Nedeljski dnevnik - Janez Mihovec: Lepa glava nam je dokaj neznana. vendar jo je potrebno odkriti
Obisk dežele, kjer po ločitvi od matične domovine še vedno govorijo slovenski jezik
Vsi Slovenci bolj ali manj dobro poznamo vzhodne Julijske Alpe, veliko več težav pa imamo ob poznavanju druge polovice Julijskih Alp. Tistih zahodnih, takoj na drugi strani meje z Italijo, ki navkljub vsemu še vedno sodijo h Gorenjski. K tistemu delu, ki je morda še lepši in mogočnejši, a mnogo manj znan.
Dostopen osamljeni svet
Obisk gole Lepe glave nad Jezersko dolino je torej odločitev, ki nam približa ta samotni in osamljeni svet. V Trbižu se zapeljemo na levo v Jezersko dolino. Lahkega srca se zapeljemo mimo ostankov nekdanjega rudnika svinca v Rablju in jezera nekaj kilometrov po toku reke navzgor. Rabelj je prava postindustrijska katastrofa in jezero komajda popravi mračen vtis. Ko pa približno tri kilometre nad jezerom pridemo do prodnega vršaja, ki ga je nanesel potok, ki priteka z naše desne, se velja ustaviti. Parkiramo vozilo in izlet v neznano se začne.
Beli potok teče naravnost v smeri proti jugu iz samega srca zahodnih Julijcev. Ves divji se premetava iz tolmuna v tolmun in iz slapa v slap.
Eden je lepši od drugega. Po dobri uri hoda vedno manjše količine vode izginejo v skalovju zatrepa doline. To je tudi najmanj zanimiv del naše poti. Hodimo po gostem bukovem gozdu in nikjer ni nobenega pametnega razgleda. K boljšemu razpoloženju zagotovo ne pripomore bivak Guida Brunnerja na višini 1380 metrov. Gre namreč za opuščeno barako, ki je v napol razpadlem stanju.
Poezija med vrhovi
Vendar je dobrih 200 metrov nad bivakom, kjer skrenemo na desno, že vse drugače. Povzpnemo se nad gozdno mejo in na jugu pred nami zažari mogočna stena Kaninskega pogorja, ki se vleče približno v smeri vzhod-zahod. To je za povprečnega Slovenca nekoliko manj znan pogled. Mogočna ostenja se strmo dvigajo nad zadnjimi ostanki kaninskih ledenikov in snežišč. Naša pot postane nekoliko bolj zahtevna. Tu in tam je kakšno izpostavljeno mesto, vendar je v splošnem pot lahko sledljiva in ne pretirano zahtevna. Na višini 1900 metrov se vzpnemo na sedlo med Visoko polico in Lepo glavo. Tu zavijemo ostro na levo, saj je na desno neprehoden svet. Od tu je do vrha le še prava poezija. Dvignemo se do vrha, do višine 2049 metrov, kar je za danes naš cilj.
Pogled pravzaprav ne bi mogel biti lepši. Razgled naokoli nam prinese pogled v krnico pod Visoko belo špi-co, kjer kot rdeča pika kraljuje bivak Gorica. Še lepši je pogled proti severu. To je pogled na praktično neznane in divje gore: Lastovice, trbiško Krniško špico, škrbino Zadnje špranje in povsem na koncu mogočno ostenje Viša.
Dosegli smo torej cilj dneva. Svet preprosto ne bi mogel biti lepši. Ogledamo si torej deželico, kjer še vedno po stoletju od ločitve od matične domovine še vedno govorijo slovenski jezik, v rabi so slovenska imena, mi pa se naužijemo njenih prelesti.
Janez Mihovec