Peter Podgornik: Začela se je na začetku osemdesetih let, ko smo se na prvem sestanku za odpravo v južno steno Lotseja zbrali na Planinski zvezi Slovenije in nas je vodja Aleš Kunaver podrobneje seznanil, kam se odpravljamo in kaj nas približno čaka.
Z bratom Pavletom sva tiho poslušala in spoštljivo opazovala nama malo znane obraze, ki sva jih poznala bežno iz knjig in Alpinističnih novic. Napetost je popustila, ko smo se med seboj predstavili in sproščeno poklepetali, kako bomo naprej. Ker sva bila med mlajšimi in večini tujca, naju je po uradnem koncu sestanka presenetil mladenič z gosto črno brado, ki je z nama začel sproščen pogovor. Kmalu sva v njem spoznala Filipa Benceta – Tačrnega, kot so ga med plezalci imenovali. Ugotovili smo, da smo enkrat že bili skupaj v gorah, čeprav se nismo srečali. Tistega avgustovskega dne leta osemdeset, ko je Tačrn z Borutom Bergantom preplezal v severni steni Matterhorna Smer bratov Schmid, sva midva s Pavletom vstopila v Bonattijevo smer malo bolj desno. V času pred odhodom na odpravo smo se med sestanki in pakiranjem opreme bolje spoznali in podrli med seboj zid, ki ti odpre pot v skupna doživetja.
Naključje je hotelo, da smo skupaj s Filipom in bratom Pavletom sestavljali eno od navez, ki je poskušala srečo v tej mogočni strmi trdnjavi, kjer je gospodarilo slabo vreme in nenehni plazovi. Ko sem zaradi omrzlin sredi stene odnehal s plezanjem, sta Filip in Pavle uspešno nadaljevala in bila ena redkih članov odprave, ki so dosegli višino čez 8150 metrov. Globoka doživetja na tej odpravi, velikokrat na meji preživetja, so nas povezala kot borce iz prve bojne črte, kar smo v resnici tudi bili.
S Filipom sva leta 1983 sodelovala na ogledni odpravi v skupini Kančenzenge, kjer smo leta 1985 pod vodstvom Toneta Škarje uspeli opraviti prvi pristop s severa na Jalung Kang. Takrat je bil z nama v navezi prijatelj Janez Jeglič – Johan. Pot na vrh nam je preprečila nesreča prijatelja Boruta Berganta, ki je zdrsnil na povratku z vrha, ki sta ga dosegla s Tomom Česnom.
Najina najglobja gorska doživetja pa so vsekakor vezana na ostenje nad Mangartskimi jezeri, kjer sem leta 1982 izgubil brata dvojčka Pavleta in prijateljico Tamaro Likar. Od takrat sem vsako leto konec avgusta organiziral spominski alpinistični tabor v spomin nanju. Filip je bil edini, ki se ga je vsako leto udeležil in kljub slabemu vremenu splezal vsaj eno smer njima v spomin.
Veliko smo v teh letih doživeli skupaj in preplezali čudovite smeri. Filip pa je kot neutrudni raziskovalec gora velikokrat nadaljeval sam in v stenah nad Mangartskimi jezeri zapustil neizbrisno sled. Poleg številnih ponovitev je v stenah nad jezeri preplezal preko šestdeset novih smeri.
Če je bil pokojni prijatelj Ignazio Piussi, ki nas je zaradi bolezni lani zapustil, glavni capocordata v stenah nad mangartskimi jezeri, kjer je s svojimi rabeljskimi soplezalci v letih po drugi vojni preplezal lepo število novih težkih smeri, potem sedaj mirno lahko rečemo za Filipa, da je bil daleč največji poznavalec vseh sten nad jezeri.
Aktivno je sodeloval tudi pri izdelavi plezalnih vodnikov za to območje, saj je bil odličen poznavalec območja in je deloval kot živ leksikon.
Leta 1984 sem se med spominskim taborom pod Malim Koritniškim Mangartom z njim prvič navezal na skupno vrv, ki naju je vezala mnoga leta in vodila skozi nepozabna, čudovita doživetja skupaj s prijateljem Pavletom Kozjekom. Ko sva pred dvema letoma s Pavletom plezala novo smer v Vevnici v spomin na Tineta Miheliča in Jožeta Žumra, nisva niti slučajno slutila, da je to najino zadnje skupno plezanje. In ravno, ko sva lani s Filipom bila zadnjič skupaj na spominskem taboru pod Malim Koritniškem Mangartom, se je v dalnjih pakistanskih gorah izpela Pavletova simfonija.
Raz spominov je bila leta 1982 za naju z Filipom prva nova smer nad Mangartskimi jezeri, posvetila sva jo Pavletu in Tamari. Ko sva jo za petindvajseto obletnico spet skupaj ponovila, nisva vedela, da sva zadnjič skupaj na vrvi. Še veliko možnosti za čudovite nove smeri sva videla. Zame bo Raz spominov trajal večno, saj me veže na čudovita skupna doživetja in prijateljstvo z njim.
Z odhodom Pavleta in Filipa sta odšla zadnja iz moje garniture soplezalcev velikih sten, predvsem pa sta odšla prijatelja, ki ju ne more nihče nadomestiti.
Zapustil nas je kot star gams samotar v težkem pomladnem snegu. Pomladna se imenuje njegova zadnja preplezana smer letos marca meseca nad Mangartskimi jezeri. Tisti dan mi je z roba stene poslal sporočilo, vedel je za mojo težko poškodbo kolena. Poklical sem ga po telefonu in kot vedno mi je z navdušenjem govoril, kako je lepo in da vidi še nekaj možnosti za čas, ko ozdravim.
Zob časa bo podrl in prerasel skalne možice na vrhovih in skrivnih prehodih, kjer jih je Filip vedno postavljal. Porumeneli listi v plezalnem vodniku bodo večna priča o neutrudnem raziskovalcu skritih gorskih kotičkov, kjer je iskal in našel svoj mir.
Peter Podgornik