Delo, Trip - Drago Kralj: ... bo s svojimi vojščaki nekega dne udaril po tlačiteljih - Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (80)
Morda slovenske legende o kralju Matjažu pripovedujejo o tragičnem koroškem kmečkem »kralju«, in ne o zmagovalnem ogrskem Matiji Korvinu? – Najbolj kakovostne freske v Kanalski dolini
Italijanski del zamejske potovnice se izteka. Samo še deset kilometrov je pred menoj. Ziljica/Slizza/Gailitz teče na sever po globoko zarezanem pretržju med Karavankami in Karnijskimi Alpami. Mejna hriba, ki jo tesnita, imata podobni imeni – na karavanški strani je Čabinj/Tschabin/Ciabin (1273 m), na karnijski pa Kopinj/Kaprin/Ciapin di Levante (1530 m). V soteski je veliko poti: avtocesta in nova hitra železnica, odpisana stara železnica, deželna cesta (št. 13) ter lokalne cestice, marsikje na razpoznavni rimski trasi.
Naselja, kolikor jih sploh je, so umaknjena na pobočja. Iz Trbiža zavije deželna cesta po levem bregu Ziljice, skozi predmestje Šmihel/San Michele/St. Michael (751 m), nato po predoru pod Kokovškim hribom in mimo opuščenih betonskih stavb mejnega prehoda v avstrijsko vas Vrata/Thörl (652 m).
Če bi bilo to vse, bi se peljal naravnost v Ziljsko dolino, toda ... Nad predorom je na oblem pomolu, ki štrli nad sotesko, videti nemalo hiš. Le kako priti gor? Najprimernejša je stara, rimska cesta via Iulia Avgusta, ki že na zahodnem koncu Trbiža zavije na pobočje, smukne nad Šmihelom in se privije v vas Kokova/Coccau/Goggau (772 m).
Giottov navdih na freskah
Naselje je raztreseno po planem svetu med suhimi grapami. Na najvišji točki kraja stoji cerkev, ki ji je umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar v svoji knjigi Po starih koroških cerkvah namenil veliko navdušujočih besed. Nikolajevo svetišče hrani umetnostno najbolj kakovostne freske v Kanalski dolini. Pod beležem so jih odkrili leta 1940, obnovo pa so sklenili 18 let pozneje.
Ustvarjalo je več umetnikov, vsaj trije. Na severni steni, poslikani v 14. stoletju, je šest prizorov Kristusovega trpljenja, od bičanja do vstajenja; delo neznanega, malo v Giotta zagledanega italijanskega slikarja. Zraven je, izpod drugega čopiča, podoba mladostnega preroka sv. Danijela.
Na južni steni je tretja roka naslikala oziroma bolj narisala pohod in poklon Sv. treh kraljev. Zanimiva je freska četrtega slikarja, ki je na slavoločni steni upodobil eno od legend sv. Nikolaja, ko ta daruje tri device, zaprte v stolpu. Med kipi zavetnika je najdragocenejši kipec na krstilniku.
Okostnjaki pod zvonikom
Vas je zelo stara, saj je bila v letopisih omenjena celo stoletje prej kakor Trbiž oziroma posredno že v 11. stoletju, ko so bamberški škofje tu postavili kapelico in zraven stražni gradič. Legenda pa trdi, da je na kraju, kjer stoji vaška cerkev, postavil kapelico beneški trgovec Nicolo Coggau, ki so ga tu napadli razbojniki. Med prepirom z njimi se je zaobljubil, da bo postavil znamenje svojemu patronu, če bo vsiljivce ugnal. To naj bi se zgodilo leta 815. Hkrati je selišče dobilo ime.
Ko so pred dobrim desetletjem obnavljali cerkev, so v do tedaj neznanem prostoru, v kripti pod zvonikom, odkrili okostja kakih tristo mož. Preiskava je pokazala, da so vsi umrli nasilne smrti pred približno pol tisočletja. Izkazalo se je, da so to posmrtni ostanki kmetov, ki so se 27. julija 1478 uprli turški vojski.
Turki zatrli kmečki upor
Kmečka zveza v Ziljski dolini se je takrat upirala cesarju in graščakom; kmetje so nehali oblastem plačevati turški davek, ki ni prav nič pripomogel k obrambi pred roparsko drhaljo. Tudi so se upirali pretiranim dajatvam, s katerimi jih je neusmiljeno privijal razsipni Friderik III. Uporniki so se dobro organizirali, si izvolili vodstvo in »nekega Matjaža« za vrhovnega vodjo. Imeli so svoja sodišča in dobili nekaj pravega orožja od rudarjev.
Ko je prišel glas, da čez Predel jezdijo Turki, se je vojska oboroženih kmetov, kakih tri tisoč jih je bilo, zbrala na Kokovem, odločena Turke ustaviti. Ko pa se je začelo šušljati, da je sovragov več kakor deset tisoč, je precej kmetov zagrabil strah in večina jo je popihala. Na Kokovem jih je ostalo le štiristo; v zadnjem trenutku se jim je pridružilo sedemdeset rabeljskih rudarjev in kakih sto kmetov iz trbiških vasi.
Turška vojska v resnici še zdaleč ni bila tako številna, bilo pa jih je vendarle okrog pet tisoč. Strašljive govorice so med kmete razširili plemiči, ki so se takrat že pripravljali na udar po uporni kmečki zvezi.
Boj na Kokovem je bil za kmečko vojsko usoden; Turki so jih obkolili in dobesedno posekali, komaj kdo jim je ušel. V boju je padel tudi kmečki kralj Matjaž, kakor so ga soborci imenovali. Kmalu so se razširile legende, da ni umrl, da nekje v podzemlju spi s svojimi vojščaki in bo nekega dne udaril po tlačiteljih, ki so si zadovoljno meli roke, ker so Turki opravili, kar naj bi oni.
Vrata za Venero
Le pol kilometra naprej je italijansko-avstrijska meja (od 1918), potem pa je samo nekaj korakov do prvih hiš vasi Vrata/Thörl. Na vratih Vrat so bile pred 792 leti izrečene in zapisane znane in znamenite ter pomenljive besede vojvodskega slovenskega pozdrava: »Buge waz primi, gralva Venus!« (Bog vas sprejmi, kraljeva Venera)
O tem pa na začetku prihodnjih popotnih zapisov o zamejski potovnici po Avstriji: po Koroški, Štajerski in Gradiščanski.
Drago Kralj