Boris Štupar 11.06.2009 07:29 4157 0

Velika planina

Planinski glas: Pred prihodom pastirjev in živine so se planinske poljane odele v za ta čas značilno rumeno - zeleno podobo. Zelena je planinska trava, prevladujejo pa rumeno cvetoče cvetlice... Lanskoletni prihod živine.

Žica je tista , ki naredi mejo med naravo,

divjino

in kulturno krajino.

Marljive opraševalke se neutrudno sprehajajo od cveta do cveta.

Rumena je tudi barva zlata. Zlata prinašalka prinaša, ljudje pa odnašamo cvetje, ki se nam ponuja, in ga uporabimo v te in druge namene.

Za neljubitelje cvetov drugačen prizor.

Preskarjev stan še vedno mirno pričakuje obnovo, tako kot nahrbtnik, da sede nazaj na ramena in odide naprej.

Pestri barvni odtenki na stanovih.

Poljanski rob.

Prav sem smo prišli tudi pred enajstimi leti...

Pašniki na Mali planini pa so že oživeli.

10. 6. 2009 Boris Štupar

Mislim, da ni alpinista, ne športnika, ne esteta, ki bi še popisoval Veliko Planino, odkar je pero Juša Kozaka opevalo v »Belem macesnu« slavo in čar te mogočne planote. Kaj je prav za prav na njej tako samosvojega ? Morda silna bližina in mogočnost snežnikov? Ali daljina obljudene ravni, ki jo kljub daljavi vidiš jasno pod seboj? Morda čar edinstvenih visokih smrek tam proti Mali Planini? Ali pa izpostavljeni Poljanski rob, na zapadu prepaden, na vzhod tako mehko položen? Vse skupaj je veliko čudo, kljub zarisani poti, kljub turistovski koči in kljub govedu, ki se pase po planini in prekriva tla z govnom.

Marjan Lipovšek, Po vrhovih od Menine do Pece in Olševe - PV 1937, št. 12

2008

Tako kot v starih časih, še dandanes. Ponoči ob dveh iz Sidraža, v Stahovico, mimo sv. Primoža, čez Pasje peči na Malo in prihod na Velko!