Lojze Zupanc: Na Raduhi planini je živel velikan, ki je bil takšen hrust, da je v hosti izpulil smreko, osmukal njene veje - pa je imel popotno palico. Potikal se je po hostah med Lučami in Solčavo ter lovil medvede, gamse in jelene, si jih pekel na ražnju in se mastil, žejo pa si je gasil v Savinji.
Vsega je imel, le žene ni imel!
A tudi ženo je dobil. Toliko časa se je klatil po hostah Savinjske doline, da jo je našel, ki mu je bila všeč.
Velikanova žena je bila takšna baba, da je bila višja ko najvišja smreka, a vendar je svojemu možu segala komaj do ramen. Kadar je velikanu prala hlače dopetače, je Savinja tri dni in tri noči umazana tekla skozi Luče.
Srajce velikan ni imel, ker so ga grele dlake, s katerimi je bil poraščen po širokem hrbtu in po močnih prsih.
A neke mrzle zime si je tudi srajco zaželel. Prosil je svojo ženo Velebabo, naj mu jo sešije, ona pa je rekla:
»Kako naj ti sešijem srajco, ko pa nimam igle!«
Takrat se je velikan povzpel na vrh Raduhe in od vrha skalnate gore odtrgal veliko skalo ter jo oglodal, da je postala okrogla kakor igla. Potlej je iz dneva v dan pohajal na lov, dokler ni pobil s svojo popotno palico toliko divjadi, da je bilo dovolj odrtih kož za srajco.
Dal je kože in kamnito iglo Velebabi ter velel:
»Takšno srajco mi sešij, da me tudi v najhujši zimi ne bo zeblo!«
Velebaba je nabirala v hosti dolge in debele vitice srobotovine, jih vdevala v iglo in šivala iz dneva v dan, da bi možu sešila srajco. A preden je srajco končala, se je od vrha Raduhe planine odtrgala skalina, zgrmela na frato, kjer je sedela Velebaba, ter jo ubila.
Ko se je velikan vrnil z lova na domačo frato in zagledal mrtvo ženo, je zatulil, da je odmevalo od planin. Žalosten in besniv je pograbil iglo ter jo zalučal v dolino, da se je ob cesti nad Savinjo zapiknila v zemljo, kjer je še danes. On sam se je skril v zijavko, da ga nikoli več ni videla živa duša.
Medvede, merjasce, jelene in gamse pa še zmeraj lovi po raduških hostah, jih peče na ražnju in se z njimi masti. Žeje pa si nič več ne gasi v Savinji. Pit hodi v podzemsko luknjo, kjer se nabira voda Presihajočega studenca. Kadar upade voda v tem studencu, takrat si gasi žejo v zijavki.
Če boste kdaj šli v Logarsko dolino, boste blizu Solčave zagledali Presihajoči studenec, kjer voda vsakih nekaj minut upade, nato pa spet naraste. Nedaleč v stran boste videli visoko, tanko, osamelo skalo Iglo, ki je Velebabi rabila za iglo.