ProMo intervju: Manj udobja v kočah in korak več do stene
V Triglavskem narodnem parku je odgovoren za načrtovanje in razvoj - Vplivi alpinizma na okolje so neznatni, večji so vplivi športnega plezanja, najbolj pa na naravo v gorskem svetu vpliva delovanje planinskih koč - Park ni ovira življenju v njem
Martin, glede na funkcijo, je prihodnost parka v tvojih rokah. Kako sedaj? Po eni strani želimo nedotaknjeno naravo, po drugi strani hočemo v tej isti naravi kolesariti, plezati, smučati, soteskati. Lahko ob številnih dejavnostih in množici navdušencev sploh še kaj ostane nedotaknjeno?
Lahko. Ker gre za zavarovano območje se bomo ljubitelji gorništva, kolesarjenja, plezanja in smučanja podredili naravovarstvenim ciljem. Varstvo narave je zrel odnos ljudi do nekih višjih ciljev. Ohranjena narava je tak cilj in če se bomo znali v najbolj ohranjenih predelih omejiti, bomo prav tako notranje zadovoljni, kot če bi tam vsevprek počeli, kar bi nam pač padlo na pamet.
Varstvo narave je zrel odnos do višjih ciljev. Rododendron s Triglavom v ozadju.
Kot temeljni namen v parku navajate varstvo narave, ohranitev rastlinskih in živalskih vrst ter ohranitev kulturne krajine. Kot primerne oblike rekreacije v parku pa tiste, ki so podrejene temeljnim namenom narodnega parka. Spadajo plezanje, alpinizem, gorništvo in turno smučanje med primerne oblike?
Naštete oblike rekreacije načelno sodijo med tiste najbolj primerne oblike za narodne alpske parke. Ne pomeni pa to »bianco« menice za počenjanje česarkoli, kjerkoli, kadarkoli.
Pa imajo privrženci teh bolj aktivnih oz. atraktivnih športov kaj privilegijev v primerjavi z običajnimi turisti?
Globoko vprašanje – kaj je običajen turist? Je to nekdo, ki pride za en teden v Bohinj, se nastani v hotelu ali kampu in hodi v hribe in pleza? Sicer pa mislim, da vem kaj si mislil. Ampak odgovor je NE – alpinizem in plezanje nista privilegirana v odnosu na običajne turiste, ki se ravno tako na primer pripeljejo v Vrata in si ogledajo slap Peričnik, gredo do klina pod steno in popijejo pivo v Aljaževem domu
Kaj pa plezališča? V visoki steni klini niso problem, saj razen alpinistov nihče niti ne ve zanje. Opremiti nizko steno s klini in verigami na stojiščih pa je nekaj drugega.
Opremljanje smeri v smislu klasičnega alpinizma je dopustno. Sicer pa velja NE za nova plezališča v osrednjem območju, možno je opremljati in vzdrževati obstoječa plezališča. Nova plezališča so v robnem območju dovoljena, vendar spet ne »bianco« kjerkoli. Pred ureditvijo se preverijo naravovarstvena izhodišča.
Kje se lahko ustavi? Ponavadi so ptiči tisti, ki jih plezalci najbolj ogrožajo.
Evo en teoretičen odgovor – to je del mojega članka, prispevka za temo varstva narave v programu izpopolnjevanja planinskih vodnikov: Vsaka človekova dejavnost, tudi plezanje, lahko podira ravnotežje v okolju, še posebej v občutljivih ekosistemih in ob čedalje večji množičnosti. Ravno to pa je razlog, zaradi katerega moramo predvsem športno plezanje v naravnih plezališčih obravnavati tudi z vidika negativnih vplivov na naravno okolje. Zaradi relativno majhnega števila plezalcev in zelo skromne pokrovnosti alpskih sten z vegetacijo so vplivi alpinizma na naravno okolje neznatni. Tudi vznemirjanje skalnih gnezdilk (krokarji, orel) s strani alpinistov je redko in ne predstavlja problema. Pri opremljanju smeri je sicer možno tudi poškodovanje fosilov ali drobnih geomorfoloških posebnosti, vendar tudi v takih zelo redkih primerih to praviloma ne predstavlja večjega naravovarstvenega problema. Redki posredni vplivi alpinizma se kažejo zaradi šotorjenja, kurjenja in odpadkov pod steno ali v njej.
Večji in drugačni pa so okoljski vplivi športnega plezanja. Množičnost, ki visoke alpske stene ponavadi obide, najbolj prizadene plezališča, ki so praviloma v osamljenih stenah zunaj gorskega sveta. Plezališča so vse bolj priljubljena zbirališča plezalcev skozi celo leto, množični obisk pa seveda po svoje neprijetno vpliva na okolje. Ekološki pomen sten zunaj visokih gora je drugačen od pomena velikih sten. Prve predstavljajo posebno življenjsko okolje sredi ekološko drugačnega sveta. Mnoge vrste so v takih stenah našle edino zatočišče. Pred motnjo se te vrste nimajo kam umakniti. Vznemirjena ptica ne more odleteti v sosednjo, mirno steno, kot lahko v gorah, ker ponavadi daleč naokoli ni nobenega ekološko primernega okolja. Rastiščne in življenjske razmere v stenah kjer so plezališča, so posebne, zato so posebne in redke tudi vrste, ki so ob množičnem obisku ogrožene. Najbolj so ogrožene rastline skalnih razpok in ptice gnezdilke. Tudi športno plezanje prinaša posredne negativne vplive zaradi odpadkov, kurjenja in šotorjenja.
No, vsaj z barvo skale imamo srečo, magnezija se ne pozna na belem apnencu. Na rdečkasti ali črni kamnini pa bi beli madeži že bodli v oči. Sicer pa so tudi planinske poti kar široke in dobro označene.
Barva res ni problem. Res je, da so veliko večji problem kakšni neokusni in preveliki napisi in smerokazi na planinskih poteh. Komisija za pota pri PZS ima dobra pravila, zdaj je bil sprejet tudi zakon o planinskih poteh, ki je glede oznak jasen! Problem se pokaže tam, kjer kak preveč navdušen markacist ali pa oskrbnik koče ali planine na svojo pest označuje na neprimeren načiin.
Je treba tako na veliko? Rezultat dela navdušenega "markacista".
Po poti prej ali slej pridemo do planinske koče. Ne glede na to kakšno stališče ima kdo - povsem nevtralen pogled od daleč pokaže, da gre za najbolj očitne nenaravne oblike v parku. Oblika pa je še najmanjši problem.
Tudi tukaj nekaj teorije. Omenila sva, da so planinske postojanke sestavni del planinske dejavnosti. Največji posredni vplivi na naravo v gorskem svetu in s tem povezani problemi so posledica delovanja planinskih koč. Okoljevarstvena problematika postojank se kaže predvsem v načinu oskrbovanja, energetski preskrbi, odpadnih vodah in odpadkih. V načinu oskrbovanja prihaja do največjih težav pri visokogorskih postojankah. Helikopterski preleti za oskrbovanje so predvsem zaradi hrupa najbolj moteč dejavnik za živalski svet. Tudi oskrbovanje niže ležečih koč z avtomobili ali traktorji ni okolju prijazno. Izsiljene dovozne poti največkrat predstavljajo moteče in grobe posege v prostor. Energetska preskrba je prav tako najbolj problematična pri kočah v visokogorju. Koče pridobivajo energijo s pomočjo težko sprejemljivih agregatov. Njihovo delovanje je vzrok za zvočno in zračno onesnaženje, možna so izlitja goriv in olj v tla, okoljsko sporen pa je tudi zračni prevoz goriva. Na srečo je problemov z agregati vse manj, saj je v zadnjih letih opaziti vse močnejši trend pridobivanja električne energije s pomočjo sončnih celic. Vse večje udobje in vse boljša ponudba v planinskih postojankah je vzrok za vedno večjo količino odpadnih voda. Uporaba stranišč na izplakovanje, sodobna tehnika in kemija v kuhinjah ter pranje posteljnine so glavni povzročitelj onesnaževanja. Odpadne vode odtekajo po vidnih in nevidnih poteh v dolino. Na ta način je pitna voda onesnažena že v povirnem območju. Ponudba v kočah in vse večje število obiskovalcev so tudi razlog za velike količine odpadkov, ki se kopičijo prav pri postojankah. Vse več upravljavcev koč odvaža odpadke v dolino, vendar je transport drag, več je uporabe motečih helikopterjev, nastaja pa tudi problem odvoza odpadkov prav do komunalnih deponij.
Ne bi sledili zgledom severnih dežel, ko je koča na nek način samooskrbovana: pohodnik pride, pripravi svoj obrok, prespi, počisti za sabo.
Ja, ta model bi bil lahko zanimiv. Nedavno nazaj sem bil na Finskem in na trekingu po parku sem videl, kako imajo to tam urejeno. Vendar je v Alpah tradicionalno drugače. Sem seveda zato, da bi bile koče manj komfortne s skromnejšo ponudbo, hkrati pa bi morale izpolnjevati vse sodobne okoljske standarde.
Spanje v koči je torej dovoljeno, v šotoru pa ne, čeprav drugo vendarle izgleda nekoliko bližje naravi.
Kar se tiče prepovedi je tako, da ne gre vedno za to, kaj je bolj škodljivo in kaj ne. Mreža koč pri nas je dovolj gosta, tako da šotorenje ni potrebno. Pa še to – v koči kljub vsemu imamo nekako urejeno glede odpadkov, stranišč in podobno. Žal so izkušnje s šotorjenjem pri nas prej slabe, kot ne. Za tistimi, ki šotorijo v veliko primerih ostaja »svinjak«. Očitno še nismo tako zreli in okoljsko zavedni, kot severnjaki. Če dopustiš šotorenje, ga dopustiš vsem. Največji problemi pri nas v parku so bili zaradi divjih šotorjenj Čehov, Madžarov, Poljakov. Na Češkem še s poti ne smeš stopiti, pri nas se pa obnašajo ravno obratno.
Kje zajeziti reko pločevine?
Kje je meja med kampiranjem (ki je prepovedano) in bivakiranjem (ki še ni)?
Zakon pravi, da ni dovoljeno šotoriti izven za to določenih mest. Določena mesta so uradni kampi in še nekaj lokacij namenjenih za planinske in tudi alpinistične tabore. Sicer pa – jasno se vidi kaj je bivak in kaj je nedovoljeno šotorenje. Težko me boš prepričal, da pretegovanje v šotoru sredi sončnega dne pol ure od koče pomeni bivak… Tudi naši nadzorniki imajo jasna navodila – če dobijo šotor zgodaj zjutraj visoko po vznožjem stene in vidijo, da se tisti, ki šotorijo odpravljajo dalje in pospravljajo za sabo – jih samo opozorimo. Če pa je šotor na parkirišču ali par sto metrov od planinske koče, pa seveda ukrepamo.
Če bi vendarle hotel doživeti naravo in se podati na brezpotje s šotorčkom - je velika verjetnost, da me preženejo »rangerji« ali se splača poskusiti? Koliko bi me »stala« noč pod šotorskim platnom?
Nadzornik te seveda lahko oglobi, te pristojnosti imamo. Globa je okrog 40 EUR.
Pod milim nebom (brez šotora) bi bilo »zastonj«?
Vprašanje je provokativno. Sem že pojasnil, kako se razume bivak in kakšna navodila imajo nadzorniki glede tega. Res je pa, da ni zakonskega določila, ki bi prepovedovalo spanje pod milim nebom. Zato tega tudi ne kaznujemo.
Juriš na Vršič. Kje je prava mera?
Kako je s cestami v alpskih dolinah? Te naj bi se zaprle, v Vrata naj bi vozil avtobus. Je ta sploh potreben, ni v tem primeru kolo boljša možnost? Gorski kolesarji so sicer precej moteč faktor naravovarstvenikov.
Tudi v tem primeru bi se lahko razgovoril. Kolo je na vsak način ena najbolj prijaznih in primernih oblik obiskovanja parka, še posebej za alpske doline in visokogorske ceste. In s kolesom v Vrata ali na Vršič ni prav nobenega problema. Za nas so gorski kolesarji moteči le, če se vozijo izven poti, po planinskih stezah ali pa v kakšnih mirnih conah – sicer pa sploh ne. V TNP podpiramo postopne omejitve prometa, zapore, javni transport. Ali veš, da se nad kakšnim takim ukrepom najbolj pritožujejo kakšni zagnani »climberji«?!
Vem, a tudi plezalci vse raje naredijo korak več in plezajo v manj obljudenem plezališču. Sicer pa tudi planince vedno bolj mika plezarija, ferate postajajo hit. Tu precej zaostajamo za našimi sosedi, tako Avstrijci kot Italijani.
Res je, ampak stališče je, nobenih novih poti, tudi ferat ne. Saj nekaj jih pa je. Ampak zakaj bi se morali v vsem primerjati s tujino, morda imamo tudi mi akšno svojo kvaliteto doživljanja naših gora.
Vrh! Koliko je ta hip ljudi na sosednji Škrlatici, Vrbanovi Špici, Rjavini?
Naši sosedje imajo tako rekoč na vsakem vrhu križ. Se tu primerjamo ali dodajamo svojo kvaliteto?
To je del tradicije in kulturnega izročila. Pri nas nikoli ni bilo toliko znamenj na vrhovih, kot jih je v tujini. V parku se načelno strinjamo s postavitvijo tam, kjer je križ nekoč že bil. Sicer pa naj ostane tako kot je.
Na spletni strani parka lahko preberemo, da je javni zavod TNP mesto, kjer se srečujejo, obrusijo in združijo naravovarstveni, gospodarski, rekreativni, socialni in kulturni interesi. Sliši se lepo, pa vendarle, v praksi se je treba odločiti za eno ali drugo, vsemu se ne more ugoditi, neke prioritete morajo biti. Ima prednost človek ali narava?
V narodnem parku, ki je sicer tudi po mednarodnih definicijah namenjen varovanju narave in rekreaciji, je nedvomna prioriteta varstvo narave. Gre namreč za območje zavarovane narave, ki je ustanovljeno zaradi varovanja vrednot narave. Vse dejavnosti, ne le rekreacija, so podrejene primarnim ciljem varstva in ohranjanja narave.
Torej, če povzamem in poenostavim: šotor, plezanje, gorsko kolesarjenje na eni strani in planinske koče z vsem kar paše zraven na drugi strani. Cik cak pot je dovoljena, bližnjica (čeprav krajša in potemtakem manj moteča) pa ne. Klini v steni motijo, križ na vrhu ne. So relacije ustrezne? Je res vse podrejeno naravi ali gre morda bolj po načelu kdor prej pride oz. kdo se bolj sliši?
Tole so pavšalne ocene in črno belo gledanje. V strogem naravovarstvenem smislu bi bilo mogoče najbolje, da ni nikjer nič in da tudi v ta prostor nihče ne gre. Toda povedal sem, parki so namenjeni za obiskovanje, planinsko gorniška tradicija je stara več kot 100 let. In če zložiš vse odgovore boš videl, da ni tako, kot je zastavljeno vprašanje.
Verjetno pa - bolj, ko je nek park nedotaknjen, lažje ga je voditi. Več ko je realiziranih posegov, več je interesnih skupin, ki hočejo zase to, kar že imajo drugi.
Točno tako!
Najbolj agresiven obiskovalec parka?
V 25 vaseh v parku živi nekaj več kot 2000 prebivalcev. Pogosto slišimo, da je njihovo življenje težko, pa ne zaradi narave. So omejitve, ki jih postavljate res neživljenske?
Vedno se sliši le glas tistega, ki se pritožuje. Večine tistih, ki se strinjajo in ki ne doživljajo frustracij zaradi parka, se ne sliši. Cela vrsta anket in celo referendum pred leti v Bohinju so dokazali nasprotno – park ni ovira življenju in gospodarjenju v parku. Seveda pa nekaj omejitev je in kakšnemu kaj že ni bilo dovoljeno ali pa je bil zaradi nedovoljenih posegov prijavljen inšpekciji.
Čigav je pravzaprav park, kako daleč proti vrhovom seže privatna lastnina? Da bomo vedeli od koga so oprimki v Šitah, Špiku, Sfingi, ...
TNP je v veliki meri v zasebni lasti, tudi občinska lastnina ali agrarne skupnosti se štejejo za zasebno. Denacionalizacija se ni koncana. Privatna lastništva segajo do najvisjih vrhov, res pa je, da je visokogorski svet v najvecj primerih last razlicnih agrarnih skupnosti.
Kako se financira TNP?
Državni proračun pomeni približno 70 %. Pomemben vir je lastna gospodarska dejavnost, kot prodaja tiskovin in spominkov, vstopnine v info centre, vodenje, prenočevanje v kočah.
Denar iz turizma kaj vpliva na politiko parka ali varstvu narave enostavno ni kompromisov?
V parkih si ne želimo povečanega števila obiskovalcev, pač pa si želimo kvalitetnega, naravi prijaznega in okoljsko vzdržnega turizma.
V kakšni meri je vodstvo TNP samostojno pri odločitvah in v kakšni meri zgolj izvaja odločitve Ministrstva za okolje?
TNP ima svoj zakon in svoje standarde upravljanja, hkrati pa moramo pri odločanju upoštevati predpise in usmeritve na mednarodni ravni (konvencije, direktive EU…) in tudi nacionalno zakonsko ureditev. Pri odločanju smo dokaj avtonomni. Seveda v skladu s predpisi, ki pa so tudi od ministrstva. Končnih soglasij pa ne izdajamo, to je pristojnost ministrstva.
Kamniške Alpe in Karavanke niso posebej zaščitene, vendar nimam občutka, da bi bile zato kaj manj ohranjene kot Julijci, ki so v celoti v TNP.
Ugotovila sva že, da je lažje varovati, če je manj interesov. In visokogorski svet ima sicer izjemno vrednoto, pa vendarle manj interesov, zato je dokaj dobro ohranjen ne le v Julijcih, pač pa tudi v Karavankah in Kamniško Savinjskih Alpah. Drugače pa je pod vrhovi in grebeni, tu ti z gotovostjo trdim, da je stanje v Karavankah ali v Kamniških bistveno slabše. Kar poglej kako mrharijo gozdarji, za vsakim voglom taka ali drugačna brunarica, ne pazi se dovolj na vodne vire in podobno…
Zimska idila. Kakšne sledi bodo ostale za turnim smučarjem?
Martin, v TNP si že dolgo, pravzaprav si navzven prvo ime parka. Si eden izmed kandidatov za novega direktorja. Ponujaš kaj posebnega, drugačnega?
V parku sem polnih 18 let, v času dolgoletnega direktorja TNP Janeza Bizjaka sem bil pomočnik direktorja, danes pa sem vodja službe za načrtovanje, upravljanje in razvoj parka. Res je, kandidiram za direktorja TNP. Kaj ponujam? Sem človek parka v vseh pogledih. TNP je najprej zavarovano območje narave, zato je tudi primarna dejavnost varstvo narave. Sledi sodelovanje s prebivalci in tu vidim predvsem velike možnosti za izboljšanje in sicer na področju naravi prijaznega turizma.
A veš, da sem certifikate vložil v TNP? Mi lahko poveš, je bila to dobra naložba ali sem jih vrgel stran? Pa ne mislim na dividende ali neposredno na tržno vrednost, ampak na TNP kot blagovno znamko prihodnosti. Samo enega imamo, novih pa ne delajo več, kot radi rečemo ...
Certifikate si vložil v Sklad za razvoj TNP, ki z našim zavodom za varstvo TNP nima nič skupnega, razen da je povzročil zmešnjavo. V tem skladu, ki je sedaj delniška družba so na primer žičnice Vogel, pa Šport hotel na Pokljuki in še nekaj turističnih objektov. Teoretično certifikata nisi vrgel proč, koliko je pa vreden, pa ne vem. Sicer pa, TNP bo v prihodnosti kvaliteno ohranjen naravni prostor, z razvitim in naravi prijaznim turizmom, v dolinah pa ljudje, ki se zavedajo vrednot tega prostora in ga upravljajo na trajnosten način. Idealisticen pogled? Morda, ampak sem prepričan, da taka vizija mora biti!
Srečo Rehberger
Fotografije: Martin Šolar