Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pod Mangartom Ratečani od nekdaj pasejo na svojem

Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (78)

V Mangartski dolini je pravo večpotje; markacije kažejo pod gorska ostenja in po pragozdnem labirintu med jezeri in balvani

Mangartska dolina je kratka; po cesti od Bele Peči do Gornjega jezera je le polčetrti kilometer in 160 metrov vzpona; potem pa še dva kilometra kolovoza 80 metrov gor do planine Tamar pod Mangartovo steno. Jezeri valovita 924 in 929 metrov visoko.

Okolica jezer, goste hoste in plani pašniki, je pravo večpotje; poti, steze in kolovozi, držijo na vse strani. Pri Gornjem je eno gostišče, pri Dolnjem pa dve. Odprta so le poleti. Ob Dolnjem jezeru je tudi čolnarna.

Koliko je Mangartskih jezer?
Nobena jezera na Slovenskem nimajo toliko imen kakor ta. Uradno so (po naše) Mangartska, tako jih je imenoval tudi geograf Melik. Neuradno jim pravijo Belopeška, kar je kalk nemškega imena Weissenfelser Seen. Tu in tam se kdo sili z nazivom Fužinska jezera, kar je kalk italijanskega poimenovanja Laghi di Fusine. Staro ime – Klanška jezera – pa se skoraj ne uporablja več; menda so dobila ime po nekem Klanšku, čigar posest je bila tam okrog.

Koliko je jezer, dve ali več? Razen omenjenih, sorazmerno velikih in vsakomur na očeh, sta v gostem rastju med balvani skriti tudi jezerci – Malo/Piccolo in Majceno/Piccolissimo.

Gornje jezero nima pritokov, polni ga voda, ki vanj pronica z dna. Tudi vodni tok med jezeroma je skrit očem, voda pronica skozi grušč, prod in drobir, ki je na debelo nasut po dolini. Iz zajezenega Dolnjega jezera pa teče vodnata Jezernica, ki je v ledeniški groblji izdolbla slikovito sotesko, po kateri je speljana lepa pešpot.

Narodni park je razstava balvanov
Gornje jezero malo niha, površina ob visoki vodi je 0,17 kvadratnega kilometra. Gladina Dolnjega jezera je stanovitna, saj je ob iztoku uravnalni jez; njegova površina je le 0,07 kvadratnega kilometra. Obe sta zelo mrzli, od osem do deset stopinj imata.

Med balvani, ogromnimi skalami, ki so se kdo ve kdaj odtrgale z gora ali so prijezdile na ledeniku, se kakor skozi labirint vijejo zanimive sprehajalne poti. Med balvani je največja Rudolfova skala; visoka 50 in široka 40 metrov; za 50.000 kubikov je je.

Leta 1971 so dobršen del jezerske okolice razglasili za narodni park Fužinski gozd/Foresta di Fusine. Obsega 1700 hektarjev; njegova značilnost so dobro vidni ostanki ledeniškega delovanja (jezera, balvani, groblje itn.) in gozd.

Zelo zahtevni četrti Julijec

Mangart (2679 m) je po višini četrti Julijec – za Triglavom (2864 m), Montažem (2753 m) in Škrlatico (2740 m). Njegova severna stena je široka tri kilometre in ponekod visoka 1300 metrov.

Prvi znani vzpon na Mangart je leta 1794 opravil grof Žiga Hohenwart, Celjan po rodu. Njegovo steno pa sta prva preplezala nemška alpinista Georg Leuchs in Johann Schulze (1906); najzahtevnejši Gamsov rob v steni pa sta prva premagala Mira Marko - Debeljak in slikar Edo Deržaj (1926). Po Mangartovi severni steni sta speljani zelo zahtevni smeri Via della Vita in Ferrata italiana; veljata za najtežji zavarovani poti v Julijcih.

Planinci iz Mangartove doline naskakujejo tudi Ponce, katerih gorski svet je zlasti do neizurjenih gornikov neprijazen – razdrapan, krušljiv, samoten, vrtoglav in strm. Od Gornjega jezera je poldrugo uro hoda do koče Luigi Zacchi (1380 m), ki ima 25 ležišč in je odprta od začetka junija do konca septembra. Od nje je poltretjo uro kar precej vrtoglave hoje po zavarovani smeri na vrh Velike ali Visoke Ponce (2274 m).

Vedno posest Ratečanov
Na sočni planini Pr ta zgornm jezer boste poleti naleteli na živino in najbrž tudi na pastirja z rateške strani. Ratečani imajo tu veliko svoje posesti, največ gozda, pa tudi senožeti, pašnike in nekaj njiv. Po letu 1920, ko je bila zakoličena rapalska meja, je domala polovica vse zemlje rateških kmetov ostala v Italiji, kar 2373 hektarjev.

Kljub vsem mogočim birokratskim in vojaškim pritiskom, oviram in težavam so Ratečani obdržali vso to zemljo; prodali so je menda le 30 ha. Cariniki zdaj ne drezajo več v seno, ni treba prijaviti, koliko krompirja bo kdo posadil in koliko krav pasel, a je vendarle še nemalo zagat. Država Slovenija nekako ne upošteva te posesti, zato imajo rateški kmetje težave pri zavarovanjih, spodbudah itn.
Zadnji čas opažam, da veliko izletnikov iz Slovenije kar brez avta obiskuje Mangartska jezera. Z rednim avtobusom se pripeljejo do Rateč, potem pa se sprehodijo poprek po senožetih do jezer; hoje je dobro uro. Prav vam bo prišel zemljevid Julijske Alpe/zahod (1 : 50.000).

Drago Kralj

www.delo.si     17.06.2009


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Delo novosti

1 komentarjev na članku "Pod Mangartom Ratečani od nekdaj pasejo na svojem"

France Malešič,

Ob tej objavi naj najprej poudarim, da je avtor Drago Kralj odličen poznavalec domačih in tujih krajev, njegovi članki so neobičajno pestri važnih in zanimivih podatkov. Zelo si želim, da bi njegovo delo čim prej doživelo tudi knjižno objavo.

Naj opozorim na napako, ki se je prikradla od drugod:

»Prvi znani vzpon na Mangart je leta 1794 opravil grof Žiga Hohenwart, Celjan po rodu.«

(Pred leti je v reklamni publikaciji na mangartski cesti celo pisalo, da je na vrh prvi prišel tujec Hohenwart.)

Prvi turistični vzpon je opravil naš Franc Jožef Hanibal Hohenwart (1771-1844). Bil je iz znane kranjske rodbine Hohenwartov, ki je bila pri nas od 14. stoletja. Rojen je bil v Ljubljani, študiral je naravoslovje, bil je prijatelj Žige Zoisa (ki mu je svetoval, naj svojo domovino raziskuje z vrhov gora). Igral je celo v uprizoritvi Županove Micke. Za hribolazca se je najprej izšolal v originalni šoli gorskega vodnika Spruka, prvega po imenu znanega v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ta ga je leta 1793 pred turo temeljito preskusil na naravnem mostu Prédaslju v Kamniški Bistrici, ga tam odvadil vrtoglavice in ga šele potem vodil kot prvega turista na Planjavo. Sledil je Mangart, leta 1795 pa je bil pod Triglavom celo zraven, ko je Vodnik spesnil odo Vršac. Bil je soustanovitelj deželnega muzeja, današnjega slovenskega Prirodoslovnega, po njem pa se imenujejo nekatere žuželke.

Bil je torej že izkušen gorohodec, ko je v Beli Peči za vodnika dobil nekega kovača, le-ta pa ga je najprej skušal odvrniti od namere, nato mu je naročil, naj za turo nakupi dovolj kruha, mesa in vina. Ko sta prišla (verjetno) na Mangartsko sedlo, se je vodnik pognal za gamsi in ga pustil, da je na vrh priplezal povsem samostojno. Tudi sestopil je sam in spodaj srečal kovača z gamsom, tako da sta bila oba zadovoljna. Vendar je v svojih spominih le odsvetoval, da bi si planinec za vodnika izbral strastnega divjega lovca …

In kako je z Žigo Hohenwartom? Bila sta dva, eden od njiju je prišel na Grossglockner in je bil tudi botanik (in se kamnokreč imenuje po njem in ne po našem Francu!), drugi pa je bil stric našega Franca.

O Francu sta pisala Evgen Lovšin in Josip Wester, njegovo šolanje je imenitno narisal Vlasto Kopač; zbrani podatki so tudi v članku Franc Hohenwart iz Zoisovega kroga, objavljenem v Kamniškem zborniku 1996.

Pri Hohenwartih je napaka tudi v Enciklopediji Slovenije in lanskoletni knjigi Osebnosti, na kar je prijazno opozarjala dr. Nada Praprotnik.

Kaže, da bo najbolj prav dodati še kaj.

Srečno

France

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46090

Novosti