Nedelo - Mateja Kotnik: Največji koroški hribovski izziv
Trije Korošci, Marijan Lačen, Milan Savelli in Dušan Štrucl - Dixi, so pred skoraj desetletjem razmišljali o pohodniški turi, ki ne bi bila primerna za vsakega, a bi jo zmoglo več kot le nekaj ekstremno dobro pripravljenih in vzdržljivih gornikov. Ustanovili so Klub 24, katerega član lahko postane vsakdo, ki v 24 urah premaga več kot 80 kilometrov dolgo pot in vzpone iz Črne na Koroškem na Uršljo goro, Smrekovec, Raduho, Olševo in Peco, za katero bi, preračunano iz planinskih vodnikov, potrebovali 30 ur normalne planinske hoje. Izzivalcev še ni zmanjkalo. Prihajajo od vsepovsod. Poleti in pozimi. V klubu, ki velja za največji koroški hribovski izziv, je 142 članov.
Po pravilih Kluba 24 se pot začne pri spomeniku v središču Črne na Koroškem, od tam pa do Žerjava in naprej proti Uršlji gori. Sledi dom na Slemenu, koča na Smrekovcu, koča na Loki pod Raduho, vrh Raduhe, Bukovnikovo sedlo, vrh Olševe, kmetija Kumer v Koprivni in vrh Pece, od koder se mora pohodnik vrniti v Črno. »Šteje se, da postane član Kluba 24 tudi tisti, ki pot prehodi v največ 25 urah, če je star več kot petdeset let,« je zapisano v pravilih kluba, kjer velja ta izjema tudi za vse ženske. Med hojo lahko pohodnik uporablja palice, dovoljena je oskrba s hrano in pijačo. »Čas si meri vsak sam. Na poti ni nobenega nadzora. Vse temelji na zaupanju, poštenju in planinski etiki. Če se je kdo zlagal, da je pot opravil v zahtevanem času, a je v resnici ni, se je najbolj zlagal samemu sebi,« je opozoril Marijan Lačen. »Včasih kdo pokliče in sprašuje, ali je mogoče pot premagati po delih in se vseeno vpisati v klub. Ne! Prav to je bistvo! Da celotno pot premagaš v 24 urah,« nadaljuje Lačen.
Fonza
»Zjutraj sončno, opoldne pooblačitve, popoldne nevihte do noči,« je v posebno knjigo, v katero se vpisujejo člani kluba, zapisal prvi, ki mu je uspel podvig, Mežičan Alfonz Prevorčič - Fonza. Potreboval je osemnajst ur in triintrideset minut. »Od tega sem pretekel petnajst ur in triinštirideset minut, počival pa dve uri in petdeset minut,« se spominja Prevorčič, ki je s svojim dosežkom spodbudil mnoge pohodnike. »To je moj drugi letošnji poskus. V juliju mi ni uspelo, ker sem se s kolegom izgubil ponoči na Peci,« je v evidenco poti zapisal Damijan Mohorič iz Idrije. »Prvič, zadnjič in nikoli več!« pa so bile besede Viktorja Germadnika iz Črne na Koroškem, ko je prišel na cilj.
Rekorderji
»Pot ni za vsakega. Biti moraš res dobro kondicijsko pripravljen, pa tudi malo trmast. Če ti je naklonjeno še vreme in se izide vse drugo ... Potem je lahko zelo preprosto,« trdi Janez Stočko. Mož bo že vedel, saj se je v Klub 24 tako kot Jani Marn iz Vuzenice vpisal že desetkrat. »Preden sem šel prvič, sem si pot dobro ogledal in jo premagal po delih. Ko sem šel zares, sem približno na polovici začutil močne bolečine v kolenu. Proti koncu so bile vedno hujše. Vseeno sem zdržal, saj sem vložil veliko truda. Takrat sem začel v Črni na Koroškem in se najprej povzpel na Peco. Pozneje, ko sem pot ponavljal, sem smer hoje in začetne točke spreminjal, odvisno od letnega časa, dolžine dneva in noči ter vremena,« je rekel Stočko. »Težko je takrat, ko ti ne gre. Ko ti pade morala, kondicija ali sladkor. Zgodi se lahko tudi na ravnini. Sprva med hojo čez Peco nisem zaužil ničesar. Pozneje se mi je maščevalo. Tudi če ne čutiš potrebe, moraš piti in jesti,« pravi pohodnik rekorder, ki nikoli ne skopari z nasveti, kje in kdaj začeti ter kako ravnati na poti. »Grem zato, da preizkušam in spoznavam samega sebe,« nadaljuje Janez Stočko, eden redkih, ki so pot zmogli tudi pozimi.
»Še zdaj, ko pomislim na zimsko izkušnjo, me spreleti srh. Bil je hud napor. Sam, ponoči, v visokem snegu, po kolenih sem premagoval snežne zamete. Ko sem nazadnje prišel na Peco in me je čakal le še spust v dolino, sem se na gori razjokal kot majhen otrok.« Nazadnje je bil na poti pred dvema letoma. Njegov cilj je bilo deset ponovitev, a ga spet mika, da šel. »Težko in adrenalinsko. Le kdaj se bom naveličal?« pa so besede Janija Marna iz Vuzenice, potem ko je koroški hribovski izziv premagal že osmič. Ali pa: »Vedno znova me na novo presune,« kot je rekel Mariborčan Zvonko Mezga, prav tako rekorder po ponovitvah.
Kdaj bo konec?
Matej Mlakar, član Kluba 24 iz Krškega
»Vzpon na Uršljo goro = čisti užitek.
Čez smrekovško pogorje = meditacija.
Vzpon na Raduho = mučenje!
Vzpon na Olševo = trpljenje!!
Vzpon na Peco = čisti mazohizem!!!«
»Klub 24 je velika preizkušnja človekovih sposobnosti, vzdržljivosti in volje. Ni jih malo, ki so se po polovici opravljene poti spraševali, zakaj so se sploh odločili, saj jim tega sploh ni treba, in so preprosto nehali hoditi,« je razložil Marijan Lačen. »Adijo pamet!« je ob koncu ture izjavil Ivan Pohar iz Radeč, Vili Draksler iz Hrastnika pa: »Dolgo. Neskončno dolgo.«
Veronika – prva ženska v klubu
Dve leti po ustanovitvi kluba se je vanj včlanila prva ženska, Veronika Viltužnik z Raven na Koroškem. Za pot je potrebovala 23 ur in 35 minut. Tri leta je bila edina, nato sta se ji v zelo kratkem času pridružili kar dve; Sanja Mandič in Romana Oštir. »Opozorilo: zelo zahtevno!« je menila Veronika na koncu poti, ki jo je Romana premagala z Janezovo pomočjo. »Brez njega mi ne bi uspelo,« je zapisala, on pa: »To bi lahko ponavljal vsak mesec.«
»Premagati pot in postati član kluba je predvsem velik psihični napor. Ni lahko biti sam s seboj, z nikomer nič spregovoriti, mu potožiti ...« je povedal Marijan Lačen. Nekateri izzivalci se odpravijo na pot z dobro organizirano ekipo, drugi v spremstvu najboljšega prijatelja, tretji sami, s hrano in pijačo v nahrbtniku. »Prelepo. Res prelepo … Ni mi žal. Na poti od Bukovnika proti Kumru sem pred sabo zagledal črno-rjave gamse. Takšnih še nisem videl. Bilo jih je kakšnih 10 do 15 pred mano,« je dogodivščina očarala Stanka Fekonjo iz Benedikta, Damijan Mohorič pa je bil na koncu: »Ožuljen in utrujen!«
»Vem za ljudi, ki so kondicijsko sposobni prehoditi pot, pa si vseeno ne upajo. Klub 24 res ni za vsakogar,« je sklenil Janez in napovedal, da bosta z Romano prehodila evropsko pešpot. »Veste, zdaj me pa K 24 res spet malo mika,« je sklenil in v mislih bržkone že naredil načrt, kje in kdaj bi bilo najbolje začeti ...