ima danes, 2. julija 2009, 70. rojstni dan.
Kamniški gorski reševalci se pridružujemo voščilom. Iz jubilejne publikacije 650 let Šmarce poobjavljamo pogovor z jubilantom.
Znani Šmarčani
Prvi slovenski pristop na sedemtisočak
je opravil sovaščan Metod Humar
K ugledu in prepoznavnosti slovenskega alpinizma sta precej prispevala tudi dva Šmarčana – prvi je bil Miha Habjan, ki ga predstavljamo posebej, drugi pa njegov učenec Metod Humar. Njegova alpinistična kariera je višek dosegla leta 1965, ko je skupaj s soplezalcem Ljubom Juvanom in dvema Šerpama kot prvi na svetu osvojil 7535 metrov visoki Jalung Ri, vendar je njun dosežek ostal povsem prezrt, saj mu je celo v alpinistični literaturi namenjena le bežna, obrobna omemba, pa čeprav je to najvišji vrh, ki so ga slovenski alpinisti osvojili prvi na svetu.
Gorništvo je Metoda Humarja prevzelo že v otroških letih, ko je bral zapise, ki so jih v Planinskem vestniku objavljali Ciril Debeljak, Rado Hočevar in drugi slovenski alpinisti starejše generacije. Pri desetih letih je Metod prvič obiskal Veliko planino, njena lepota in želja, da bi se povzpel še kam višje, pa sta ga zasvojili do te mere, da se je z alpinizmom začel ukvarjati resno. »S petnajstimi leti sem postal član Planinskega društva Kamnik, kjer sem spoznal svojega kasnejšega mentorja Miho Habjana - Mihola. Pod njegovim vodstvom sem se pri osemnajstih letih, konec petdesetih let, lotil že tudi prvih resnejših vzponov. V tem času sem veliko plezal skupaj s Tonetom Škarjo in tedaj sva veljala za eno najboljših, če ne celo najboljšo alpinistično navezo v državi,« svoje alpinistične začetke opisuje Humar.
V šestdesetih letih so se začeli vzponi v tujini
Po opravljeni vojaščini, ki jo je služil v Črni gori (kjer je opravil prvenstveni vzpon na Babji zub v pogorju Sinjajevina), sta se s Škarjo lotila načrtovanja zahtevnejših vzponov v Centralnih Alpah, nanje pa sta se pripravljala z zimskimi vzponi v domačih gorah. »Poleti leta 1961 pa je sedemčlanska ekipa kamniških alpinistov odšla v Chamonix, kjer sva kot prva Jugoslovana preplezala nekaj tisočmetrskih ledenih sten. Plezanju v skali sva se v tujini namenoma izogibala, ker je bilo možnosti za plezanje v skalah dovolj doma, ledenih sten pa doma nisva imela na voljo,« pravi.
Naslednje leto sta ga poroka in rojstvo hčerke Ade Metode za nekaj časa zadržala »v dolini«, a ni zdržal dolgo, saj je bil že naslednje leto uvrščen v drugo jugoslovansko odpravo v Himalajo. »Iz Ljubljane smo proti Himalaji odšli avgusta 1965 in po tritedenskem pešačenju prišli pod vznožje Kangbačena, kjer smo na višini 4.900 metrov postavili bazni tabor. Naš glavni cilj je bil priti na njegov 7.902 metra visok vrh, kar dotlej ni uspelo še nikomur, za nekakšen vmesni cilj pa smo si postavili vzpon na 7.535 metrov visoki vrh, ki je tedaj nosil še ime »Kota 7535«, saj so ga šele nekaj let kasneje Japonci poimenovali Jalung Ri,« pojasnjuje Metod. Na sam vzpon na goro se je odprava ob vznožju pripravljala cel mesec, pri tem pa jih je po Metodovih besedah najbolj pestilo pomanjkanje »himalajskih izkušenj«, pa tudi težave z logistiko in vremenom, zato so bili ob koncu odprave na tesnem že tudi s časom. »Kljub vsem težavam, ki so nas spremljale, sva se ob pomoči dveh Šerp z Ljubom Juvanom kot prva alpinista le uspela povzpeti na Koto 7.535, medtem ko nama na vrh Kangbačena ni uspelo priti,« pojasnjuje Metod Humar in dodaja, da je Kota 7.535 oziroma sedaj Jalung Ri še vedno najvišji vrh, na katerega so slovenski alpinisti stopili prvi na svetu.
Dosežek Humarja in Juvana si zasluži več pozornosti
Žalostno je, da je dosežek Metoda Humarja in Ljuba Juvana, ki sodi med mejnike slovenskega alpinizma, v slovenski strokovni alpinistični literaturi ostal povsem prezrt, kot da ga sploh ne bi bilo.
Celo v zgodovini kamniškega alpinizma, predstavljenem v Planinskem zborniku, je namreč Humarjev in Juvanov dosežek omenjen zgolj »spotoma«. Zato je prav, da vsaj v publikaciji, ki obeležuje 650-letnico prve omembe Šmarce, popravimo to krivico in po skoraj 45-letih slovensko planinsko in drugo javnost spomnimo, da sta bila Metod Humar in Ljubo Juvan prva, ki sta stopila na vrh 7.535 metrov visokega Jalung Rija v Himalaji.
To je bila Metodova prva in hkrati tudi edina odprava v Himalajo, saj za še kakšno preprosto ni bilo ne denarja, pa tudi ne časa. »Družino, delo in alpinizem je bilo v povojnih desetletjih zelo težko usklajevati, za tako dolgo odsotnost z dela se tedaj ni bilo lahko dogovoriti, povrhu vsega pa so bile takšne odprave tedaj še bistveno dražje kot so danes. Samo za ilustracijo naj povem, da je za našo odpravo letalska vozovnica do Indije, ki nam jo je sicer plačala država, stala toliko kot dva nova fička, zanj pa je bilo potrebnih kakšnih dvajset mojih tedanjih plač,« ponazarja Humar.
»Sedanje komercializacije alpinizma ne podpiram«
Po vzponu na Jalung Ri je Humar alpinistično kariero za nekaj let postavil na stranski tir, stik z gorami pa je ohranjal predvsem s turno smuko in gorskim reševanjem, eno leto pa je imel v Kamniku tudi svojo alpinistično šolo. Slednje sedaj nima več, a je na mlade alpiniste še do konca lanskega leta prenašal svoje gorniško znanje in izkušnje. »Z letošnjim letom pa sem se iz alpinizma uradno povsem umaknil, ker sem razočaran nad tem, da slovenski in z njim tudi kamniški alpinizem vse bolj podlega komercialnim interesom,« pojasnjuje naš sokrajan Metod Humar in dodaja, da v hribe sedaj hodi samo še rekreativno. Kljub temu da je doživel že dva srčna infarkta, pa je mlade planince še lani spremljal na treh vzponih na tri tisoč metrov visoke vrhove. Sedaj mu kot pravi – več časa ostane tudi za sprehode po gozdovih, občasno pa obdela tudi še kakšen kos kamna, saj se je izučil za kamnoseka.
Zoran Jereb
foto: arhiv Metoda Humarja