Gorniška potepanja: »Nikoli nisem obupal. V ujetništvu sem bil večkrat tepen, vendar sem zmeraj čutil prisotnost nadnaravnega. Le malo nas je preživelo hudo in dolgo pot v zapor. Veliko sem preklečal na vlažnih tleh in z razširjenimi rokami v zraku prosil ...«
Spomin na preteklost in opomin za prihodnost
Pred časom sem pri Ojstri zapisal, da bom njeni sosedi Topici (1649 m) pozornost namenil kdaj drugič. O njej sem razmišljal že nekaj časa, k pripravi objave pa me je vzpodbudila novica, da je bila pri domačiji Peršman spominska slovesnost v spomin na nacistični umor enajstih članov Sadovnikove družine tik pred koncem druge svetovne vojne. Sedem izmed njih je bilo otrok starih od enega do dvanajst let. Vem, žalostni spomini, toda naj bo tudi tale objava v spomin na strašna vojna leta in opomin – nikoli več! Spomnim se strahu pred osemnajstimi leti, ko nismo vedeli, kako se bo končalo. Oče je pomagal braniti našo komaj rojeno domovino, sam pa sem doma z mamo in sestro (kot mnogi drugi) upal na najboljše. K sreči je vse ostalo »samo« pri nekaj dnevnem strahu, a vsi žal niso imeli te sreče ...
Naj bo dovolj misli na težke dni. Pojdimo rajši na izlet. Na Topico, torej. Bila je še ena od lahkotnih sobot letošnje sprehajalne pomladi, ki naju je po »koroški bližnjici« pripeljala pod domače Veliko Kozje. V koroških dolinah je cvetela vigred, a na tako prijaznih sredogorskih vrhovih je zagotovo lepo tudi v ostalih letnih časih. Poleti nas pred vročino varujejo sence mogočnih dreves, nato pridejo v deželo barve jeseni, pozimi pa pod nogami zaslišimo prijetno škripanje snega.
Če sva se iz Železne Kaple pod Ojsto pripeljala skozi dolino Lobnika, je bila tokrat najina gostiteljica Lepena. Najprej sva obiskala domačijo, ki sem jo omenil v uvodu, nato pa čez Peršmanovo planino dosegla vrh Topice. Podroben opis si lahko preberete v Klinarjevem in Habjanovem vodniku. V slednjem najdete tudi opis povezovalne poti med Ojstro in Topico. Celotna tura ne vzame več kot pol dneva. Razgled z vrha je malo slabši kot z nižje Ojstre, a kljub temu ne razočara. Drevesa ne motijo toliko, da ne bi uzrli Pece, Olševe, severnih ostenij Grintovcev, Obirja in globoko spodaj Podjune z vasmi, jezeri in s cerkvijo svete Heme (Eme) na Junski gori. Res pa je, da se velik del gorske panorame lepše in bolje vidi že med vzponom ali sestopom s Topice. Le pravi trenutek je treba izbrati, kar pa med številnimi razglednimi jasami ni ravno težko ...
Sledil je spust v Globasnico, a še prej sva si ogledala zanimivo večversko Sadovnikovo cerkev. Zgodbo o tem zakaj je bila zgrajena in čemu je malo nenavadna za naše kraje, sva prebrala na zidu v notranjosti. Tukaj je Florijeva zgodba: »Skozi vso vojno me je v mislih spremljal moj angel varuh. Veliko sem molil k Bogu in Mariji, materi božji in ju prosil za pomoč. Nikoli nisem obupal. V ujetništvu sem bil večkrat tepen, vendar sem zmeraj čutil prisotnost nadnaravnega. Le malo nas je preživelo hudo in dolgo pot v zapor. Bili smo zaprti verniki petih različnih ver. Vsak po svoje smo molili k Bogu. Zaprti smo bili v temi in razlika med nočjo in dnevom je bila za nas le v luči, ki so jo od časa do časa prižgali stražarji. Veliko sem preklečal na vlažnih tleh in z rokami, razširjenimi v zraku, prosil vsemogočega, da še vsaj enkrat moje oči uzrejo svetlobo dneva. Takrat sem se zaobljubil, da bom, če se to zgodi, postavil cerkev v kateri bodo lahko molili verniki vseh ver k bogu. Moje trdno zaupanje v nadnaravno mi je pomagalo , da sem lahko izpolnil svojo zaobljubo.« Spodaj je dodano še: »Flori, ki je postavil to cerkev, je ob njej preživel velik del svojega življenja. Star 82 let je umrl za posledicami srčne kapi. Zdaj počiva, mirno spi v svoji cerkvi. Ta cerkev stoji v zahvalo nadnaravnemu in zemeljskemu, vsem ljudem, ki so mu pomagali in mu stali ob strani. Bog vam poplačaj.«
Skozi Globaško grapo sva dosegla ravna polja Podjune, nato pa so naju Mežiška, Šaleška in Savinjska dolina pripeljale do tiste najlepše, domače doline ...