Gorazd Gorišek 10.06.2009 07:35 4762 0

Ojstra

Gorniška potepanja: Še opozorilo! Slovenski zemljevid o našem najdaljšem gorovju, kjer bi po logiki stvari morala biti predstavljena omenjena vrhova, ne seže dovolj daleč na vzhod, saj se konča kmalu za dolino Bele, zato je treba vzeti s seboj njegovega kamniško-savinjskega »kamerada«.

Prijazen razglednik na(d) Podjuno

Ojstra (1577 m) in Topica (1649 m) sta prijazni in razgledni sredogorski vzpetini v severnem grebenu Karavank med obsežnejšima gorskima mogotcema Obirjem in Peco. Pogled z Jezerskega vrha več kot upraviči njuni imeni. V Gorniških potepanjih bom tokrat nekaj besed namenil prvi izmed njiju, o Topici pa morda kdaj drugič. Podrobnejše opise pristopov na oba vrhova si lahko preberete v Klinarjevem vodniku Karavanke in v še skoraj svežem delu Irene Mušič in Vladimirja Habjana z enakim naslovom. Še opozorilo: slovenski zemljevid o našem najdaljšem gorovju, kjer bi po logiki stvari morala biti predstavljena omenjena vrhova, ne seže dovolj daleč na vzhod, saj se konča kmalu za dolino Bele, zato je treba vzeti s seboj njegovega k amniško-savinjskega »kamerada«.

Po dolini Kokre sva se odpeljala na Jezersko in dalje v Železno Kaplo. Na koncu naselja naju je kažipot usmeril v dolino Lobnik. Asfalt seže do domačije Topičnik na dobrih 1100 metrih, a se je bolje ustaviti na razpotju pod kmetijo Vegel in se do nje povzpeti po makadamski cesti. Nad njo so naju markacije usmerile na pot, ki velikokrat prečka številne gozdne ceste. Odcep za Topico sva pustila vnemar in se nazadnje po strmem vzhodnem grebenu povzpela na vrh. Dobrih petsto višinskih metrov je bilo ravno pravšnjih za najino napovedano obiranje kucljev.

Pomenkovanje na vrhu je bilo zelo zanimivo. Z nemško govorečim parom srednjih let sva najprej izmenjala nekaj besed in mislila, da sta Korošca. Kasneje se je izkazalo, da živita daleč na severu Nemčije. Zelo dobro poznata naše gore. Gledali smo tja čez na Grintovce in karavanške odličnike. Z nasmehom na ustih sta se spominjala vandranja po njih. Od ljudi, ki živijo daleč od Slovenije, je lepo slišati, da se pri nas dobro počutijo. Pod nogami nam je ležala vsa Podjuna s svojimi jezeri in zgodovinskim gričem Junska gora s cerkvijo sv. Heme.

Še največje težave sta imela z izgovorjavo naše prestolnice, a jima je tudi to uspelo. Menda je za to najbolj zaslužen njun sin (žal ga ni bilo zraven), ki se je pri zemljepisu ravno naučil glavna mesta evropskih držav. Biserki sta čestitala za uspešni vzpon in nama zaželela vse dobro pri vrnitvi v dolino.

In kako je šlo navzdol? Hja, počasi in previdno. Nad izhodiščem sva zavila še v povirje potoka Lobnik, ki v številnih slapičih in brzicah skaklja proti dolini. To je bila pravzaprav samo uvertura v številne slapove, ki so ob poti domov krasili strma pobočja nad Belo in Kokro. Za »roko« enega izmed njih je bilo treba prebresti mrzlo Kokro, a bilo je vredno. Celo dvakrat ...

Lep je naš dom!