Na današnji dan bi praznoval svojo petdesetletnico, slavil Abrahama …Vsestranski alpinist, predan goram z dušo in srcem, je zapustil trajno sled v slovenskem alpinizmu in gorskem reševanju.
Kot gorski reševalec
Vsekakor je bilo njegovo alpinistično delovanje sproti dovolj podano in dobro zapisano. V življenju pa se človek ukvarja še s številnimi drugimi stvarmi, ki pa kar prekmalu zaidejo v pozabo. Tako je Janez Jeglič – Johan, poleg alpinističnega udejstvovanja, v svoj prispevek v dejanju vzajemnosti in solidarnosti, če tako razumemo gorsko reševalno dejavnost, vključil tudi to zvrst udejstvovanja. Skupaj s svojim soplezalcem Silvom Karom se je leta 1987 priključil postaji Gorske reševalne službe v Kamniku. Tu je ostal kot pripravnik vse do svoje prezgodnje smrti.
Vrhunski alpinisti so tudi v GRS najbolj zaželen človeški del organizacije. S svojo odlično psiho-fizično pripravljenostjo lahko pomagajo opraviti tudi najzahtevnejša reševanja. Edini problem, a ta zelo velik, je pomanjkanje časa in pogosta odsotnost. Razmislek o tem, kdo naj bo vključen v to dejavnost, kot vrh strukture, naj bi bil prepuščeno vsakemu posebej. A smisel tega vprašanja je precej širši. Zadnji, ki ga je izpostavil javno in na glas, je bil Jegličev soplezalec na usodnem Nuptseju 1997. Verjetno sta tako Tomaž Humar kot Janez Jeglič osebi, ki bi lahko postavili nova merila. Vsem, ki se jih spomnimo s skupnih reševalnih akcij, sta to nedvomno tudi dokazala. Prav tako je zanimiv njun odhod in odnos do reševalcev. Vse premalokrat se namreč pogovarjamo o rešitvah, ki vodijo v napredek, in če nekdo, ki je postavil s svojimi dejanji merilo na svetovni ravni, pove, da je nekaj narobe, je potem nekaj narobe s temi, ki temu ne prisluhnejo.
Reševanja
Johan se je pri svoji vključenosti v GRS še posebej dokazal na nekaterih reševanjih, ki nam ne bodo kar tako ušla iz spomina. Prvo pravo reševanje v okviru GRS, ki se ga je udeležil Janez, je bilo leta 1989 v južni steni Planjave. 26-letni alpinist in pripravnik GRS je v četrtem raztežaju smeri Sešetra pri napredovanju padel. Po 30 metrskem padcu je udaril z glavo v steno in izgubil zavest. Soplezalka mu ni mogla pomagati, zato je stekla reševalna akcija. Posadka v helikopterju in reševalec so uvideli, da v tem delu stene ne bodo mogli opraviti reševanja. Zato je steklo klasično reševanje. Helikopter nas je zvozil na Movzino in potem smo se spustili do roba stene. Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da smo v steno spustili Janeza, ki je pripel soplezalko ponesrečenega alpinista v gramingerjev sedež (sedež služi za prenos ponesrečenih iz sten) in … To reševanje je opisano tudi v spomin na preminulega Dušana Podbevška, ki je potem iz stene transportiral še preminulega alpinista.
Pretekli sta dve leti in naslednji spomin je spomin na »medvojno« reševanje Sandija Blažine, ki ga je prav na vrhu Grintovca obšla srčna slabost. Reševanje zaradi prepovedi letov s helikopterjem ni bilo mogoče, tako da smo v nedeljskem opoldnevu krenili peš. Pri tem reševanju je Janez kot prvi prišel na vrh s svojo polovico marinerja (nosila za prenos ponesrečenih). Sledila je nekajurna nošnja do doline …
Naslednje leto smo skupaj z Johanom reševali ponesrečenega gasilca na Kopi. Tudi tu smo z veliko truda in z ramo ob rami na nosilih prinesli v strm breg poškodovanca, vse do vrha Kope, kjer je po malem že dlje časa gorelo. Potem nam je na pomoč priskočil helikopter in z dobršno mero tveganja opravil nadaljnje reševanje.
Pripravnik
V naslednjem letu so sledili izpiti za gorskega reševalca. Vprašanje je, če smo se tedaj ob neuspehu na izpitu dovolj potrudili, da bi zadevo čim prej ponovili. Morali bi upoštevati več dejavnikov, ki pa jih v tedanjih okoliščinah ni bilo mogoče izvršiti. Grenak priokus se vedno znova pojavi takrat, ko smo premalo realni v svojem pogledu. Vendar se ta pogled ne pojavlja pri tistih, ki bi se morali tega zavedati. Vsekakor pa je prav, da so se potem stvari v neki meri spremenile in so se manjkrat pojavljale.
Po tem so se reševanja vrstila, a žal smo se srečevali le malokdaj. Tudi leta 1996, ko smo doživeli najbolj črn scenarij reševalne akcije. Zdrs reševalca v smrt. Tedaj smo se preostali reševalci obrnili i gore in obstali v večini na Sedlu ter nekaj na Brani. Štiri naknadno vpoklicane, med njim je bil tudi Johan, pa je tedanji načelnik odpeljal v Logarsko dolino. Od tam so krenili na žalostno pot Brano, da so nam potrdili smrt našega prijatelja.
Tako se tudi v gorah vseskozi srečujemo tudi s smrtjo. Nikakor ne morem reči, da se tega navadimo. Stresne situacije, ki nastopajo ob reševanjih, odzivi posameznikov ob tem, dokazujejo, da smo le ljudje. Tako nas prizadenejo nesreče, a nekaj časa nam ostajajo spomini na lepše dogodke. Zadovoljstva skrivamo v duši. Ostajajo le zapisana dejanja in novi rod, ki ima že svoje zgode …
Boris Štupar
Foto: iz knjige Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom