Slovenske novice, 15.10.05 - Ivan Sivec: Dobili smo natančno kroniko smrtnih žrtev slovenskih gora...
Tedenska tribuna
Usodno povezani z gorami
Statistiki so za Slovenijo naračunali povprečno nadmorsko višino 570 metrov. Petina dežele sega nad tisoč metrov, več kot dvesto vrhov presega 2000 metrov. Verjetno prav zato skoraj ni nižinskega Slovenca, ki se ne bi kdaj podal v hribe, še več pa je tistih, ki so v gore dobesedno zaljubljeni. Žal je tudi tovrstna zaljubljenost za marsikoga usodna.
Čeprav ozaveščenost in znanje planincev zadnja desetletja naraščata in se izboljšuje oprema, se v naših gorah zgodi veliko nesreč. Lani jih je bilo več kot tristo, tako manjših kot večjih. Letos je bilo vreme v hribih slabo, zato so planinske poti samevale bolj kot običajno, kljub temu pa je bilo že doslej 14 smrtnih žrtev: ob življenje je bilo osem tujih in šest domačih planincev. Pravkar pa smo dobili tudi natančno kroniko smrtnih žrtev slovenskih gora v preteklosti. Zbral jo je dr. France Malešič iz Kamnika, zdravnik pediater, alpinist in dolgoletni gorski reševalec. Knjiga Spomin in opomin gora z natančnimi podatki sega vse do utrinka v bronasti dobi. Prvi podrobni opis se začenja leta 589, nadaljuje se s potresno nedeljo 25. januarja 1348, končuje pa z lanskim letom.
Potresi, strele, plazovi
V Kocbekovem opisu Dobrača v Planinskem vestniku iz leta 1895 lahko med drugim preberemo:
»V nedeljo, 25. januarja 1348, na dan spreobrnjenja sv. Pavla, je ob tretji uri popoldne hud potres prizadel naše kraje, najbolj pa Koroško in Kranjsko. Zgodovinarji poročajo, da je bilo razdejanih 26 mest, mnogo cerkva in nad 40 gradov. Najhujše razdejanje je bilo v Ziljski dolini in ob Dravi … Po oceni strokovnjakov je potres z južnih pobočij Dobrača, ki je v povprečju okoli 1200 metrov nad dolino, takrat sprožil pet kilometrov širok plaz. Potres je zahteval 12 do 20 tisoč življenj.«
Reševanje Josipa Cerka in drugih na poledenelem Stolu, 5. aprila 1912 (Gorenjski muzej Kranj)
Če v tem primeru še ne gre za pravo gorsko nesrečo, temveč naravno katastrofo, pa o njej zagotovo govori najstarejši opis nesreče zaradi strele:
»Leta 1572 je strela ubila Elizabeto Thurn, hčerko starograjskega gospoda Ahacija Thurna na Starem gradu nad Kamnikom. Grad je bil že leta 1511 poškodoval potres, zato ga je oče po hčerini smrti zapustil in se preselil v dolino.«
O največji znani nesreči zaradi strele pa piše: »Sedmega avgusta 1741 je bilo izjemno vroče in soparno. V cerkvi sv. Donáta pod Donáčko goro se je zbralo veliko število romarjev. Prihrumela je strahovita nevihta. Nenadoma je udarila strela. Devetinpetdeset ljudi je bilo takoj mrtvih, veliko pa je bilo ranjenih.«
O najstarejši nesreči v snežnem plazu preberemo: »Med letoma 1780 in 1783 je devet (ali celo trinajst) gospodarjev iz vasi Kal pri Podbrdu med spravilom sena zajel velik snežni plaz izpod Črne prsti. Rešil se je samo hlapec, ki pa je zaradi posledic umrl. Sneg se je stajal šele spomladi, zato so vaščani najeli pastirja za stražo, da ne bi lisice imele gostije.«
Da je bilo že pred več kot 150 leti septembra zelo slabo vreme, priča naslednji zapis: »26. septembra 1843 je pet Vipavcev odšlo po drva na Nanos. V toplem vremenu so bili slabo oblečeni. Ko so prišli na goro, je zapihala burja in začel je mesti sneg. Niso si mogli pomagati in so zmrznili. Tistega dne sta dva domačina iz Pivke umrla v burji in snegu na Javorniku.«
Kje je sploh meja
Dr. France Malešič je vsa službena leta deloval na današnji otroški kliniki v Ljubljani. Ljubezen do gora so mu vlili starši, mati izpod Šmarne gore, oče pa iz Ribnice.
»Kamnik je čudovito mesto v naročju gora. Vsak pogled se človeku ustavi na gorah. Oče me je že kot 11-letnega fantiča vzel s seboj na kar zahtevno turo na Ojstrico in Planjavo. Zdelo se mi je precej naporno in hkrati zelo lepo. Najbolj nenavaden je zame bil tako drugačen svet nad gozdno mejo, divji svet skal, brez dreves in grmičevja.«
Malešič je že po prvem večjem vzponu neizmerno vzljubil gore in jim posvetil velik del življenja. Najprej kot ljubitelj, od leta 1965 kot alpinist, od 1968 pri Gorski reševalni službi, od leta 1975 tudi v helikopterski reševalni zdravniški ekipi. Je tako spoznal vse slovenske vrhove?
»Radi rečemo, da je Slovenija majhna, a prav razgibanost hribovskega sveta nam pokaže, kakšni veleposestniki smo. Tri četrtine Slovenije je gorate, vrhov pa je toliko, da ne more nihče nikoli prehoditi prav vseh.«
To se še posebno izkaže pri reševanju v gorah. »Kdor trdi, da je naša dežela majhna, naj gre z nami. Takoj bo spremenil mnenje. Večkrat smo pri reševanju tri dni skupaj preiskovali teren, ponesrečenca nismo našli, odkrili pa smo nove vrhove in dolinice, večkrat skoraj povsem neznani svet.«
V Sloveniji opravlja humanitarno delo gorskih reševalcev približno 600 posameznikov, organiziranih v 17 GRS. Na leto se v hribih zgodi okoli 300 nesreč, približno dvajset je smrtnih žrtev. V preteklosti so bile nesreče bolj povezane z delom.
»V moji knjigi je kar 1965 nesreč s smrtnim izidom. Prizadele so več kot tri tisoč posameznikov, usodno povezanih z gorami.«
Dr. Malešič je zbiral podatke polnih triintrideset let. Knjiga je njegovo življenjsko delo, spomenik vsem žrtvam in poklon gorskim reševalcem.
»So stvari, ki preprosto ne morejo iti mimo človeka. Tako zapisi kot osebna doživetja. Nikoli ne bom pozabil 17. junija 1996, ko smo med reševanjem na Brani izgubili odličnega gorskega reševalca, izjemno plemenitega človeka Janeza Plevela - Pubija. Še posebno ob tako sposobnem človeku se vedno vprašam, kaj vse lahko storiš, da boš planincu pomagal in pri tem ne ogrozil svojega življenja. Navadno vsi reševalci podzavestno delujemo precej dlje od razumljive meje …«
Zgodovina nas uči
Dr. France Malešič je mesece presedel v knjižnicah in arhivih, da je prišel do čim več podatkov. Seveda so jih prispevali tudi številni sodelavci. Spomin in opomin gora je prvič zbral tako rekoč vso dosegljivo kroniko nesreč v gorah. Veliko se jih zgodi zaradi neprimernega zatočišča:
»Petega avgusta 1874 ob 11. uri so na hribu Kojca nad Cerknim kosili seno. Začelo je deževati in so se zatekli pod košato smreko v zavetje, kose pa so obesili na drevo. V smreko je udarila strela in takoj ubila tri ljudi, dva hudo in dva lažje ranila.«
Tu in tam se vendarle lepo izteče: »Petnajstega maja 1876 se je vdrl snežni plaz blizu vasi Soča. Pokopal je 65-letnega Ivana Sorča. Sosedje so mu hoteli takoj zvoniti, a gospod vikar jim tega ni dovolil, dokler ne izkopljejo mrtvega. Drugi dan so se šele lotili kopanja, a dolgo brez uspeha. Proti poldnevu so moža izkopali, ne samo živega, ampak popolnoma nepoškodovanega. Potem takem je živel pod snegom polnih 22 ur.«
Korajža pa ni vedno primerna: »Pred letom 1887 so nekega 65-letnega kozarja učili previdnosti. "Kaj," pravi, "mari mislite, da jaz? Prehodil sem uže to in to, še to čem poskusiti!" Nenadoma se je prekucnil čez glavo in nihče več ga ni videl. Pogrebali so ga orli.«
Nesreče so se dogajale tudi ob najbolj veselih trenutkih življenja:
»28. oktobra 1890 je šlo šest mladeničev iz Prvačine k ženitnini, ki naj bi bila naslednji dan na Lokvah. Ženin Janez Furlani ter brata Alojzij in Janez Sulič so šli čez Šempas po bližnjici čez hrib na Lokve; brata Jožef in Avgust Furlani in Jožef Zorn pa so šli z voli in vozom naokrog čez Grgar na Lokve po balo. V hribih je silovito medlo. Verjetno so zašli s prave steze, ki je niso mogli slediti, utrudili so se ter naposled skoraj vsi zmrznili. Pogrešane so šli iskat in najprej našli zmrzli trupli Avgusta in Jožefa Furlanija. Kako je z ženinom Janezom Furlanijem in Jožefom Zornom, do prvega poročila še niso nič vedeli. Alojz Sulič je prišel zjutraj domov, napol nag in ves raztrgan, in sprva ni mogel povedati, kako se mu je godilo, da je prišel v takem stanju. Janez Sulič pa je prišel napol mrtev do Trnovega. Voli so prišli z vozom sami v Grgar.«
In tako naprej, vse do usodnega 8. in 12. marca 1916, ko sta na Vršiču dva snežna plazova pri gradnji ceste pokopala 170 ruskih in 40 avstrijskih vojakov, trije pa so se vendar rešili. Seveda pa je vmes še na stotine drugih primerov, vse do lani.
Spomin pokojnim, opomin živim
Velikokrat je bila nesreča opisana samo z nekaj stavki, zato se je večkrat težko ugotavljalo, kako se je sploh zgodila. Avtor v knjigi natanko navaja vir podatkov, moti pa ga, da se v zadnjem obdobju nesreče opisujejo tako neosebno in s tem novice izgubijo namen in pomen.
In kako je s spominskimi ploščami ob planinskih poteh? Pred časom se je razvila prava polemika, ali sploh spadajo tja ali pa bi bilo primerneje imeti spominske parke v dolinah.
»Spominske plošče ob poti lahko marsikoga vznemirijo ali ga celo usodno preplašijo. Ko se planinec med potjo proti Triglavu ustavi ob njih, mu zagotovo niso v spodbudo za hojo naprej, pa tudi za spust nazaj ne. V zadnjih letih je v Sloveniji urejeno kar nekaj primernih spominskih parkov. Prva je bila spominska knjiga z imeni v Vratih, ki jo bodo obnovili, spominski park je bil leta 1981 urejen v Kamniški Bistrici, tretji pod Storžičem, pa v Malem Tamarju v Krnici in tudi v preddverju kapelice v Tamarju. Gre pravzaprav za to, da se dostojno poklonimo pokojnim in da svojci lahko brez težav pridejo do vseh spominskih plošč, hkrati pa drugih planincev ne vznemirjamo po nepotrebnem.«
Tudi Malešičeva kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah ima ta namen.
»Posvečena je vsem, ki so nekdaj hodili po gorah in jih ni več, in prav tako tistim, ki so jih pomagali reševati. Namenjena pa je tudi vsem, ki z veseljem in navdušenjem obiskujejo naše in tuje gore. Vsak ponesrečeni pa s svojim primerom zgovorno priča nam vsem.«
Ivan Sivec