zelenice in topli gozd v dolini Oberinntal, nad njo pa bele apnenčaste stenice. Glej, to je pa nekaj novega!
Res je. Prišli smo v Vzhodne Alpe. Hočeš ali ne, svet nam je tu bolj domač. Preleti nas ustavljajo pred velikimi vrhovi Dolomitov, ki so vsak zase dragoceni kamen: Pelmo, Tofana, Antelao, Sorapis, Marmolada, najvišja med njimi (3343 m), ki jo vidimo v obeh oblekah, letni in zimski, pa tudi z obeh strani, južne in severne. Le kratek polet vstran in pred nami zasije Civetta, ob kraljici (najvišji) drzna princesa, z vitko steno, ob kateri zastane dih, pa čeprav smo se na tem preletu že nekoliko razvadili ob lepotah. Tu se je v prvih desetletjih 20. stol., podobno kot pri nas v Triglavski steni, odvijal prestižni in do neke mere tudi nacionalni boj, kdo bo v stenah izkazal svojo premoč volje, poguma in moči. S tem pa tudi gospodovanje nad prostorom.
Ptica zakrili in se preusmeri na sever, kjer drobec Alp oplazi Nemčijo. Na Watzmann, ki ga motrimo na odličnem posnetku, se je prvi povzpel Valentin Stanič leta 1800. Goro je izmeril in popisal. Staniča bi lahko bolje ovrednotili, saj je stoletje pred Kugyjem in Tumo nastopil kot pionir estetskega razumevanja gorniške dejavnosti. Našo ptico zanese (v zraku piha!), preletimo Grossglockner (Veliki Klek, 3798 m), oplazimo Lienške Dolomite, nato nas beli apnenec gore Coglians (2780 m) spomni, da smo v Karnijskih Alpah, ki jih od Dolomitov loči reka Piave. Desno spodaj vidimo jezerce Volaia, med Koroško in Karnijo, zato sklepamo, da bomo vsak hip v Julijcih. Ob pogledu nanje nas malo gane, saj po tolikšni poti ne moremo verjeti, da so tu spodaj Viš z Divjo kozo in Kanin za njima. Pa Krn, Komna, malo dlje Kočna in Grintavec, ki ju kot moža in ženo vsak dan gledamo iz Ljubljane. Stoži se nam, ker bi Julijci morali nastopiti v senci večjih alpskih masivov, pa niso nič slabši, nasprotno, enaki so ali še lepši. Ptica leti z vetrom, zato se ne ustavlja, kljub temu sta v knjigi odlična posnetka Škrlatice, ki je s steno Rakove špice in Rogljice po drznosti form v škrlatni svetlobi ena najlepših podob v knjigi, in Triglava z nenavadnega zornega kota. Jadrna pot zajame še Blejski otok, Karavanke, Nizke ture v Avstriji in se spusti na poraščena slemena Sekavskih tur, kje je poti konec.
Avtor fotografij – alpinist in letalec
Zadnji del knjige obsega strokovne prispevke. Uroš Herlec podaja geološki razvoj Alp. Michael Zemp piše o ledenikih, ki se močno krčijo, Lučka Kajfež Bogataj pa o podnebni dinamiki. Anton Brancelj piše o vodah. Boštjan Anko podaja lep opis gozdov v Alpah. Kakor drugi se tudi ta prispevek ozira naprej in poziva k ovrednotenju alpskega ekosistema v vseh njegovih oblikah. Grede rastlinstva so Alpe eno najbogatejših območij Evrope. Tone Wraber, znani botanik in tudi sam ljubitelj gora, podaja opis alpske flore. Boris Kryštufek predstavi alpsko živalstvo in zveri (medved, volk, ris), za katere se danes trudimo, da bi spet zaživele v habitatih, kjer je to mogoče. Guido Plassman piše o zavarovanih območjih, Werner Bätzing o alpski krajini, Bernard Debarbieux o alpski populaciji in spremembah v novejšem času. Mario F. Broggi razčlenjuje pojav sodobnega turizma in smiselno ugotavlja, da bo moralo priti do izbire, ali bo neki kraj razvijal množični turizem (letni in zimski), ali kvalitetno ponudbo, tudi za višjo ceno, regionalnih posebnosti ozaveščenemu obiskovalcu. Eno namreč izključuje drugo.
Nazadnje moramo nekaj besed povedati o samem avtorju. Matevž Lenarčič je po izobrazbi biolog, živi pa kot svobodni kulturni ustvarjalec. Bil je vrhunski alpinist in plezal v različnih gorstvih sveta (Alpe, Greenlandija, Andi, Himalaja). Izdal je več fotografskih monografij, napisal dve leposlovno potopisni knjigi, Smisel in spoznanje (1988), Okrog edinega sveta (2006), ko je s svojim malim letalom prejadral ves svet. Je avtor številnih stenskih koledarjev in samostojnih razstav. Izkušnje jadralnega letenja so mu omogočile, da je pripravil in nam omogočil počasni prelet celotnih Alp, kjer se ob užitju lepote narave zavemo tudi lastne lepote in dragocenosti krajev, v katerih živimo. Dotik Alp in Sredozemlja ustvarja posebnosti, ki obsegajo prav vsa področja življenja in so danes, morda bolj kot kdajkoli prej, komparativna konkurenčna prednost. Da ta stik na Slovenskem dobro poznamo in znamo o njem kaj tehtnega povedati, priča tudi čudovita knjiga Alpe – kot jih vidijo ptice.
Igor Škamperle